www.davkoplacevalci.com

<html>

<head>

<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style>

<!--

/* Font Definitions */

@font-face

{font-family:"Cambria Math";

panose-1:2 4 5 3 5 4 6 3 2 4;}

/* Style Definitions */

p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal

{margin:0cm;

margin-bottom:.0001pt;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman","serif";}

p.MsoHeader, li.MsoHeader, div.MsoHeader

{margin:0cm;

margin-bottom:.0001pt;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman","serif";}

p.MsoFooter, li.MsoFooter, div.MsoFooter

{margin:0cm;

margin-bottom:.0001pt;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman","serif";}

a:link, span.MsoHyperlink

{color:blue;

text-decoration:underline;}

a:visited, span.MsoHyperlinkFollowed

{color:purple;

text-decoration:underline;}

{margin-right:0cm;

margin-left:0cm;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman","serif";}

span.brownish1

{mso-style-name:brownish1;

color:#745328;

text-decoration:none none;}

/* Page Definitions */

@page WordSection1

{size:595.3pt 841.9pt;

margin:70.9pt 70.9pt 2.0cm 70.9pt;}

div.WordSection1

{page:WordSection1;}

-->

</style>

</head>

<span lang=EN-GB

style="font-family:"Arial","sans-serif"">Iz sklopa - modula:

<span

lang=EN-GB style="font-family:"Arial","sans-serif"">PRAKSA/Sodbe

sodišč/Dohodnina/Upravno sodišče/ …

</div>

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">REPUBLIKA SLOVENIJA

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">UPRAVNO SODIŠČE

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">Sodba Upr. sodišča,

številka: U 1082/2008

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:black">Datum: 29.06.2010

<span

style="font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"">OSNOVNA SREDSTVA DANA

V NAJEM POVEZANI OSEBI – Prihodki od najema (davek iz dejavnosti in DDV)

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">JEDRO:

Stališče

tožnika, da podlage za ugotavljanje prihodkov ni, ker najemnine dejansko ni

zaračunaval, je zmotno. Po določbi 3. odstavka 10. člena ZDDPO se pri

ugotavljanju prihodkov upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami, vendar

najmanj do višine povprečnih tržnih cen. Upoštevajo se torej cene, ki bi veljale,

kolikor bi bila pogodba sklenjena pod normalnimi tržnimi pogoji, torej prav

prihodki, ki jih zavezanec v razmerju s povezano osebo dejansko ne doseže. Od

tako ugotovljenih prihodkov pa se tožniku utemeljeno in skladno z ZPD in ZDDV

obračuna in naloži v plačilo davek na promet storitev oziroma DDV.

Tožnik

terjatev ni izkazal s predpisano evidenco - popisom terjatev in mu odpisa že iz

tega razloga ni mogoče priznati. Ker predstavljajo ostali podatki in navedbe v

zvezi s terjatvami (izdani računi in drugo) le posreden dokaz o obstoju

terjatev, so njegove navedbe o uničenju računov, ki so bili podlaga za odpis,

brezpredmetne.

Oseba,

ki se mora registrirati za DDV na podlagi zakona, je „davčni zavezanec“, ki

mora plačati davek od vsega opravljenega prometa blaga oziroma storitev, pri

čemer ni pomembno ali je vpisana v register zavezancev za DDV ali ne.

Neregistrirana oseba namreč ni izključena iz sistema DDV le zato, ker se za

vpis ni prijavila. Takšna oseba pa ne sme izdati računov z izkazanim DDV, zato prejemnik

računa ne more odbiti oziroma zahtevati vračila vstopnega DDV.

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">IZREK:

Tožba

se zavrne.

Zahtevek

tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">Predmet spora:

Davčni

urad Kranj je tožeči stranki v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega

nadzora davkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 1999, pod

točko I izreka izpodbijane odločbe ugotovil davčno osnovo za davek od dohodkov,

doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1999 v višini 6.689.080,00 SIT in

odmeril davek v višini 1.509.602 SIT, pod točko II izreka naložil plačilo davka

od prometa storitev za obdobje od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999 (od osnove

18.782.870,64 SIT po stopnji 3 %) v znesku 563.484,00 SIT in pripadajočih

predpisanih obresti in pod točko III izreka naložil plačilo davka na dodano

vrednost za obdobje od 1. 7. 1999 do 31. 12. 1999 (od osnove 16.257.438,48 SIT

po stopnji 19%) v znesku 3.088.914,00 SIT in pripadajočih predpisanih obresti,

vse v roku 30 dni od vročitve te odločbe (IV. točka izreka).

Iz

obrazložitve odločbe sledi, da se tožniku v ponovnem postopku skladno z

napotkom pritožbenega organa prihodki ugotavljajo z upoštevanjem 3. odstavka

10. člena ZDDPO. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka in A.,

d.o.o., ki jo zastopa direktor A.A., štejeta za povezani osebi v smislu 2.

odstavka 18. člena ZDDPO. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnik prihodkov od

oddajanja v najem tovornih in priklopnih vozil povezani osebi po sklenjeni

najemni pogodbi ni izkazal, izkazal pa je stroške amortizacije v najem oddanih

vozil v znesku 38.692.705,00 SIT. Davčni organ je zato ugotovil primerljivo

tržno mesečno najemnino za poslovni leasing po programu Probanke leasing in pri

tem izhajal iz povprečne neodpisane vrednosti vozil z upoštevanjem spremembe

vrednosti EUR v času od leta 1999 do leta 2005 in na tej podlagi ugotovil prihodke tožnika od oddajanja motornih vozil in prikolic v najem v

višini 38.692.705,32 SIT. V zvezi z odhodki pa iz obrazložitve sledi, da se

tožeči stranki davčno ne priznajo drugi (izredni) odhodki, ki jih v napovedi za

odmero davka od dohodkov iz dejavnosti izkazuje v višini 49.193.380,00 SIT. Po

sklepu davčnega organa na predložitev vseh izdanih faktur ter specifikacije v

zvezi z odpisom terjatev, izkazanih v poslovnih knjigah in vse dokumentacije v

zvezi s poskusom izterjave teh odpisanih terjatev (opomini, tožbe, stečaji

podjetij, prisilne poravnave itd.), tožeča stranka listin ni predložila s

pojasnilom, da je celotna dokumentacija, do vključno leta 1997, uničena.

Predložila je le kopijo tožbe s prilogami, ki se nanaša na dolžnika B. d.o.o.

Iz predložene dokumentacije izhaja, da je tožeča stranka iztoževano terjatev

prenesla na družbo A. d.o.o., (po predloženem sklepu Ig ... z dne 28. 6. 1996

se odloča v izvršilni zadevi upnika A. d.o.o.). Tožeča stranka seznama odprtih

terjatev z obračunom prometnega davka z dne 30. 6. 1999 ni oddala. Tega ni

storila niti na poziv davčnega organa. Seznama odprtih terjatev ni predložila

niti z obračunom prometnega davka za leti 1997 in 1998, niti kot priloge k napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999. Iz

glavne knjige, izpisane dne 22. 2. 2000 pod kontom domači kupci, izhaja, da se

obravnavani odpis nanaša na terjatve, ki jih je tožnik v poslovne knjige

evidentiral z datumom 31. 12. 1998, v skupnem znesku 51.500.000,00 SIT. Dne 30.

6. 1999 je odpisal terjatve v znesku 46.725.000,00 SIT, pri čemer je iz opisa

navedenih knjižb razvidno, da gre za zaračunano najemnino za leto 1996 in devet mesecev leta 1997, torej za davčno nepriznan odpis terjatev do povezane osebe. Na

predloženih računih, izdanih kupcu B. d.o.o., pa je kot izdajatelj označen A.B.

- A.A., ki z označbo obrata po priglasitvenem listu tožeče stranke ni skladen.

Kot je v odločbi z dne 16. 8. 2005 navedel že pritožbeni organ, tožniku odpisa,

ob upoštevanju SRS 5 in določb Pravilnika o vodenju poslovnih knjig, ni mogoče

priznati. Po 8. točki 5. člena Pravilnika morajo biti terjatve do kupcev

usklajene s seštevkom v ustreznem popisnem listu, potrditi pa jih morajo kupci,

če je rok zapadlosti že potekel. Po 32. členu Pravilnika morajo podjetniki ob

koncu koledarskega leta izdelati popis terjatev. Vsebina popisnega lista je

predpisana v 33. členu Pravilnika. Tožnik terjatev s predpisano evidenco -

popisom terjatev ni izkazal in mu odpisa že iz tega razloga ni mogoče priznati.

Ker predstavljajo ostali podatki in navedbe v zvezi s terjatvami (izdani računi

in drugo) le posreden dokaz o obstoju terjatev, so tudi tožnikove navedbe o

uničenju računov, ki so bili podlaga za odpis, brezpredmetne. Tožnik je na

podlagi Najemne pogodbe z dne 12. 12. 1995 povezani osebi oddajal v najem

osnovna sredstva – opremo in iz tega naslova ni izkazoval prihodkov. Prihodki,

ugotovljeni skladno s 3. odstavkom 10. člena ZDDPO, po ugotovitvah davčnega

organa v obdobju od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999 znašajo19.346.352,48 SIT. Tožniku

se zato v skladu s 45. členom obračuna in v plačilo naloži prometni davek od

prihodkov, ugotovljenih na podlagi 2. točke 2. odstavka 26. člena Zakona o

prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 3/98, v nadaljevanju ZPD) po

preračunani stopnji na podlagi 30. člena ZPD od osnove 18.782.870 SIT, po 3%

davčni stopnji, v znesku 563.481,84 SIT. Za drugo polovico leta, od 1. 7. 1999

do 31. 12. 1999 pa se, skladno z 39. členom Zakona o davku na dodano vrednost

(Uradni list RS, št. 89/98 do 66/00, v nadaljevanju ZDDV), od najemnine za to

obdobje, ki znaša 19.346.352,48 SIT in osnove za DDV v znesku 16.257.438,48

SIT, tožniku obračuna in naloži v plačilo DDV po stopnji 19% v znesku

3.088.914,00 SIT. Po 8. členu ZDDV je promet storitev opravljanje, opustitev

oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti. V skladu s

3. odstavkom 21. člena ZDDV je davčna osnova enaka tržni vrednosti blaga

oziroma storitev v času in kraju opravljenega prometa, če plačilo ni bilo

izvršeno v denarju ali ni v celoti izvršeno v denarju.

Ministrstvo

za finance je z odločbo št. ... z dne 31. 3. 2008 pritožbo tožeče stranke kot

neutemeljeno zavrnilo. Odločitev je po presoji pritožbenega organa pravilna in

skladna z zakonom. Z razlogi izpodbijane odločbe se strinja, strinja pa se tudi

s stališči, s katerimi se prvostopni organ opredeli do tožnikovih pripomb na

zapisnik. V ponovnem postopku je davčni organ sledil napotkom pritožbenega

organa in prihodke ugotavljal na podlagi 3. odstavka 10. člena ZDDPO. Glede na

vsebino te določbe, pa je tožnikov ugovor, da iz naslova oddajanja v najem ni

dosegal prihodkov, brezpredmeten. Sicer pa je tudi v 7. odstavku 1. člena ZGD

določeno, da je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu

opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost, kar pomeni, da je

temeljni cilj podjetnika doseganje dobička in ne le uveljavljanje stroškov. V

celoti sprejema tudi odločitev v zvezi s prometnim davkom in davkom na dodano

vrednost in se sklicuje na razloge organa prve stopnje. V zvezi z ugovorom, da

je tožnik postal zavezanec za DDV šele z dnem, ki ga je v odločbi o

registraciji določil davčni organ (21. 12. 2000), pa že prvostopni organ iz

uradnih evidenc in tožnikovih napovedi za davek od dohodkov iz dejavnosti za

leti 1998 in 1999 ugotavlja, da je tožnik izkazal več kot 5 milijonov SIT

prihodkov, vendar ni oddal prijave za registracijo, kljub temu, da ga je davčni

organ k temu večkrat pozval. Sporno v zadevi je, ali davčni zavezanec, ki

preseže 5 milijonov SIT, vstopi v sistem DDV že po samem zakonu ali se je

dolžan registrirati. Obveznost prijave za registracijo določa 3. odstavek 58.

člena ZDDV. V tem členu je določeno tudi, da postane davčni zavezanec z dnem,

ki ga določi davčni organ v odločbi o registraciji. V konkretnem primeru ni

sporno, da tožnik te obveznosti ni izpolnil, kljub temu, da je po ugotovitvah

davčnega organa v obdobju opravil promet, ki je predpisano mejo presegal. V

202. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99) je

določeno, da zavezanec za davek na dodano vrednost sam obračunava in plačuje

davek na dodano vrednost. Nadalje je v 112. členu ZDavP določeno, da če davčni

zavezanec (tu niso zajeti le davčni zavezanci, vpisani v register DDV) ne

predloži obračuna oz. če davčni organ ugotovi, da davčna obveznost ni oziroma

ni pravilno obračunana, višino obveznosti ugotovi z odločbo. Za DDV velja

sistem samoobdavčitve, podlaga za izdajo odmerne odločbe pa je določena v 212.

členu ZDavP (poglavje XIX. Davek na dodano vrednost). Iz navedenih določb je

jasno razvidno, da sme davčni organ izdati odmerno odločbo tudi zavezancu, ki

sam ne vloži prijave za registracijo oz. vpis v register zavezancev za DDV in

mu posledično odločba ni izdana oziroma mu ni izdana pravočasno. V takih

primerih davčni organ zavezancu, če pri nadzoru ugotovi nepravilnosti, z

odločbo ne nalaga obveznosti obračunavanja DDV ali izkazovanja DDV, npr. na

računih, izdanih v določenem obdobju, pač pa mu davek le odmeri in naloži v

plačilo. Ob tem pritožbeni organ pojasni še, da je oseba, ki se mora

registrirati za DDV na podlagi zakona, „davčni zavezanec“, ki mora plačati

davek od vsega opravljenega prometa blaga oziroma storitev, pri čemer ni

pomembno ali je vpisana v register zavezancev za DDV ali ne. Neregistrirana

oseba namreč ni izključena iz sistema DDV le zato, ker se za vpis ni prijavila.

Takšna oseba ne sme izdati računov z izkazanim DDV, zato prejemnik računa ne

more odbiti oz. zahtevati vračila vstopnega DDV. Do odbijanja vstopnega DDV

tudi ni upravičen zavezanec, ki prijavne obveznosti ni izpolnil. Datum

registracije je pravno relevanten zaradi posledic – ugodnosti, ki jih imajo

zavezanci, ki so za DDV registrirani. Neutemeljeni so po presoji pritožbenega

organa tudi ugovori, ki se nanašajo na davčno nepriznane odhodke iz naslova

odpisa terjatev. Do njih se je pritožbeni organ izrekel že v odločbi z dne 16.

8. 2005. Pri tam navedenih razlogih v celoti vztraja. Tožnik pa v ponovnem

postopku ni predložil dokazov, da je resnično dejansko stanje drugačno od

ugotovljenega.

Tožnik

vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe zaradi nepravilne ugotovitve

dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava

s predlogom, naj sodišče odločbo v delu, v katerem je upoštevana davčna osnova

iz naslova prihodkov od najema in nepriznanih odhodkov ter v delu, v katerem je

naloženo plačilo davkov, odpravi. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka v

priglašeni višini. Ob nespornem dejstvu, da tožnik ni oddal vozil proti

plačilu, je davčni organ izračunal, koliko naj bi v primeru, če bi vozila

oddajal v najem, tožnik zaslužil. Pri tem je davčni organ upošteval program

Probanke Leasing in za leto 1999 prihodke povečal za 38.692.705,00 SIT. Tožnik

se ne strinja niti z načinom izračuna, še manj pa s tem, da so bili prihodki

sploh ugotovljeni. Vozil namreč ni dal v najem za najemnino in zato ni izdal

nobenega računa. Družba, ki je vozila uporabljala, je plačevala vse stroške vzdrževanja.

Najemnina se ni zaračunavala po pojasnilu davčnega inšpektorja, da v primeru,

kot je opisani, to ni mogoče. Resničnost te tožnikove navedbe bi davčni organ,

če je menil, da ni resnična, moral preveriti z zaslišanjem inšpektorja C.C. Če

bi se vozila ne oddajala, bi dejansko propadla. Posledično je tožniku

neupravičeno naloženo plačilo prometnega davka in DDV. Najprej zato, ker tožnik

prihodkov ni ustvaril, potem pa še zato, ker tudi ob davčnem povečanju

prihodkov, ni podlage za naložitev navedenih davkov, ker ne gre za dejansko

ustvarjene prihodke. Ker tako ni šlo za promet storitev, ni podlage za

obdavčenje. Za DDV pa je tožnik postal zavezanec šele 21. 12. 2000.

Argumentacija davčnega organa, da je to postal že prej na podlagi doseženih

prihodkov v letu 1999, ki se ugotavljajo z izpodbijano odločbo, ni utemeljena.

Retroaktivno upoštevanje večjih prihodkov, zlasti ob upoštevanju, da gre za

ocenjene in dejansko ne dosežene prihodke, ne daje podlage za obdavčenje. V

zvezi z odpisom terjatev pa davčni organ ni upošteval dejstva, da je bila

večina terjatev že zastaranih in je bil zato odpis skladen s SRS. Glede očitka,

da tožnik dokumentacije ni predložil, pa je bilo v davčnem postopku že

pojasnjeno, da je vzrok v uničenju dokumentacije. Davčni organ tudi ni

upošteval navedb tožnika v zvezi z dolžnikom B. d.o.o., in sicer, da se nazivi

na računih nanašajo na eno in isto osebo, pa tudi ne tožbe zoper tega dolžnika,

ki je bila davčnemu organu posredovana. Zato je v tem delu izkazana kršitev

pravil postopka.

Tožena

stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo.

Predlaga zavrnitev tožbe.

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV

Tožba

ni utemeljena.

V

zadevi ni spora o tem, da je tožnik kot najemodajalec z družbo A., d.o.o., kot

najemnikom, sklenil najemno pogodbo z dne 12. 12. 1995 za najem opreme za

dogovorjeno mesečno najemnino, ki skupaj s 3% prometnim davkom od storitev

znaša 2.575.000,00 SIT. Po pogodbi krije najemnik vse eventualne stroške

tekočega vzdrževanja opreme, popravil opreme, kasko zavarovanja opreme in druge

stroške opreme. Najemnik po predhodnem računu najemodajalca, krije vse stroške

investicijskega vzdrževanja opreme, vsakoletnih registracij in obveznega

zavarovanja opreme. Spora tudi ni, da je bil 1. 9. 1997 sklenjen Aneks k

pogodbi z dne 12. 12. 1995. V 3. členu aneksa sta se stranki dogovorili, da

najemnine ni, najemnik pa krije vse stroške vzdrževanja motornih vozil, stroške

registracije in zavarovanja vozil ter druge stroške, povezane z v najem vzetimi

vozili. Razlogi, ki so tožniku narekovali sklenitev pogodbe z opisano vsebino,

za odločitev niso pomembni. Ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri zato ne

more predstavljati zatrjevane kršitve postopkovnih pravil.

Med

strankama tudi ni spora, da je navedena pogodba sklenjena med povezanima

osebama.

Ob

ugotovljenem dejanskem stanju je davčni organ pri ugotavljanju prihodkov

tožnika utemeljeno in skladno z napotki pritožbenega organa v ponovnem postopku

upošteval 3. odstavek 10. člena ZDDPO. Povprečno primerljivo tržno mesečno

najemnino je izračunal po programu Probanke Leasing. Pri izračunu je izhajal iz

neodpisane vrednosti oddane opreme, ki tudi ni sporna. Stališče tožnika, da

podlage za ugotavljanje prihodkov ni, ker najemnine dejansko ni zaračunaval, je

zmotno. Po določbi 3. odstavka 10. člena ZDDPO se namreč pri ugotavljanju

prihodkov upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami, vendar najmanj do

višine povprečnih tržnih cen. Upoštevajo se torej cene, ki bi veljale, kolikor

bi bila pogodba sklenjena pod normalnimi tržnimi pogoji, torej prav prihodki,

ki jih zavezanec v razmerju s povezano osebo dejansko ne doseže. Podlaga za

ugotavljanje prihodkov na tej podlagi je zato podana, načinu ugotavljanja in

višini tako ugotovljenih prihodkov pa tožnik konkretno ne ugovarja. Sodišče pri

tem dodaja le, da povečanje prihodkov po višini ustreza amortizaciji,

obračunani v obravnavanem obdobju, brez vsakršnih pribitkov. Od tako

ugotovljenih prihodkov pa se tožniku utemeljeno in skladno z ZPD in ZDDV

obračuna in naloži v plačilo davek na promet storitev (za obdobje do 30. 6.)

ter (od 1. 7. 1999 do 31. 12.) davek na dodano vrednost. Stališču tožnika, da

davčni organ ne more naložiti plačila prometnega davka oziroma DDV, kolikor ne

gre za dejansko ustvarjene prihodke, ni slediti. Po določbi 21. člena ZDDV se

pri obračunu DDV upoštevajo tržne cene, po 45. členu ZPD pa z oceno ugotovljeni

prihodki. Stališče, da promet storitev v smislu ZPD in ZDDV ni bil opravljen,

je po navedenem zmotno. Storitev je opravljena, tudi če je opravljena

brezplačno. Cena storitve vpliva na višino davčne osnove, ki pa se, če gre za

povezane osebe, ustrezno korigira. Stališče tožnika, da je postal zavezanec za

DDV šele z datumom, ki ga je davčni organ določil v odločbi o registraciji, pa

z obširno obrazložitvijo in pravilno zavrne že pritožbeni organ. Sodišče se

zato v tem delu sklicuje na razloge odločbe o pritožbi in jih ne ponavlja.

Tožnik je zavezanec za DDV postal takoj, ko je njegov promet presegel

predpisano višino. To pa velja tudi v primeru, ko se navedeno dejstvo ugotovi v

postopku inšpekcijskega nadzora.

Utemeljeno

tožeči stranki tudi niso bili davčno priznani odhodki iz naslova odpisa

terjatev. Tudi v tem delu se sodišče strinja in sklicuje na razloge izpodbijane

odločbe in odločbe o pritožbi. Trditev, da je tožnik odpisal že zastarane

terjatve, ostaja tudi v upravnem sporu v celoti neizkazana. Listine, ki se

nanašajo na dolžnika B. d.o.o. pa je davčni organ v celoti in pravilno

presodil. Odpis terjatev iz razlogov, ki jih navaja, po presoji sodišča ni

skladen s SRS in Pravilnikom. Zatrjevane kršitve pravil postopka v tej zvezi,

pa tožnik ne pojasni.

Ker

je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožba pa

neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona

o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju: ZUS-1).

Odločitev

o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru,

če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče

je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1,

ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med

strankama ni sporno.

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif";color:navy">Področje: Dohodnina, DDPO,

DDV

<span

style="font-family:"Arial","sans-serif"">

</div>

</body>

</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV

OSNOVNA SREDSTVA DANA V NAJEM POVEZANI OSEBI – Prihodki od najema (davek iz dejavnosti in DDV) (U 1082/2008) (18.10.2010)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE