www.davkoplacevalci.com

Bilans.siB DoberRacunovodja.siDR DDVpoznavalec.siDDV Superdavki.comSD

krpan in druščina

postani član

DOHODKI IZ DELOVNEGA RAZMERJA IN STROŠKI PREVOZA NA DELO – Utemeljeni razlogi za neuporabo javnega prevoza (I U 320/2017-11) (20.07.2018)

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
    "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 14 (filtered)" />
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
</head>
<body lang="SL" xml:lang="SL">
<div class="WordSection1">
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>REPUBLIKA
SLOVENIJA</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>UPRAVNO
SODIŠČE</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 320/2017-11</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Datum:
20.03.2018</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" align="center" style='text-align:center'>
<b><span style=
'font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>DOHODKI IZ
DELOVNEGA RAZMERJA IN STROŠKI PREVOZA NA DELO – Utemeljeni razlogi
za neuporabo javnega prevoza</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>JEDRO:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Iz razlogov davčnih odločb ni
mogoče razbrati, da bi bil pri odločanju upoštevan, vsaj ne v
zadostni meri, tudi lokalni javni prevoz od njenega prebivališča do
železniške postaje v Mariboru. Ugotavlja (in upošteva pri
odločitvi) se namreč samo, da je omenjena zaposlenka upravičena do
povračila stroškov iz tega naslova, to je do cene avtobusne
vozovnice za prevoz od doma do železniške postaje v Mariboru. Ni pa
pojasnjeno, kako (če sploh) se lokalni prevoz navezuje na nadaljnji
javni prevoz na relaciji Maribor - Ljubljana in če se navezuje na
način, ki omogoča prihod na delo in odhod z dela, oziroma ki glede
na vozni red in delovni čas zaposlenke, kakršen se sicer
neprerekano ugotavlja v izpodbijani in drugostopenjski davčni
odločbi (prihod v službo med 7. uro in 35 minut in 8.uro in 25
minut, odhod iz službe med 15. uro in 18. uro in 25 minut) ne
pomeni zanjo prevelike časovne izgube. Besedno zvezo „če
delojemalec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega
prevoza“ je namreč potrebno tolmačiti (tudi) na način, da javni
prevoz ni možen, če bi njegova uporaba glede na vozni red in
delovni čas uslužbenca pomenila preveliko časovno
izgubo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>I. Tožbi se ugodi. Odločba
Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-10576/2015-13 z dne
16. 11. 2015 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v
ponovni postopek.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>II. Tožena stranka je dolžna
tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v
roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z
zakonskimi zamudnimi obrestmi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Predmet spora:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>1. Prvostopenjski davčni organ
je z izpodbijano odločbo v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora
davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb za obdobje od 1. 1.
2014 do 31. 12. 2014 tožeči stranki v I. točki izreka dodatno
odmeril akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve ter
prispevke iz plač in na plače v skupnem znesku 4 036,39 EUR in
navedeni znesek skupaj s pripadajočimi obrestmi naložil tožeči
stranki v plačilo, ter v II. točki izreka ugotovil, da tožeča
stranka ni zahtevala povrnitve stroškov postopka, medtem ko
stroški, ki so nastali Finančni upravi, bremenijo Finančno
upravo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>2. Iz obrazložitve izpodbijane
odločbe sledi, da so bile v postopku nadzora pri tožeči stranki
ugotovljene nepravilnosti pri obračunih povračila stroškov prevoza
na delo oziroma z dela za dve zaposlenki, A.A. in B.B., za kateri
je tožeča stranka obračunala povračilo stroškov prevoza v višini
dnevne kilometrine (0,18 EUR/km). Pri tem so se kot podlaga za
odločitev upoštevale določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi
povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v
nadaljevanju Uredba) ter dejanski podatki o prisotnosti omenjenih
dveh zaposlenih na delu, o cenah in voznih redih javnega prevoza
ter izjavi o kraju bivanja ter o načinu obračunavanja stroškov. Na
tej podlagi se ugotavlja, da je A.A. v letu 2014 prihajala v službo
med 7. uro 35 minut in 8. uro 25 minut in odhajala z dela med 15.
in 18. uro 25 minut ter da je imela za prihod na delo sedem
možnosti javnega prevoza (štiri avtobuse, dva navadna vlaka, en
vlak ICS) in za odhod domov deset možnosti (en avtobus, sedem
navadnih vlakov, dva vlaka ICS). Medtem ko je B.B. v letu 2014
prihajala v službo med 7. uro in 7.30 uro ter odhajala z dela med
14.10 in 14.30 uro ter da je imela za prihod na delo na voljo pet
avtobusov in za odhod z dela štiri avtobuse. Zato po presoji
davčnega organa ne obstaja noben objektiven oziroma utemeljen
razlog za izplačevanje kilometrin in zato v obravnavanem primeru
niso izpolnjene zakonske predpostavke za izvzem obračunavanja
davčnega odtegljaja od dohodkov, ki so bili izplačani v višjem
znesku, kot je določen v Uredbi. Posledično se izplačila nad
upravičenimi zneski v skladu s 44. členom Zakona o dohodnini (v
nadaljevanju ZDoh-2) štejejo za bruto prejemke, od katerih je bila
tožeča stranka kot izplačevalec dohodkov dolžna odtegniti davčni
odtegljaj (akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost)
že ob njihovem izplačilu, tako kot se nato izračuna v nadaljevanju
obrazložitve. Pri čemer izračun temelji na ugotovitvi, da je bila
A.A. v inšpiciranem letu upravičena do povračila stroškov prevoza
na/z dela v znesku 33,66 EUR/dan (medtem ko ji je delodajalec
izplačeval 44,80 EUR/dan) in B.B. do povračila stroškov v znesku
16,64 EUR/dan (medtem ko ji je delodajalec izplačeval 28,44
EUR/dan). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi še, da
pripombam tožeče stranke, ki jih je le-ta dala na zapisnik, davčni
organ ne sledi in jih kot neutemeljene (obrazloženo)
zavrne.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>3. Drugostopenjski davčni organ
je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Po pregledu
dokumentacije, ki je v spisih, ugotavlja, da tožeča stranka ni
izkazala upravičenosti do izplačanih višjih povračil stroškov
prevoza na delo in z dela, ki sta jih prejemali že omenjeni dve
zaposleni. Po presoji organa druge stopnje besedna zveza
„utemeljeni razlogi za neuporabo javnega prevoza“ iz Uredbe pomeni
pomanjkanje javnega prevoza, časovno neustrezen vozni red in manj
ugoden delovni čas. Besedno zvezo “če delojemalec iz utemeljenih
razlogov ne more uporabljati javnega prevoza“ je zato treba
tolmačiti na način, da javni prevoz ni možen, če ne obstaja,
oziroma če ga glede na delovni čas zaposlenca ni mogoče uporabiti
ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas
pomenila preveliko časovno izgubo. Pri tem ugotavlja, da je A.A.
prihajala v službo med 7. uro 35 minut in 8. uro 25 minut, delovno
mesto pa zapuščala med 15. uro in 18. uro 25 minut, kar pomeni, da
njen delovni čas ni bil manj ugoden (kot npr. nočna izmena, deljen
delovni čas). Na relaciji Ljubljana - Maribor je lahko izbirala
javno prevozno sredstvo (vlak, avtobus), z voznimi redi pa je bil
pokrit čas med 4. uro zjutraj in 24. uro zvečer. Tudi B.B. je na
delo prihajala med 7. in 7. uro 30 minut, odhajala pa med 14. in
14. 30 uro in je torej delo opravljala v običajnem delovnem času,
avtobusni prevoz pa je zagotovljen z visoko frekvenco jutranjih
odhodov v Ljubljano in popoldanskih prihodov nazaj v Kočevje. Zato
niso obstajali utemeljeni razlogi za povračilo stroškov v višini
kilometrine, saj niso obstajali razlogi, iz katerih zaposlenki ne
bi mogli uporabljati javnega prevoza (razen za prevoz do avtobusne
postaje Kočevje, ker lokalni prevoz ni zagotovljen), zato tožeča
stranka povračila stroškov za prevoz na delo ni obračunavala v
skladu z Uredbo in zato se razlika, kolikor sta zaposlenki prejeli
več, utemeljeno všteva v davčno osnovo od izplačanih dohodkov in
obdavči.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>4. Z ozirom na pritožbene
ugovore tožena stranka pojasni, da na navedene ugotovitve oziroma
narejene zaključke ne vpliva položaj tožeče stranke kot podružnice
niti dejstvo, da je potrebno komunicirati s centralo, ki je v
Nemčiji. Poudari še, da izpodbijana odločitev ne pomeni, da sta
omenjeni zaposlenki dolžni uporabljati javni prevoz. Pomeni samo,
da se jima kot neobdavčeni priznajo zgolj stroški v višini cene
javnega prevoza. Pri čemer tožeča stranka tudi sama pove, da je
imela zaposlenka, ki se je na delo vozila iz Maribora, do glavne
železniške oziroma avtobusne postaje možnost uporabe javnega
prevoza.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>5. Tožeča stranka se s takšno
odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev
stroškov postopka. Toži iz razloga zmotne uporabe materialnega
prava in zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>6. Zmotna uporaba materialnega
prava je po navedbah v tožbi podana zato, ker tožeča stranka kot
podružnica izvršuje pravico do sedeža iz 49. člena Pogodbe o EU (v
nadaljevanju PEU) in da se je zato ne sme ovirati pri izvrševanju
te pravice, kar še zlasti velja za področje davkov in v konkretnem
primeru glede davčnega obravnavanja stroškov prevoza. Ker ima
tožeča stranka sedež v Republiki Nemčiji in v Sloveniji zgolj
podružnico, je potrebna med njima stalna komunikacija. Zato delavki
ne moreta vnaprej načrtovati delovnega dne in kdaj bosta zaključili
službo in zato ne vesta, kdaj in kako bosta ujeli javno prevozno
sredstvo, kar je utemeljen razlog iz petega odstavka 3. člena
Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz
delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), da se jima zaradi
specifične situacije, ki je neposredno povezana z izvrševanjem
pravice do sedeža iz 49. člena PEU, (davčno) prizna kilometrina.
Nasprotno se z izpodbijano odločitvijo tožečo stranko omejuje pri
izvrševanju pravice do sedeža, obenem pa ne sledi vsebini pojma
„utemeljeni razlogi“ iz Uredbe. Utemeljen razlog, da se ne uporabi,
namreč po pojasnilu, ki ga vsebuje izpodbijana odločba, obstaja
tudi v primeru, če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in
delovni čas uslužbenca pomenila preveliko časovno izgubo. Prav za
takšno situacijo pa gre v konkretnem primeru, ko bi delavki na delo
ne prihajali pravočasno oziroma bi uporaba javnega prevoza za obe
pomenila preveliko izgubo časa. Tožeča stranka zato predlaga, da se
omenjeni delavki zasliši. Obenem opozarja na spremenjeno besedilo
Uredbe, ki je pred spremembo v letu 2008 vsebovala namesto „iz
utemeljenih“ besedo „iz objektivnih razlogov“. Pri čemer pojem „iz
utemeljenih razlogov“ razume kot širši, in ki zato ne pomeni samo
pomanjkanja javnega prevoza in neustreznega voznega reda, temveč
omogoča, da se upošteva kot razlog tudi manj ugoden delovni čas, to
je neenakomerna razporeditev delovnega časa, nadurno delo idr.
Takšno stališče potrjuje tudi sodna praksa in nenazadnje tudi
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim
uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih, ki določa, da se
stroški prevoza povrnejo za dražji prevoz, če bi predstavljala
časovna izguba za pot na delo in z dela brez upoštevanja vožnje več
kot dve uri z najcenejšim javnim prevozom.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>7. Kot okoliščine konkretnega
primera se v nadaljevanju tožbe navaja, da imata obe zaposleni v
pogodbi o zaposlitvi določeno delo preko delovnega časa oziroma
(kot obvezne) nadure, nadalje, da sta edini zaposleni v oddelku, da
zato njun delovni čas presega 8-urni delovnik, ter da obe tudi
dejansko delata nadure. A.A. začenja z delom okoli 7.30 ure. Ob
uporabi javnega prevoza začetek dela ob tej uri ne bi bil mogoč,
ker pogosto dela do 18. ure, pa bi lahko prišla domov z javnim
prevozom šele ob 22.30 uri in bi torej na poti porabila dnevno tudi
do 8 ur, kar je bistveno več kot 2 uri in 15 minut, kolikor znaša
prevoz z lastnim prevoznim sredstvom. Tudi v primeru B.B. je
razvidno, da zaradi delovnega procesa opravlja nadure, poleg tega
možnosti javnega prevoza od njenega doma niso ustrezno
zagotovljene. Javni prevoz ne omogoča vedno pravočasnega prihoda na
delo, časovna izguba pa bi predstavljala dnevno več kot dve uri.
Pot na delo in z dela bi trajala 4 ure 15 minut in je zato tudi v
tem primeru bila upravičeno in skladno z Uredbo obračunana
kilometrina.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>8. Nadalje tožeča stranka očita,
da je davčni organ različno uporabil davčna pravila (Uredbo) za
rezidente in nerezidente in da je (tudi) iz tega razloga prišlo do
kršitve 49. člena PEU. Ko je opravljal davčni nadzor pri družbi C.
d.d., ki je bila pravni prednik tožeče stranke in obenem davčni
rezident Republike Slovenije, ni pri nadzoru povračila stroškov za
prevoz ugotovil nobenih nepravilnosti, čeprav je družba C. d.d.
obračunavala stroške prevoza na enak način kot tožeča stranka.
Sedaj pa je davčni organ spremenil stališče, kar ni dopustno, saj
ne more nekaj let kasneje, ko izvaja davčni nadzor pri tožeči
stranki kot nerezidentu, odločiti, da je enako obračunavanje
povračil stroškov nezakonito.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>9. Poleg tega je po navedbah v
tožbi davčni organ napačno ugotovil možnost javnega prevoza s
strani A.A., ko je pri analizi voznih redov javnega prevoza izhajal
iz tega, da omenjena začne prevoz na železniški postaji v Mariboru.
A.A. namreč ne stanuje v bližini železniške postaje in bi
potrebovala javni prevoz tudi do železniške postaje, to je na
razdalji 5,5 km v eno smer, ta prevoz pa v zgodnjih jutranjih urah
in poznih večernih urah ni na voljo. Prvi jutranji prevoz
(avtobusna linija št. 4-...) odpelje z njej najbližje postaje (...)
ob 4. uri 50 minut in ne ob 4. uri, kot je ugotovil davčni organ.
Zato bi z avtobusom prispela na železniško postajo in prestopila na
prvi vlak šele ob 5. uri 45 minut in v Ljubljano prispela šele ob
7. uri 38 minut, nakar bi se morala z mestnim avtobusom pripeljati
še do tožeče stranke. Delovno mesto pa je omenjena delavka
zapuščala ob 18. uri in 25 minut. Prvi vlak odpelje proti Mariboru
šele ob 20. uri 12 minut (ICS 26) in bi v Maribor prispel ob 22.
uri 04 minute. Ker se mora nato peljati z avtobusom z železniške
postaje do doma, bi prispela domov med 22.30 in 23.00 uro. Kar
pomeni, da ne bi pravočasno prihajala na delo, imela bi bistveno
višje stroške kot znaša kilometrina, z javnim prevozom bi ne bil
dosežen njegov namen in imela bi preveliko izgubo časa. S tem pa bi
bile zaposlenima delavkama pri tožeči stranki kršene temeljne
človekove pravice iz 53. člena Ustave in temeljna pravica iz 24.
člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>10. Tožena stranka v odgovoru na
tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter
predlaga zavrnitev tožbe.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" align="center" style=
'text-align:center;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>11. Tožba je
utemeljena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>12. V zadevi ni spora o tem, da
tožeča stranka povračila stroškov prevoza na delo in z dela za dve
zaposlenki, A.A. in B.B., v inšpiciranem obdobju (v letu 2014) ni
vštevala v davčno osnovo od dohodkov iz delovnega razmerja. Spora
tudi ni o tem, da je tožeča stranka v obeh primerih stroške prevoza
obračunavala na podlagi kilometrine. Sporna je višina stroškov
prevoza, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, saj se povračilo
stroškov za prevoz na delo in dela v skladu z določbami 44. člena
ZDoh-2 in 3. člena Uredbe praviloma ne všteva v davčno osnovo samo
do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču
najbližjega postajališča do mesta opravljanja dela.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>13. V 3. točki prvega odstavka
44. člena ZDoh-2 je namreč določeno, da se v davčno osnovo od
dohodka iz delovnega razmerja ne vštevajo povračila stroškov v
zvezi z delom, med drugim stroški prevoza na delo in z dela, pod
pogoji in do višine, ki jih določi Vlada.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>14. Pogoji in višina stroškov za
prevoz na delo in z dela, ki se ne všteva v davčno osnovo so
določeni z Vladno Uredbo. Iz 3. člena Uredbe pa med drugim sledi,
da se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza do
višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim
prebivališčem in mestom opravljanja dela, in torej kilometrine,
samo v primeru če delojemalec iz utemeljenih razlogov ne more
uporabljati javnega prevoza (peti odstavek 3. člena). Pri čemer je
pojem javni prevoz opredeljen v tretjem odstavku omenjenega člena,
mesto opravljanja dela pa v drugem odstavku istega
člena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>15. Ključen za upoštevanje
kilometrine (in hkrati sporen) je torej obstoj utemeljenih razlogov
za to, da se ne uporabi javni prevoz, in za katere tožeča stranka
trdi, da so v konkretnem primeru podani za obe zaposlenki. Pri tem
se sklicuje na specifično organizacijo dela in s tem specifičen
delovni čas obeh zaposlenih, ki je variabilen in ki presega
običajni osemurni delovnik, ter (temu) neustrezen oziroma
neprilagojen vozni red javnih prevoznih sredstev, posebej pa
poudarja še, da je ob enaki dejanski situaciji davčni organ že
odločil drugače in ugotovil, da je obračunavanje povračil stroškov
prevoza skladno z Uredbo ter na ta način tožečo stranko kot
nerezidenta obravnaval drugače kot rezidenta.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>16. Ugovor neenakega
obravnavanja in s tem očitek kršitve 49. člena PEU pravilno zavrne
že prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi (v točki 2.2
na 22. in 23. strani), ko odgovarja na vlogo tožeče stranke, ki jo
je dala 1. 10. 2015, ter na 39. strani odločbe, ko odgovarja na
pripombe, ki jih je dala tožeča stranka na zapisnik. Sodišče se z
razlogi davčnega organa strinja in se po pooblastilu iz 71. člena
Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.
Strinja se namreč, da je davčna obravnava stroškov prevoza za
rezidente in nerezidente v načelu enaka ter da posamezna drugačna
presoja dejanskih okoliščin v drugem postopku nadzora ne zavezuje,
in da zato nima odločilnega vpliva na izpodbijano
odločitev.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>17. Odločilnega vpliva na
odločitev (in s tem na izvrševanje pravice do sedeža iz 49. člena
PEU) tudi nima zatrjevana specifična organizacija tožeče stranke
kot podružnice, kar prav tako po presoji sodišča pravilno zaključi
že prvostopenjski davčni organ, ko po pregledu prisotnosti
zaposlenih na delovnem mestu in ob upoštevanju obstoječe davčne
prakse ugotavlja (na strani 23 in 24 odločbe), da narava dela
zaposlenih pri tožeči stranki ni tako drugačna od načina poslovanja
slovenskih družb in tudi drugih podružnic tujih družb, da bi
zahtevala posebno davčno obravnavo. Zato navedene okoliščine tudi
po presoji sodišča ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi že sama po
sebi pomenila utemeljen razlog v smislu petega odstavka 3. člena
Uredbe, kot se uveljavlja v tožbi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>18. Sicer pa ugotovitve davčnega
organa o prisotnosti obravnavanih dveh zaposlenk v inšpiciranem
obdobju (v letu 2014) na delu, med strankama niso sporne. Spora
tudi ni o tem, da javni prevoz v konkretnem primeru - kot avtobus
oziroma kot vlak - obstaja in da ga je, vsaj tistega na medmestnih
relacijah (Ljubljana - Maribor in Ljubljana - Kočevje) tako glede
na vozni red kot delovni čas obeh zaposlenk mogoče
uporabiti.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>19. Zato se v primeru B.B., z
ozirom na nesporne podatke o voznem redu avtobusov na relaciji
Ljubljana - Kočevje, ki imajo zadostno frekvenco, ter o njenem
običajnem delovnem času, pri katerem ni zaznati nobenih posebnosti,
po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da za povračilo stroškov
prevoza iz naslova kilometrine ni bilo utemeljenih razlogov in da
zato povračilo stroškov za prevoz v tem delu, to je na relaciji
Ljubljana - Kočevje, ni bilo obračunano skladno z Uredbo. Medtem ko
lokalni prevoz iz Kočevja do kraja, kjer prebiva, ni bil
zagotovljen in se ji zato za ta del poti utemeljeno priznava
kilometrina.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>20. Ni pa po presoji sodišča
zadosti razjasnjeno relevantno dejansko stanje, ko gre za
zaposlenko A.A. Iz razlogov davčnih odločb namreč ni mogoče
razbrati, da bi bil pri odločanju upoštevan, vsaj ne v zadostni
meri, tudi lokalni javni prevoz od njenega prebivališča do
železniške postaje v Mariboru. Ugotavlja (in upošteva pri
odločitvi) se namreč samo, da je omenjena zaposlenka upravičena do
povračila stroškov iz tega naslova, to je do cene avtobusne
vozovnice za prevoz od doma do železniške postaje v Mariboru. Ni pa
pojasnjeno, kako (če sploh) se lokalni prevoz navezuje na nadaljnji
javni prevoz na relaciji Maribor - Ljubljana in če se navezuje na
način, ki omogoča prihod na delo in odhod z dela, oziroma ki glede
na vozni red in delovni čas zaposlenke, kakršen se sicer
neprerekano ugotavlja v izpodbijani in drugostopenjski davčni
odločbi (prihod v službo med 7. uro in 35 minut in 8.uro in 25
minut, odhod iz službe med 15. uro in 18. uro in 25 minut) ne
pomeni zanjo prevelike časovne izgube. Besedno zvezo „če
delojemalec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega
prevoza“ je namreč potrebno tolmačiti (tudi) na način, da javni
prevoz ni možen, če bi njegova uporaba glede na vozni red in
delovni čas uslužbenca pomenila preveliko časovno
izgubo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>21. Sodišče je zato tožbi
ugodilo in izpodbijano odločbo, ker je izrek za obe zaposlenki
enoten, odpravilo v celoti ter zadevo vrnilo organu prve stopnje,
da v zadevi ponovno odloči. Odločitev je sprejelo na podlagi 2. in
3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>22. Odločitev o stroških temelji
na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena
Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni
list RS, št. 24/07, 107/13).</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>23. Sodišče je v zadevi odločilo
brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59.
člena ZUS-1.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<u><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:navy'>Področje:
Dohodnina</span></u></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
</div>
</body>
</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

VEČ RAZLOGOV

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

VEČ RAZLOGOV

KRPANOV BLOG

BABUNI in BABUNKE iz parlamenta - ko primati sprejemajo davčne predpise!
Mi je prav žal, vendar: »Da lahko opišem v nas ...
21.07.2021 - 10:59:31
NE IZGRAJTE SE Z NAŠIM DENARJEM - Izboljšajte "mega paket" za gospodarstvo!
Da bo vsem jasno: »Finančno breme vseh »MEGA P ...
07.04.2020 - 11:55:29
HEJ, BANDA, BREZ GOSPODARSTVA NE BOSTE PREŽIVELI!
Da ne bo nesporazuma: »Apel ni namenjen samo v ...
23.03.2020 - 16:17:31

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV