www.davkoplacevalci.com

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
 "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 14 (filtered)" />
<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
<title></title>
</head>
<body lang="SL" link="blue" vlink="purple" xml:lang="SL">
<div class="WordSection1">
 

Zdravstveni sistemi
v Evropi in kam umestiti Slovenijo (strokovni članek)

 

Države EU
zagotavljajo svojim državljanom zdravstveno oskrbo na različne
načine, vsem pa je skupno, da gre za javni zdravstveni sistem, v
katerem se zagotavlja večina sredstev iz javnih finančnih virov, da
primarno deluje v javnem interesu državljanov in da izvajalci
zdravstvenega varstva delujejo nepridobitno.

 

Današnji zdravstveni
sistemi v državah članicah EU so zelo raznoliki, kar je primarno
posledica določene zdravstvene politike posamezne države poleg tega
pa tudi različnih ekonomskih, kulturoloških, političnih,
socioloških in zgodovinskih dejavnikov, vsem pa je skupno, da
prevzema odgovornost za zagotavljanje zdravstvenih storitev svojim
državljanom država. Kljub raznolikosti sta v okviru klasifikacije
OECD iz leta 1987 v evropskih državah izpostavljeni dve osnovni
struji ureditve javnega zdravstvenega varstva, ki temeljita na
načinu financiranja. To sta sistem Nacionalne zdravstvene službe
(Beveridgev model) in sistem Obveznega zdravstvenega zavarovanja
(Bismarckov model), oba pa v različnem obsegu dopolnjuje še zasebni
sistem. Sistema sta se različno razvijala, dopolnjevala in
prepletala na način, da je temeljna ureditev osnovana na enem od
omenjenih dveh osnovnih konceptov ureditve zdravstvenega varstva,
lahko pa vsebuje tudi elemente druge ureditve ali celo ostanke
nekdanjih socialističnih oblik zdravstvenega varstva.

 

Bismarckov model
(model kontinentalnih držav) temelji na konceptu plačanega dela.
Osnovno vodilo predstavlja načelo solidarnosti med zavarovanci, kar
omogoča vsakemu med njimi dostop do zdravstvenih storitev pod
enakimi pogoji. Financira se iz prispevkov delodajalcev in
delavcev, soudeleženi pa so tudi posamezniki in zasebni
zavarovalniški skladi ter država. Nosilci zavarovanja so
zdravstvene blagajne (javni zavodi ali skladi), kamor se ti
prispevki stekajo, sredstva pa so namenjena izvajanju nacionalnega
zdravstvenega programa. Odločitve o pravicah zavarovancev
sprejemajo organi upravljanja zdravstvenih blagajn v okvirju, ki ga
določa zakon. Glavni deležniki v odločanju so zavarovanci,
zdravstveni izvajalci, delodajalci in predstavniki oblasti, ki
imajo preko ustreznih organizacij ali interesnih skupin tudi
možnost soodločanja o pravicah in obveznostih na posameznem
področju socialne varnosti ter tako odločajo o gospodarjenju in
razporeditvi zbranih finančnih sredstev. Ustanova, ki zbira
finančna sredstva, je navadno avtonomna. Za izvajanje socialnega
zavarovanja so ustanovljene posebne organizacije oziroma zavodi. V
primeru Slovenije je to ZZZS. Država ima nadzorno in regulativno
funkcijo in le izjemoma posega v delovanje sistema. Poleg Slovenije
imajo ta sistem tudi na Hrvaškem, v Avstriji, Nemčiji, Franciji
itd.

 

Za Beveridgev model
(model Severnih držav) je značilno, da se financira iz davkov
oziroma proračuna, odločitve o pravicah zavarovancev pa sprejemajo
državni organi. V tem sistemu se priznava celotni populaciji
univerzalna pravica do (skoraj) brezplačne zdravstvene oskrbe.
Krovna organizacija pod okriljem vlade je Nacionalna zdravstvena
služba, ki je organizirana v regionalne in lokalne podružnice in je
odgovorna parlamentu.Država je lastnik večine zdravstvenih
institucij in nadzira tako distribucijo zdravstvenih storitev kot
tudi plačilo izvajalcem ter tako v celoti sprejema odgovornost in
upravljanje zdravstvene oskrbe. Manjši vzporedni delež privatnih
ponudnikov je navadno specializiran za ozek spekter elektivnih
zdravstvenih posegov. Ta sistem je poleg Velike Britanije značilen
tudi za Finsko, Norveško, Švedsko, Španijo itd.

 

Tretji Komercialni
ali tržni sistem ne temelji na solidarnosti in vzajemnosti, je
profitno naravnan in se financira iz zasebnih zavarovalnic in
zasebnih sredstev. Značilen je za ZDA in nekatere revnejše države,
kjer revnejši sloj pogosto nima dostopa do ustrezne zdravstvene
oskrbe.

 

Primerjava obeh
glavnih sistemov evropskih držav pokaže, da se razlikujeta predvsem
v načinu financiranja, upravljanja in zagotavljanja storitev. V
Bismarckovem modelu je pravni položaj zavarovancev zaradi njihovega
neposrednega financiranja bolje pravno varovan. Tudi ustavno
sodišče RS je leta 2009 priznalo premoženjsko veljavo socialnim
pravicam, ki so nastale na podlagi plačanih prispevkov. Poleg tega
delavcem plačevanje prispevkov zagotavlja občutek lastne udeležbe
pri preprečevanju primerov revščine in bolezni, hkrati pa jim
sprotno odvajanje denarnega deleža od plače omogoča vzpostavitev
zavedanja cene socialne in zdravstvene varnosti. Avtonomija
socialnega zdravstvenega zavarovanja je vzpostavljena tako, da ga
pretežno upravljajo delavci in delodajalci, ki so večinski plačnik
prispevkov, ter tako težijo k optimalni porabi sredstev ob
optimalnem dostopu do storitev.V Beveridgevem sistemu, kjer je za
upravljanje in odločanje o pravicah zavarovancev pristojna država,
je zdravstvo dosti bolj podvrženo vsakokratnim političnim
interesom. Da pa bi zdravstvene sisteme lahko med seboj primerjali
bolj celovito, je poleg vidika financiranja treba upoštevati tudi
vidik upravljanja in izvajanja zdravstvenih storitev in načina
njihovega reguliranja.

 

Na osnovi analize,
ki so jo opravili Katarina Böhm (et al.), lahko zdravstvene sisteme
držav razvrstimo v enega izmed petih novo opredeljenih modelov:
Privatni zdravstveni sistem, v katerem je upravljanje,
financiranje in izvajanje storitev zasebno ( ZDA); Nacionalno
zdravstveno službo (Velika Britanija),  kjer vse tri
temelje regulira država; Nacionalno zdravstveno zavarovanje
(Italija), v katerem sta financiranje in upravljanje v državni
domeni, medtem ko so izvajalci storitev zasebni in se za ceno
storitev pogajajo s socialnimi institucijami; Socialno
zdravstveno zavarovanje (Nemčija), kjer so socialne institucije
na čelu upravljanja in financiranja, izvajalci storitev pa so
zasebni, in Državno socialno zdravstveno zavarovanje
(Francija), ki se razlikuje po tem, da je upravljanje sistema
namesto socialne institucije prevzela država. Slovenija kot edina
raziskovana država zaradi svoje specifike ni razporejena v nobenega
od predstavljenih modelov zdravstvenih sistemov. Njena posebnost je
v tem, da sta sicer upravljanje in financiranje sistema pod
okriljem socialnih institucij, kar pomeni, da bi naš zdravstveni
sistem na tej osnovi lahko tako kot Avstrijo ali Nemčijo uvrstili v
Model Socialnega zdravstvenega zavarovanja, vendar pa Slovenija
odstopa v segmentu odnosa med socialnim zavodom in izvajalci
zdravstvenih storitev, saj se socialni zavod (ZZZS) ne pogaja
samostojno z izvajalci zdravstvenih storitev, ne izvede pravega
razpisa za izbiro vseh izvajalcev in tudi ne določa samostojno cen
in modelov plačevanja (torej ZZZS nima kompetenc pravega pogajalca
npr. tudi za tarifni del zdravniških plač).

 

Trenutno predlagane
rešitve zdravstvene krize v evropskih državah obsegajo predvsem
zmanjševanje obsega kritja ter doplačila državljanov, kar pa
predstavljata grožnjo osnovnemu cilju organizacije zdravstvenih
sistemov in načelu solidarnosti. Tretjo možnost predstavlja poskus
prenosa dobrih praks drugih zdravstvenih sistemov. Čeprav lahko
Slovenijo glede na vir financiranja osnovno umestimo v Bismarckov
zdravstveni sistem, jo ob natančnejši analizi težko primerjamo s
katerokoli od evropskih držav. Vsekakor pa se je tako primerjave
kot tudi prenosa določenih elementov drugih zdravstvenih sistemov v
slovenski prostor potrebno lotevati z veliko mero previdnosti in
predvsem s poznavanjem in upoštevanjem unikuma slovenskega
okolja.
 
 
Vir: Spletne
strani ZZZS [03.04.2023].
 
</div>
</body>
</html>