Vlada sprejela mnenje o pobudi za presojo ustavnosti 75.
člena Zakona o igrah na srečo in 6. člena Zakona o davku od iger na srečo, ki
jo je vložila družba HIT, d.d., Nova Gorica
Vlada
Republike Slovenije je na redni seji dne 31. marca 2011 sprejela mnenje o
pobudi za presojo ustavnosti 75. člena Zakona o igrah na srečo in 6. člena
Zakona o davku od iger na srečo (Uradni list RS, št. 57/99 in 85/01-ZIS-A),
ki jo je vložila družba HIT, d.d., Nova Gorica (U-I-253/09).
Pobudnik
izpodbija navedene zakonske določbe, ker naj bi kršile 2., 33. in 74. člen Ustave. Določbi urejata davek od iger na srečo in koncesijsko dajatev, ki naj bi bila
po navedbah pobudnika »prikriti« davek na dohodek. Povzročala naj bi namreč
prikrito izplačilo davka na dohodek. Koncesijska dajatev je 20% od osnove,
davek od iger na srečo 18%, davek od dohodka pravnih oseb pa 20%. Pobudnik
navedene stopnje sešteje in trdi, da gre za davčne obveznosti, ki imajo značaj
davka na dohodek, ki obremenjuje davčnega zavezanca nad 50% (natančneje 58%), s
čimer posega v ustavno načelo sorazmernosti, kot izhaja iz 2. člena Ustave. Ker
posega v načelo sorazmernosti, pomenijo navedene obveznosti tudi protiustavni
poseg v pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Zaradi opisane »očitne
prekomernosti« pa davki po obeh izpodbijanih določbah pomenijo tudi poseg v
svobodno gospodarsko pobudo po 74. členu Ustave.
Vlada
uvodno opozarja na stališče, ki ga je že zavzelo Ustavno sodišče o odnosu med
74. členom Ustave in igrami na srečo. V odločbi U-I-3/02 je zapisalo:
»Zakonodajalec je s 3. členom ZIS, s tem, ko je določil, da je prirejanje iger
na srečo izključna pravica države, njihovo prirejanje izvzel iz svobodne
gospodarske pobude.« To stališče pomeni, da očitana kršitev 74. člena Ustave po
stališču Ustavnega sodišča ni možna in da ta temelj obravnavane pobude ni
relevanten.
Glede
očitane kršitve 33. člena Ustave o pravici do zasebne lastnine Vlada ugotavlja,
da pobudnik zgolj pavšalno navaja, da je taka kršitev podana, ker naj bi bile
davčnim zavezancem v igrah na srečo predpisane nesorazmerne davčne obveznosti.
V tem delu pobuda torej sploh ne navaja posebne utemeljitve glede očitane
kršitve. Ob tem vlada opozarja še na stališče Ustavnega sodišča v odločbi
U-I-296/95, da je davek neposreden poseg države v zasebno lastnino brez
neposrednega povračila, ki ga davčni zavezanec mora prenašati. Z drugimi
besedami: davek oz. druga javna dajatev seveda je poseg v lastninsko pravice, a
gre za ustavno dopusten poseg.
Celotna
pobuda zato temelji na očitku, da izpodbijane določbe zaradi predpisovanja
nesorazmernih dajatve kršijo načelo sorazmernosti, s tem pa načelo pravne države po 2. členu Ustave.
Vlada oporeka navedbi pobudnika, da gre za seštevanje koncesijske dajatve in
obeh davkov, kot je to storil pobudnik. Koncesijska dajatev namreč ni davek,
temveč je po besedah Ustavnega sodišča »specifična oblika obvezne javne
dajatve, specifičen način obremenitve gospodarskih subjektov, ki prirejajo
posebne igre na srečo« (odločba U-I-312/97, 11. točka obrazložitve). Koncesijska
dajatev je javna dajatev, ki pa ni davek, temveč posebno plačilo za dodelitev
koncesije, akta, s katerim država na druge subjekte prenese izključno pravico
prirejanja iger na srečo kot privilegij. Ob tem Vlada dodaja, da je tudi način
porabe koncesijske dajatve različen od davkov. Davki gredo v integralni
proračun, medtem ko se koncesijska dajatev v skladu z 74. členom ZIS namensko
deli med posamezne upravičence: 2,2% Fundaciji za financiranje invalidskih in
humanitarnih organizacij, 2,2% Fundaciji za financiranje športnih organizacij,
od preostalega dela pa 50% proračunu Republike Slovenije za razvoj in promocijo
turizma, 50% pa lokalnim skupnostim v zaokroženem turističnem območju za
ureditev prebivalcem prijaznejšega okolja in turistično infrastrukturo. Tudi
tisti del koncesijske dajatve, ki gre v državni proračun, se torej lahko nameni
zgolj za razvoj in promocijo turizma. Koncesijska dajatev je torej javna
dajatev, ki je po namenu pobiranja in namenu porabe zbranih sredstev pojmovno
povsem različna dajatev od davka in je zato ni dopustno prištevati k davku. S
tem pa domnevna skupna davčna obremenitev, ki jo zatrjuje pobudnik, h kateri ni
mogoče prišteti 20% koncesijske dajatve, že pade pod 50% davčno obremenitev kot
tisto mejo, ki po trditvah pobudnika pomeni najvišjo še dopustno mejo davčne
obremenitve. (Pobudnik v zvezi s to mejo zatrjuje, da praksa Ustavnega sodišča
stoji na stališču, da poseg na dobiček gospodarskega subjekta ne sme presegati
50%, česar pa nikjer ne utemelji z navedbo konkretnih odločb.)
V
zvezi z davkom od iger na srečo in davkom od dohodka pravnih oseb pobudnik
zatrjuje, da je davčna osnova obeh davkov enaka, kar nikakor ne drži: davčna osnova za davek od iger na srečo je namreč
vrednost prejetih vplačil za udeležbo na igri na srečo, zmanjšana za vrednost
izplačanih dobitkov. Ta osnova pa ni enaka dobičku, ki ga ima koncesionar za
prirejanje iger na srečo (vanj je namreč treba všteti vse prihodke in odhodke,
ne le vplačil za udeležbo in dobitke) kot osnovi za davek od dohodka pravnih
oseb. Gre torej za dve različni osnovi-objekta obdavčitve, kar pa je ustavno
dopustno: »Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja se med seboj ne
izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni
z različnimi davščinami, še zlasti kadar obdavčujeta dve davčni oblasti
različnega ranga. Vrsta in način obdavčitve pa sta odvisna od ciljev ekonomske
in fiskalne politike« (odločba U-I-299/96, 4. točka obrazložitve). Obdavčitev
koncesionarjev za igre na srečo tako s splošnim davkov od dohodka vseh pravnih
oseb kot tudi s posebnim davkom od iger na srečo je tako načeloma dopustna.
Utemeljitev za posebni dodaten davek pa je v specifičnosti iger na srečo kot
dejavnosti, ki implicira določene družbene rizike in negativne družbene pojave,
zato je tudi ustrezno, da se take dejavnosti davčno primerno obremenijo v
primerjavi z ostalimi dejavnostmi. Ob tem Vlada opozarja, da je Slovenija že
sedaj med državami z nižjimi davčnimi stopnjami (Vlada RS, Strategija razvoja
iger na srečo v Sloveniji z dne 16. 12. 2010, str. 39). Zato tudi kvalitativno
in primerjalno gledano ni mogoče trditi, da je kombinirana obdavčitev iger na
srečo s splošnim in posebnim davkom kakorkoli nesorazmerna. Ker nesorazmernosti
ni, tudi ni kršitev načela pravne države po 2. členu Ustave. Kot je navedeno
zgoraj, s tem odpade tudi utemeljenost očitka kršitve 33. člena Ustave.
Iz
vseh navedenih razlogov zato Vlada presoja, da je obravnavana pobuda v celoti
neutemeljena in da so navedene zakonske določbe v skladu z Ustavo.
Vir: Povzeto
po spletnih straneh Vlade Republike Slovenije [01.04.2011].