Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: III U 301/2013
Datum:
24.10.2014
ODMERA
DOHODNINE PRI POSLOVANJU DVEH GOSPODARSKIH DRUŽB – Trženjske
aktivnosti
JEDRO:
Glede na ugotovljeno dejansko
stanje v zadevi tudi sodišče zaključuje, da je treba prejemke, ki
jih tožnik prejema kot vodja trženja družbe d.d., obravnavati kot
njegove obdavčljive osebne prejemke in ne kot prihodke družbe
d.o.o., katere ustanovitelj, direktor ter edini zaposleni v tej
družbi je bil v spornem obdobju tožnik. Določila pogodbe o
opravljanju strokovnih storitev namreč kažejo na opravljanje
odvisne dejavnosti in sicer delo po navodilih in smernicah družbe
ter poročanje predsednici uprave, iz osnutka oziroma delovne
verzije sistemizacije delovnih mest, ki odraža dejansko stanje v
družbi, pa je tudi razvidno, da je kot vodja trženja v podjetju
določen tožnik.
IZREK:
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje
stroške postopka.
Predmet spora:
Z izpodbijano odločbo je upravni
organ prve stopnje v obnovljenem postopku davčnemu zavezancu A.A.
(v nadaljevanju tožeča stranka) odpravil odločbo Davčnega urada
Nova Gorica (v nadaljevanju tožena stranka) št. DT 0305672 z dne 8.
5. 2009 o odmeri dohodnine za leto 2008 in le to nadomestil z
izpodbijano odločbo, v kateri je za leto 2008 tožeči stranki
odmeril dohodnino v znesku 66.234,98 EUR, ugotovil, da znaša
razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami
dohodnine 3.454,34 EUR ter da je tožeča stranka po odpravljeni
odmerni odločbi že plačala 1.592,99 EUR, zato mora po izpodbijani
odločbi plačati razliko 1.861,35 EUR.
V obrazložitvi izpodbijane
odločbe navaja, da so bila v obnovljenem postopku (sklep o obnovi
postopka št. DT 4210-961/2010-4(1102-04) z dne 13. 1. 2011)
ugotovljena nova dejstva, oziroma pridobljeni dokazi, ki se
nanašajo na dohodke tožeče stranke, in sicer na dohodek iz naslova
drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki jih je inšpicirana pravna
oseba B. d.d., v stečaju izplačala tožeči stranki kot fizični
osebi. Nova dejstva, ugotovljena v postopku inšpekcijskega nadzora
pri zadevni pravni osebi se nanašajo na ugotovljene nepravilnosti v
zvezi z opustitvijo obračuna prispevkov za socialno zavarovanje in
akontacije dohodnine od dohodkov iz dohodkov iz zaposlitve v skladu
z določbami Zakona o dohodnini-odplačila stroškov za opravljanje
dela vodje trženja.
V postopku davčnega
inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da je zavezanec za
davek, pravna oseba B. d.d.-v stečaju, v obdobju od 1. 1. 2008 do
31. 12. 2008 za fizično osebo A.A. plačevala zneske po računih
(stroške) povezane z opravljenimi intelektualnimi storitvami, to je
vodstveno funkcijo. Družba B. d.d.-v stečaju je dne 1. 4. 2008
sklenila pogodbo o opravljanju strokovnih storitev, št. 01/08 za
opravljanje del in nalog vodje trženja, izplačevalec pa ni ugotovil
osnove za obračun akontacije dohodnine od dohodkov iz delovnega
razmerja in tudi ni obračunal akontacije dohodnine. V postopku
davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovljeni prejemki zavezanca so
predmet odmere dohodnine za leto 2008 in se vključujejo v osnovo za
odmero dohodnine, kot drugi dohodki iz delovnega razmerja z oznako
dohodka 1109. V nadaljevanju je po tem, ko razčleni postopek odmere
dohodnine od dohodka iz naslova drugih dohodkov iz delovnega
razmerja ugotovila, da je letna davčna osnova zavezanca ugotovljena
v skladu z določbo 109. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju
ZDoh-2) zmanjšana za olajšavo 168.385,72 EUR. V skladu z lestvico
iz prvega odstavka 122. člena ZDoh-2 je bila zavezancu od davčne
osnove odmerjena dohodnina po stopnji 39.33527 % in znaša 66.234,98
EUR. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od
zneska med letom plačane akontacije dohodnine, mora tožeča stranka
v skladu z določbo četrtega odstavka 123. člena ZDoh-2 doplačati
razliko v znesku 3.454,34 EUR. Tožeča stranka je po odpravljeni
odmerni odločbi že plačala 1.592,99 EUR, zato je dolžna po zadevni
odmerni odločbi doplačati razliko 1.861,35 EUR.
Ministrstvo za finance je s
svojo odločbo št. DT 499-01-514/2012-2 z dne 6. 8. 2013 pritožbo
tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo Davčnega urada Nova
Gorica, kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z očitano kršitvijo 9.
člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je
navedlo, da je bila tožeča stranka z izdajo sklepa o obnovi
postopka na podlagi navedenega člena ZUP vabljena k sodelovanju, da
se pred izdajo odločbe o obnovi postopka odmere dohodnine izjavi o
vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, kar
je izkoristila s pripombami, ki jih je podala na sklep o obnovi
postopka in pripombami, ki jih je vložila na zapisnik z dne 27. 9.
2012 in jih je davčni organ obravnaval v dodatku k zapisniku.
Tožeča stranka je tako imela možnost predlagati dokaze, zato v
izvajanju svoje pravice do sodelovanja v postopku ni bila
prikrajšana. Izdaja prvostopne odločbe pred potekom roka za
predložitev pripomb na dodaten zapisnik tako ne predstavlja
bistvene kršitve pravil postopka, saj tožeča stranka v pripombah in
pritožbi ni navedla nobenih novih dejstev, ki bi imele za posledico
drugačno ugotovitev od dejanskega stanja. V nadaljevanju je
podrobno obrazložila, zakaj je štela, da je razmerje med pogodbeno
stranko B. d.d. in pravno osebo C. d.o.o. utemeljeno opredeljeno
kot razmerje, ki ima naravo delovnega razmerja med naročnikom B.
d.d. in A.A.-tožečo stranko, kot dejanskim izvajalcem opredeljenih
nalog.
Tožeča stranka v tožbi izpodbija
odločbo upravnega organa prve stopnje iz razlogov po 1. do 3. točki
prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju
ZUS-1). Glede kršitev pravil postopka navaja, da tako upravni organ
prve stopnje kot tudi pritožbeni organ nista odgovorila na številne
utemeljene pripombe tožeče stranke, s tem pa tudi kršila tožnikovo
pravico do izjave, v posledici pa tudi ustavno pravico iz 22. člena
Ustave Republike Slovenije. Očita, da je tožena stranka je z
izpodbijano odločbo posegla v ustavno pravico tožeče stranke do
svobodne gospodarske pobude in temeljna načela opravljanja
gospodarske dejavnosti, ki vključuje tudi pravno samostojnost in
ločenost pravne osebe od fizične osebe ter pravila o opravljanju
dejavnosti s področja delovnega in davčnega prava. Zaradi ravnanja
upravnega organa prve stopnje je namreč neupravičeno prišlo do
dvojnega plačila dohodnine glede istih dohodkov. Družba C. d.o.o.
je namreč z izdajo računov družbi B. d.d. v skladu s pogodbo
pridobila prihodke in jih nato uporabila za izplačilo plače tožeči
stranki. Manjši del prihodkov, ki ni bil izplačan v obliki plače pa
je bil predmet obdavčitve z davkom od dohodkov pravnih oseb. V
vsakem primeru je pri obnovi postopka, ki ga je začel davčni organ
prišlo do dvojne obdavčitve celotnega zneska zaračunanih prihodkov,
ki jih je davčni organ neupravičeno prekvalificiral v dohodek
fizične osebe. Bistvena kršitev postopka pa je bila podana s tem,
da je upravni organ prve stopnje izdal izpodbijano odločbo preden
je prejel pripombe tožeče stranke na dodatni zapisnik, s čemer je
bila kršena tožnikova pravica do izjave. V nadaljevanju pojasnjuje
razloge zaradi katerih je prišlo do kršitve ustavne pravice do
proste gospodarske pobude in zaključuje, da v obravnavanem primeru
ni podlage za to, da se vzpostavi neposredno pravno razmerje med
družbo B. d.d. in direktorjem družbe C.-tožečo stranko. Družba C.
d.o.o. je po svoji pravni naravi pravno ločen samostojen pravni
subjekt, direktor družbe pa kot zastopnik in predstavnik družbe
nastopa zgolj v imenu in za račun družbe ter kot tak ne more sam
prevzemati nobenih neposrednih pravic in obveznosti.
Prekvalificiranja pravnega razmerja med dvema gospodarskima
družbama, ki je sicer skladno z veljavnimi predpisi, v razmerje med
gospodarsko družbo in fizično osebo dejansko predstavlja
neupravičeno poseganje v pravno zagotovljeno oziroma pričakovano
pravno situacijo. Pogodba med družbama B. in družbo C. je povsem
običajna in v vsakdanji praksi uveljavljena vrsta pogodbe med dvema
gospodarskima subjektoma, pri čemer se storitve ene pogodbene
stranke plačajo s pavšalnim mesečnim plačilom, kateremu so dodani
še določeni (variabilni) materialni stroški. Davčni organ zato ne
more prekvalificirati tako razmerje v razmerje med enim
gospodarskim subjektom in delavcem drugega gospodarskega
subjekta.
Poleg kršitev ustavne pravice do
proste pobude pa predstavlja stališče davčnega organa iz
izpodbijane odločbe, ki opravičuje prekvalifikacijo pravnega
razmerja med družbami B. in C. v pravno razmerje med družbo B. in
tožnikom tudi kršitev veljavnih delovno pravnih predpisov, to je
Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Iz veljavnega ZDR
namreč izhaja, da je delovno pravno razmerje na podlagi pogodbe o
zaposlitvi možno skleniti samo v primeru, ko je delavec fizična
oseba, celotna pravna konstrukcija pogodbe o zaposlitvi in
delovnega razmerja tako sloni na obstoju delavca kot fizične osebe.
V obravnavani zadevi pa je pogodba sklenjena med družbo B. in
družbo C., torej gre za pogodbo sklenjeno med dvema pravnima
subjektoma, tako da ZDR in s tem povezana vprašanja pogodbe o
zaposlitvi in delovnega razmerja v obravnavanem primeru ni mogoče
upoštevati.
Vztraja pri razlogih, ki jih je
uveljavljala že v ugovoru zoper zapisnik in v pritožbi, da družba
B. ni imela oddelka trženja, zato je družba C. d.o.o. s svojim
specialnim strokovnim znanjem sodelovala pri aktivnostih trženja in
dejanskem vzpostavljanju takšnega oddelka pri čemer je družba C.
opravljala zelo širok spekter storitev in je šlo za povsem
neodvisno in strokovno delo z lastnimi sredstvi družbe C. in
praviloma v lastnih prostorih, skladno z navodili in pod nadzorom
naročnika, kar je bilo glede na naravo storitev družbe Stratega
potrebno (primerjaj 622. člen Obligacijskega zakonika). Tožeča
stranka je bila v ustreznem delovnem razmerju z družbo C. d.o.o.,
zaradi česar ni mogla biti hkrati še v delovnem razmerju z družbo
B. d.d. Tožeča stranka je v letu 2008 pri družbi C. d.o.o.
prejemala plačilo za delo iz naslova zaposlitve pri tej družbi, za
kar je plačala tudi akontacijo dohodnine. Ker je bila plača tožeče
stranke v družbi C. pokrita tudi s prihodki družbe C. po pogodbi,
vključitev prihodkov družbe C. med dohodke tožnika pod oznako
dohodka 1109 dejansko pomeni, da je bil tožnik za iste prihodke
dvakrat obremenjen z dohodnino. Poleg tega je bil na ravni družbe
plačan tudi davek od dohodkov pravnih oseb, tako da tudi z vidika
predpisov in načel s področja obdavčevanja, vključno z načelom
sorazmernosti, v obravnavani situaciji ni prišlo do kršitve
predpisov ali neupravičeno manjšega plačila davčnih obveznosti.
Opravljanje dejavnosti prek enoosebne družbe z omejeno
odgovornostjo z enim zaposlenim je v celoti skladno z veljavnimi
predpisi, poseg v samostojno pravno osebnost pravne osebe pa je
mogoč samo skladno s pravili o spregledu pravne osebnosti, kot so
določeni v veljavnem ZGD-1. Davčni organ v izpodbijani odločbi ne
zatrjuje, da bi bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za
spregled pravne osebnosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo
upravnega organa prve stopnje odpravi in zadevo vrne istemu organu
v ponoven postopek ter tožeči stranki povrne stroške
postopka.
Tožena stranka v odgovoru na
tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene,
vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču
predlaga da tožbo tožeče stranke zavrne kot
neutemeljeno.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
K točki I. izreka:
Tožba ni utemeljena.
V zadevi je sporno vprašanje,
ali je prejemke, ki jih tožeča stranka prejemala kot vodja trženja
družbe B. d.d., treba obravnavati kot obdavčljive osebne prejemke
tožeče stranke ali pa gre za prihodke družbe C. d.o.o., katere
ustanovitelj, direktor ter edini zaposleni v tej družbi je bila v
spornem obdobju tožeča stranka. Po določbah Zakona o dohodnini (v
nadaljevanju ZDoh-2) je dohodnina davek od dohodkov fizičnih oseb,
zavezanec za dohodnino pa je fizična oseba. Z dohodnino so
obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma
doseženi v davčnem letu, dohodki so vsi dohodki in dobički, ne
glede na vrsto, za dohodek po tem zakonu pa se šteje vsako
izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je
izplačan oziroma prejet. Za dohodek po tem zakonu se šteje dohodek
iz zaposlitve (1. točka prvega odstavka 18. člena ZDoh-2) kamor se
šteje tudi dohodek prejet na podlagi pretekle ali sedanje
zaposlitve, za zaposlitev pa se šteje vsako odvisno pogodbeno
razmerje, v katerega vstopa fizična oseba pri opravljanju fizičnega
ali intelektualnega dela, vključno z opravljanjem storitev in
ustvarjanjem ali izvedbo avtorskega dela (drugi odstavek 35. člena
ZDoh-2). Za odvisno pogodbeno razmerje pa se šteje delovno razmerje
in vsako drugo pogodbeno razmerje, ki glede nadzora in navodil v
zvezi z opravljanjem dela ali storitev, načina opravljanja dela ali
storitev, plačila za opravljeno delo ali storitev, zagotavljanje
sredstev in pogojev za opravljanje dela ali storitev in drugih
pravic ter odgovornosti fizične osebe in delodajalca kaže na
odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo
(2.točka tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2).
Iz upravnega spisa in
izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da se je tožeča stranka kot
direktor družbe C. d.o.o., v kateri je bil edini ustanovitelj in
edini zaposlen s pogodbo o opravljanju strokovnih storitev z dne 1.
4. 2008 (v nadaljnjem besedilu Pogodba), obvezal, da bo za
naročnika skladno z naročnikovimi letnimi plani ter opisom del in
nalog delovnega mesta v okviru organizacijske enote trženje
opravljala dela in naloge vodje trženja. Iz opisa delovnega mesta
vodje trženja izhaja, da je to delovno mesto za katerega se zahteva
poklic univerzitetnega diplomiranega ekonomista, delo je uvrščeno
med visoko zahtevna dela, za to delo se zahteva pogodba o
zaposlitvi, odpovedni rok je določen s pogodbo, opis del pa je zelo
širok: od koordinacije z drugimi službami, načrtovanja marketinških
aktivnosti in izvedba plana marketinških aktivnosti, spremljanje
rezultatov marketinških aktivnosti na skupni rezultat družbe,
usmerjanje dela znotraj sektorja in službe, sodelovanje pri
opredelitvah razvojnih ciljev družbe, usmerjanje dela znotraj
sektorja in službe, sodelovanje pri opredelitvah razvojnih ciljev
družbe s poudarkom na tržni naravnanosti, planiranje trženja,
sodelovanje z drugimi organizacijskimi enotami znotraj družbe,
vodenje in koordiniranje službe za marketing in recepcijske službe:
organiziranje dela, razporejanje, nadziranje, zagotavljanje
uspešnosti in razvoja sodelavcev, motiviranje, nagrajevanje,
sodelovanje z mediji pri predstavljanju in promociji podjetja ter
kot zadnje opravljanje del in nalog po navodilu nadrejenega, to je
uprave družbe. Glede materialnih stroškov pa je v pogodbi navedeno,
da bo B. d.d., kolikor bo napotena na službeno pot krila stroške
prevoza oziroma kilometrine, bivanja, prehrane in ostale stroške,
kakor tudi stroške mobilnega telefona v pavšalnem znesku 300,00 EUR
mesečno. Iz organizacijske sheme družbe B. d.d. tako izhaja
neposredna povezanost vodje trženja s člani uprave. Posamezna
določila v pogodbi pa tudi po mnenju sodišča kažejo na opravljanje
odvisne dejavnosti in sicer delo po navodilih in smernicah družbe
ter poročanje predsednici uprave kaže na določeno podrejenost
upravi iz osnutka oziroma delovne verzije sistemizacije delovnih
mest, ki odraža dejansko stanje v družbi pa je tudi razvidno, da je
kot vodja trženja v podjetju določena tožena stranka. Iz opisa del
vodje trženja izhaja, da je za to delovno mesto treba skleniti
pogodbo o zaposlitvi, tožeča stranka je bila tako vključena v
organizirani delovni proces družbe B. d.d., kar je razvidno iz
dejanske organizacijske strukture iz pogodbe pa izhaja obvezna
prisotnost v prostorih zavezanca vsaj deset dni mesečno in obvezno
sodelovanje na kolegijih, določena je bila obveznost poročanja
predsedniku uprave o večdnevnih odsotnostih in omogočanje uporabe
prostora in opreme. Plačilo je bilo pavšalno ne glede na količino
opravljenih storitev, podobno kot plača, saj je bilo tožniku preko
družbe C. d.o.o. izplačano v enakem znesku tudi za čas, ko je bila
tožeča stranka na dopustu. Nenazadnje pa je imela tožeča stranka
tudi pravico do reprezentance družbe B. Vsi ti elementi pa po
mnenju sodišča kažejo na podrejenost fizične osebe družbi, čeravno
je bila sklenjena pogodba za opravljanje strokovnih storitev s
pravno osebo C. d.o.o., med tem ko je delo opravljala le tožeča
stranka, kar so kot izhaja iz upravnega spisa potrdili tudi bivši
delavci družbe B. d.d. S tem je bilo po mnenju sodišča na podlagi
bistvenih elementov delovnega razmerja ugotovljeno, da gre za
neposredni odnos med zavezancem in fizično osebo-tožečo stranko,
oziroma, da gre z davčnega vidika za plačilo za opravljeno delo, ki
ima v skladu s 1. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 naravo
dohodkov iz delovnega razmerja (kot da bi bilo sklenjeno delovno
razmerje in kateri bremenijo pravno osebo, ki jih je izplačala) in
je podana osnova za obračun dohodnine v obliki davčnega odtegljaja
v skladu s 15. členom ZDoh-2. Pri tem sodišče dodaja, da se za
zaposlitev šteje vsako odvisno pogodbeno razmerje, v katerega
vstopa fizična oseba pri opravljanju fizičnega ali intelektualnega
dela. Zakon torej pri opredelitvi pojma obdavčljivega dohodka
razlike ali je dohodek iz zaposlitve pridobljen v delovnem ali
izven delovnega razmerja ne dela.
Po mnenju sodišča sta upravni
organ prve stopnje in pritožbeni organ pravilno ocenila namen
oziroma motiv za sklenitev sporne pogodbe zaradi zagotovitve
ugodnejše davčne obremenitve davčnega zavezanca. Glede ugovorov
tožeče stranke v zvezi z dvojnim obdavčevanjem pa sodišče dodaja,
da četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 določa, da se z izogibanjem
ali z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti predpisom o
obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno izogibanje ali zloraba se
šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob
upoštevanju razmerij nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih)
dogodkov. Kakšni naj bi bili ekonomski razlogi za sklepanje pogodbe
med družbo B. in družbo tožeče stranke tožeča stranka ne obrazloži
prepričljivo, dejstvo je, da je tožeča stranka kot fizična oseba
opravljala vodstveno funkcijo, zloraba omenjenih predpisov brez
razumnega gospodarsko ekonomskega razloga, pa kot je sodišče že
navedlo, v skladu z navedenimi zakonskimi določili, ne more biti
upoštevana. Glede na navedeno so neutemeljeni ugovori tožeče
stranke, ki se nanašajo na kršitve delovne zakonodaje in ustavnega
načela proste gospodarske pobude. Iz izpodbijane odločbe nedvomno
izhaja, da so bila pri obračunu dohodnine tožeči stranki upoštevana
že izvedena plačila dohodnine za leto 2008. Odmera dohodnine tožeči
stranki, kot fizični osebi na podlagi določil ZDoh-2 pa je
neodvisna od odmere oziroma obračuna davka družbi C. d.o.o. kot
pravni osebi, ki ima podlago v določbah drugega zakona o
obdavčevanju (ZDDPO-2), za isto davčno obdobje. Tožeča stranka tako
ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obračun
davka družbi C. d.o.o.
Neutemeljen je ugovor tožeče
stranke glede kršitev pravil postopka. Kakor je ugotovil že upravni
organ druge stopnje navedbe, ki jih je tožeča stranka navedla v
pritožbi v zvezi z dopolnilnim zapisnikom na samo odločitev v
stvari ne morejo vplivati.
V ostalem delu se sodišče
strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v obrazložitvi
izpodbijane odločbe navedel prvostopni davčni organ, kot tudi z
razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil ugovore tožeče
stranke. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi
izpodbijane odločbe ter odločbe upravnega organa druge stopnje
(drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju
ZUS-1) in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.
Glede na navedeno je sodišče
tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega
odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred
izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba
pravilna in na zakonu utemeljena.
K točki II. izreka:
Odločitev o stroških postopka
temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v
primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške
postopka.
Področje:
Dohodnina