www.davkoplacevalci.com

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Iz sklopa - modula:<o:p></o:p>

PRAKSA/Sodbe sodišč/DDPO/Upravno
sodišče/ …<o:p></o:p>

</div>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

REPUBLIKA SLOVENIJA<o:p></o:p>

UPRAVNO SODIŠČE<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Sodba Upr. sodišča,
številka: I U 1812/2009<o:p></o:p>

Datum: 02.06.2010<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

POTNI
NALOGI IN OBRAČUN POTNIH STROŠKOV KOT VERODOSTOJNA KNJIGOVODSKA LISTINA IN
DAVČNO PRIZNANI DOHODKI<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

JEDRO:<o:p></o:p>

Tožnica ima sicer prav, ko navaja, da v nobenem predpisu
ni določeno, kakšna mora biti vsebina potnega naloga. Je pa v SRS 39, ki
vsebuje računovodske rešitve za male samostojne podjetnike, določeno, da morajo
knjižbe v poslovnih knjigah temeljiti na verodostojnih listinah (SRS 39.18).
Vsebinsko enako določbo vsebujeta tudi SRS 21 in SRS 22. Knjigovodska listina
je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna
oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno
in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Te določbe v celoti
veljajo tudi za potni nalog in obračun potnih stroškov v zvezi z upoštevanjem
izplačil kilometrine delavcem kot davčno priznanih odhodkov zavezanca.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Tožba se zavrne. <o:p></o:p>

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj kot prvostopni
organ (v nadaljevanju prvostopni organ) tožnici za leto 2003 odmeril davek od
dohodkov iz dejavnosti v znesku 115.250,00 SIT (I. točka izreka) ter ji zaradi
ugotovljenih nepravilnosti naložil plačilo prispevkov iz bruto plač v skupnem
znesku 1.467,200,96 SIT s pripadajočimi obrestmi v višini 28.835,12 SIT (II.1.
točka izreka), prispevkov na bruto plače v skupnem, znesku 1.068.866,07 SIT s
pripadajočimi obrestmi v višini 21,006,59 SIT (točka II.2. izreka), davka od
osebnih prejemkov iz delovnega razmerja v znesku 671.953,20 SIT s pripadajočimi
obrestmi v višini 13.206,00 SIT (točka II.3. Izreka) in plačilo razlike davka
na dodano vrednost (DDV) za mesec april 2003 v znesku 7.657,00 SIT (III. točka
izreka).<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri
tožnici, ki opravlja dejavnost priprave in razvoza jedi ter pijač, opravljen
davčni inšpekcijski nadzor davka od dohodka iz dejavnosti, davka na dodano
vrednost ter davkov in prispevkov za leto 2003. V postopku inšpekcijskega
nadzora so bili tožnici izdani štirje sklepi, pred sestavo zapisnika pa je bil
o rezultatu nadzora opravljen sklepni pogovor s tožnico. O ugotovitvah je bil
nato dne 16. 3. 2005 izdan zapisnik, po vloženih pripombah pa dne 28. 6. 2005
še dopolnilni zapisnik. Tožnici med odhodki nista bila priznana dva računa v
skupni višini 353.147,00 SIT, ki se nanašata na reklamo oziroma objavo naslova
tožnice v imeniku, in sicer zato, ker iz knjigovodske listine – računa ni
razviden poslovni dogodek, s tem pa na njegovi podlagi ni možno popolnoma jasno
in brez dvomov spoznati narave in obsega poslovnega dohodka, skladno s
Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS 39) in 11. členom Zakona o davku od
dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96, 34/96, 82/97,
27/98, 1/00, 108/02 in 14/03, v nadaljevanju ZDDPO). V postopku je bilo tudi
ugotovljeno, da je tožnica obračunala kilometrino za zaposlene delavce, in
sicer tako, da je bila kilometrina obračunana na plačilnih listih na podlagi
popisnega lista, iz katerega sta razvidna ime in priimek voznika, mesec v
katerem so se opravljale vožnje, datum, začetni km, končni km, razlika in
opombe. Tožnica bi za obračun kilometrine morala imeti izpolnjene potne naloge
in obračun potnih stroškov, saj morajo biti iz potnih nalogov razvidni ključni
podatki (kdo potuje; prebivališče; dela in naloge, ki jih opravlja; katerega
dne, kam in s kakšno naloga potuje; do kdaj bo predvidoma trajalo potovanje;
podatek o tem, v zvezi s katerimi poslovnimi partnerji so bile opravljene na
potnih nalogih navede poti, oz. podatke iz katerih bi se dalo ugotoviti, da so
bila potovanja povezana z opravljanjem dejavnosti). Iz obravnavanih obračunov
pa navedeni podatki niso razvidni, zato je, po oceni prvostopnega organa,
tožnica kilometrino izkazovala na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin.
S tem ni bil izkazan dejanski namen izplačil v skupnem znesku 4.499.810,00 SIT.
Prvostopni organ je zato ocenil, da navedena izplačila v letu 2003
predstavljajo druge neto osebne prejemke zaposlenih delavcev iz 4. alinee 1.
odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/95, 7/95,
14/96, 18/96, 44/96, 68/96, 82/97, 87/97 76/98, 1/99, 36/99, 35/02, 31/03 in 118/03,
v nadaljevanju ZDoh). Ta izplačila je prvostopni organ nato zaposlenim delavcem
v letu 2003, skladno z določili 118. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni
list RS, št. 25/05-UPB-1, v nadaljevanju ZDavP-1), v povezavi z 407. členom
ZDavP-1, preračunal v bruto osebne prejemke ter od teh obračunal davke in
prispevke (tabele na straneh 7, 8 in 9 odločbe). Tožnici tudi ni bil priznan
vstopni DDV po računu izdajatelja A.A. s.p. z dne 23. 4. 2003, po katerem je
tožnica odbila vstopni DDV v znesku 38.284,00 SIT, in sicer od nakupa, menjave
in centriranja avtomobilskih gum. Ker se od nakupa avtomobilskih gum za osebna
vozila oz. menjave in centriranja skladno s 5. točko 40. člena Zakona o davku
na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00-odl.US, v nadaljevanju
ZDDV) ne sme odbiti vstopnega DDV, navedeni odbitek DDV tožnici ni bil priznan.
<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Tožnica se z odločitvijo ni strinjala in je zoper
prvostopno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot
drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo št. ... z dne
31. 8. 2009 zavrnilo. V obrazložitvi drugostopni organ pritrjuje odločitvi in
se sklicuje na 254. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS,
št. 24/06-UPB-2 in 126/07, v nadaljevanju ZUP). Tudi po oceni drugostopnega
organa so bili stroški, ki jih je tožnica izkazovala na podlagi dveh računov
(račun T... v znesku 788,00 EUR in račun ... v znesku 690,00 EUR) knjiženi na
podlagi listin, ki v smislu SRS 39 ne štejejo za verodostojne listine, saj iz
njih nastanek poslovnega dogodka (reklamiranje) in njegov obseg nista razvidna.
Poudari še, da je pri reklamiranju namen v tem, da se porabniki gospodarskega
subjekta seznanijo z njegovimi proizvodi in storitvami, v tem primeru pa tak
namen ni izkazan. Tožnica je sama navedla, da gre v tem primeru za objavo imena
v knjižnem in internetnem imeniku, kar ji omogoča prejemanje reklamnih sporočil
iz tujine (direkten nakup knjig, cvetja in aranžerskih pripomočkov). S tem pa
potrjuje dejstvo, da ne gre za stroške reklamiranja proizvodov in storitev. Pa
tudi sicer po oceni drugostopnega organa v tem primeru tudi ne gre za stroške,
ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, oziroma za ustvarjanje
prihodkov po 12. členu ZDDPO. <o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Zavrne tudi ugovor glede prekvalifikacije potnih stroškov
zaposlenih v druge osebne prejemke in obračuna dajatev. Poudari, da morajo biti
za izplačilo potnih stroškov izpolnjeni vsi pogoji (potni nalogi morajo biti
pravilno sestavljeni, da jih je mogoče šteti za verodostojne) in navaja vsebino
ter dodaja, da sta za knjiženje tega poslovnega dogodka potrebni dve medsebojno
povezani listini - potni nalog in obračun potnih stroškov. V obravnavanem
primeru pa za knjiženje potnih stroškov niso bili izpolnjeni potni nalogi in
obračuni potnih stroškov, temveč je tožnica predložila le popise kilometrov v
določenem mesecu za posameznega delavca. Iz njih pa katerih niso razvidni
zahtevani podatki za obračun potnih stroškov in jih ni mogoče šteti kot
verodostojne listine za knjiženje stroškov v smislu določb SRS 21. Kljub temu
da v SRS 21 ni taksativno določeno, katere podatke mora vsebovati potni nalog,
morajo iz njegove vsebine izhajati podatki, na podlagi katerih je poslovni
dogodek jasno in nedvoumno razviden, kar pa v tem primeru ni bilo izpolnjeno. Po
presoji drugostopnega organa je pravilna tudi odločitev, da so bila ta
izplačila obravnavana kot drugi prejemki iz delovnega razmerja, ter da je bilo
posledično tožnici naloženo plačilo davkov in prispevkov iz osebnih prejemkov.
Zavrne ugovor, da bi davčni organ za naložene davke in prispevke tožnici moral
znižati davčno osnovo, saj ob ugotovitvi, da so bila opravljena izplačila na
podlagi neverodostojnih listin, ni podlage za znižanje davčne osnove za davke
in prispevke, s katerimi so izplačila obremenjena. Glede ugovora o kršitvi
načela materialne resnice pojasni, da skladno s 96. členom ZDavP-1, zavezanec
za davek dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno
dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, lahko pa predlaga tudi izvedbo
dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Po navedenem se inšpekcijski pregled v
davčnem postopku praviloma opravi z vpogledom v listine in poslovne knjige in
ne z zaslišanjem prič, če potrebnih listin ni, pa bi morale biti. Davčni
zavezanec pa mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze (95.
člen ZDavP-1) in ne more zahtevati od davčnega organa, da išče dokaze, ki bi
potrjevali upravičenost davčnih odhodkov. Prav tako ni bila kršena pravica
tožnice iz 108. člena ZDavP-1 o obveščenosti o pomembnih dejstvih o
inšpekcijskem nadzoru, saj je bila, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa,
tožnica na sklepnem pogovoru seznanjena z vsemi nepravilnostmi, ugotovljenimi v
postopku, vključno z nepravilnostmi pri obračunavanju kilometrine, na kar je že
med sklepnim pogovorom tudi dala pripombo. O vseh ugotovitvah pa je bila
seznanjena z zapisnikom z dne 14. 4. 2005. Glede naložene obveznosti plačila
DDV na podlagi inšpekcijskih ugotovitev tožnica ni dala ugovorov, drugostopni
organ pa v zvezi s tem tudi ni našel nepravilnosti, na katere je dolžan paziti
po uradni dolžnosti.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija
s tožbo. Glede davčnega nepriznavanja odhodkov za reklame v višini 1.473,66 EUR
poudari, da je odhodek posledica objave naslova tožnice v TVV imeniku in
internet registru v tujini. Objava v obeh imenikih bi bila brezplačna, če bi
šlo le za vrstično objavo. Ker pa je tožnica spregledala navedbo, da gre za
objavo naslova z logotipom, je bilo potrebno dodatno plačilo. Nastali strošek
je povezan z opravljanjem dejavnosti in zato po mnenju tožeče stranke
predstavlja davčno priznan odhodek. Poslovni dogodek je iz knjigovodske listine
razviden, tožnica pa je predložila tudi kopijo pogodbe s prevodom. Meni, da
tudi presoja, da gre za poslovno nepotreben strošek po 12. členu ZDDPO ni
pravilna, saj je tožnica na podlagi vpisa v omenjena imenika kupila različne
pripomočke (revije, knjige, kasete), iz katerih je črpala ideje za aranžiranje,
kar je neposredno vplivalo na njene prihodke. Tudi odločitvi o nepriznanju
stroškov za kilometrino v znesku 18.777,37 EUR (4.499.810,00 SIT) in
prekvalifikaciji v druge osebne prejemke zaposlenim delavcem nasprotuje.
Tožnica je kilometrino za zaposlene obračunavala na plačilni listi na podlagi
priloženih popisnih listov. Ni razumljivo, da stroški, ki so nastali zaradi
razvoza hrane, pijače in drugega predstavljajo druge prejemke iz delovnega
razmerja. Tudi glede na pogodbe o zaposlitvi je bilo pet delavcev razporejenih
na delovno mesto voznika za razvoz hrane, pijače in ostalega. Ti delavci morajo
dnevno voditi evidenco o prevoženih kilometrih, saj hrano in ostalo razvažajo s
svojimi avtomobili. Glede na dogovor pa se jim prevoženi kilometri plačujejo po
35,00 SIT. Ob koncu meseca tožnica na podlagi popisnih listov podatke posreduje
računovodstvu, to pa kilometrino obračuna na plačilni listi. V teh primerih ne
gre za službene poti, temveč delavcem predstavlja razvoz hrane delovno
obveznost. Evidenca, ki jo je vodila tožnica, vsebuje vse podatke iz katerih je
razvidno, da so bili prevozi opravljeni, kdaj so bili opravljeni in obseg
voženj. Tožnica kot delodajalka, ne more delavcem, ki opravljajo prevoze,
plačati več kilometrov, kot jih dejansko prevozijo, zaradi česar vsakodnevno
opravlja kontrolo števcev ob prihodu na delo in odhodu.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Nasprotuje presoji davčnih organov glede vsebine, ki jo
mora izkazovati potni nalog, vztraja, da so evidence vsebovale vse potrebne
podatke in poudarja, da je potni nalog notranja knjigovodska listina. Opustitev
opredelitve vsebine potnega naloga in obračuna s strani davčnih organov
predstavlja tudi kršitev 147. člena Ustave RS. Tudi Ustavno sodišče RS je
večkrat poudarilo, da mora biti davčnemu zavezancu razvidno in predvidljivo,
kaj država od njega zahteva. Sklicuje se tudi na sodbo sodišča Evropske
skupnosti št. C-345/06 z dne 10. 3. 2009. Meni, da so predložene listine
omogočale ugotovitev vsebine in obsega poslovnega dogodka. Dodatno pa poudarja,
da ugotavljanje materialne resnice ni samovoljno dejanje tožene stranka, temveč
je to njena dolžnost. Tudi ni razumljiva odločitev, da so potni stroški
opredeljeni kot drugi neto osebni prejemki zaposlenih delavcev, nato pa niso
upoštevani kot stroški dejavnosti. Pri tem tako ni bilo upoštevano načelo, ki
izhaja iz določila 106. člena ZDavP-1, po katerem se inšpekcijski nadzor
opravlja tako v korist kot v breme zavezanca za davek. Sodišču predlaga, da
izvede predlagane dokaze in odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki
naloži povrnitev stroškov postopka. <o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri
izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot
neutemeljeno zavrne.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave
skladno z določbo 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

IZREK
SODBE IN OBRAZLOŽITEV<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Tožba ni utemeljena.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov
sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu
utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi
izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s
katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopni organ ter se nanje, kolikor
so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi,
tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z ugovori, ki jih tožeča
stranka uveljavlja v tožbi, sodišče še dodaja:<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

V obravnavnem primeru med strankama ni sporno, da je pet
zaposlenih delavcev opravljalo tudi razvoz hrane in pijače za tožnico. Prav
tako ni sporno, da je tožnica kot podlago za izplačilo uporabila mesečno
evidenco kilometrov in da je bil obračun izveden na plačilni listi posameznega
delavca. Tožnica ima sicer prav, ko navaja, da v nobenem predpisu ni določeno,
kakšna mora biti vsebina potnega naloga. Je pa v SRS 39, ki vsebuje
računovodske rešitve za male samostojne podjetnike (Uradni list RS, št. 5/03)
določeno, da morajo knjižbe v poslovnih knjigah temeljiti na verodostojnih
knjigovodskih listinah (SRS 39.18). Vsebinsko enako določbo vsebujeta tudi SRS
21 in SRS 22. Pri tem so knjigovodske listine praviloma v posebni obliki
sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do
njihovih virov, prihodke, stroške in odhodke. Knjigovodske listine so lahko
papirne ali v obliki elektronskih zapisov. Knjigovodska listina je verodostojna
(smiselno enako določbo vsebuje tudi SRS 21.12), če se pri njenem kontroliranju
pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku na njeni
podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega
dogodke. Te določbe pa v celoti veljajo tudi za potni nalog in obračun potnih
stroškov v zvezi s priznavanjem izplačil kilometrine delavcem, v smislu
davčnega priznavanja odhodkov davčnih zavezancev. Knjigovodska listina mora po
navedenem izkazovati obstoj in tudi vsebino poslovnega dogodka, ki se izkazuje
v poslovnih knjigah. Tega pa v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča
sporni obračuni kilometrine ne izkazujejo. Sodišče ob tem še pripominja, da
tožnica tekom postopka tudi ni predložila nikakršnih dodatnih listinskih
dokazil o tem, da so bili obračunani kilometri tudi dejansko prevoženi.
Smiselno enake ugotovitve pa se nanašajo tudi dva računa v skupni višini
353.147,00 SIT v zvezi z objavo naslova tožnice v spletnem oziroma tiskanem
imeniku, saj iz računov, ki se nahajata v upravnih spisih , vsebina poslovnih
dogodkov ni razvidna. Sodba Sodišča evropske skupnosti, na katero se v tožbi
sklicuje tožnica (C-345/06 z dne 10. 3. 2009), pa se ne nanaša na enako
situacijo, kakršna je obravnavana v tem primeru, saj gre v njej za predhodno
odločbo glede razlage člena 2(3) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) o
dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, v
povezavi z ureditvijo Skupnosti na področju varnosti civilnega letalstva.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Po navedenem v postopku materialno pravo ni bilo
nepravilno uporabljeno, prav tako ni bilo nepravilno ali nepopolno ugotovljeno
dejansko stanje. Storjene pa tudi niso bile kršitve pravil postopka. Kot
pravilno ugotavlja drugostopni organ, to pa izhaja tudi iz upravnih spisov, je
tožnica lahko prisostvovala inšpekcijskemu pregledu, pred izdajo zapisnika je
bil opravljen razgovor, tožnica pa je imela tudi možnost vložiti pripombe na
zapisnik. To pa pomeni, da je imela v celoti ter skladno z določbami ZDavP-1 in
ZUP možnost, da sodeluje v postopku in da se izjavi o vseh dejstvih in
okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko
stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna
in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa
sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot
neutemeljeno zavrnilo.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

Področje: DDPO<o:p></o:p>

<![if !supportEmptyParas]> <![endif]><o:p></o:p>

</div>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV

POTNI NALOGI IN OBRAČUN POTNIH STROŠKOV KOT VERODOSTOJNA KNJIGOVODSKA LISTINA IN DAVČNO PRIZNANI DOHODKI (I U 1812/2009) (21.11.2011)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE