www.davkoplacevalci.com

Bilans.siB DoberRacunovodja.siDR DDVpoznavalec.siDDV Superdavki.comSD

krpan in druščina

postani član

FINANČNI LIZING NEPREMIČNIN – Odstop od pogodb zaradi neizpolnjevanja obveznosti ter vračilo predmeta lizinga – Izdani dobropisi ter popravek izstopnega DDV (18.10.2023)

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
    "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 14 (filtered)" />
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
</head>
<body lang="SL" xml:lang="SL">
<div class="WordSection1">
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>REPUBLIKA
SLOVENIJA</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>UPRAVNO
SODIŠČE</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 44/2020-12</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Datum:
21.03.2023</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>JEDRO:</span></b></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>Stališče davčnega
organa namreč pomeni, da bi se moral tožnik pred uveljavljanjem
znižanja davčne osnove zaradi odstopa od pogodbe (tj. pred izdajo
dobropisa) prepričati, ali bo lizingojemalec dejansko (lahko)
plačal dodatni DDV, ki je posledica njegove obveznosti popravka
odbitka vstopnega DDV. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da sam
v celoti prevzame nevarnost izgube prihodka namesto države. Tega pa
z razlago standarda „vedel ali moral vedeti“ tožniku ni mogoče
naložiti, ker bi se na ta način vzpostavila splošna domneva o
obstoju utaje v vsakem primeru, ko prejemnik blaga (lizingojemalec)
ne bi zmogel plačila svojega dela DDV.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK:</span></b></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>I. Prekinjeni
postopek se nadaljuje.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>II. Tožbi se ugodi,
odločba Finančne uprave Republike Slovenije št.
0610-2639/2016-21-08-530-01 z dne 21. 7. 2017 se odpravi in zadeva
vrne istemu organu v ponovni postopek.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>III. Tožena stranka
je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70
EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z
zakonskimi zamudnimi obrestmi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Predmet spora:</span></b></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>1. Z izpodbijano
odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju
davčni organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri
obračunavanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v
davčnem obdobju od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2012 in od 1. 1. 2013 do
31. 1. 2013 odmerila DDV za obdobje september 2012 od davčne osnove
1.298.081,95 EUR po 20 % davčni stopnji v znesku 259.616,39 EUR in
za davčno obdobje januar 2013 od davčne osnove 1.159.551,00 EUR po
20 % davčni stopnji v znesku 303.910,20 EUR, skupaj 563.526,59 EUR,
s pripadajočimi obrestmi (I.1 točka izreka). Nadalje davčni organ
ugotavlja (I.2 točka izreka), da je tožnik obveznost v znesku
565.723,31 EUR, ugotovljeno v prvotnem postopku, že plačal, zato
mora razliko med obveznostjo, odmerjeno v I.1 točki izreka, in že
plačano obveznostjo v višini 27.244,93 EUR poravnati v predpisanem
roku (I.3 točka izreka). Davčni organ je zavrnil tudi tožnikov
zahtevek za povračilo stroškov postopka (II. točka
izreka).</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>2. Tožnik je v
inšpiciranih obdobjih v davčnih obračunih izkazoval presežek DDV na
podlagi dobropisov, izdanih družbama A., d. o. o. in B., d. o. o. v
zvezi z računi, ki so bili izdani na podlagi treh pogodb o
finančnem lizingu nepremičnin, sklenjenih v letu 2007 (pogodbi št.
FLN/4651 z dne 12. 10. 2007 in št. FLN/4253 z dne 12. 4. 2007 z
družbo A., d. o. o.) in v letu 2008 (pogodba št. oFN0002 z dne 23.
4. 2008 z družbo B., d. o. o.). K navedenim pogodbam je bilo
sklenjenih več aneksov, v letu 2011 oziroma 2012 pa je tožnik
odstopil od pogodb zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s
strani lizingojemalcev in ju pozval k izročitvi predmeta lizinga.
Na podlagi izdanih dobropisov je tožnik znižal davčno osnovo za
obračun izstopnega DDV in popravil znesek DDV. Davčni organ je po
pregledu vseh treh pogodb, računov in izdanih dobropisov sklenil,
da sklenjeni pravni posli nimajo ekonomske vsebine. Posli
finančnega najema <em><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"; border:none windowtext 1.0pt;padding:0cm'>
(sale and lease back</span></em>) so bili izvedeni le formalno z
namenom pridobitve davčne koristi iz naslova DDV ob hkratni
pridobitvi nepremičnine nazaj v last, kar pomeni nedopustno davčno
zlorabo v smislu četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem
postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pri tem je davčni organ
upošteval vse okoliščine že pred sklepanjem pogodb o lizingu in
ugotovil tožnikovo neskrbnost ter odstop od siceršnje poslovne
prakse glede obstoja internih pravil glede sklepanja pogodb, glede
(ne)obstoja analize tveganja potencialnega lizingojemalca in
slabega zavarovanja. Na podlagi navedenih okoliščin je zaključil,
da tožnik že ob sklenitvi pogodb ni imel namena, da bi prišlo do
njihove realizacije in prenosa lastninske pravice na
lizingojemalca, ampak je bil namen strank izogibanje oziroma
zloraba predpisov. Tak zaključek potrjuje tudi dejstvo, da je
tožnik po prekinitvi pogodb poplačal svoje terjatve do dolžnika
(prej zapadle obroke lizinga, ki jih ni terjal pravočasno, dokler
TRR družb še niso bili blokirani oziroma zaprti), svojo terjatev iz
naslova neplačanih obrokov pa prenesel na državo v obliki
izkazanega presežka DDV.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>3. Ministrstvo za
finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo in pritrdilo
zaključku davčnega organa, da so bili posli <em><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"; border:none windowtext 1.0pt;padding:0cm'>
sale and lease back</span></em> sklenjeni z enim samim namenom, to
je pridobitev davčne koristi. Nosilni argument za tako odločitev
je, da bi se tožnik kot strokovnjak moral zavedati, da
lizingojemalca v obstoječih okoliščinah kot insolventna ne bosta
zmožna poravnati svojih davčnih obveznosti iz naslova popravka
odbitka DDV po vračilu predmeta lizinga, poleg tega pa jima je to
onemogočil sam tožnik, s tem ko ni izpolnil svoje obveznosti, tj.
vračilo plačanega DDV, temveč je preko spornih poslov (z že
plačanim DDV je zaprl kasneje zapadle obroke lizinga) dosegel
poplačilo svojih terjatev na škodo države. Tožnik je torej prav
zaradi možnosti pridobitve DDV iz proračuna sklenil lizing pogodbe
z lizingojemalci, ki s finančnimi viri za poplačilo tako visokih
obrokov lizing obveznosti dejansko niso razpolagali in jih glede na
bilančno stanje niso mogli pridobiti iz drugih virov. Tožnik torej
pri spornih transakcijah ni posloval s skrbnostjo dobrega
gospodarstvenika in torej ne gre za primer, ko bi tožnik sprejel
vse ukrepe, ki jih je od njega mogoče zahtevati, da bi zagotovil,
da njegove transakcije niso del goljufije. Pravno podlago za odmero
DDV poleg že navedenih zakonski določb dajejo tudi določbe 76.b
člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) o
solidarni odgovornosti davčnega zavezanca za plačilo
DDV.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>4. Tožnik v tožbi
vztraja, da izpolnjuje pogoje iz 39. člena ZDDV-1 za znižanje
davčne osnove. Davčnemu organu očita kršitev 64. člena Zakona o
upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v ponovljenem postopku
po sodbi Upravnega sodišča RS I U 341/2015 z dne 10. 2. 2016 ni
sledil napotkom sodišča. Meni, da ne gre za primere neplačil, ko se
od zavezanca zahteva aktivna izterjava (npr. po tretjem odstavku
39. člena ZDDV-1). Ti pogoji za popravek obračunanega DDV se za
obravnavani primer ne uporabljajo, zato je povsem nepomembno, ali
je tožnik aktivno terjal plačilo ali ne. Ne drugi odstavek 39.
člena ZDDV-1 in tudi ne Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na
dodano vrednost v 108. členu, poleg obvestila, ki se običajno
izvede na izdanem dobropisu, ne določata dodatnih pogojev za
priznanje popravka DDV.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>5. Dodatno tožnik
ugovarja, da je davčni organ preširoko interpretiral stališča sodne
prakse glede obstoja goljufije oziroma zlorabe sistema DDV s strani
davčnih zavezancev pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega
DDV. Razlogovanje davčnega organa bi pomenilo, da je treba v vsakem
primeru vračila blaga ugotavljati, ali je bila stranka pri prodaji
blaga dovolj skrbna pri zagotovitvi pogojev, da do vračila ne bo
prišlo oziroma da bo ob vračilu kupec dejansko razpolagal z
zadostnimi sredstvi za izvedbo vračila DDV državi. Takega ravnanja
pa zavezancu za DDV ne nalagata ne nacionalna ureditev, ne pravo
EU. Takšna obveznost je nesorazmerna in zato v nasprotju z načelom
proporcionalnosti kot temeljnim načelom prava EU. Tožnik zato
sodišču predlaga, da v zvezi s tem postavi predhodno vprašanje SEU.
V skladu s sodno prakso SEU se od dobavitelja zahteva, da ravna
razumno, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del
davčne utaje. Vendar pa se primer popravka DDV zaradi vračila blaga
razlikuje od primerov odločanja o pravici do odbitka DDV, na katere
se sklicuje davčni organ. Pri presoji skrbnosti njegovega ravnanja
bi moral davčni organ upoštevati prakso finančnih inštitucij, ki so
se v kritičnem času ukvarjale s finančnim lizingom, zgolj
primerjava prakse vseh subjektov pa ne more biti podlaga za
ugotavljanje standardov skrbnosti v panogi. V zvezi s pobotom
medsebojnih terjatev tožnik izpostavlja, da tak pobot ni
prepovedan, zato so očitki toženke o neupravičenem znižanju
obveznosti lizingojemalca z že plačanim DDV neutemeljeni. Ne drži,
da bi takšno ravnanje pomenilo oškodovanje proračuna oziroma da
krši davčno nevtralnost. Neutemeljeno pa se toženka sklicuje tudi
na 76.b člen ZDDV-1. Tožnik uveljavlja tudi procesne kršitve, ker
naj se davčni organ ne bi opredelil do posameznih ugovorov, podanih
v pripombah na zapisnik. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi,
izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži vračilo stroškov
postopka.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<strong><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"; border:none windowtext 1.0pt;padding:0cm'>
K I. točki izreka</span></strong></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>6. Sodišče je s
sklepom z dne 18. 8. 2021 prekinilo postopek do odločitve Ustavnega
sodišča RS o zahtevi Vrhovega sodišča RS za oceno ustavnosti
četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, vloženi v revizijski zadevi X
Ips 24/2020.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>7. Po ponovni
presoji obravnavne zadeve in glede na sodno prakso tega in
Vrhovnega sodišča RS je sodišče presodilo, da ni (več) pogojev za
prekinitev predmetnega postopka, saj odločitev sodišča ne temelji
na zgoraj navedeni pravni podlagi. Zato se postopek nadaljuje
(drugi odstavek 208. člena Zakona o pravdnem postopku, v
nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena
ZUS-1).</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<strong><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"; border:none windowtext 1.0pt;padding:0cm'>
K II. točki izreka</span></strong></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>8. V zadevi je
sporna z izpodbijano odločbo ugotovljena nepravilnost pri
tožnikovem obračunavanju DDV za davčni obdobji september 2012 in
januar 2013.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>9. Iz ugotovljenega
dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe,
izhaja, da je tožnik oziroma njegova pravna prednica<a href=
"#_edn1" name="_ednref1" title="" id="_ednref1"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[1]</span></span></span></a>
na podlagi zgoraj navedenih pogodb o finančnem lizingu izdal račune
in na njih obračunal izstopni DDV, ki je bil tudi plačan.
Lizingodajalec je imel v pogodbah dogovorjeno odstopno upravičenje
v primeru lizingojemalčevega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.
Pogodbe niso bile realizirane v celoti, ker sta lizingojemalca
zamujala s plačili posameznih obrokov lizinga. Posledično je tožnik
zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v letu 2011 oziroma
2012 odstopil od pogodb in zahteval vračilo predmeta lizinga
(nepremičnin), lizingojemalcema pa izdal dobropise in v skladu z
39. členom ZDDV-1 izvedel popravek DDV zaradi znižanja davčne
osnove. Dobropisa družbi A., d. o. o. sta bila izdana 11. 9. 2012 v
skupni vrednosti -1.447.488,36 EUR (osnova -1.206.240,30 EUR in DDV
-241.248,06 EUR) oziroma -110.209,97 EUR (osnova -91.841,46 EUR in
DDV -18.368,33 EUR). Prvi dobropis je bil izdan pet mesecev po
prevzemu nepremičnine in 16 mesecev po izdaji zadnjega opomina, v
zvezi z drugim pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik zadnji opomin
izdal 31. 8. 2012, lizingojemalec pa je s plačili začel zamujati že
v letu 2009. Družba A., d. o. o. je predlog za začetek postopka
prisilne poravnave podala 16. 9. 2011.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>10. Tretji dobropis
je bil izdan družbi B., d. o. o. Tožnik je odstop od pogodbe in
poziv na izročitev predmeta lizinga sopogodbeniku poslal 17. 2.
2012 ter 31. 1. 2013 prevzel nepremičnino in istega dne izdal
dobropis v skupni vrednosti -1.823.461,20 EUR (osnova -1.519.551,00
EUR in DDV -303.910,20 EUR). Družba B., d. o. o. je prejeti
dobropis po pozivu davčnega organa upoštevala v davčnem obračunu za
februar 2013, vendar pa je imela en račun blokiran že od 20. 7.
2011, drugega pa zaprtega. Tožnik je predlagal stečaj navedene
družbe, vendar je predlog 31. 1. 2013 umaknil.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>11. Z dobropisi,
katerih osnova predstavlja vrednost bodočih lizing obrokov od
datuma prevzema nepremičnine v posest, je torej tožnik (delno)
storniral znesek že obračunanega in plačanega DDV, hkrati pa tega
zneska ni vrnil lizingojemalcu, ampak je z njim pobotal zapadle
neplačane obroke lizinga, ki so se natekli do izdaje dobropisov in
za katere tožnik predhodno ni izdajal opominov. Na strani
lizingojemalcev je zaradi predčasne prekinitve lizinga in
posledičnega vračila nepremičnine nastala obveznost popravka
odbitka vstopnega DDV, vendar ta zaradi blokiranih oziroma zaprtih
računov in slabega finančnega stanja družb ni bil plačan v
proračun.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>12. Za davčni organ
je sporno ravnanje tožnika tako ob sklenitvi pogodb o finančnem
lizingu, pa tudi njegovi nadaljnji koraki od trenutka, ko sta
lizingojemalca prišla v zamudo s posameznimi obroki lizinga do
izdaje dobropisov. V zvezi s prvim se tožniku očita, da ni skrbno
opravil analize potencialnih lizingojemalcev in s tem odstopil od
svoje siceršnje prakse. Glede odstopa od pogodbe pa je bilo
ugotovljeno, da je plačan DDV ob zadnjem opominu presegal znesek
neplačanih obresti financiranja in da je vrednost neplačanih
obrokov ter pripadajočih obveznosti, ki jih tožnik ni več terjal po
opominih, dosegla oziroma presegla znesek že plačanega DDV šele ob
izdaji dobropisa. Tožnik je namreč dobropise izdal več mesecev po
prevzemu nepremičnine ponovno v posest, zapadli in neplačani obroki
lizinga pa so se v vmesnem času kopičili. Navedeno je tožniku
omogočilo pobot medsebojnih terjatev in obveznosti (DDV in zapadlih
obrokov), s tem pa je celotno tveganje neplačila DDV prenesel na
državo.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>13. V zadevi gre za
ponovljen postopek po sodbi Upravnega sodišča RS I U 341/2015 z dne
10. 2. 2016. V njej je sodišče že presodilo, da vrnitev predmeta
lizinga pomeni vračilo blaga v smislu 39. člena ZDDV-1 in da je
bilo prvotno stališče davčnega organa o neupravičeni izstavitvi
dobropisov napačno. Davčni organ je v ponovljenem postopku dodatno
ugotavljal okoliščine in namen pogodbenih strank v trenutku
sklenitve pogodb o finančnem lizingu. Odločitev o dodatni odmeri
DDV je utemeljil na različnih pravnih podlagah, konkretno na drugem
odstavku 39. člena ZDDV-1, četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2,
dodatno pa se je toženka oprla še na določbo 76.b člena ZDDV-1 ob
sklicevanju na sodno prakso SEU glede zlorabe sistema
DDV.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>14. Tožnik je
znižanje davčne osnove in posledični popravek DDV uveljavljal na
podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, ki določa, da se pri
preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi
davčna osnova ustrezno zmanjša, davčni zavezanec pa lahko popravi
(zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku
DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Z določbo 39. člena
ZDDV-1 je bila v slovenski pravni red prenesena določba 90. člena
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV).
Direktiva o DDV v 90. členu določa, da se pri preklicu naročila,
zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po
dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo
države članice (prvi odstavek), države članice pa lahko odstopajo
od odstavka 1 v primeru celotnega ali delnega neplačila (drugi
odstavek istega člena). Navedena določba je izraz temeljnega načela
Direktive o DDV, v skladu s katerim davčno osnovo tvori dejansko
prejeto plačilo in katerega posledica je, da davčni organ iz
naslova DDV ne more prejeti zneska, ki je višji od tistega, ki ga
je prejel davčni zavezanec.<a href="#_edn2" name="_ednref2" title=
"" id="_ednref2"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[2]</span></span></span></a>
V skladu z 273. členom Direktive o DDV lahko sicer države članice
določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za
pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju
zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki
jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod
pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne
zahtevajo formalnosti pri prehodu meja. Ukrepi držav članic za
preprečevanje utaj ali izogibanje plačilu davka načeloma lahko
določajo odstopanja od pravil o davčni osnovi le v mejah, ki so
nujno potrebne za dosego tega posebnega cilja.<a href="#_edn3"
name="_ednref3" title="" id="_ednref3"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[3]</span></span></span></a>
Ne 90. člen in tudi ne 273. člen Direktive o DDV razen v mejah, ki
jih predvidevata, ne določata pogojev za priznanje pravice do
znižanja davčne osnove. Z navedenima določbama je državi članici
dana diskrecijska pravica zlasti v zvezi s formalnostmi, ki jih
morajo davčni zavezanci izpolniti za znižanje davčne
osnove.<a href="#_edn4" name="_ednref4" title="" id=
"_ednref4"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[4]</span></span></span></a></span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>15. Davčni organ v
razlogih izpodbijane odločbe navaja, da pogoji iz drugega odstavka
39. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni, pri tem pa ni ugotovil, da tožnik
ne bi prevzel nepremičnin nazaj v posest (vračilo blaga) oziroma,
da lizingojemalcev ni obvestil o zneskih DDV, za katere nimata
pravice do odbitka. V zvezi s tem sodišče pritrjuje tožniku, da
Republika Slovenija glede popravka obračunanega DDV za primere
delnega neplačila ni določila dodatnih obveznosti za preprečevanje
utaj v smislu 273. člena Direktive o DDV. Pogoj, da davčni
zavezanec, ki popravlja (znižuje) izstopni DDV, v primeru dobropisa
v celoti in pravočasno odpravi tveganja izgube davčnega prihodka,
se torej v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZDDV-1 zagotavlja z
obveščanjem kupca (v tem primeru lizingojemalca), ki mora na
podlagi prejetega dobropisa popraviti odbitek vstopnega DDV, drugih
formalnih ali administrativnih obveznosti pa zakon zavezancem ne
nalaga. Davčni organ od davčnih zavezancev po drugem odstavku 39.
člena ZDDV-1 tudi ne more zahtevati, da ob uveljavljanju pravice do
zmanjšanja obračunanega DDV izkažejo, da so popolnoma odpravili
tveganje za izgubo davčnih prihodkov oziroma, da so DDV obračunali
v dobri veri. Obveznosti davčnih zavezancev pa tudi ni dopustno
utemeljevati neposredno z uporabo Direktive o DDV.<a href="#_edn5"
name="_ednref5" title="" id="_ednref5"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[5]</span></span></span></a></span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>16. Kljub
izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 pa
zavezanec nima pravice do popravka neupravičeno zaračunanega DDV,
če je iz objektivnih okoliščin primera razvidno, da je bila
transakcija izvedena z namenom zlorabe sistema DDV (to je
pridobitve kupčeve pravice do odbitka vstopnega DDV), davčni
zavezanec pa je za to vedel oziroma bi moral vedeti.<a href=
"#_edn6" name="_ednref6" title="" id="_ednref6"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[6]</span></span></span></a>
Prav to davčni organ očita tožniku. V tem smislu sodišče razume
tudi toženkino sklicevanje na 76.b člen ZDDV-1, ki v prvem odstavku
določa, da je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v
Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih
okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje
pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Na
navedeni pravni podlagi bi bilo torej tožniku mogoče odmeriti
dodaten DDV, če bi se ugotovilo, da tožnik ni ravnal ravnal v dobri
veri in s skrbnostjo preudarnega gospodarstvenika oziroma, da ni
sprejel razumnih ukrepov, ki so bili v njegovi moči, da bi bilo
njegovo sodelovanje pri utaji izključeno.<a href="#_edn7" name=
"_ednref7" title="" id="_ednref7"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[7]</span></span></span></a></span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>17. Kot izhaja iz
obrazložitve izpodbijane odločbe, davčni organ tožniku očita
nerazumno postopanje v zvezi s sklenitvijo, izvajanjem ter razvezo
pogodb o finančnem lizingu, in sicer da tožnik ni dovolj skrbno
preveril bodočih lizingojemalcev, da je kljub nerednim plačilom in
slabemu poslovanju z lizingojemalcema sklenil več aneksov, da je
opomine poslal le za nekatere od neplačanih obrokov, da ni poskušal
izterjati dolga z unovčenjem menic niti ni začel izvršilnih
postopkov, do izdaje dobropisa pa je v enem primeru prišlo več
mesecev po prevzemu nepremičnine nazaj v tožnikovo posest. Dodatno
je s tem, ko je svojo obveznost do lizingodajalcev iz naslova že
plačanega DDV pobotal z zapadlimi in neplačanimi obroki lizinga,
namesto da bi jima te zneske vrnil, še prispeval k njuni
nelikvidnosti. S tem je tožnik po odločitvi davčnega organa
ustvaril pogoje, da se je prek spornih poslov poplačal na škodo
države, pri čemer je vedel oziroma bi moral vedeti, da
lizingojemalca ne bosta zmožna poravnati svojih obveznosti iz
naslova odbitka vstopnega DDV, ker sta imela že pred izdajo
dobropisa blokirane oziroma zaprte bančne račune.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>18. Tožnik nasprotno
meni, da mu ni mogoče očitati neskrbnosti oziroma védenja o
goljufivih transakcijah. Sodišče se načeloma strinja, da pogoja, da
v zadevi ne sme obstajati subjektivni element (ugotovitev, da je
davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija,
na katero se sklicuje, povezana z goljufijo), ni mogoče na
obravnavani primer enostavno preslikati iz sodb SEU, ki se nanašajo
na (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega davka.<a href=
"#_edn8" name="_ednref8" title="" id="_ednref8"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[8]</span></span></span></a>
Kar pa ne pomeni, da so v sodni praksi že sprejeta izhodišča in
razlaga navedenega pravnega standarda povsem nerelevantni za
odločitev v tej zadevi. So pa za odločitev o nepriznanju znižanja
davčne osnove nebistvene ugotovitve, ki se nanašajo na trenutek
sklenitve lizing pogodb. Če je namreč za davčni organ sporna sama
sklenitev lizing pogodb, bi iz tega logično sledilo, da bi
nasprotoval na njihovi podlagi s strani tožnika obračunanemu
izstopnemu DDV in/ali s strani lizingojemalcev odbitemu vstopnemu
DDV. Vendar pa davčni organ v obravnavani zadevi problematizira
tožnikov popravek obračunanega DDV, zato so za odločitev relevantna
dejstva v zvezi z njegovim ravnanjem ob odstopu od pogodbe oziroma
pred tem v času, ko je lizingojemalec začel zamujati s
plačili.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>19. Pri zahtevani
skrbnosti, kot jo razume SEU, je treba upoštevati, da je zavezanec
za DDV eden od gradnikov sistema pobiranja tega davka in v tem
smislu tudi pooblaščenec države, da pridobi in odvede ustrezno
plačilo DDV. Če mu je pravica do (naknadnega) popravka davčnega
obračuna in zmanjšanja davčne osnove za DDV priznana v vsakem
primeru neplačila oziroma zmanjšanega plačila, se lahko s tem
prikrajša tudi javni proračun za možnost pridobitve pripadajočega
dela plačila v višini zaračunanega DDV. Vendar navedeno ne pomeni,
da je na tožniku celotno breme morebitnega neplačila DDV. To je
namreč tveganje, ki ga mora po stališču SEU v določenih okoliščinah
prevzeti državni proračun.<a href="#_edn9" name="_ednref9" title=""
id="_ednref9"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[9]</span></span></span></a>
SEU je v zvezi z nepriznavanjem pravice do odbitka vstopnega DDV
tudi že presodilo, da dejstvo, da dobavitelj ni plačal DDV v
državni proračun, ne vpliva na pravico davčnega zavezanca do
odbitka plačanega vstopnega DDV. Če bi bila pravica do odbitka DDV
pogojena s tem, da je dobavitelj blaga navedeni DDV predhodno
dejansko plačal, bi to povzročilo, da bi mu bilo s tem naloženo
ekonomsko breme, ki ni njegovo in ki se mu prav s sistemom odbitkov
skuša izogniti.<a href="#_edn10" name="_ednref10" title="" id=
"_ednref10"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[10]</span></span></span></a>
Glede na to, da sta pravici do znižanja davčne osnove zaradi
(delnega) neplačila in popravek odbitka DDV nedeljivo povezani, je
navedeno stališče v izhodišču uporabljivo tudi za obravnavni
primer. To pomeni, da sámo dejstvo neplačila DDV s strani
lizingojemalcev ne pomeni, da tožnik zgolj zaradi tega nima pravice
do popravka obračunanega DDV.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>20. Pravni standard
„vedel ali moral vedeti“, ki se ugotavlja v okviru subjektivnega
elementa zlorabe, se v sodni praksi presoja glede na okoliščine
vsakokratnega primera. Pri presoji védenja davčnega zavezanca je
treba glede na okoliščine primera upoštevati predvsem specifične
okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja zavezanec, njegovo
siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno
ravnanje drugih poslovnih subjektov v gospodarski panogi, kot tudi
dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v
gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe
sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do
odbitka vstopnega DDV.<a href="#_edn11" name="_ednref11" title=""
id="_ednref11"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[11]</span></span></span></a></span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>21. Povzeta stališča
je treba upoštevati tudi pri presoji konkretnih okoliščin odstopa
od pogodb o finančnem lizingu. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno
ugovarja, da se mu glede na ugotovljene okoliščine z razlago
standarda „vedel ali moral vedeti“, za katero se zavzema toženka,
nalaga preveliko breme, za kar ni podlage v predpisih ter je
posledično neskladno z načelom proporcionalnosti. Stališče davčnega
organa namreč pomeni, da bi se moral tožnik pred uveljavljanjem
znižanja davčne osnove zaradi odstopa od pogodbe (tj. pred izdajo
dobropisa) prepričati, ali bo lizingojemalec dejansko (lahko)
plačal dodatni DDV, ki je posledica njegove obveznosti popravka
odbitka vstopnega DDV. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da sam
v celoti prevzame nevarnost izgube prihodka namesto države. Tega pa
z razlago standarda „vedel ali moral vedeti“ tožniku ni mogoče
naložiti, ker bi se na ta način vzpostavila splošna domneva o
obstoju utaje v vsakem primeru, ko prejemnik blaga (lizingojemalec)
ne bi zmogel plačila svojega dela DDV. Tožnik v tožbi utemeljeno
ugovarja, da ni bil pasiven pri uveljavljanju svojih pogodbenih
upravičenj. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe je med
drugim podal predlog za začetek postopka prisilne poravnave oziroma
stečaja zoper lizingojelamca in po dalj časa trajajočih aktivnostih
tudi dosegel izročitev spornih nepremičnin, pri tem pa je
prepričljivo pojasnil razloge za časovno odmaknjenost izdaje
zadnjega opomina in prevzema nepremičnine (na 25. strani tožbe). Po
presoji sodišču mu ni mogoče očitati pasivnosti zgolj zato, ker ni
pošiljal opominov za vsak zamujeni obrok oziroma ni začel
izvršilnih postopkov zoper lizingojemalca glede na to, da ti
postopki ob nesporno izkazanem slabem poslovanju lizingojemalcev,
očitno ne bi bili uspešni. Glede izvedenega pobota medsebojnih
terjatev in obveznosti sodišče dodaja, da ob izkazanih blokadah TRR
lizingojemalcev tudi brez izvedenega pobota do plačila DDV na
podlagi zmanjšanja popravka odbitka najverjetneje ne bi prišlo.
Nelikvidnost lizingojemalcev namreč ni bila posledica tožnikovega
ravnanja, ampak njunega slabega poslovanja v danih gospodarskih
razmerah.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>22. Ob tem sodišče
še izpostavlja, da davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe
ugotavlja, da je družba B., d. o. o. po njegovem pozivu v davčnem
obračunu za februar 2013 dejansko izvedla ustrezen popravek, tako
da niti ni jasno, v čem davčni organ v tem delu vidi zlorabo
sistema DDV. Iz sodne prakse SEU namreč povsem jasno izhaja, da
zgolj opustitev plačila ustrezno obračunanega DDV ne more pomeniti
goljufije na področju DDV, ne glede na to, ali je bila opustitev
namerna ali nenamerna.<a href="#_edn12" name="_ednref12" title=""
id="_ednref12"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[12]</span></span></span></a></span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>23. Ob navedenem je
sklicevanje davčnega organa dodatno še na četrti odstavek 74. člen
ZDavP-2 najmanj notranje nekonsistentno.<a href="#_edn13" name=
"_ednref13" title="" id="_ednref13"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[13]</span></span></span></a>
Določba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2<a href="#_edn14" name=
"_ednref14" title="" id="_ednref14"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[14]</span></span></span></a>
namreč predstavlja splošno klavzulo za preprečevanje izogibanja
davčnim obveznostim in se kot taka lahko uporabi tudi pri odmeri
DDV, vendar pa gre v primerjavi s 76.b členom ZDDV-1 za drugačno
pravno podlago, dodatna odmera davčne obveznosti pa temelji na
drugih dejanskih okoliščinah. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi
razvilo konsistentno pravno razlago, da gre v takšnem primeru
praviloma za posle, ki so izpeljani po nerazumljivo zapleteni in
kompleksni poti, ki vključuje več na prvi pogled umetnih in z
namenom davčnega izogibanja skonstruiranih korakov, podana pa
morata biti objektivni in subjektivni element (za prvega mora iz
objektivni okoliščin izhajati, da cilj, ki mu predpis sledi, kljub
spoštovanju vseh formalnih pogojev v predpisu, ni bil dosežen; za
drugega pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je
bistven namen transakcij pridobiti neupravičeno davčno
ugodnost).<a href="#_edn15" name="_ednref15" title="" id=
"_ednref15"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[15]</span></span></span></a>
Davčni organ pa v nasprotju z navedenim v izpodbijani odločbi ni
ugotovil verige več povezanih poslov (t. i. umetne sheme), niti ni
pojasnil, kakšna naj bi bila prava ekonomska vsebina pravnih
poslov, sklenjenih med tožnikom in družbama A., d. o. o. in B., d.
o. o.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" align="center" style=
'text-align:center;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV</span></b></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>24. Glede na vse
navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega
odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo
vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj davčni
organ ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi ponovno odloči in
jasno navedene razloge, ki so ga vodili k odločitvi.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>25. Sodišče je
odločilo na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka
59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega
akta in listin, ki so v upravnih spisih, razvidno, da je treba
tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti. Sodišče tudi ni sledilo
tožnikovemu predlogu za postavitev vprašanje za predhodno
odločanje, saj odgovor na pravna vprašanja, ki se glede razlage
prava EU zastavljajo v tej zadevi, izhaja iz citirane sodne prakse
SEU.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<strong><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"; border:none windowtext 1.0pt;padding:0cm'>
K III. točki izreka</span></strong></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>26. Ker je sodišče
tožbi ugodilo, je ugodilo tudi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku.
Tožnik je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do
povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o
povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju
Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je postopku
zastopala odvetniška pisarna, zato se mu priznajo stroški upravnega
spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), v
skladu z upravno-sodno prakso povečani za 22 % DDV, skupaj torej
347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od
vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka
tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi
odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>27. V skladu z
Zakonom o sodnih taksah bo plačana sodna taksa tožniku vrnjena po
uradni dolžnosti.</span></p>
<p style=
'margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify;background:white; vertical-align:baseline'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
</div>
<div><br clear="all" />
<hr align="left" size="1" width="33%" />
<div id="edn1">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref1" name="_edn1" title="" id="_edn1"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[1]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Pogodbe o finančnem lizingu je v
letih 2007 oziroma 2008 sklenila družba C., d. o. o., ki je bila
leta 2009 pripojena družbi D., d. o. o., ta pa je bila nato
pripojena tožniku.</span></p>
</div>
<div id="edn2">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref2" name="_edn2" title="" id="_edn2"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[2]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Sodba SEU v zadevi A-PACK CZ,
C-127/18 z dne 8. 5. 2019, 17. točka obrazložitve in tam navedena
sodna praksa.</span></p>
</div>
<div id="edn3">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref3" name="_edn3" title="" id="_edn3"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[3]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Prav tam, 26. točka
obrazložitve.</span></p>
</div>
<div id="edn4">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref4" name="_edn4" title="" id="_edn4"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[4]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Sodba SEU Tratave –Tratamento de
Águas Residuais do Ave SA, C-672/17, enako tudi sodba SEU E. sp. z
o. o., C-335/19 z dne 15. 10. 2020 in sodba UniCredit Leasing,
C-242/18 z dne 3. 7. 2019.</span></p>
</div>
<div id="edn5">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref5" name="_edn5" title="" id="_edn5"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[5]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi
X Ips 267/2015 z dne 15. 11. 2017, ki se sklicuje na sodbo SEU v
zadevi Marshall proti Southampton and South-West Hampshire Area
Health Authority, C-152/84 z dne 26. 2. 1986.</span></p>
</div>
<div id="edn6">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref6" name="_edn6" title="" id="_edn6"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[6]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips
267/2015 z dne 15. 11. 2017. Ta negativni pogoj je v skladu s
ciljem, ki ga priznava in vzpodbuja tudi Direktiva o DDV, to je
bojem proti davčnim utajam, davčnemu izogibanju in morebitnim
zlorabam.</span></p>
</div>
<div id="edn7">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref7" name="_edn7" title="" id="_edn7"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[7]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Prim. npr. delno sodbo in sklep
Upravnega sodišča RS I U 1501/2017 z dne 1. 10. 2019.</span></p>
</div>
<div id="edn8">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref8" name="_edn8" title="" id="_edn8"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[8]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Enako je to sodišče odločilo v
sodbi I U 1611/2019 z dne 4. 2. 2021.</span></p>
</div>
<div id="edn9">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref9" name="_edn9" title="" id="_edn9"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[9]</span></span></span></span></a><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Sodba SEU v zadevi UAB „HA.EN“
C-227/21 z dne 15. 9. 2022, 44. točka obrazložitve.</span></p>
</div>
<div id="edn10">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref10" name="_edn10" title="" id="_edn10"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[10]</span></span></span></span></a> <span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Glej sodbi SEU v zadevah PPUH
Stehcemp, C-277/14 z dne 22. 10. 2015 in že citirani zadevi UAB
„HA.EN“ C-227/21 z dne 15. 9. 2022.</span></p>
</div>
<div id="edn11">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref11" name="_edn11" title="" id="_edn11"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[11]</span></span></span></span></a> <span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu
X Ips 355/2016 z dne 16. 1. 2019.</span></p>
</div>
<div id="edn12">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref12" name="_edn12" title="" id="_edn12"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[12]</span></span></span></span></a> <span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Tako sodba v že citirani zadevi
UAB „HA.EN“ C-227/21 z dne 15. 9. 2022, 32. točka obrazložitve in
tam citirana sodna praksa. Glej tudi 42. točko obrazložitve
navedene sodbe, v kateri SEU v okoliščinah obravnavane zadeve
pojasni, da zgolj to, da je kupec vedel ali moral vedeti, da je bil
prodajalec v finančnih težavah in da bi to lahko povzročilo, da ne
bo plačal DDV v državni proračun, še ne pomeni, da je kupec
zlorabil pravice.</span></p>
</div>
<div id="edn13">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref13" name="_edn13" title="" id="_edn13"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[13]</span></span></span></span></a> <span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Glej že citirano sodbo Upravnega
sodišča RS I U 1611/2019 z dne 4. 2. 2021, 18. točka
obrazložitve.</span></p>
</div>
<div id="edn14">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref14" name="_edn14" title="" id="_edn14"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[14]</span></span></span></span></a> <span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Ta določa, da se z izogibanjem
ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o
obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje,
da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju
razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih)
dogodkov.</span></p>
</div>
<div id="edn15">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref15" name="_edn15" title="" id="_edn15"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman","serif"' xml:lang=
"EN-GB">[15]</span></span></span></span></a> <span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS
X Ips 329/2017 z dne 2. 10. 2019.</span></p>
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'> </p>
</div>
</div>
</body>
</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

VEČ RAZLOGOV

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

VEČ RAZLOGOV

KRPANOV BLOG

BABUNI in BABUNKE iz parlamenta - ko primati sprejemajo davčne predpise!
Mi je prav žal, vendar: »Da lahko opišem v nas ...
21.07.2021 - 10:59:31
NE IZGRAJTE SE Z NAŠIM DENARJEM - Izboljšajte "mega paket" za gospodarstvo!
Da bo vsem jasno: »Finančno breme vseh »MEGA P ...
07.04.2020 - 11:55:29
HEJ, BANDA, BREZ GOSPODARSTVA NE BOSTE PREŽIVELI!
Da ne bo nesporazuma: »Apel ni namenjen samo v ...
23.03.2020 - 16:17:31

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV