Iz
sklopa - modula:
PRAKSA/Mnenja
DURS-MF/DDV/ …
ZASTARANJE OBVEZNOSTI IN POPRAVEK ODBITKA DDV
Pojasnilo
DURS, št. 4230-190743/2012-02, 28. 5. 2012
Prejeli smo
vprašanje glede popravka odbitka DDV pri odpisih obveznosti, ki
zastarajo. Gre za primere odprtih postavk (obveznosti), ki jih
davčni zavezanec ne namerava plačati:
·
ker
dobavitelj del ni opravil kvalitetno,
·
ker je
dobavitelj zaračunal preveč,
·
ker
dobavitelj plačila ne terja.
Obveznosti so
zapadle in so stare več kot 3 leta. V nekaterih primerih gre tudi
za obveznosti do povezanih oseb. V zvezi z vprašanjem, ali je
davčni zavezanec dolžan popraviti odbitek DDV, ko obveznost zastara
oziroma jo odpiše zaradi zastaranja, pojasnjujemo:
V primeru
odpisa obveznosti, ki so zastarale, davčnemu zavezancu ni treba
popravljati odbitka DDV. Pri tem pa opozarjamo, da je treba odbitek
DDV popraviti v vseh tistih primerih, ko ostanejo obveznosti delno
ali v celoti neplačane, dejansko pa se je zmanjšala davčna osnova
opravljenih dobav, kot je primer odpovedi od nakupa ali naknadno
znižanje cene.
Kot navaja
računovodski servis, davčni zavezanec v poslovnih knjigah izkazuje
obveznosti, ki so po določbah Obligacijskega zakonika zastarale.
Pri nabavi je zavezanec odbil DDV, ker je bila nabava blaga oziroma
storitev povezana z opravljanjem njegove obdavčene dejavnosti. V
pojasnilu, ki ga računovodski servis omenja, je Davčna uprava RS
zavzela stališče, da v primeru zastaranja obveznosti do
dobaviteljev, ni treba popravljati odbitka DDV, če se davčna osnova
pri tem ni spremenila.
Davčni
zavezanec, ki je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o
davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11-UPB3,
18/11 in 78/11) uveljavljal pravico do odbitka DDV, mora te odbitke
naknadno popraviti, če se naknadno ugotovi, da so bili odbitki
previsoki ali prenizki.
ZDDV-1 v prvem
odstavku 68. člena določa, da mora davčni zavezanec prvotni odbitek
DDV popraviti, če je bil odbitek višji ali nižji od odbitka, do
katerega je bil davčni zavezanec upravičen. Takšen primer je, če
davčni zavezanec napravi napako, ali če naknadno ugotovi drugačen
odbitni delež.
Drugi odstavek
68. člena ZDDV-1 zahteva, da davčni zavezanec popravi odbitek DDV,
če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili
uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek. Med primeri, ki
pridejo v poštev, zakon navaja odpovedi nakupov in znižanja cen.
Sem spadajo tudi primeri nezmožnosti poplačila, ki jih navaja 39.
člen ZDDV-1.
Obveznost
popravka odbitka DDV je povezana s popravki davčne osnove in
obračunanega DDV, ki jih ZDDV-1 predpisuje v 39. členu. Kupec
namreč ni upravičen do odbitka tistega DDV, ki ga je naknadno
zmanjšal njegov dobavitelj.
Drugi odstavek
39. člena ZDDV-1 določa, da se davčna osnova in znesek
obračunanega DDV zmanjša pri preklicu naročila, vračilu
ali znižanju cene po opravljeni dobavi. Davčni zavezanec lahko
popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o
znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka
DDV.
Če
ostane terjatev neplačana, pa ZDDV-1 v drugem odstavku 39. člena
dovoljuje popravek obračunanega DDV v naslednjih primerih
neplačila:
·
na podlagi
pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku, v
katerem ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti,
·
na podlagi
pravnomočnega sklepa sodišča o uspešno zaključenem postopku
prisilne poravnave, v katerem ni bil poplačan oziroma ni bil
poplačan v celoti,
·
na podlagi
pravnomočnega sklepa sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka
oziroma druge listine, iz katere je razvidno, da v zaključenem
izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti,
·
če ni bil
poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik
izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali
predpisanih evidenc,
·
od vseh
priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne
poravnave oziroma stečajnem postopku.
ZDDV-1 torej
ne predpisuje popravka obračunanega DDV za primere, ko terjatev
zastara in ne gre za katerega od primerov določenih v navedeni
določbi.
Direktiva
Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v
nadaljevanju: Direktiva 112) ureja popravke odbitkov v členih 184
do 192. Direktiva 112 določa, da se začetni odbitek popravi, če je
bil odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni
zavezanec upravičen. Popravek se zlasti opravi, če se po
opravljenem obračunu DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za
določitev zneska, ki se odbije, med drugim v primeru odpovedi
nakupov ali znižanja cen. Po določbah Direktive 112 se odbitek ne
popravi, če ostanejo transakcije v celoti ali delno neplačane, v
primeru uradno dokazanega ali potrjenega uničenja, izgube ali
tatvine premoženja ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti
ali dajanja vzorcev. Če ostanejo transakcije v celoti ali delno
neplačane in v primeru tatvine, lahko države članice vseeno
zahtevajo popravek. Države članice določijo podrobnosti za uporabo
členov 184 in 185. Iz določb Direktive 112 torej izhaja, da se
odbitek DDV načeloma ne popravi, če ostanejo transakcije neplačane,
vendar pa države članice lahko zahtevajo popravek. Za ta primer
morajo države članice določiti podrobnosti.
Z
zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Z
zastaranjem preneha pravica do sodnega varstva, sama obveznost pa
ne preneha. Pravica zahtevati prisilno izpolnitev preneha zaradi
poteka določenega časa in zaradi pasivnosti upravičenca. Od nastopa
zastaranja več ni mogoče s prisilnimi sredstvi zagotoviti
izvrševanja pravice. Z nastopom zastaranja pa ne preneha sama
pravica. Pravica oziroma obveznost obstaja še naprej. Po poteku
zastaralnega roka sodišče o zahtevku za plačilo denarnega zneska ne
bo odločalo, ker je pravica zahtevati izpolnitev prenehala.
Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen rok, v katerem bi
bil upnik lahko zahteval plačilo. V skladu s 346. členom
Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07-UPB1) je splošni
zastaralni rok 5 let in velja, če ni z zakonom določen poseben
zastaralni rok. Med drugim je določen poseben zastaralni rok za
terjatve iz gospodarskih pogodb, ki zastarajo v treh letih.
Zastaranje je uvedeno zaradi pasivnosti upnika. Upnik ima pravico
zahtevati izpolnitev, vendar te pravice ne uveljavlja. Zastaranje
se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem
zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi
se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Upnik mora torej
vložiti tožbo ali opraviti drugo dejanje, ki izpolnjuje pogoje po
365. členu Obligacijskega zakonika pred nastopom
zastaranja.
Računovodski
servis v dopisu navaja primer neporavnane obveznosti, ker
dobavitelj del ni opravil kvalitetno. Ob predpostavki, da je kupec
blaga oziroma naročnik storitve plačal nižji znesek od prvotno
dogovorjenega, ker je dobavitelj dobavil blago nižje kvalitete ali
opravil storitev nižje kvalitete, gre po določbah ZDDV-1 za enega
od primerov naknadnega znižanje cene po opravljeni dobavi, zato bi
moral dobavitelj popraviti obračunani DDV na podlagi drugega
odstavka 39. člena ZDDV-1. Prejemnik blaga ali storitev pa mora
popraviti odbitek DDV.
Računovodski
servis je navedel tudi primer, ko dobavitelj zaračuna preveč, pri
tem pa ni navedel razlogov. Če je davčni zavezanec zaračunal za
dobavo prevelik znesek (večji od prvotno dogovorjenega), mora ta
davčni zavezanec naknadno zmanjšati obračunani DDV. Prejemnik blaga
ali storitev pa mora zmanjšati prvotni odbitek DDV, ker je bil
odbitek višji od odbitka, do katerega je bil upravičen.
Zadnje
vprašanje se nanaša na obveznost, ki je neplačana, ker kupec ni
vložil tožbe oziroma opravil drugega ustreznega dejanja in je
obveznost zastarala. Davčnemu zavezancu, ki odpiše obveznost, ki
je dejansko zastarala, ni treba popravljati odbitka DDV. Odpis
obveznosti zaradi zastaranja namreč ne predstavlja razloga, zaradi
katerega bi moral davčni zavezanec prvotni odbitek DDV popraviti,
saj odbitek ni bil višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil
davčni zavezanec upravičen in tudi ne predstavlja spremembe
dejavnikov, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek
DDV. Pri tem pa opozarjamo, da je treba odbitek DDV popraviti v
vseh tistih primerih, ko ostanejo izkazane obveznosti delno ali v
celoti neplačane, dejansko pa se je spremenila davčna osnova
opravljene dobave, kot je primer odpovedi od nakupa ali naknadno
znižanje cene.
Vir: Spletne strani
Davčne uprave Republike Slovenije [19.07.2012].
Vsebina pojasnila /
mnenja DURS-MF temelji na naslednji zakonodaji (zakonski in
podzakonski predpisi):
§
Zakon o davku na
dodano vrednost - ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11-UPB3,
18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E in 38/12-ZDDV-1F).
§
Obligacijski zakonik
- OZ (Uradni list RS, št. 97/07-UPB1).
§
Direktiva Sveta
2006/112/ES, (Uradni list EU, št. L 347/06), Direktiva Sveta
2006/138/ES (Uradni list EU, št. L 384/06), Direktiva Sveta
2007/75/ES (Uradni list EU, št. L 346/07), Direktiva Sveta
2008/8/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva Sveta 2008/9/ES
(Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva Sveta 2008/117/ES (Uradni
list EU, št. 14/09), Direktiva Sveta 2009/47/ES (Uradni list EU,
št. L 116/09), Direktive Sveta 2009/69/ES (Uradni list EU, št. L
175/09), Direktiva Sveta 2009/132/ES (Uradni list EU, št. L
292/09), Direktiva Sveta 2009/162/EU (Uradni list EU, št. L 10/10),
Direktiva Sveta 2010/23/EU (Uradni list EU, št. L 72/10), Direktiva
Sveta 2010/45/EU (Uradni list EU, št. L189/10) in Direktiva Sveta
2010/88/EU (Uradni list EU, št. L 326/10).
OPOMBA: Zapis
zakonodaje, na katerem temelji mnenje DURS-MF, je pripis
uredništva.