www.davkoplacevalci.com

<html>

<head>

<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style>

<!--

/* Font Definitions */

@font-face

{font-family:"Cambria Math";

panose-1:2 4 5 3 5 4 6 3 2 4;}

/* Style Definitions */

p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal

{margin:0cm;

margin-bottom:.0001pt;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman","serif";}

p.MsoHeader, li.MsoHeader, div.MsoHeader

{margin:0cm;

margin-bottom:.0001pt;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman","serif";}

p.MsoFooter, li.MsoFooter, div.MsoFooter

{margin:0cm;

margin-bottom:.0001pt;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman","serif";}

a:link, span.MsoHyperlink

{color:blue;

text-decoration:underline;}

a:visited, span.MsoHyperlinkFollowed

{color:purple;

text-decoration:underline;}

{margin-right:0cm;

margin-left:0cm;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman","serif";}

span.brownish1

{mso-style-name:brownish1;

color:#745328;

text-decoration:none none;}

/* Page Definitions */

@page WordSection1

{size:595.3pt 841.9pt;

margin:70.9pt 70.9pt 2.0cm 70.9pt;}

div.WordSection1

{page:WordSection1;}

-->

</style>

</head>

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">

Iz

sklopa - modula:

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">PRAKSA/Sodbe sodišč/Dohodnina/Upravno

sodišče/ …

</div>

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">REPUBLIKA SLOVENIJA

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">UPRAVNO SODIŠČE

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">Sodba Upr. sodišča,

številka: I U 1298/2009

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">Datum: 19.10.2010

<span

style="font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"">POVRAČILO STROŠKOV ZA

PREVOZ NA DELO IN Z DELA V PRIMERU UPORABE SLUŽBENEGA OMV TUDI ZA PRIVATNE

NAMENE – dohodnina in prispevki

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">JEDRO:

Upravni

organi so, skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP), pri odločanju vezani ne

le na Ustavo in zakon, temveč tudi na podzakonske predpise. Instituta exceptio

illegalis zato ne morejo uporabiti.

O

povračilih (stroškov, ki se po določbah zakona ne vštevajo v davčno osnovo) je

že po naravi stvari mogoče govoriti le, če stroški v zvezi z delom delojemalcu

dejansko nastanejo.

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">IZREK:

Tožba

se zavrne.

Zahtevek

tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">Predmet spora:

Davčni

urad Ljubljana je tožeči stranki z izpodbijano odločbo št. DT

0611-107/2006-4-0808-01 z dne 13. 7. 2006, izdano v postopku nadzora obračunov

davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja v letu 2005, od izplačil

za prevoz na delo in z dela delavcem, ki imajo hkrati pravico do uporabe

službenega vozila za privatne namene, obračunal in naložil v plačilo prispevke

za socialno varnost iz plač ter prispevke za socialno varnost od pravnih oseb v

skupni višini 1.047.688,48 SIT, z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do

dneva izdaje odločbe. Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka zaposlenim,

ki imajo pravico do uporabe službenega vozila za privatne namene, izplačevala

povračila stroškov za prevoz na delo in iz dela. Od izplačil je bila obračunana

akontacija dohodnine, niso pa bili obračunani prispevki za socialno varnost. V

pravnem pogledu je odločitev utemeljena z 2. odstavkom 30. člena Zakona o

dohodnini (Uradni list RS, št. 21/06-UPB3 in 47/06, v nadaljevanju: ZDoh-1), 3.

členom Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki

se ne vštevajo v davčno osnovo (Uradni list RS, št. 142/04 do 26/06, v

nadaljevanju: Uredba), 1. in 3. odstavkom 31. člena ZDoh-1 in 3. odstavkom 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 do

97/01, v nadaljevanju: ZPSV).

Ministrstvo

za finance je pritožbo tožeče stranke z odločbo št. DT-499-14-144/2006-4 z dne

17. 6. 2009 kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča

stranka se z odločitvijo ne strinja. Odločbo izpodbija iz razlogov zmotne

uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišču

predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo davčnemu

organu, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka po priloženem

stroškovniku. V zadevi je sporno pravno vprašanje, ali se povračila stroškov za

prevoz na delo delavcu, ki ima pravico do uporabe službenega vozila v privatne

namene, v smislu ZPSV štejejo za prejemke, od katerih se plačujejo prispevki za

socialno varnost. Za odgovor na to vprašanje so po mnenju tožeče stranke

relevantne določbe delovnopravne zakonodaje, kakor tudi določbe ZPSV, ZDoh-1,

Uredbe in Ustave. ZDR v 130. členu določa obveznost delodajalca, da delavcu

povrne stroške prevoza na delo in z dela. Po 2. odstavku tega člena se višina

stroškov določi s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo. V skladu s točko 4

priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (ki je v

obravnavanem obdobju zavezovala tožečo stranko) se povračila stroškov

izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo.

Uporaba službenega vozila tudi v privatne namene na navedeno obveznost

delodajalca ne vpliva. ZPSV v 5. odstavku 3. člena določa, da se prispevki za

socialno varnost pri povračilih stroškov obračunavajo in plačujejo zgolj v

delu, ki presega s predpisom Vlade določen znesek teh prejemkov, ki se v skladu

z zakonom o dohodnini ne všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Ker

prvostopni organ kot zakonsko podlago odločitve navedene, za odločitev v zadevi

bistvene, določbe zakona ne navede, je ugovor zmotne uporabe materialnega prava

utemeljen že iz tega razloga. ZDoh-1 v 3. točki 1. odstavka 31. člena jasno

določa, da se povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne vštevajo v davčno

osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Glede višine iz obdavčitve izvzetih

povračil stroškov zakon napotuje na Uredbo, ki pa mora kot podlago upoštevati

raven posameznih pravic delavcev, določenih z delovnopravnimi predpisi. Ti pa,

kot že navedeno, določajo iztožljivo pravico do povračila stroškov prevoza (in samo

glede višine teh stroškov napotujejo na kolektivno pogodbo, ta pa dalje na

Uredbo). Tudi ZDoh-1 pri opredelitvi povračila stroškov prevoza, ki so izvzeti

iz obdavčitve, ne loči med delavci, ki imajo pravico do uporabe službenega

vozila v zasebne namene, od onih, ki te pravice nimajo. Za vsa povračila

stroškov (brez izjeme) določa njihovo izvzetje iz obdavčitve, pri čemer le

glede višine takšnega izvzetja napotuje na Uredbo. Tožeča stranka pri izplačilu

povračil določilom Uredbe vedno sledi. Uredba v 7. odstavku 3. člena res

določa, da se v primeru delavcev, ki imajo pravico do uporabe službenega vozila

v zasebne namene, povračila stroškov prevoza na delo vštevajo v davčno osnovo.

Tožeča stranka pa je prepričana, da se citirana določba Uredbe v obravnavanem

primeru ne sme uporabiti. Opredelitev prispevkov za socialno varnost kot vrste

javne dajatve je, skladno s 147. členom Ustave, zakonska materija. Po odločbi

Ustavnega sodišča št. U-I-181/01 (Uradni list RS, št. 113/03) bi bila v

nasprotju z Ustavo zakonska določba, ki bi opredelitev posameznih elementov

obdavčitve, ki spadajo v zakonsko materijo opredelitve davkov (predmet

obdavčitve, zavezanec, osnova, stopnja), prepuščala ureditvi s podzakonskim

predpisom, namesto da bi jih uzakonila sama. V nasprotnem primeru po mnenju

Ustavnega sodišča iz zakona ni razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od

zavezanca. Če navedeno odločbo uporabimo v obravnavanem primeru – samo v zakonu

so lahko določene vrste prejemkov (vključno s povračili stroškov), od katerih

se plačujejo prispevki za socialno varnost. Določitev prejemkov (predmeta

obdavčitve), od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost kot vrsta

javne dajatve, v podzakonskem aktu (t.j. Uredbi) ni ustavno dopustna. Uredba je

zato v 7. odstavku 3. člena protiustavna in se ne sme uporabiti na način, kot

to izhaja iz izpodbijane odločbe. Izven zakonskega okvira in pooblastila namreč

določa nove vrste prejemkov (v konkretnem primeru povračila stroškov prevoza na

delo), od katerih naj bi se dohodnina in posledično prispevki za socialno

varnost plačevali. Tožeča stranka je od izplačanih zneskov res obračunala

davčni odtegljaj (akontacijo dohodnine), vendar pa to na rešitev v tej zadevi

ne vpliva. Za obračun prispevkov velja druga pravna podlaga (ZPSV), poleg tega

pa tožeča stranka v okviru obračuna davčnega odtegljaja ni imela pravnega

interesa napadati ureditev po Uredbi, saj gre v tem delu za davčno obveznost

posameznega delavca in je tožeča stranka ravnala le kot plačnik (tujega) davka.

Izvršilna oblast (tudi prvostopni organ) je pri svojem delu, skladno z načelom

legalitete iz 120. člena Ustave, pri izdajanju odločb in predpisov vezana na

okvir, ki ga določata Ustava in zakon. V primeru sporne določbe 7. odstavka 3.

člena Uredbe je navedeno načelo kršeno, saj je zakonsko pooblastilo iz 3.

odstavka 31. člena ZDoh-1 natančno omejeno na določitev višine povračil

stroškov v Uredbi, ne pa tudi na določitev vrste istih stroškov, ki so ali niso

izvzeti iz obdavčitve. Iz tega razloga prvostopni organ pri odločitvi

protiustavne in nezakonite določbe 7. odstavka 3. člena Uredbe ne bi smel

upoštevati. Za potrebe plačevanja socialnih prispevkov je zato šteti, da je

tožeča stranka svojim delavcem izplačala povračila stroškov prevoza na delo v

višini, ki ne presega višino iz Uredbe in zato njena obveznost obračuna in

plačila prispevkov v tem delu ni nastopila. Prvostopni davčni organ se do v

pripombah na zapisnik zatrjevane neustavnosti in nezakonitosti Uredbe ne

opredeli. Odločba iz tega razloga nima zadostne obrazložitve o odločilnih

dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Tožena

stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV

Tožba

ni utemeljena.

Izpodbijana

odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se

strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita oba davčna organa, in z

razlogi, s katerimi tožbenim enake pritožbene ugovore zavrne davčni organ druge

stopnje. Sodišče se zato nanje le sklicuje in jih ne ponavlja.

Sporno

tudi v upravnem sporu ostaja vprašanje skladnosti določbe 7. odstavka 3. člena

Uredbe z določbami zakona o obdavčenju in njene skladnosti s 147. členom in

120. členom Ustave. Da je izpodbijana odločitev utemeljena v določbi 7.

odstavka 3. člena Uredbe, po kateri se povračilo stroškov za prevoz na delo, če

ima delojemalec pravico do uporabe službenega vozila za privatne namene, všteva

v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, ni sporno. Upravni in s tem tudi

davčni organi so, skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP), pri odločanju

vezani ne le na Ustavo in zakon, kot meni tožeča stranka, temveč tudi na

podzakonske predpise. Instituta exceptio illegalis zato ne morejo uporabiti.

Sodišče pa zatrjevane neskladnosti Uredbe z zakonom tudi ne najde.

Po

3. odstavku 3. člena ZPSV plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost

(tudi) od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s povračili

stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi. Ne glede na

to se, po 5. odstavku tega člena, prispevki za socialno varnost pri povračilih

stroškov obračunavajo in plačujejo v delu, ki presegajo s predpisom vlade

določen znesek ter prejemkov, ki se v skladu z zakonom o dohodnini ne vštevajo

v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Tudi po določbah ZDoh-1 se povračila

stroškov v zvezi z delom vključujejo v obdavčljiv dohodek iz delovnega razmerja

(29. v zvezi s 25. členom). Po 3. točki 1. odstavka 31. člena se v osnovo ne

vštevajo povračila v zvezi z delom, med drugim tudi stroški prevoza na delo in

z dela, v višini, ki ne presega zneskov, ki jih za navedena povračila določi

vlada (3. odstavek 31. člena ZDoh-1). Po 3. odstavku 31. člena ZDoh-1 višino

povračil stroškov določi Vlada, ki pri določanju višine kot podlago upošteva

raven pravic delojemalcev, določenih z zakoni in s kolektivnimi pogodbami na

ravni države.

Iz

opisane zakonske ureditve izhaja obdavčljivost povračil stroškov v zvezi z

delom, ki so iz obdavčitve izvzeta le v obsegu, določenem z Uredbo.

Podzakonskemu aktu je po navedenem prepuščena določitev višine stroškov, ki se

v davčno osnovo ne vštevajo. Uredba po presoji sodišča opisanega pooblastila ne

presega in v obravnavanem 7. odstavku 3. člena tudi ne določa predmeta

obdavčitve, kot meni tožeča stranka. V 1. odstavku 3. člena Uredba povračilo

stroškov za prevoz na delo in z dela, ki se ne všteva v davčno osnovo, pogojuje

z najmanjšo oddaljenostjo mesta opravljanja dela od delojemalčevega običajnega

prebivališča. Navedeno pomeni, da se povračilo, izplačano v nasprotju s to

določbo, všteva v davčno osnovo. Enako, le z drugo nomotehniko, v davčno osnovo

vključuje povračila stroškov za prevoz na delo, izplačano delojemalcu, ki ima

pravico do uporabe službenega vozila v privatne namene. Uredba po navedenem v

davčno osnovo, skladno z zakonom vključuje izplačila „povračil stroškov“, ki

delojemalcem v obravnavanih primerih dejansko ne nastajajo oziroma so

zanemarljivi. To velja tudi za delojemalce, ki imajo pravico do uporabe

službenega vozila v privatne namene. Da se v navedeno, pavšalno določeno

boniteto, ob upoštevanju 2. odstavka 30. člena ZDoh-1, vključuje tudi uporaba

službenega vozila za prevoz na delo in z dela, med strankama ni spora. O

povračilih (stroškov, ki se po določbah zakona ne vštevajo v davčno osnovo) je

že po naravi stvari mogoče govoriti le, če stroški v zvezi z delom delojemalcu

dejansko nastanejo. Odločitev bi bila zato enaka izpodbijani že na podlagi

ustrezne razlage določb zakona o obdavčenju. Tožbenemu stališču, da se z

izpodbijano odločbo na podlagi 7. odstavka 3. člena Uredbe obdavčujejo

prejemki, ki so po določbah zakona iz obdavčitve izključeni, zato ni mogoče

slediti.

Pomanjkljivost

v pogledu navajanja materialnopravne podlage za odločitev, na razumljivost

razlogov sicer izčrpne obrazložitve izpodbijane odločbe, bistveno ne vpliva.

Sicer pa pomanjkljivost sanira že davčni organ druge stopnje, ki kot podlago za

odločitev poleg 3. odstavka 3. člena ZPSV navede še 5. odstavek istega člena.

Sodišče

po navedenem zatrjevane neskladnosti 7. odstavka 3. člena Uredbe z določbami

zakona ni našlo. Ker je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, je

sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena

Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju:

ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem

trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče

je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker o dejanskem stanju, ki je podlaga za

odločbo, med strankama ni spora (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:navy">Področje: Dohodnina

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">

</div>

</body>

</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV

POVRAČILO STROŠKOV ZA PREVOZ NA DELO IN Z DELA V PRIMERU UPORABE SLUŽBENEGA OMV TUDI ZA PRIVATNE NAMENE – dohodnina in prispevki (I U 1298/2009) (26.01.2011)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE