EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (deseti
senat) v zadevi: C-159/17
Datum: 07.03.2018
V zadevi: Întreprinderea
Individuală Dobre M. Marius
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov od 167
do 169 ter člena 179, člena 213(1), člena 214(1)(a)
in člena 273 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila glede pravil
o fakturiranju spremenjena z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne
13. julija 2010 (UL 2010, L 189, str. 1) (v
nadaljevanju: Direktiva 2006/112).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med Întreprinderea Individuală
Dobre M. Marius (enoosebna družba, katere družbenik je Dobre
M. Marius, v nadaljevanju: Dobre) na eni ter Ministerul
Finan?elor Publice – Agen?ia Na?ională de Administrare
Fiscală – Direc?ia Generală Regională a Finan?elor Publice
Gala?i – Serviciul Solu?ionare Contesta?ii (ministrstvo za
javne finance – nacionalna agencija za finančno pravo –
generalna regionalna direkcija v Gala?iju – služba za
obravnavanje pritožb) in Agen?ia Na?ională de Administrare
Fiscală – Direc?ia Generală Regională a Finan?elor Publice
Gala?i – Administra?ia Jude?eană a Finan?elor Publice
Constan?a – Serviciul Inspec?ie Fiscală Persoane Fizice 2
Constan?a (nacionalna agencija za finančno pravo – generalna
direkcija za javne finance v Gala?iju – okrožna uprava za
javne finance v Constan?i – služba št. 2 v Constanţi za
finančni inšpekcijski nadzor fizičnih oseb) (v nadaljevanju skupaj:
finančna uprava) na drugi strani glede pravice odbitka davka na
dodano vrednost (DDV), povezanega s pridobitvami, ki jih je v
obdobju, v katerem je identifikacija družba Dobre za namene DDV
prenehala, ta družba opravila.
Pravni okvir
Direktiva 2006/112
3 Člen 167
Direktive 2006/112 določa:
„Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko
nastane obveznost za obračun odbitnega davka.“
4 Člen 168
te direktive, ki je uvrščen pod njen naslov X, „Odbitki“,
določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago in
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec;
[…]“
5 V
skladu s členom 178(a) navedene direktive mora davčni
zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka v zvezi z dobavo
blaga ali opravljanjem storitev med drugim izpolniti ta
pogoj:
„[…] imeti račun, izdan v skladu z oddelki 3 do
6 poglavja 3 naslova XI.“
6 Člen 179,
prvi odstavek, iste direktive določa:
„Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od
skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje
skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica
do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z določbami
člena 178.“
7 Člen 213(1)
Direktive 2006/112 določa:
„Vsak davčni zavezanec prijavi začetek,
spremembo ali prenehanje svoje dejavnosti kot davčni
zavezanec.
[…]“
8 Člen 214
te direktive določa:
„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da
zagotovijo, da so naslednje osebe identificirane s posamično
številko:
(a) vsak
davčni zavezanec, razen davčnih zavezancev iz člena 9(2), ki
na njihovem ozemlju dobavlja blago ali opravlja storitve, v zvezi s
katerimi ima pravico do odbitka DDV, razen dobav blaga ali
opravljanja storitev, za katere DDV plača izključno prejemnik
storitev ali oseba v skladu s členi 194 do 197 in
členom 199;
[…]“
9 Člen 250(1)
navedene direktive določa:
„Vsak davčni zavezanec mora predložiti obračun
DDV, ki vsebuje vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega
je nastala obveznost obračuna in odbitkov, in, kolikor je to
potrebno za določitev osnove za obdavčitev, skupno vrednost
transakcij, ki se nanašajo na ta davek in odbitke, ter vrednost
kakršnih koli oproščenih transakcij.“
10 Člen 252
iste direktive natančneje določa:
„1. Obračun DDV je treba predloži v roku, ki ga
predpišejo države članice. Ta rok ne sme biti daljši od dveh
mesecev po poteku posameznega davčnega obdobja.
2. Države članice določijo davčno obdobje na en,
dva ali tri mesece.
Države članice pa lahko določijo drugačna davčna
obdobja pod pogojem, da ta obdobja ne presežejo enega
leta.“
11 Člen 273
Direktive 2006/112 določa:
„Države članice lahko določijo še druge
obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje
DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem
obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo
davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne
obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo
formalnosti pri prehodu meja.
[…]“
Romunsko pravo
12 Člen 11(1c)
Legea nr. 571/2003 privind Codul fiscal (zakon št. 571/2003 o
davčnem zakoniku) (Monitorul Oficial al României,
št. 927 z dne 23. decembra 2003) določa:
„Davčni zavezanci s sedežem v Romuniji, katerih
identifikacija za namene DDV je v skladu s členom 153(9), od
(b) do (e) in (h), prenehala, v zadevnem obdobju nimajo
pravice do odbitka DDV na opravljene pridobitve, temveč v skladu z
določbami naslova VI, ki se nanašajo na obdavčljive transakcije,
opravljene v tem obdobju, dolgujejo zaračunani DDV. Za pridobitve
blaga in/ali storitev, pri čemer se te pridobitve opravijo v
obdobju, v katerem zadevna oseba nima veljavne identifikacijske
številke za DDV, ter so namenjene transakcijam, ki bodo opravljene
po datumu identifikacije za namene DDV in glede katerih nastane
pravica do odbitka na podlagi naslova VI, se v korist davčnega
zavezanca z vpisom v prvi obračun davka iz člena 156b, ki ga
davčni zavezanec vloži po identifikaciji za namene DDV, oziroma po
potrebi s poznejšim obračunom popravi davek, ki se nanaša
na:
(a) skladiščeno
blago in neuporabljene storitve ob identifikaciji, kar se določi na
podlagi seznama zalog;
(b) opredmetena
osnovna sredstva, vključno z investicijskim blagom, za katero
obdobje popravka še ni poteklo, in opredmetena osnovna sredstva, ki
se uporabljajo, kar se določi na podlagi seznama zalog, imetnik
navedenih opredmetenih osnovnih sredstev pa je ob trenutku
identifikacije zadevna oseba. Pri opredmetenih osnovnih sredstvih,
ki niso investicijsko blago, se davek, ki se nanaša na knjigovodsko
vrednost, popravi ob identifikaciji. Člen 149 se uporablja za
investicijsko blago;
(c) pridobitve
blaga in storitev, ki jih je treba prejeti – to je tiste, za
katere je nastala obveznost obračuna davka v skladu s
členom 134b(2)(a) in (b) – pred datumom
identifikacije in glede katerih nastane obdavčljivi dogodek, to je
dobava blaga ali opravljanje storitev, po tem datumu.
13 Člen 153(9)(d)
tega zakona natančneje določa:
„[p]ristojni finančni organi odločijo o
prenehanju identifikacije osebe za namene DDV v skladu s tem
členom:
[…]
(d) če ta
oseba za posamezno koledarsko polletje ni vložila nobenega obračuna
DDV, določenega v členu 156b, vendar ni v položaju iz
točk (a) ali (b), [preneha navedena identifikacija] s
prvim dnem drugega meseca, ki sledi tekočemu koledarskemu polletju.
Te določbe se uporabljajo zgolj za osebe, katerih davčno obdobje je
en mesec ali eno četrtletje. Pristojni finančni organi glede
obračuna, ki se nanaša na julij 2012 in za osebe, katerih davčno
obdobje je koledarski mesec, ali glede obračuna, ki se nanaša na
tretje četrtletje leta 2012 in za davčne zavezance, katerih
davčno obdobje je koledarsko četrtletje, določijo prenehanje
identifikacije osebe za namene DDV – če ta, kadar gre za osebo,
katere davčno obdobje je koledarski mesec, šest zaporednih mesecev
ni vložila nobenega obračuna DDV iz člena 156b oziroma, kadar
gre za davčnega zavezanca, katerega davčno obdobje je koledarsko
četrtletje, tega ni storila dve zaporedni koledarski četrtletji,
vendar ti osebi nista v položaju iz točke (a) ali (b) – v
prvem primeru s prvim dnem meseca, ki sledi mesecu, v katerem je
rok za vložitev šestega obračuna potekel, v drugem pa s prvim dnem
meseca, ki sledi mesecu, v katerem je rok za vložitev drugega
obračuna potekel.
14 Člen 153(9)
navedenega zakona določa:
„Postopek prenehanja identifikacije za namene
DDV je opredeljen v veljavnih postopkovnih pravilih. Pristojni
finančni organi po prenehanju identifikacije za namene DDV,
razglašenem v skladu s točkami od (a) do (e) in (h)
odstavka 9, davčnim zavezancem za namene DDV identifikacijo z
uporabo odstavka 7a odobrijo:
[…]
(c) v
položaju iz točke (d) odstavka 9 na podlagi zahtevka
davčnega zavezanca, in sicer od datuma vročitve odločbe o
identifikaciji za namene DDV, če davčni zavezanec predloži te
informacije in dokumente:
1. obračune
DDV, ki niso bili vloženi v rokih;
2. obrazloženi
dopis, s katerim se davčni zavezanec zaveže k vložitvi obračunov
DDV v rokih;
[…]“
15 Člen 156b(10)
istega zakona določa:
„Davčni zavezanci, katerih identifikacija za
namene DDV je prenehala na podlagi člena 153(9), od (a) do
(e), morajo vložiti obračun v zvezi z dolgovanim davkom,
obračunanim v skladu s členom 11(1a) in (1c), do vključno 25.
dneva meseca, ki sledi tistemu, v katerem je nastala davčna
obveznost za opravljene dobave blaga ali opravljene storitve
oziroma za pridobitve blaga ali storitve, za katere so zavezani
plačati davek in ki so bile opravljene v obdobju, v katerem davčni
zavezanec ni imel veljavne identifikacijske številke za DDV
[…].
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
16 Družba Dobre
je bila za namene DDV v Romuniji identificirana v obdobju od
13. julija 2011 do 31. julija 2012.
17 Družba Dobre
pri finančni upravi ni vložila obračunov DDV, ki bi se nanašali na
četrto četrtletje v letu 2011 in prvo četrtletje v
letu 2012, kar je vodilo do prenehanja njene identifikacije za
namene DDV s 1. avgustom 2012.
18 Družba Dobre
je od 1. avgusta 2012 do 31. julija 2013 še vedno
izdajala račune, ki so vključevali DDV, ne da bi vložila ustrezne
obračune DDV.
19 Družba Dobre
je 30. januarja 2014 vložila obračune DDV, ki so se nanašali
na četrto četrtletje v letu 2011 ter na prvo in drugo
četrtletje v letu 2012.
20 Finančna
uprava je po finančnem inšpekcijskem nadzoru, opravljenem med
1. julijem in 4. avgustom 2015, izdala odmerno odločbo, s
katero je družbi Dobre naložila, naj plača zlasti znesek 183.301
romunskih levov (RON) (približno 39.982 EUR), ki ustreza DDV,
ki ga je zaračunala v obdobju, v katerem ni bila identificirana za
namene DDV (v nadaljevanju: odmerna odločba).
21 Družba Dobre
je zahtevala, da se od zneska, ki se zahteva iz naslova DDV, odbije
znesek 123.266 RON (približno 26.887 EUR), ki ga je plačala za
blago in storitve, ki jih je uporabila za opravljanje storitev za
pravne osebe, saj so te storitve ustrezale njeni dejavnosti v
obdobju, v katerem ni bila identificirana za namene DDV, kar pa je
finančna uprava zavrnila.
22 Družba Dobre
je zoper odmerno odločbo in zavrnitev zahtevka za odbitek vložila
upravno pritožbo, ki pa je bila zavrnjena.
23 Družba Dobre
je pri Tribunalul Constan?a (okrožno sodišče v Constan?i, Romunija)
vložila tožbo v upravnem sporu zoper, med drugim, odmerno odločbo,
ki je bila prav tako zavrnjena.
24 Družba Dobre
je nato pri predložitvenem sodišču, Curtea de Apel Constanţa
(pritožbeno sodišče v Constanţi, Romunija), vložila pritožbo zoper
sodbo Tribunalul Constan?a (okrožno sodišče v
Constan?i).
25 Predložitveno
sodišče navaja, da je v skladu s členom 273 Direktive 2006/112
namen tega, da se davčnemu zavezancu zavrne priznanje odbitka
vstopnega davka pri izvrševanju njegovih dejavnosti, ter obenem
tega, da ima ta davčni zavezanec obveznost plačati DDV, zaračunan v
povezavi s storitvami, ki jih je opravil, čeprav ni bil več
identificiran za namene DDV, boj proti izogibanju plačila davka.
Vendar dvomi o skladnosti takega pravila s temeljnim načelom
pravice do odbitka.
26 V teh
okoliščinah je Curtea de Apel Constanţa (pritožbeno sodišče v
Constanţi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo to vprašanje:
„Ali je treba določbe člena 167,
člena 168, člena 169, člena 179, člena 213(1),
člena 214(1)(a) in člena 273 Direktive 2006/112/ES
razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki v
okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, davčnemu
zavezancu, katerega identifikacija za namene DDV je prenehala,
nalagajo, da državi plača DDV, pobran v obdobju, za katero je bilo
ugotovljeno prenehanje identifikacijske številke za DDV, ne da bi
mu priznala pravico do odbitka DDV, povezanega z nakupi, izvedenimi
v istem obdobju?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
27 Predložitveno
sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
Direktivo 2006/112 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni
zakonodaji, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ki
finančni upravi dopušča, da davčnemu zavezancu zavrne priznanje
pravice do odbitka DDV, kadar je njegova identifikacija za namene
DDV prenehala, ker v zakonskem roku za dano obdobje ni vložil
obračunov DDV.
28 Uvodoma je
treba spomniti, da pravica davčnih zavezancev, da DDV, ki ga morajo
plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago,
ki so ga pridobili, in storitve, ki so bile opravljene zanje,
pomeni temeljno načelo skupnega sistema DDV, ki je bilo določeno v
zakonodaji Evropske unije (sodba z dne 19. oktobra 2017, Paper
Consult, C-101/16, EU:C:2017:775, točka 35 in navedena sodna
praksa).
29 Kot je
Sodišče večkrat poudarilo, je pravica do odbitka, določena v
členu 167 in naslednjih Direktive 2006/112, sestavni del
sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena. Podrobneje, ta pravica
se izvede takoj za vse davke, ki so bili naloženi na vstopne
transakcije (sodba z dne 19. oktobra 2017, Paper Consult,
C-101/16, EU:C:2017:775, točka 36 in navedena sodna
praksa).
30 Namen
sistema odbitkov je podjetniku v celoti olajšati breme dolgovanega
ali plačanega DDV v okviru vseh njegovih gospodarskih dejavnosti.
Skupni sistem DDV tako zagotavlja nevtralnost v zvezi z davčnim
bremenom vseh gospodarskih dejavnosti, ne glede na njihove cilje
ali rezultate, če so navedene dejavnosti načeloma same predmet DDV
(sodba z dne 19. oktobra 2017, Paper Consult, C-101/16,
EU:C:2017:775, točka 37 in navedena sodna praksa).
31 V skladu z
ustaljeno sodno prakso tako temeljno načelo nevtralnosti DDV
zahteva, da se odobri odbitek vstopnega davka, če so izpolnjene
vsebinske zahteve, tudi če nekaterih formalnih zahtev davčni
zavezanci niso izpolnili (sodba z dne 28. julija 2016, Astone,
C-332/15, EU:C:2016:614, točka 45).
32 Podrobneje,
identifikacija za namene DDV iz člena 214 Direktive 2006/112
in dolžnost davčnega zavezanca, da prijavi začetek, spremembo ali
prenehanje svojih dejavnosti, iz člena 213 te direktive sta
zgolj formalni zahtevi zaradi izvajanja nadzora, ki med drugim ne
moreta izpodbiti pravice do odbitka DDV, če so izpolnjeni
materialni pogoji za nastanek te pravice (sodba z dne
9. julija 2015, Salomie in Oltean, C-183/14, EU:C:2015:454,
točka 60).
33 Zato
zavezancu za DDV ni mogoče preprečiti, da bi uveljavljal pravico do
odbitka, ker se ni identificiral kot zavezanec za DDV, preden je
uporabil blago, kupljeno v okviru svoje obdavčene dejavnosti (sodba
z dne 21. oktobra 2010, Nidera Handelscompagnie, C-385/09,
EU:C:2010:627, točka 51).
34 Poleg tega
je Sodišče razsodilo, da kaznovanje davčnega zavezanca zaradi
nespoštovanja knjigovodskih obveznosti in obveznosti obračuna z
zavrnitvijo pravice do odbitka jasno presega to, kar je potrebno za
dosego cilja zagotovitve pravilne uporabe teh obveznosti, ker pravo
Unije ne onemogoča, da bi države članice, če bi bilo to potrebno,
naložile globo ali denarno kazen, ki je sorazmerna teži kršitve
(sodba z dne 9. julija 2015, Salomiein Oltean, C-183/14,
EU:C:2015:454, točka 63).
35 Vendar bi
lahko bilo drugače, prvič, če zaradi kršitve takih formalnih zahtev
ne bi bilo mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile vsebinske
zahteve izpolnjene (sodba z dne 28. julija 2016, Astone,
C-332/15, EU:C:2016:614, točka 46 in navedena sodna praksa).
Zavrnitev priznanja pravice do odbitka je namreč odvisna tudi od
neobstoja podatkov, potrebnih za ugotovitev, da so te vsebinske
zahteve izpolnjene, in od neupoštevanja vsebinskih zahtev (glej v
tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2014, Idexx Laboratories
Italia, C-590/13, EU:C:2014:2429, točki 44
in 45).
36 Enako bi
bilo, drugič, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je
bil namen sklicevanja na to pravico goljufija ali zloraba (sodba z
dne 19. oktobra 2017, Paper Consult, C-101/16, EU:C:2017:775,
točka 43).
37 V
obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, po eni
strani, da je identifikacija družbe Dobre za namene DDV prenehala v
skladu s členom 153(9)(d) zakona št. 571/2003, ker ta
davčni zavezanec v zakonskem roku ni predložil svojih obračunov DDV
za četrto četrtletje v letu 2011 ter za prvo in drugo
četrtletje v letu 2012. Po drugi strani navedeni davčni
zavezanec ni vložil takih obračunov od avgusta 2012 do julija 2013,
čeprav je še vedno izdajal račune z vključenim DDV, tako da mu
finančni organi niso priznali pravice do odbitka DDV za to
obdobje.
38 Ob
upoštevanju preudarkov, navedenih v točki 35 te sodbe, je
predložitveno sodišče pristojno za preučitev, ali je imela finančna
uprava na voljo podatke, potrebne za ugotovitev, da so vsebinske
zahteve, na podlagi katerih je mogoče priznati pravico do odbitka
vstopnega DDV, ki ga je plačala družba Dobre, kljub formalnim
pogojem, katerih neizpolnitev ji je očitana, izpolnjene.
39 V zvezi s
tem je treba spomniti, da mora biti zadevni subjekt na podlagi
člena 168(a) Direktive 2006/112 na eni strani za to, da bi bil
lahko upravičen do pravice do odbitka, davčni zavezanec v smislu te
direktive, na drugi strani pa mora blago ali storitve, na katere
opira to pravico, uporabiti za potrebe svojih izstopnih
obdavčljivih transakcij, pri čemer mora to vstopno blago ali
storitve dobaviti drug davčni zavezanec (glej v tem smislu zlasti
sodbi z dne 22. oktobra 2015, PPUH Stehcemp, C-277/14,
EU:C:2015:719, točka 28, in z dne 19. oktobra 2017, Paper
Consult, C-101/16, EU:C:2017:775, točka 39).
40 Sodišče je
vsekakor razsodilo, da čeprav neizpolnitve formalnih obveznosti ne
preprečujejo, da se predloži trden dokaz za to, da so bile
izpolnjene vsebinske zahteve, na podlagi katerih je mogoče priznati
pravico do odbitka vstopnega DDV, lahko take okoliščine dokazujejo
najpreprostejši primer davčne utaje, v katerem davčni zavezanec
namenoma ne izpolni svojih formalnih obveznosti, da bi se izognil
plačilu davka (sodba z dne 28. julija 2016, Astone, C-332/15,
EU:C:2016:614, točka 55).
41 Natančneje,
to, da ni vložen obračun DDV, na podlagi katerega bi bila mogoča
uporaba DDV in nadzor nad njim s strani finančne uprave, bi lahko
preprečilo pravilno pobiranje davka in posledično ogrozilo pravilno
delovanje skupnega sistema DDV. Zato pravo Unije ne preprečuje, da
se takšne neizpolnitve obveznosti obravnavajo kot davčna utaja in
da se v takem primeru pravice do odbitka ne priznajo (glej v tem
smislu sodbo z dne 28. julija 2016, Astone, C-332/15,
EU:C:2016:614, točka 56).
42 Ob
upoštevanju teh preudarkov je treba člene od 167 do 169 ter
člen 179, člen 213(1), člen 214(1) in člen 273
Direktive 2006/112 razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni
zakonodaji, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ki
finančni upravi dopušča, da davčnemu zavezancu zavrne priznanje
pravice do odbitka DDV, kadar se ugotovi, da finančna uprava zaradi
neizpolnitev obveznosti, ki se temu davčnemu zavezancu očitajo, ni
mogla imeti na voljo podatkov, potrebnih za ugotovitev, da so
izpolnjene vsebinske zahteve, na podlagi katerih je mogoče priznati
pravico do odbitka vstopnega DDV, ki ga je plačal navedeni davčni
zavezanec, ali da je ta ravnal goljufivo, da bi mu bila ta pravica
lahko priznana, kar pa mora preveriti predložitveno
sodišče.
Stroški
43 Ker je ta
postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat)
razsodilo:
Člene od 167 do 169 ter člen 179,
člen 213(1), člen 214(1) in člen 273 Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo
nacionalni zakonodaji, kakršna je obravnavana v postopku v glavni
stvari, ki finančni upravi dopušča, da davčnemu zavezancu zavrne
priznanje pravice do odbitka davka na dodano vrednost, kadar se
ugotovi, da finančna uprava zaradi neizpolnitve obveznosti, ki se
temu davčnemu zavezancu očitajo, ni mogla imeti na voljo podatkov,
potrebnih za ugotovitev, da so izpolnjene vsebinske zahteve, na
podlagi katerih je mogoče priznati pravico do odbitka vstopnega
davka na dodano vrednost, ki ga je plačal navedeni davčni
zavezanec, ali da je ta davčni zavezanec ravnal goljufivo, da bi mu
bila ta pravica lahko priznana, kar pa mora preveriti predložitveno
sodišče.