Iz
sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/Davčni postopek/Vrhovno
sodišče/ …
REPUBLIKA SLOVENIJA
VRHOVNO SODIŠČE
Sodba VS, številka: X Ips
223/2006
Datum: 27.05.2010
IZVRŠBA NA DENARNE
PREJEMKE (PLAČO) DELAVCA – Odgovornost izplačevalca osebnih prejemkov
JEDRO:
Odločba
po 56. členu ZDavP je nov in samostojen izvršilni naslov, po katerem je
zavezanec za plačilo izplačevalec osebnega prejemka in ne zavezanec iz sklepa o
prisilni izterjavi. Ker gre za samostojno obveznost izplačevalca osebnega
prejemka, ta zoper njo ne more uveljavljati ugovora, ki se nanaša na obveznost
zavezanca po sklepu o prisilni izterjavi.
IZREK:
Revizija
se zavrne.
Predmet spora:
1.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59.
člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo
revidentkino tožbo zoper odločbo z dne 22. 4. 2004, s katero je tožena stranka
zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 27.
5. 2003. S slednjo je bilo revidentki kot izplačevalki osebnih prejemkov A.A.
naloženo plačilo 180.714,00 SIT. Navedeni znesek predstavlja davčni dolg A.A.,
ki ga je isti davčni organ terjal s sklepom o prisilni izterjavi z dne 26. 2.
2002, s katerim je revidentki kot izplačevalki osebnih prejemkov naložil, da
mora od osebnih prejemkov A.A. odtegniti znesek davčnega dolga in ga nakazati
na prehodni račun davčnega organa.
2.
V izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom
tožene stranke, tožbene ugovore pa zavrača kot pravno nepomembne, ker se
nanašajo na upravne akte, ki niso predmet presoje v tej zadevi.
3.
V laični reviziji (prej pritožbi) zoper prvostopno sodbo revidentka zatrjuje,
da prvostopenjsko sodišče o bistvu spora, to je o pravilnosti izračuna višine
dolga in načina obračuna zamudnih obresti, ni razsojalo. Navaja tudi, da je
izpodbijana sodba postala brezpredmetna, ker je tožena stranka dne 16. 3. 2005
po uradni dolžnosti izdala odločbe, s katerimi ugotavlja, da je na dan 1. 1.
2005 zastarala pravica do izterjave davčnega dolga, ki je predmet tega spora.
4.
Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
5.
Revizija ni utemeljena.
6.
S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil,
da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe
sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v
drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba
pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo
pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po
zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba
izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene
pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po
določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske
sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru
vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1,
prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.
7.
Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve
stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev
določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena
ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe
materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od
pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko
izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni
mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi
odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo
v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v
njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo
materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus
utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.
8.
V obravnavanem primeru je predmet izpodbijanja odločba, izdana po prvem
odstavku 56. člena tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku – ZDavP. Po tej
določbi se v primeru, če izplačevalec osebnega prejemka ne ravna po sklepu, s
katerim je odrejena prisilna izterjava (davčnega dolga za prvotnega davčnega
zavezanca), in zoper sklep ne vloži ugovora v roku, davčni dolg (prvotnega
davčnega zavezanca) izterja od njega. Po isti določbi mora davčni organ o tem
izdati odločbo, s katero naloži izplačevalcu osebnega prejemka, da v 15 dneh na
davčni račun poravna vse zneske, ki bi jih moral po sklepu o prisilni izterjavi
odtegniti do izdaje te odločbo.
9.
Glede na navedeno za odločitev v zadevi ni odločilno, ali je pravilno izračunana
višina davčnega dolga A.A. in pravilno določen tek zamudnih obresti, kot
zatrjuje revidentka, ampak je odločilno, ali sta bila za izdajo sporne odločbe
izpolnjena pogoja iz 56. člena ZDavP. Ta pa sta bila tudi po presoji
revizijskega sodišča izpolnjena. Iz dejanskega stanja zadeve (kot že
pojasnjeno, je nanj revizijsko sodišče vezano) namreč izhaja, da revidentka ni
odtegovala zneskov davčnega dolga od osebnih prejemkov A.A., kot ji je bilo
naloženo s sklepom o prisilni izterjavi, s čimer je izkazan prvi pogoj iz 56.
člena ZDavP. Iz prvostopenjske sodbe in odločbe tožene stranke je nadalje
razvidno, da je revidentka sicer vložila ugovor zoper sklep o prisilni
izterjavi, vendar je bil ta s sklepom z dne 28. 3. 2002 zavržen kot prepozen,
zoper sklep o zavrženju ugovora pa se revidentka ni pritožila, zaradi česar je
postal pravnomočen. S pravnomočnostjo sklepa o zavrženju pa je revidentka
prišla v enak položaj, kot če ugovora sploh ne bi vložila, kar pomeni, da je v
zadevi izkazan tudi drugi pogoj iz 56. člena ZDavP.
10.
Odločba po 56. členu ZDavP je nov in samostojen izvršilni naslov, po katerem je
zavezanec za plačilo zapadle davčne obveznosti izplačevalec osebnega prejemka
in ne prvotni davčni zavezanec iz sklepa o prisilni izterjavi, to je pri
izplačevalcu osebnih prejemkov zaposlena oseba. Ker gre za samostojno obveznost
izplačevalca osebnega prejemka, ta zoper njo ne more uspešno uveljavljati
ugovorov, ki se nanašajo na obveznost prvotnega zavezanca po sklepu o prisilni
izterjavi. Zato tudi ni utemeljen revidentkin ugovor, da je dne 1. 1. 2005
nastopilo zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga A.A., saj s tem
ugovorom uveljavlja zastaranje dolga, ki ni predmet tega spora.
11.
Glede na navedeno revizija po presoji Vrhovega sodišča ni utemeljena, zato jo
je v skladu z 92. členom ZUS-1 zavrnilo.
Področje: Davčni postopek