www.davkoplacevalci.com

<html>

</head>

<body >

Iz sklopa –
modula:

ZAKONODAJA/Delo in prispevki/Delovna razmerja/Zaposlovanje/…

</div>

ZAKON O DELOVNIH RAZMERJIH

neuradno prečiščeno besedilo

/ZDR/

Uradni list RS, št.:

§        
42/02 (15.05.2002; veljavnost od 01.01.2003;
uporaba od 01.01.2003),

§        
79/06 (27.07.2006; veljavnost od 28.07.2006;
uporaba od 28.07.2006),

§        
103/07 (13.11.2007; veljavnost od 28.11.2007;
uporaba od 28.11.2007 naprej).

Datum veljavnosti neuradno prečiščenega besedila:
      28.11.2007 naprej

Datum uporabe neuradno prečiščenega besedila: 28.11.2007 naprej

I.
SPLOŠNE DOLOČBE

1.
člen

(namen
zakona)

<s>(1) Ta
zakon ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med
delavcem in delodajalcem.</s>

Ta zakon ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o
zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, v skladu z:

– Direktivo Sveta 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o
obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na
pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje (UL L št. 288, 18. 10. 1991),

– Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem
sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L št.
175, 10. 7. 1999),

– Direktivo Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem
sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC
(UL L št. 206, 29. 7. 1991),

– Direktivo Sveta 91/383/ EGS z dne 25. junija 1991, s katero
se dopolnjujejo ukrepi za spodbujanje izboljšav glede varnosti in zdravja pri
delu za delavce z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim
razmerjem (UL L št. 299, 18. 11. 2003),

– Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa – združena
verzija (UL L št. 216, 20. 8. 1994),

– Direktivo Sveta 94/33/ES z dne 22. junija 1994 o varstvu
mladih ljudi pri delu (UL L št. 216, 20. 8. 1994),

– Direktivo Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o
približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti – združena
verzija (UL L št. 225, 12. 8. 1998),

– Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o
približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v
primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov – združena
verzija (UL L št. 82, 22. 3. 2001),

– Direktivo 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16.
decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL L
št. 18, 21. 1. 1997),

– Direktivo Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o
izvajanju načela enakega obravnavanja oseb, ne glede na raso ali narodnost (UL
L št. 180, 19. 7. 2000),

– Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o
splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L št. 303,
2. 12. 2000),

– Direktivo Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi
ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu
nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (deseta posebna
direktiva v smislu člena 16(1) direktive 89/391/EGS (UL L št. 348, 28. 11.
1992),

– Direktivo Sveta 75/117/EGS z dne 10. februarja 1975 o
približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila
za moške in ženske (UL L št. 45, 19. 2. 1975),

– Direktivo Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o
izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do
zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (UL L
št. 39, 14. 2. 1976), kot je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2002/73/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembi Direktive
Sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v
zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter
delovnih pogojev (UL L št. 269, 5. 10. 2002),

– Direktivo Sveta 97/80/ES z dne 15. decembra 1997 o dokaznem
bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola (UL L št. 14, 20. 1. 1998),

– Direktivo 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
11. marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z
delavci v Evropski skupnosti (UL L št. 80, 23. 3. 2002).

(2) Cilji
zakona so vključevanje delavcev v delovni proces, zagotavljanje usklajenega
poteka delovnega procesa ter preprečevanje brezposelnosti, pri čemer se
upošteva pravica delavcev do svobode dela, dostojanstva pri delu in varuje
interese delavcev v delovnem razmerju.

2.
člen

(urejanje
delovnih razmerij)

(1) Če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja
ta zakon tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih,
lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, ki
opravljajo javno službo.

(2) Ta zakon ureja tudi delovna razmerja mobilnih delavcev,
če ni glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov drugače določeno
s posebnim zakonom.

3.
člen

(uporaba
zakona)

(1) Ta zakon
se uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki imajo sedež ali
prebivališče v Republiki Sloveniji, in pri njih zaposlenimi delavci.

(2) Ta zakon
se uporablja tudi za delovna razmerja med tujimi delodajalci in delavci,
sklenjena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na območju Republike Slovenije.

(3) Za
delavce, ki jih tuji delodajalec napoti na delo v Republiko Slovenijo na
podlagi pogodbe o zaposlitvi po tujem pravu, se uporablja ta zakon v skladu z
določbami, ki urejajo položaj delavcev, napotenih na delo v Republiko
Slovenijo.

4.
člen

(definicija
delovnega razmerja)

(1) Delovno
razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec
prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za
plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom
delodajalca.

(2) V delovnem
razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter
predpisane pravice in obveznosti.

5.
člen

(opredelitev
delavca in delodajalca)

(1) Delavec po
tem zakonu je vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi
sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

(2)
Delodajalec po tem zakonu je pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je
državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in
konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o
zaposlitvi.

(3) Manjši
delodajalec po tem zakonu je delodajalec, ki zaposluje deset ali manj delavcev.

(4) V zakonu
uporabljena izraza delavec in delodajalec, zapisana v moški spolni slovnični
obliki, sta uporabljena kot nevtralna za ženske in za moške.

6. člen

(prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov)

(1) Delodajalec mora iskalcu zaposlitve (v nadaljnjem besedilu:
kandidatu) pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v
zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede
na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol,
barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost,
spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje
ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju
načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških.

(2) Enako obravnavo glede na osebne okoliščine iz prejšnjega
odstavka mora delodajalec zagotavljati kandidatu oziroma delavcu zlasti pri
zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji,
plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih
razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

(3) Prepovedani sta neposredna in posredna diskriminacija zaradi
katere koli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena. Neposredna
diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je
ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot
druga oseba. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, kadar je
oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno
nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in
pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo
ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje
tega cilja ustrezna in potrebna. Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi
navodila za diskriminiranje oseb na podlagi katere koli osebne okoliščine.

(5) Različno obravnavanje, temelječe na kateri od osebnih okoliščin
iz prvega odstavka tega člena, ne pomeni diskriminacije, če zaradi narave dela
oziroma okoliščin, v katerih se delo opravlja, določena osebna okoliščina
predstavlja bistven in odločilen pogoj za delo in je takšna zahteva sorazmerna
ter upravičena z zakonitim ciljem.

(6) Če kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki
opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora
delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega
obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.

(7) V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec
kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega
prava.

(8) Diskriminirane osebe in osebe, ki pomagajo žrtvi diskriminacije,
ne smejo biti izpostavljene neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, ki ima za
cilj uveljavitev prepovedi diskriminacije.

6.a člen

(1) Prepovedano je spolno in drugo nadlegovanje. Spolno nadlegovanje
je kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega
ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo
osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega,
ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Nadlegovanje je vsako neželeno
vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom
prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče,
sramotilno ali žaljivo okolje.

(3) Odklonitev ravnanj iz prvega odstavka tega člena s strani
prizadetega kandidata oziroma delavca ne sme biti razlog za diskriminacijo pri
zaposlovanju in delu.

(4) Prepovedano je trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na
delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali
očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim
delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

7.
člen

(omejitev
avtonomije pogodbenih strank)

(1) Pri
sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega
razmerja sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih
zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov,
kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca.

(2) S pogodbo
o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so za
delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

(3) Ne glede
na določbo prejšnjega odstavka se lahko v primerih iz 52., 53., 91., 120.,
143., 158. in 175. člena tega zakona s kolektivno pogodbo določi tudi drugače.

8.
člen

(splošni
akt delodajalca)

(1) Predloge
splošnih aktov delodajalca, s katerimi delodajalec določa organizacijo dela ali
določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja
pogodbenih in drugih obveznosti, mora delodajalec pred sprejemom posredovati v
mnenje sindikatom pri delodajalcu. Sindikat mora podati mnenje v roku osmih
dni.

(2) Če je
sindikat posredoval mnenje v roku iz prejšnjega odstavka, ga mora delodajalec
pred sprejemom splošnih aktov obravnavati in se do njega opredeliti.

(3) Če pri
posameznem delodajalcu ni organiziranega sindikata, se s splošnim aktom
delodajalca lahko določijo pravice, ki se v skladu s tem zakonom lahko urejajo
v kolektivnih pogodbah, če so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon
oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca.

(4) O vsebini
predloga splošnega akta iz prejšnjega odstavka mora delodajalec pred sprejemom
akta neposredno obvestiti delavce.

(5) Za
sindikat pri delodajalcu v postopkih po tem zakonu se šteje reprezentativni
sindikat, ki imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika po 208. členu tega
zakona.

II.
POGODBA O ZAPOSLITVI

1.
SPLOŠNO

9.
člen

(pogodba
o zaposlitvi)

(1) S pogodbo
o zaposlitvi se sklene delovno razmerje.

(2) Pravice in
obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v
socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, se začnejo uresničevati z
dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan
delavca prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje
za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi in mu izročiti
fotokopijo prijave v 15 dneh od nastopa dela.

(3) Če datum
nastopa dela ni določen, se kot datum nastopa dela šteje datum sklenitve
pogodbe o zaposlitvi.

(4) Pravice in
obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v
socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja se začnejo uresničevati z
datumom nastopa dela tudi v primeru, če delavec tega dne iz opravičenih
razlogov ne začne delati.

(5) Opravičeni
razlogi po tem zakonu, zaradi katerih delavec ne začne delati, so primeri, ko
je delavec opravičeno odsoten z dela po zakonu ali kolektivni pogodbi, lahko pa
jih s pogodbo o zaposlitvi določita tudi stranki sami.

10.
člen

(pogodba
o zaposlitvi za nedoločen čas)

(1) Pogodba o
zaposlitvi se sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno.

(2) Če s
pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma če pogodba o
zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se
domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

11.
člen

(uporaba
splošnih pravil civilnega prava)

(1) Glede
sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se
smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim
zakonom drugače določeno.

<s>(2) Če
obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. in v povezavi z 20. členom
tega zakona, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen
v primerih, ki jih določa zakon.</s>

(2) Če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v
povezavi z 20. oziroma 52. členom tega zakona, se delo ne sme opravljati na
podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon.

12.
člen

(ničnost
in izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi)

Pri določanju
posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo
splošna pravila civilnega prava, če ta zakon ne določa drugače.

13.
člen

(uveljavljanje
ničnosti pogodbe o zaposlitvi)

(1) Na ničnost
pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko
sklicuje vsaka zainteresirana oseba.

(2) Ničnost
pogodbe o zaposlitvi se uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem.

(3) Pravica do
uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha.

14.
člen

(uveljavljanje
izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi)

(1)
Izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi se uveljavlja pred pristojnim delovnim
sodiščem.

(2) Pravica
zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva,
ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile.

(3) Pravica iz
prejšnjega odstavka preneha v vsakem primeru po preteku enega leta od dneva, ko
je bila pogodba sklenjena.

2.
OBLIKA POGODBE

15.
člen

(pisnost
pogodbe o zaposlitvi)

(1) Pogodba o
zaposlitvi se sklene v pisni obliki.

(2)
Delodajalec mora delavcu izročiti pisen predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma
tri dni pred predvideno sklenitvijo, pisno pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni
sklenitvi.

(3) Če delavcu
ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, lahko kadarkoli v času trajanja
delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo.

(4) Če stranki
nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki
izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena tega
zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi.

16.
člen

(domneva
obstoja delovnega razmerja)

V primeru
spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da
delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

3.
STRANKE POGODBE

17.
člen

(splošno)

Stranki
pogodbe o zaposlitvi sta delodajalec in delavec.

18.
člen

(delodajalec
– pravna oseba)

(1) Če je
delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge
organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali
aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba.

(2) Če je
delodajalec državni organ, nastopa v imenu delodajalca njegov predstojnik
oziroma od njega pisno pooblaščena oseba, če z zakonom ni drugače določeno.

(3) Kadar se
sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca
organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le-tega ni, pa
lastnik.

(4) Kadar se
sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo v času ustanavljanja
delodajalca, nastopa v imenu delodajalca ustanovitelj.

19.
člen

(sposobnost
za sklenitev pogodbe o zaposlitvi)

(1) Pogodbo o
zaposlitvi smejo skleniti osebe, ki so dopolnile starost 15 let.

(2) Pogodba o
zaposlitvi z osebo, ki še ni dopolnila 15 let starosti, je nična.

20.
člen

(pogoji
za sklenitev pogodbe o zaposlitvi)

(1) Delavec,
ki sklene pogodbo o zaposlitvi, mora izpolnjevati predpisane, s kolektivno
pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca
zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona objavljene pogoje
za opravljanje dela (v nadaljnjem besedilu: pogoje za opravljanje dela).

<s>(2)
Delodajalec je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na
posameznem delovnem mestu. Obveznost iz prejšnjega stavka ne velja za manjše
delodajalce.</s>

<s>(3) Šteje
se, da ima invalid, ki je usposobljen za določena dela, zdravstveno zmožnost za
sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ta dela.</s>

(2) Delodajalec je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za
opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela. Ta
obveznost ne velja za manjše delodajalce.

(3) Če nobeden od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje
pogojev za opravljanje dela, lahko delodajalec z enim od prijavljenih
kandidatov, ki izpolnjuje z zakonom ali izvršilnim predpisom določene pogoje,
sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do enega leta, če je taka zaposlitev
potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

21.
člen

(tuji
državljani)

(1) Tujec ali
oseba brez državljanstva lahko sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje,
določene s tem zakonom, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja
zaposlovanje tujcev.

(2) Pogodba o
zaposlitvi, sklenjena v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je nična.

4.
POGODBENA SVOBODA

22.
člen

(splošno)

Delodajalec
ima ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim
kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o
zaposlitvi.

5.
PRAVICE IN OBVEZNOSTI STRANK PRI SKLEPANJU POGODB O ZAPOSLITVI

23.
člen

<s>(objava
prostih delovnih mest)</s>

(objava prostega delovnega mesta oziroma vrste dela)

<s>(1)
Delodajalec, ki zaposluje nove delavce, mora prosta delovna mesta javno
objaviti. Objava prostega delovnega mesta mora vsebovati pogoje za opravljanje
dela in rok za prijavo, ki ne sme biti krajši od osmih dni.</s>

<s>(2) Za
javno objavo se šteje tudi objava v uradnih prostorih Zavoda Republike
Slovenije za zaposlovanje (v nadaljnjem besedilu: zavoda za zaposlovanje).</s>

(1) Delodajalec, ki zaposluje nove delavce, mora prosto
delovno mesto oziroma vrsto dela (v nadaljnjem besedilu: delo) javno objaviti.
Objava prostega dela mora vsebovati pogoje za opravljanje dela in rok za
prijavo, ki ne sme biti krajši od petih dni.

(2) Za javno objavo po prejšnjem odstavku se šteje tudi
objava, ki jo izvede zavod za zaposlovanje.

(3) Če
delodajalec objavi prosto <s>delovno mesto</s> delo
tudi v sredstvih javnega obveščanja, začne rok za prijavo teči <s>z dnem zadnje
objave</s> naslednji dan po zadnji objavi.

<s>(4)
Delodajalec, ki ima zaposlene delavce za določen čas oziroma s krajšim delovnim
časom in zaposluje na prosta delovna mesta za nedoločen čas oziroma s polnim
delovnim časom, mora o prostih delovnih mestih oziroma o javni objavi prostih
delovnih mest pravočasno obvestiti delavce na oglasnem mestu na sedežu
delodajalca.</s>

(4) Delodajalec, ki ima zaposlene delavce za določen čas, s
krajšim delovnim časom oziroma pri katerem opravljajo delo delavci, zaposleni
pri delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu
uporabniku in zaposluje za nedoločen čas oziroma s polnim delovnim časom, mora
o prostih delih oziroma o javni objavi prostih del pravočasno obvestiti delavce
na pri delodajalcu običajen način.

24.
člen

(izjeme
od obveznosti objave)

(1) Izjemoma
se lahko pogodba o zaposlitvi sklene brez javne objave, če gre za:

– sklenitev
nove pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem zaradi spremenjenih
okoliščin,

– obveznosti
delodajalca iz naslova štipendiranja,

– zaposlitev
invalida po zakonu, ki ureja zaposlovanje invalidov,

– zaposlitev
za določen čas, ki po svoji naravi traja največ tri mesece v koledarskem letu ali zaposlitev za določen čas za nadomeščanje začasno
odsotnega delavca,

– zaposlitev
za nedoločen čas osebe, ki je pri delodajalcu opravljala pripravništvo, oziroma
ki je bila pri delodajalcu zaposlena za določen čas, razen
v primeru zaposlitve za določen čas iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona
in v primeru zaposlitve za določen čas za nadomeščanje začasno odsotnega
delavca,

– zaposlitev
za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne
odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja
kvalifikacij po posebnem zakonu,

– zaposlitev s
polnim delovnim časom osebe, ki je bila pri delodajalcu zaposlena s krajšim
delovnim časom,

– zaposlitev
družbenikov v pravni osebi,

– zaposlitev
družinskih članov delodajalca, ki je fizična oseba,

– zaposlitev
voljenih in imenovanih funkcionarjev oziroma drugih delavcev, ki so vezani na
mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah,
sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah,

– poslovodne
osebe, prokuriste,

– druge
primere, določene z zakonom.

(2) Za
družinske člane po tem členu se štejejo:

– zakonec
oziroma oseba, ki je zadnji dve leti pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi
živela z delodajalcem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski
zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma partner v registrirani istospolni skupnosti,

– otroci,
posvojenci in pastorki,

– starši –
oče, mati, očim in mačeha, posvojitelj ter

– bratje in
sestre.

25.
člen

(enaka
obravnava glede na spol)

(1)
Delodajalec ne sme prostega <s>delovnega mesta</s> dela
objaviti samo za moške ali samo za ženske, <s>razen če je določen spol nujen
pogoj za opravljanje dela</s> razen če določen spol
predstavlja bistven in odločilen pogoj za delo in je taka zahteva sorazmerna
ter upravičena z zakonitim ciljem.

(2) Objava
prostega <s>delovnega mesta</s> dela tudi ne sme
nakazovati, da daje delodajalec pri zaposlitvi prednost določenemu spolu, razen
v primerih iz prejšnjega odstavka.

26.
člen

(pravice
in obveznosti delodajalca)

(1)
Delodajalec sme od kandidata zahtevati le predložitev dokazil o izpolnjevanju
pogojev za opravljanje dela.

(2)
Delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ne sme od kandidata zahtevati podatkov
o družinskem oziroma zakonskem stanu, podatkov o nosečnosti, o načrtovanju
družine oziroma drugih podatkov, če niso v neposredni zvezi z delovnim
razmerjem.

(3)
Delodajalec ne sme pogojevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi s pridobitvijo
podatkov iz prejšnjega odstavka ali z dodatnimi pogoji v zvezi s prepovedjo
nosečnosti ali odlogom materinstva ali z vnaprejšnjim podpisom odpovedi pogodbe
o zaposlitvi s strani delavca.

(4) <s>Pri
sklepanju pogodbe o zaposlitvi</s> Pri zaposlovanju lahko
delodajalec preizkusi znanja oziroma sposobnosti kandidatov za opravljanje <s>dela
na delovnem mestu, za katerega se sklepa</s> dela, za
katere se sklepa pogodba o zaposlitvi.

(5) Zaradi
ugotovitve kandidatove zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela delodajalec na
svoje stroške napoti kandidata na predhodni zdravstveni pregled v skladu s
predpisi o varnosti in zdravju pri delu.

(6) Preizkus
znanja oziroma sposobnosti kandidata ali ugotovitev zdravstvene zmožnosti
kandidata se ne sme nanašati na okoliščine, ki niso v neposredni zvezi z <s>delom
na delovnem mestu, za katerega se sklepa</s> delom, za
katera se sklepa pogodba o zaposlitvi.

(7)
Delodajalec mora pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen ali za
določen čas seznaniti kandidata z delom, pogoji dela ter pravicami in obveznostmi
delavca in delodajalca, ki so povezane z opravljanjem <s>dela na delovnem
mestu, za katerega se sklepa</s> dela, za katera se
sklepa pogodba o zaposlitvi.

27.
člen

(pravice
in obveznosti kandidata)

(1) Pri
sklepanju pogodbe o zaposlitvi je kandidat dolžan predložiti delodajalcu
dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela in ga obvestiti o vseh
njemu znanih dejstvih, pomembnih za delovno razmerje, kot tudi o njemu znanih
drugih okoliščinah, ki ga kakorkoli onemogočajo ali bistveno omejujejo pri izvrševanju
obveznosti iz pogodbe ali ki lahko ogrožajo življenje ali zdravje oseb, s
katerimi pri izvrševanju svojih obveznosti prihaja v stik.

(2) Kandidat
ni dolžan odgovarjati na vprašanja, ki niso v neposredni zvezi z delovnim
razmerjem.

28.
člen

(pravice
neizbranega kandidata)

(1)
Delodajalec mora v osmih dneh po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti
neizbranega kandidata o tem, da ni bil izbran.

(2)
Delodajalec je dolžan neizbranemu kandidatu na njegovo zahtevo vrniti vse
dokumente, ki mu jih je predložil kot dokaz za izpolnjevanje zahtevanih pogojev
za opravljanje dela.

6.
VSEBINA POGODBE

29.
člen

(sestavine
pogodbe o zaposlitvi)

(1) Pogodba o
zaposlitvi mora vsebovati:

– podatke o
pogodbenih strankah z navedbo njunega prebivališča oziroma sedeža,

– datum
nastopa dela,

<s>– naziv
delovnega mesta oziroma podatke o vrsti dela, za katerega delavec sklepa
pogodbo o zaposlitvi, s kratkim opisom dela, ki ga mora opravljati po pogodbi o
zaposlitvi,</s>

– naziv delovnega mesta oziroma vrsto dela, s kratkim opisom
dela, ki ga mora opravljati po pogodbi o zaposlitvi in za katero se zahtevajo
enaka stopnja in smer izobrazbe in drugi pogoji za opravljanje dela v skladu z
20. členom tega zakona,

– kraj
opravljanja dela; če ni navedenega točnega kraja velja, da delavec opravlja
delo na sedežu delodajalca,

– <s>čas
trajanja delovnega razmerja</s> čas, za katerega je
sklenjena pogodba o zaposlitvi in določilo o načinu izrabe letnega
dopusta, če je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas,

– določilo ali
gre za <s>delovno razmerje</s> pogodbo o zaposlitvi s
polnim ali krajšim delovnim časom,

– določilo o
dnevnem ali tedenskem <s>rednem</s> delovnem času in razporeditvi delovnega
časa,

– določilo o
znesku osnovne plače delavca <s>v tolarjih</s> v
valuti, veljavni v Republiki Sloveniji, ki mu pripada za opravljanje
dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih,

– določilo o
drugih sestavinah plače delavca, o plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o
načinu izplačevanja plače,

– določilo o
letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega dopusta,

– dolžino
odpovednih rokov,

– navedbo
kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca oziroma splošnih aktov
delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca, in

– druge
pravice in obveznosti v primerih, določenih s tem zakonom.

(2) V pogodbi
o zaposlitvi se glede vprašanj, navedenih v sedmi, deveti, deseti in enajsti
alinei prejšnjega odstavka, stranki lahko sklicujeta na veljavne zakone,
kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca.

30.
člen

(neveljavna
določila pogodbe o zaposlitvi)

Če je določilo
v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah
in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo
oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih
pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina
pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe.

7.
OBVEZNOSTI POGODBENIH STRANK

1.
Obveznosti delavca

a)
Opravljanje dela

31.
člen

(splošno)

(1) Delavec
mora vestno opravljati delo <s>na delovnem mestu</s>, za katerega je sklenil
pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela,
upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.

(2) V
primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo, mora delavec opravljati
tudi drugo delo.

32.
člen

(upoštevanje
delodajalčevih navodil)

Delavec mora
upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih
in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

33.
člen

(spoštovanje
predpisov o varnosti in zdravju pri delu)

Delavec mora
spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo
opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in
zdravje drugih oseb.

b)
Obveznost obveščanja

34.
člen

(obveznost
obveščanja)

(1) Delavec
mora obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi
lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevaje
pravic iz delovnega razmerja.

(2) Delavec
mora obveščati delodajalca o vsaki grozeči nevarnosti za življenje ali zdravje
ali za nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu.

c)
Prepoved škodljivega ravnanja

35.
člen

(prepoved
škodljivega ravnanja)

Delavec se je
dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri
delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim
interesom delodajalca.

č)
Obveznost varovanja poslovne skrivnosti

36.
člen

(varovanje
poslovne skrivnosti)

(1) Delavec ne
sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih
poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu
zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način.

(2) Za
poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala
občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za
kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov.

d)
Prepoved konkurence

37.
člen

(konkurenčna
prepoved – zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti)

(1) Med
trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca
za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v
dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko
pomenili za delodajalca konkurenco.

(2)
Delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v
roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev
posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

38.
člen

(konkurenčna
klavzula – pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti)

(1) Če delavec
pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna
znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi
dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega
razmerja (v nadaljnjem besedilu: konkurenčna klavzula).

(2)
Konkurenčna klavzula se lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po
prenehanju pogodbe o zaposlitvi <s>in le v primerih, ko delavcu preneha pogodba
o zaposlitvi po njegovi volji ali krivdi</s> in le za
primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi
redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga
ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne
odpovedi iz pete alineje prvega odstavka 111. člena tega zakona.

(3)
Konkurenčna klavzula mora biti določena z razumnimi časovnimi omejitvami
prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve
delavca.

(4) Če konkurenčna
klavzula ni izražena v pisni obliki, se šteje, da ni dogovorjena.

39.
člen

(nadomestilo
za spoštovanje konkurenčne klavzule)

(1) Če
spoštovanje konkurenčne klavzule po drugem odstavku prejšnjega člena onemogoča
pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora
delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno
nadomestilo.

(2) Denarno
nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule se mora določiti s pogodbo o
zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v
zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

(3) Če se
denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ne določi s pogodbo o
zaposlitvi, konkurenčna klavzula ne velja.

40.
člen

(prenehanje
konkurenčne klavzule)

(1)
Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti
konkurenčne klavzule.

(2) Če delavec
odpove pogodbo o zaposlitvi, ker je delodajalec huje kršil določila pogodbe o
zaposlitvi, konkurenčna klavzula preneha veljati, če delavec v roku enega
meseca od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi prejšnjemu delodajalcu pisno
izjavi, da ni vezan s konkurenčno klavzulo.

2.
Obveznosti delodajalca

a)
Obveznost zagotavljanja dela

41.
člen

(zagotavljanje
dela)

(1)
Delodajalec mora delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki
dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

(2) Če ni
drugače dogovorjeno, mora delodajalec delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva
in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti, in mu omogočiti
prost dostop do poslovnih prostorov.

b)
Obveznost plačila

42.
člen

(obveznost
plačila)

Delodajalec
mora delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z
določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona.

c)
Obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer

43.
člen

(varne
delovne razmere)

(1) Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in
zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.

(2) Delodajalec mora strokovnega delavca oziroma strokovno
službo, ki opravlja strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu,
obvestiti o zaposlitvi delavcev za določen čas oziroma začetku opravljanja
začasnega dela delavcev, zaposlenih pri delodajalcu, ki opravlja dejavnost
zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku.

d)
Obveznost varovanja delavčeve osebnosti

44.
člen

(splošno)

Delodajalec
mora varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi
delavčevo zasebnost.

45.
člen

(varovanje
dostojanstva delavca pri delu)

(1) Delodajalec je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje,
v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali
trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen
mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in
drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu.

(2) Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki
opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim
odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca.

(3) V primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim
nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena, je
delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega
prava.

46.
člen

(varstvo
delavčevih osebnih podatkov)

(1) Osebni
podatki delavcev se lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in dostavljajo
tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to
potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v
zvezi z delovnim razmerjem.

(2) Osebne
podatke delavcev lahko zbira, obdeluje, uporablja in dostavlja tretjim osebam
samo delodajalec ali delavec, ki ga delodajalec za to posebej pooblasti.

(3) Osebni
podatki delavcev, za zbiranje katerih ne obstoji več zakonska podlaga, se
morajo takoj zbrisati in prenehati uporabljati.

(4) Določbe
prejšnjih odstavkov se uporabljajo tudi za osebne podatke kandidatov.

8.
SPREMEMBA ALI SKLENITEV NOVE POGODBE O ZAPOSLITVI ZARADI SPREMENJENIH OKOLIŠČIN

47.
člen

(splošno)

(1) Spremembo
pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi lahko predlaga
katerakoli stranka.

<s>(2) Če se
spremenijo pogoji iz tretje, pete in šeste alinee prvega odstavka 29. člena ter
v primerih iz 90. člena tega zakona, se sklene nova pogodba o zaposlitvi.</s>

(2) Če se spremenijo pogoji iz tretje, četrte, pete ali šeste
alineje prvega odstavka 29. člena ter v primerih iz 90. člena tega zakona, se
sklene nova pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko gre za spremembe, ki so
posledica uveljavitve pravice do dela s krajšim delovnim časom v skladu s
predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu.

(3) Pogodba se
spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka.

48.
člen

(sprememba
pogodbe v primerih odpovedi s strani delodajalca)

Če delodajalec
odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov iz prve, druge
in četrte aliene prvega odstavka 88. člena tega zakona in obstajajo
pogoji za nadaljevanje dela delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delu,
se nova pogodba o zaposlitvi sklene v skladu z določbami 90. člena tega zakona.

49.
člen

(vpliv
spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta na spremembo
pogodbe o zaposlitvi)

Ne glede na
spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, delavec
ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

50.
člen

(oblika
spremembe pogodbe)

Določba 15.
člena tega zakona se uporablja tudi v primeru spremembe pogodbe o zaposlitvi
ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.

9.
SUSPENZ POGODBE

51.
člen

(suspenz
pogodbe o zaposlitvi)

<s>(1) V
primerih, ko delavec zaradi prestajanja zaporne kazni ali izrečenega vzgojnega,
varnostnega ali varstvenega ukrepa, zaradi katerega ne more opravljati dela
šest mesecev ali manj, zaradi služenja vojaškega roka ali opravljanja
nadomestne civilne službe oziroma usposabljanja za opravljanje nalog v rezervni
sestavi policije, pripora in v drugih primerih, ki jih določa zakon, začasno
preneha opravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je
delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved
ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca (suspenz pogodbe o
zaposlitvi).</s>

(1) V primerih, ko delavec zaradi prestajanja zaporne kazni,
izrečenega vzgojnega, varnostnega, varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek,
zaradi katerih ne more opravljati dela šest mesecev ali manj, obveznega ali
prostovoljnega služenja vojaškega roka, opravljanja nadomestne civilne službe
oziroma usposabljanja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije,
vpoklica pogodbenega pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske k opravljanju
vojaške službe v miru ter poziva ali napotitve na opravljanje nalog zaščite,
reševanja in pomoči pogodbenega pripadnika Civilne zaščite, pripora in v drugih
primerih, ki jih določajo zakon, kolektivna pogodba ali pogodba o zaposlitvi,
začasno preneha opravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je
delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali
če je uveden postopek za prenehanje delodajalca (suspenz pogodbe o zaposlitvi).

(2) Med
suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice ter
obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela.

(3) Delavec se
ima pravico in dolžnost vrniti na delo najkasneje v roku petih dni po
prenehanju razlogov za suspenz pogodbe. S tem dnem preneha suspenz pogodbe. Če
se delavec v predpisanem roku neupravičeno ne vrne na delo in mu je izrečena
izredna odpoved v skladu s peto alineo 111. člena tega zakona, traja suspenz
pogodbe do začetka učinkovanja izredne odpovedi.

10.
POSEBNOSTI POGODB O ZAPOSLITVI

1.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas

52.
člen

(pogodba
o zaposlitvi za določen čas)

(1) Pogodba o
zaposlitvi se lahko sklene za določen čas, če gre za:

– izvrševanje
dela, ki po svoji naravi traja določen čas,

– nadomeščanje
začasno odsotnega delavca,

– začasno
povečan obseg dela,

– zaposlitev
tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas,
razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja,

– poslovodne
osebe in za tistega vodilnega delavca, ki vodi poslovno
področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za
sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve,

– opravljanje
sezonskega dela,

– delavca, ki
sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi priprave na delo,
usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja,

– opravljanje
javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z
zakonom,

– pripravo
oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano,

– delo,
potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih
in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev,

– voljene in
imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat organa ali
funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah,
društvih in njihovih zvezah,

– druge
primere, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti.

(2) S
kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi, da manjši delodajalec
lahko sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne glede na omejitve iz
prejšnjega odstavka.

53.
člen

(omejitev
sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas)

(1) Pogodbo o
zaposlitvi se sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih,
navedenih v prvem odstavku prejšnjega člena, opravi.

(2)
Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za
določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja
bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v
primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alinee prvega odstavka prejšnjega
člena.

<s>(3) Ne
glede na prejšnji odstavek, je v primerih iz desete alinee prvega odstavka
prejšnjega člena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko določeno
drugače.</s>

(3) Ne glede na omejitev iz prejšnjega odstavka, se lahko v
primeru iz desete alineje prvega odstavka prejšnjega člena pogodba o zaposlitvi
za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot
dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. S
kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se določi, kaj se šteje za projektno
delo.

(4) Trimesečna
ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve neprekinjenega dveletnega obdobja iz
drugega odstavka tega člena.

54.
člen

(posledice
nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas)

Če je pogodba
o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno
pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je
sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o
zaposlitvi za nedoločen čas.

55.
člen

(obveznosti
pogodbenih strank)

V času
trajanja delovnega razmerja za določen čas imata pogodbeni stranki enake
pravice in obveznosti kot v delovnem razmerju za nedoločen čas, če s tem
zakonom ni določeno drugače.

56.
člen

(preračun
delovnega časa)

(1) Delavcu,
ki po pogodbi o zaposlitvi za določen čas opravlja sezonska dela oziroma delo v
neenakomerni razporeditvi delovnega časa brez presledka najmanj tri mesece v
letu in pri tem opravi več ur, kot je določeno za delo s polnim delovnim časom,
se na njegovo zahtevo ure preračunajo v delovne dni s polnim delovnim časom.

(2) Po
prejšnjem odstavku izračunani delovni dnevi se štejejo v delavčevo delovno
dobo, tako kot če bi jih prebil na delu. Pri tem skupna delovna doba v
koledarskem letu ne sme presegati 12 mesecev.

2.
Pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost
zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku

57.
člen

(splošno)

(1)
Delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za
primer brezposelnosti <s>na podlagi pogodbe o koncesiji</s> opravlja dejavnost
zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (v nadaljnjem besedilu:
uporabniku), sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi.

(2)
Delodajalec iz prejšnjega odstavka ne sme napotiti delavcev na delo k drugemu
uporabniku:

– v primerih,
ko bi šlo za nadomeščanje pri uporabniku zaposlenih delavcev, ki stavkajo,

– v primerih,
ko je uporabnik v predhodnem obdobju 12 mesecev odpovedal pogodbe o zaposlitvi
večjemu številu pri njem zaposlenih delavcev,

– v primerih,
ko gre za delovna mesta, pri katerih iz ocene tveganja uporabnika izhaja, da so
delavci, ki opravljajo delo na teh delovnih mestih, izpostavljeni nevarnostim
in tveganjem, zaradi katerih se določajo ukrepi zmanjševanja oziroma omejevanja
časovne izpostavljenosti, ter

– v drugih
primerih, ki se lahko določijo s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, če zagotavljajo večje varstvo delavcev ali jih narekujejo
zahteve varnosti in zdravja delavcev.

(3) Uporabnik
mora pred sklenitvijo dogovora iz 61. člena tega zakona delodajalca seznaniti z
obstojem okoliščin iz prve in druge alinee prejšnjega odstavka.

58.
člen

(zaposlitev
za nedoločen ali določen čas)

(1) Pogodba o
zaposlitvi po prejšnjem členu se sklene za nedoločen ali določen čas.

(2) Predčasno
prenehanje potrebe po delu delavca pri uporabniku v posameznem primeru ne sme
biti razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

59.
člen

(časovna
omejitev opravljanja dela pri uporabniku)

Delodajalec ne
sme zagotavljati dela delavca uporabniku neprekinjeno ali s prekinitvami do
enega meseca dalj kot eno leto, če gre ves čas za opravljanje istega dela z
istim delavcem.

60.
člen

(posebnosti
pogodbe o zaposlitvi)

(1) V pogodbi
o zaposlitvi se delavec in delodajalec dogovorita, da bo delavec opravljal delo
pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca
na delo k uporabniku.

(2) Delodajalec
in delavec v pogodbi o zaposlitvi določita, da bodo višina plače in nadomestila
odvisni od dejanskega opravljanja dela pri uporabnikih, upoštevaje kolektivne
pogodbe in splošne akte, ki zavezujejo posameznega uporabnika.

(3)
Delodajalec in delavec se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita tudi o višini
nadomestila plače za čas predčasnega prenehanja dela pri uporabniku, oziroma za
čas, ko delodajalec delavcu ne zagotavlja dela pri uporabniku, ki ne more biti
nižje od 70% minimalne plače.

61.
člen

(dogovor
med uporabnikom in delodajalcem, napotitev delavca)

(1) Uporabnik
mora pred začetkom dela delavca obvestiti delodajalca o vseh pogojih za
opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati delavec, in mu predložiti oceno
tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar.

(2)
Delodajalec in uporabnik pred začetkom dela delavca pri uporabniku skleneta
pisni dogovor, v katerem podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti
ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika.

(3) V skladu z
dogovorom med delodajalcem in uporabnikom mora biti delavec z napotitvijo na
delo k uporabniku pisno obveščen o pogojih dela pri uporabniku in pravicah ter
obveznostih, ki so neposredno vezane na opravljanje dela.

62.
člen

(pravice,
obveznosti in odgovornosti uporabnika in delavca)

(1) Delavec
mora opravljati delo po navodilih uporabnika.

(2) Uporabnik
in delavec morata v času opravljanja dela delavca pri uporabniku upoštevati
določbe tega zakona, kolektivnih pogodb, ki zavezujejo uporabnika, oziroma
splošnih aktov uporabnika, glede tistih pravic in obveznosti, ki so neposredno
vezane na opravljanje dela.

(3) Če
uporabnik krši obveznosti po prejšnjem odstavku, ima delavec pravico odkloniti
opravljanje dela.

(4) Če delavec
krši obveznosti po prvem odstavku tega člena, so te kršitve možen razlog za
ugotavljanje disciplinske odgovornosti oziroma za odpoved pogodbe o zaposlitvi
pri delodajalcu.

(5) Letni
dopust izrablja delavec <s>v skladu z dogovorom med</s> z dogovorom z delodajalcem in uporabnikom.

3.
Pogodba o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del

63.
člen

(opravljanje
javnih del)

(1)
Brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, sklene pogodbo o zaposlitvi z
delodajalcem – izvajalcem javnih del.

(2) Pogodba o
zaposlitvi se sklene upoštevaje posebnosti, določene z zakonom, ki ureja
zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti.

4.
Pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom

64.
člen

(krajši
delovni čas)

(1) Pogodba o
zaposlitvi se lahko sklene tudi za delovni čas, krajši od polnega delovnega
časa.

(2) Za krajši
delovni čas se šteje čas, ki je krajši od polnega delovnega časa, ki velja pri
delodajalcu.

(3) Delavec,
ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, ima pogodbene in
druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni
delovni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno
razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače.

(4) Delavec
ima pravico do letnega dopusta v minimalnem trajanju v skladu s 159. členom
tega zakona, pravico do regresa za letni dopust pa
sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v
skladu s petim odstavkom 131. člena tega zakona.

(5) Delavec
ima pravico do sodelovanja pri upravljanju v skladu s posebnim zakonom.

(6) Če v
pogodbi o zaposlitvi ni drugače dogovorjeno, delodajalec delavcu, ki dela
krajši delovni čas, ne sme naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa,
razen v primerih iz 144. člena tega zakona.

65.
člen

(sklenitev
pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci)

(1) Delavec
lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in
tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom.

(2) Delavec se
mora sporazumeti z delodajalci o delovnem času, o načinu izrabe letnega dopusta
in o drugih odsotnostih z dela.

(3)
Delodajalci, pri katerih je delavec zaposlen s krajšim delovnim časom, so
dolžni delavcu zagotoviti sočasno izrabo letnega dopusta in drugih odsotnosti z
dela, razen če bi jim to povzročilo škodo.

(4) Obveznosti
delodajalca in delavca iz drugega odstavka tega člena so sestavina pogodbe o
zaposlitvi s krajšim delovnim časom.

66.
člen

(krajši
delovni čas v posebnih primerih)

(1) Delavec,
ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem
dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni
čas.

(2) Delavec iz
prejšnjega odstavka, ki dela krajši delovni čas, ima pravico do plačila za delo
po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega
razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače
določeno.

5.
Pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na domu

67.
člen

(splošno)

(1) Kot delo
na domu se šteje delo, ki ga delavec opravlja na svojem domu ali v prostorih po
svoji izbiri, ki so izven delovnih prostorov delodajalca.

(2) Za delo na domu se šteje tudi delo na daljavo, ki ga
delavec opravlja z uporabo informacijske tehnologije.

<s>(2)</s> (3) S pogodbo o zaposlitvi se delodajalec in delavec lahko
dogovorita, da bo delavec na domu opravljal delo, ki sodi v dejavnost
delodajalca ali ki je potrebno za opravljanje dejavnosti delodajalca.

<s>(3)</s> (4) Delodajalec je dolžan o nameravanem organiziranju
dela na domu, pred začetkom dela delavca, obvestiti inšpekcijo za delo.

68.
člen

(pravice,
obveznosti in pogoji)

(1) Delavec, ki opravlja delo na svojem domu ali v prostorih
po svoji izbiri v dogovoru z delodajalcem, ima enake pravice kot delavec, ki
dela v delovnih prostorih delodajalca, vključno s pravico do sodelovanja pri
upravljanju in sindikalnega organiziranja.

(2) Pravice, obveznosti in pogoji, ki so odvisni od
narave dela na domu, se uredijo med delodajalcem in delavcem s pogodbo o
zaposlitvi.

69.
člen

(obveznosti
delodajalca)

(1) Delavec
ima pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev pri delu na domu. Višino
nadomestila določita delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi.

(2)
Delodajalec je dolžan zagotavljati varne pogoje dela na domu.

70.
člen

(prepoved
dela na domu)

Inšpektor za
delo delodajalcu prepove organiziranje ali opravljanje dela na domu, če je delo
na domu škodljivo oziroma če obstaja nevarnost, da postane škodljivo za delavce,
ki delajo na domu, ali za življenjsko in delovno okolje, kjer se delo opravlja,
ter v primerih, ko gre za dela, ki se v skladu s 71. členom tega zakona ne
smejo opravljati kot delo na domu.

71.
člen

(dela,
ki se ne morejo opravljati na domu)

Zakon ali drug
predpis lahko določi dela, ki se ne smejo opravljati kot delo na domu.

6. Pogodba o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi

72. člen

(splošno)

Če poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi, lahko
v pogodbi o zaposlitvi stranki ne glede na drugi odstavek 7. člena tega zakona
drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v
zvezi s:

– pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas,

– delovnim časom,

– plačilom za delo,

– disciplinsko odgovornostjo,

11.
SPREMEMBA DELODAJALCA

73.
člen

(sprememba
delodajalca)

(1) Če pride
zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi
zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali
zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in
druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na
dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika.

(2) Pravice in
obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, mora
delodajalec prevzemnik v primeru iz prejšnjega odstavka zagotavljati delavcem
najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom
enega leta ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba.

(3) Če se pri
delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o
zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec enake
pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov.
Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna
doba delavca pri obeh delodajalcih.

<s>(4)
Delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom odškodninsko odgovarja
za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale
zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku.</s>

(4) Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem
prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma
prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku.

(5) Če delavec
odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, mu
lahko delodajalec prenosnik izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

(6) Če
delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na
delodajalca prevzemnika, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo
pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno
na delodajalca prenosnika oziroma na delodajalca – novega prevzemnika.

74.
člen

(obveščanje
in posvetovanje s sindikati)

(1)
Delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik morata najmanj 30 dni pred
prenosom obvestiti sindikate pri delodajalcu o:

– datumu ali
predlaganemu datumu prenosa,

– o razlogih
za prenos,

– pravnih,
ekonomskih in socialnih posledicah prenosa za delavce ter

– o
predvidenih ukrepih za delavce.

(2)
Delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik se morata z namenom, da se
doseže sporazum, najmanj 15 dni pred prenosom s sindikati iz prejšnjega
odstavka posvetovati o pravnih, ekonomskih in socialnih posledicah prenosa in o
predvidenih ukrepih za delavce.

(3) Če ni
sindikata pri delodajalcu, morajo biti delavci, ki jih prenos zadeva,
neposredno obveščeni v roku in o okoliščinah prenosa, v skladu s prvim
odstavkom tega člena.

12.
PRENEHANJE POGODBE O ZAPOSLITVI

75.
člen

(načini
prenehanja)

Pogodba o
zaposlitvi preneha veljati:

– s potekom
časa, za katerega je bila sklenjena,

– s smrtjo
delavca ali delodajalca – fizične osebe,

<s>– s
sporazumno razveljavitvijo,</s>

– s sporazumom,

– z redno ali
izredno odpovedjo,

– s sodbo
sodišča,

– po samem
zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon,

– v drugih
primerih, ki jih določa zakon.

76.
člen

(vrnitev
dokumentov in izdaja potrdila)

(1) Ob
prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je delodajalec na zahtevo delavca dolžan
vrniti delavcu vse njegove dokumente ter mu izdati tudi potrdilo o vrsti dela,
ki ga je opravljal.

(2)
Delodajalec ne sme v potrdilu navesti ničesar, kar bi delavcu otežilo sklepanje
nove pogodbe o zaposlitvi.

1.
Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas

77.
člen

(splošno)

(1) Pogodba o
zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s
potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo
opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena.

(2) Pogodba o
zaposlitvi, sklenjena za določen čas, lahko preneha, če se pred potekom časa po
prejšnjem odstavku o tem sporazumeta pogodbeni stranki ali če nastopijo drugi
razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami tega zakona.

2.
Prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi smrti delavca oziroma delodajalca –
fizične osebe

78.
člen

(splošno)

(1) Pogodba o
zaposlitvi preneha veljati s smrtjo delavca.

(2) Pogodba o
zaposlitvi preneha veljati s smrtjo delodajalca – fizične osebe, razen v
primeru, če z zapustnikovo dejavnostjo nepretrgoma nadaljuje njegov naslednik.

3.
<s>Sporazumna razveljavitev</s>

Prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom

79.
člen

(splošno)

<s>(1) Pogodbo
o zaposlitvi lahko stranki kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora
vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne
razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer
brezposelnosti.</s>

(1) Pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom
med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu
zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz
naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

(2) Sporazum,
ki ni sklenjen v pisni obliki, je neveljaven.

4.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi

A)
Splošno

80.
člen

(splošno)

(1) Pogodbeni
stranki lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom – redna
odpoved.

(2) V
primerih, določenih v zakonu, lahko pogodbeni stranki odpovesta pogodbo o
zaposlitvi brez odpovednega roka – izredna odpoved.

(3) Vsaka
stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le v celoti.

81.
člen

(dopustnost
odpovedi)

(1) Delavec
lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve.

(2)
Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen
razlog za redno odpoved.

(3) Delavec in
delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz
razlogov, določenih z zakonom.

(4) Redna ali
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona je
neveljavna.

(5) Redna ali
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, podana zaradi grožnje
ali prevare s strani delodajalca ali v zmoti delavca, je neveljavna.

82.
člen

(dokazno
breme)

(1) Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je
dokazno breme na njegovi strani.

(2) V primeru izredne odpovedi je dokazno breme na strani
stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

83.
člen

(postopek
pred odpovedjo s strani delodajalca)

(1) Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega
razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in
najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na
izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil
pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema
pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače
določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

(2) Pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali
krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora
delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od
treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od
delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v
primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega
poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne
odzove povabilu na zagovor.

(3) V pisnem vabilu na zagovor mora biti naveden obrazložen
razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi,
ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu
vročiti v skladu s 87. členom tega zakona. Pri zagovoru lahko po pooblastilu
delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena
oseba.

(4) O nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga mora
delodajalec pisno obvestiti delavca.

84.
člen

(vloga
sindikata)

(1) Če delavec
tako zahteva, mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe
o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi
postopka.

(2) Sindikat
iz prejšnjega odstavka lahko poda svoje mnenje v roku osmih dni. Če svojega
mnenja v navedenem roku ne poda, se šteje, da odpovedi ne nasprotuje.

(3) Sindikat
iz prvega odstavka tega člena lahko nasprotuje odpovedi, če meni, da zanjo ni
utemeljenih razlogov ali da postopek ni bil izveden skladno s tem zakonom.
Svoje nasprotovanje mora pisno obrazložiti.

85.
člen

(nasprotovanje
odpovedi)

(1) Če
sindikat iz prejšnjega člena nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti
ali iz krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec
pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi
zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za
arbitražno oziroma sodno varstvo.

(2) Če se
delavec in delodajalec sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo, se
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša
do izvršljive arbitražne odločitve.

(3) Če delavec
v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v
primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga
sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o
zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo
začasne odredbe.

(4)
Delodajalec lahko v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi
zaradi odpovedi do izvršljive arbitražne odločitve oziroma do odločitve sodišča
o predlogu za izdajo začasne odredbe prepove delavcu opravljati delo, vendar mu
mora v tem času zagotavljati nadomestilo plače v višini polovice povprečne
delavčeve plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

86.
člen

(oblika
in vsebina odpovedi)

(1) Redna in
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi morata biti izraženi v pisni obliki.

(2) <s>Delodajalec
mora navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti</s> Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno
obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in
na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

87.
člen

(vročitev
odpovedi)

(1) Redna ali
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti vročena pogodbeni stranki, ki se
ji odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

(2) Redno ali
izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu vročiti osebno
praviloma v prostorih delodajalca oziroma <s>na naslovu prebivališča, s
katerega delavec dnevno prihaja na delo</s> na naslov,
določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil
drug naslov.

(3) Redno ali
izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delodajalec delavcu po pravilih
pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v
Republiki Sloveniji. V tem primeru se odpoved pogodbe o zaposlitvi objavi na
oglasnem mestu na sedežu delodajalca. Po preteku osmih dni se šteje vročitev za
opravljeno.

(4) Redno ali
izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delavec delodajalcu po pravilih
pravdnega postopka.

B)
Redna odpoved

a)
Odpovedni razlogi

88.
člen

(razlogi
za redno odpoved)

(1) Razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s
strani delodajalca so:

– prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji
iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških,
strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu:
poslovni razlog), ali

– nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec
dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev
za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na
podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati
pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu:
razlog nesposobnosti),

– kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz
delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: krivdni razlog),

– nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o
zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno
rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

(2) Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le,
če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje
dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

(3) Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi
iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca
mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je
mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za
drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev
nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove
pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha
delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu tega zakona.

(4) Delodajalec mora ravnati v skladu s prejšnjim odstavkom
le v primeru, če pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje, traja več kot šest
mesecev. Obveznost iz prejšnjega odstavka ne velja za manjše delodajalce.

(5) Če delodajalec delavcu v primeru odpovedi iz poslovnega
razloga ne more ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim
odstavkom tega člena, lahko delodajalec že v času odpovednega roka obvesti
zavod za zaposlovanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu.

(6) Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v šestih
mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V primeru krivdnega razloga mora
delodajalec podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega
razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Če ima
krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko
poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je delodajalec ugotovil
utemeljen krivdni razlog za redno odpoved, in za storilca ves čas, ko je mogoč
kazenski pregon.

(7) V primeru odpovedi iz krivdnega razloga na strani
delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec za čas trajanja
postopka delavcu prepove opravljati delo. V času prepovedi opravljanja dela ima
delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače
v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi.

89.
člen

(neutemeljeni
odpovedni razlogi)

Kot
neutemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi se štejejo:

– začasna
odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe ali
nege družinskih članov po predpisih o zdravstvenem zavarovanju ali odsotnost z
dela zaradi izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu;

– vložitev
tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev
pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražnimi,
sodnimi ali upravnimi organi;

– članstvo v
sindikatu;

– udeležba v
sindikalnih dejavnostih izven delovnega časa;

– udeležba v
sindikalnih dejavnostih med delovnim časom v dogovoru z delodajalcem;

<s>– udeležba
v stavki, organizirani v skladu z zakonom in stavkovnimi pravili;</s>

– udeležba delavca v stavki, organizirani v skladu z zakonom,

– kandidatura
za funkcijo delavskega predstavnika in sedanje ali preteklo opravljanje te
funkcije;

– sprememba delodajalca po prvem odstavku 73. člena tega
zakona;

– rasa, narodnost ali etnično poreklo, barva kože, spol,
starost, invalidnost, zakonski stan, družinske obveznosti, nosečnost, versko in
politično prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo;

– sklenitev pogodbe o prostovoljnem služenju vojaškega roka,
pogodbe o opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske vojske,
pogodbe o službi v Civilni zaščiti ter prostovoljno sodelovanje državljanov pri
zaščiti in reševanju v skladu z zakonom.

90.
člen

(odpoved
s ponudbo nove pogodbe)

(1) Kadar
delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev
nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona,
se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o
zaposlitvi.

<s>(2) Delavec
se mora izjasniti o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od
prejema pisne ponudbe.</s>

(2) Če delavec sprejme ponudbo delodajalca po prejšnjem
odstavku, mora skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema
pisne ponudbe.

(3) Če delavec
v primerih iz prejšnjega odstavka sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno
zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico
izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. <s>Ustrezna
zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja
izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu,
za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.</s> Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka
vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero
je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot
je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela
ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali
z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

(4) V primeru
neustreznosti nove zaposlitve po prejšnjem odstavku, ima delavec pravico do
sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem.

90.a člen

(odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu)

Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in je delavcu že v
času odpovednega roka s strani delodajalca oziroma zavoda za zaposlovanje
ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas v skladu s tretjim odstavkom
prejšnjega člena pri drugem delodajalcu in delavec sklene pogodbo o zaposlitvi,
mu delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu tega zakona, če se
drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega
odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri
obeh delodajalcih.

b)
Odpovedni roki

91.
člen

(odpovedni
roki)

Delavec in
delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi v zakonsko ali pogodbeno
določenem odpovednem roku, pri določitvi katerega morata pogodbeni stranki
upoštevati minimalni čas trajanja odpovednega roka, določen s tem zakonom,
razen če je za manjše delodajalce s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti
drugače dogovorjeno.

92.
člen

(minimalni
odpovedni roki)

(1) Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavec, je
odpovedni rok en mesec. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo je lahko
dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar ne daljši kot tri mesece.

(2) Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec,
razen v primeru iz tretjega odstavka tega člena, je odpovedni rok:

– 30 dni, če ima delavec manj kot pet let delovne dobe pri
delodajalcu,

– 45 dni, če ima delavec najmanj pet let delovne dobe pri
delodajalcu,

– 60 dni, če ima delavec najmanj 15 let delovne dobe pri
delodajalcu,

– 120 dni, če ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri
delodajalcu.

(3) Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec
zaradi krivdnih razlogov na strani delavca, je odpovedni rok en mesec.

(4) Za delovno dobo pri delodajalcu se šteje tudi delovna
doba pri njegovih pravnih prednikih.

93.
člen

(tek
odpovednega roka)

Odpovedni rok
začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi ali
kasneje z dnem, ki ga v skladu s programom razreševanja presežnih delavcev v
odpovedi pogodbe o zaposlitvi določi delodajalec

94.
člen

<s>(odškodnina
namesto odpovednega roka)</s>

(denarno povračilo namesto odpovednega roka)

<s>(1)
Delodajalec in delavec se lahko dogovorita za odškodnino namesto odpovednega
roka.</s>

(1) Delavec in delodajalec se lahko dogovorita o ustreznem
denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka.

(2) Dogovor iz
prejšnjega odstavka mora biti v pisni obliki.

95.
člen

(pravice
in obveznosti strank v času odpovednega roka)

Če odpove
pogodbo o zaposlitvi delodajalec, ima delavec v času odpovednega roka pravico
do odsotnosti z dela zaradi iskanja nove zaposlitve s pravico do nadomestila
plače v trajanju najmanj dve uri na teden.

c)
Odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov

96.
člen

(večje
število delavcev)

(1)
Delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno
delo v obdobju 30 dni:

– najmanj 10
delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev,

– najmanj 10%
delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300
delavcev,

– najmanj 30
delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev,

je dolžan
izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

(2) Program iz
prejšnjega odstavka je dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo
zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali
več delavcev.

97.
člen

(obveznost
obveščanja in posvetovanja s sindikatom)

(1)
Delodajalec mora o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in
kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih
delavcev, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po delu delavcev
ter o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev pisno čimprej
obvestiti sindikate pri delodajalcu.

(2)
Delodajalec <s>se mora predhodno, z namenom, da doseže sporazum, posvetovati</s>
se predhodno, z namenom, da doseže sporazum, posvetuje s
sindikati, določenimi v prejšnjem odstavku, o predlaganih kriterijih za
določitev presežnih delavcev, pri pripravi programa razreševanja presežnih
delavcev pa o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o
možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic.

(3) Kopijo
pisnega obvestila iz prvega odstavka tega člena mora delodajalec poslati zavodu
za zaposlovanje.

98.
člen

(obveznost
obveščanja zavoda za zaposlovanje)

(1) O postopku
ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, o opravljenem
posvetovanju po prejšnjem členu, o razlogih za prenehanje potreb po delu
delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih
kategorijah presežnih delavcev ter o predvidenem roku, v katerem bo prenehala
potreba po delu, mora delodajalec pisno obvestiti zavod za zaposlovanje.

(2) Kopijo
pisnega obvestila iz prejšnjega odstavka mora delodajalec poslati sindikatom iz
prvega odstavka prejšnjega člena.

(3)
Delodajalec lahko odpove pogodbe o zaposlitvi presežnim delavcem, upoštevaje
sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, vendar ne pred potekom
30-dnevnega roka od izpolnitve obveznosti iz prvega odstavka tega člena.

99.
člen

(program
razreševanja presežnih delavcev)

(1) Program razreševanja
presežnih delavcev mora vsebovati:

– razloge za
prenehanje potreb po delu delavcev;

– ukrepe za
preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev,
pri čemer mora delodajalec preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod
spremenjenimi pogoji;

– seznam
presežnih delavcev;

– ukrepe in
kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja
delovnega razmerja, kot so: ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu,
zagotovitev denarne pomoči, zagotovitev pomoči za začetek samostojne
dejavnosti, dokup zavarovalne dobe.

(2) Program
razreševanja presežnih delavcev mora biti finančno ovrednoten.

100.
člen

(kriteriji
za določitev presežnih delavcev)

(1) Pri
določanju kriterijev za določitev presežnih delavcev se upoštevajo zlasti
naslednji kriteriji:

– strokovna
izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in
zmožnosti,

– delovne
izkušnje,

– delovna
uspešnost,

– delovna
doba,

– zdravstveno
stanje,

– socialno
stanje delavca in

– da gre za
starša treh ali več mladoletnih otrok ali za edinega hranitelja družine z
mladoletnimi otroki.

(2) Pri
določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, imajo ob enakih kriterijih
prednost pri ohranitvi zaposlitve tisti delavci s slabšim socialnim položajem.

(3) Začasna
odsotnost delavca z dela zaradi bolezni ali poškodbe, nege družinskega člana
ali težje prizadetega invalida, starševskega dopusta ter nosečnost, ne sme biti
kriterij za določanje presežnih delavcev.

101.
člen

(sodelovanje
in vloga zavoda za zaposlovanje)

(1)
Delodajalec je dolžan obravnavati in upoštevati morebitne predloge zavoda za
zaposlovanje o možnih ukrepih za preprečitev ali kar največjo omejitev
prenehanja delovnega razmerja delavcev in ukrepih za omilitev škodljivih
posledic prenehanja delovnega razmerja.

(2) Na zahtevo
zavoda za zaposlovanje delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi
delavcem pred potekom 60-dnevnega roka od izpolnitve obveznosti iz prvega
odstavka 98. člena tega zakona.

102.
člen

(prednostna
pravica do zaposlitve)

Če delodajalec
v roku enega leta zaposluje nove delavce, imajo delavci, ki jim je bila
odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, prednostno pravico do
zaposlitve, če izpolnjuje pogoje za opravljanje dela.

d)
Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka postopka za prenehanje delodajalca
ali prisilne poravnave

103.
člen

(stečaj,
sodna likvidacija)

(1) V
stečajnem postopku ali postopku likvidacije, ki jo izvede sodišče, lahko
stečajni oziroma likvidacijski upravitelj s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove
pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka
stečajnega postopka oziroma likvidacije pri delodajalcu postalo nepotrebno.

(2) Stečajni
oziroma likvidacijski upravitelj mora pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi
večjemu številu delavcev izpolniti obveznosti iz prvega in tretjega odstavka
97. člena tega zakona in se s sindikati, določenimi v prvem odstavku 97. člena
tega zakona, posvetovati o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila
odpovedi in o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic.

104.
člen

(prodaja
dolžnika v stečaju)

Če se v
stečajnem postopku proda dolžnik kot pravna oseba, imajo delavci, ki so jim
bile v stečajnem postopku odpovedane pogodbe o zaposlitvi, prednostno pravico
do zaposlitve pri delodajalcu, če izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela.

105.
člen

(prisilna
poravnava v stečaju)

Če je stečajni
postopek ustavljen zaradi potrjene prisilne poravnave v stečaju, imajo delavci,
ki so jim bile v stečajnem postopku odpovedane pogodbe o zaposlitvi, prednostno
pravico do zaposlitve pri delodajalcu, če izpolnjujejo pogoje za opravljanje
dela.

106.
člen

(prisilna
poravnava)

(1) V primeru
potrjene prisilne poravnave lahko <s>upravitelj v prisilni poravnavi</s> delodajalec s 30-dnevnim odpovednim rokom odpove
pogodbe o zaposlitvi največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v
programu o prenehanju delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije.

(2) <s>Upravitelj
v prisilni poravnavi</s> Delodajalec mora pred
odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izpolniti obveznosti iz
97. člena tega zakona.

107.
člen

(pravica
do odpravnine)

Delavci, ki
jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, postopku
likvidacije, ki jo izvede sodišče, ali v primeru potrjene prisilne poravnave,
imajo pravico do odpravnine po 109. členu tega zakona.

108.
člen

(drugi
primeri prenehanja delodajalca)

(1) V drugih
primerih uvedbe postopkov za prenehanje delodajalca lahko delodajalec v skladu
z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov
redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim
rokom.

(2) Delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi po
prejšnjem odstavku, imajo pravico do odpravnine po 109. členu tega zakona.

<s>(2)</s> (3) Delodajalec lahko sam ali skupaj z drugimi
delodajalci oblikuje sklad, iz katerega se poplačajo terjatve iz 109. člena
tega zakona.

e)
Odpravnina

109.
člen

(odpravnina)

(1)
Delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga
nesposobnosti, je dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun
odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo
prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

(2) Delavcu
pripada odpravnina v višini:

– 1/5 osnove
iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri
delodajalcu več kot eno leto do pet let;

– 1/4 osnove
iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri
delodajalcu od pet do 15 let;

– 1/3 osnove
iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri
delodajalcu nad 15 let.

(3) Za delo
pri delodajalcu se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

(4) Višina
odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena,
če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače.

(5) V postopku
prisilne poravnave se delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu
izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po drugem odstavku tega
člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila
delovnih mest pri delodajalcu.

C)
Izredna odpoved

110.
člen

(splošno)

(1) Delavec
ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo
razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in
interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do
izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena
pogodba o zaposlitvi.

(2) Izredno
odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje <s>v 15
dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved</s> v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in
najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na
strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena
stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi <s>v 15 dneh, odkar se je izvedelo za
kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja</s> v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in
storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

a)
Izredna odpoved delodajalca

111.
člen

(razlogi
na strani delavca)

(1)
Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi:

– če delavec
krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse
znake kaznivega dejanja,

– če delavec
naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz
delovnega razmerja,

– če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o
razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in
mogel storiti,

– če je
delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem
razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more
opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja
zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela,

– v primeru iz petega odstavka 73. člena tega zakona,

– če delavec
ne opravi uspešno poskusnega dela,

– če se
delavec v roku petih delovnih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe o
zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo,

– če delavec v
času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil
pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času
opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma
pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

(2) V primeru iz tretje alineje prejšnjega odstavka, delavcu
preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se
ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi.

<s>(2)</s> (3) V primeru iz prve, druge <s>in tretje alinee
prejšnjega odstavka</s> in četrte alineje prvega
odstavka tega člena lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne
odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja
postopka. V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila
plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred
uvedbo postopka odpovedi.

b)
Izredna odpoved delavca

112.
člen

(razlogi
na strani delodajalca)

(1) Delavec
lahko v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev
obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove
pogodbo o zaposlitvi, če:

– mu
delodajalec več kot dva meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačal
zakonsko določenega nadomestila plače,

– mu ni bilo
omogočeno opravljanje dela zaradi odločbe pristojne inšpekcije o prepovedi
opravljanja delovnega procesa ali prepovedi uporabe sredstev za delo dalj kot
30 dni in mu delodajalec ni plačal zakonsko določenega nadomestila plače,

– mu je
delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo,

– mu
delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila
za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku,

– delodajalec
ni zagotavljal varnosti in zdravja delavcev pri delu in je delavec od
delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne
nevarnosti za življenje ali zdravje,

<s>– ga je
delodajalec žalil ali se nasilno vedel do njega ali če kljub njegovim
opozorilom ni preprečil takega ravnanja s strani drugih delavcev,</s>

<s>– mu
delodajalec ni zagotavljal enake obravnave glede na spol,</s>

<s>–
delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim nadlegovanjem v skladu s 45.
členom tega zakona.</s>

– mu delodajalec ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6.
členom tega zakona,

– delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim
nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega
zakona.

(2) Delavec je
v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka upravičen do
odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih
razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas
odpovednega roka.

(3) 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena tega zakona
začne teči, ko poteče osemdnevni rok iz prvega odstavka tega člena in
delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne
odpravi kršitve.

D)
Posebno pravno varstvo pred odpovedjo

113.
člen

(predstavniki
delavcev)

(1)
Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi:

– članu sveta
delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce,
predstavniku delavcev v svetu zavoda ter

– imenovanemu
ali voljenemu sindikalnemu zaupniku,

brez soglasja
organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom,
kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega
razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku
prenehanja delodajalca.

(2) Varstvo
pred odpovedjo za osebe iz prejšnjega odstavka traja ves čas opravljanja
njihove funkcije in še eno leto po njenem prenehanju.

114.
člen

(starejši
delavci)

(1) Delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega
pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler
delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne
pokojnine.

(2) Varstvo po prejšnjem odstavku ne velja:

– če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila
iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih
pogojev za starostno pokojnino,

– če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri
delodajalcu v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona,

– v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca.

115.
člen

(starši)

(1)
Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti
ter ves čas, ko doji otroka, in staršem, v času, ko izrabljajo starševski
dopust v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec
po izrabi tega dopusta.

(2) Delavcem v
času iz prejšnjega odstavka ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi
delodajalca. <s>Če delodajalec ob izreku odpovedi ne ve za nosečnost delavke,
velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj oziroma v primeru
ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju le-teh obvesti
delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega
potrdila.</s>

(3) Če delodajalec ob izreku odpovedi oziroma v času
odpovednega roka ne ve za nosečnost delavke, velja posebno pravno varstvo pred
odpovedjo, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni
krivdi, takoj po prenehanju teh, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvesti
delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega
potrdila.

<s>(3)</s> (4) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka
tega člena delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko
preneha delovno razmerje, po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so
podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje
delodajalca.

116.
člen

(invalidi
in odsotni z dela zaradi bolezni)

<s>(1)
Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi
ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga,
razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim
delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.</s>

<s>(2)
Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki nima statusa
delovnega invalida, iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti
ustreznega dela v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov.</s>

(1) Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu
zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi
zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji,
določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje
invalidov.

(2) V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po
prejšnjem odstavku se glede pravic delavcev, ki niso drugače urejene s
posebnimi predpisi, uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz
poslovnega razloga.

(3) Delavcu,
ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga
nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne
nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje <s>z
dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo</s> z
dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma  bi se moral vrniti na delo,
najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

(4) Varstvo po
prejšnjih treh odstavkih ne velja v primerih uvedbe postopka za prenehanje
delodajalca.

117.
člen

(večkratno
pravno varstvo pred odpovedjo)

Če je
posameznemu delavcu zaradi njegovega statusa zagotovljeno večkratno varstvo
pred odpovedjo, velja močnejše pravno varstvo.

5.
Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča

118.
člen

(prenehanje
pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča)

<s>(1) Če
sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi
nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega
razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu
delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna
odškodnino po pravilih civilnega prava.</s>

(1) Če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita,
delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca
ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve
stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter
delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač
delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

(2) Če
upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, sodišče ugotovi,
da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko odloči enako
kot v prejšnjem odstavku, tudi ne glede na predlog delavca.

(3) Delavec
lahko zahtevo iz prvega odstavka tega člena uveljavlja do zaključka glavne
obravnave pred sodiščem prve stopnje.

(4) Sodišče
določi dan prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, ko ena od pogodbenih
strank izpodbija pogodbo o zaposlitvi in sodišče ugotovi, da je pogodba
neveljavna.

6.
Prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu

119.
člen

(prenehanje
pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti in prenehanja veljavnosti
delovnega dovoljenja)

(1) Pogodba o
zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o
ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna.

(2) Pogodba o
zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po
samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja.

(3) Pogodba o zaposlitvi preneha po samem zakonu tudi v
primerih, ko po predpisih, ki urejajo stečajni postopek, ni postavljen stečajni
upravitelj, in sicer z dnem vpisa sklepa sodišča o zaključku stečajnega
postopka v sodni register.

III.
PRAVICE, OBVEZNOSTI IN ODGOVORNOSTI IZ DELOVNEGA RAZMERJA

1.
OPRAVLJANJE PRIPRAVNIŠTVA

120.
člen

(splošno)

(1) Z zakonom
ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi, da sklene pogodbo o
zaposlitvi kot pripravnik, kdor prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in
stopnji svoje strokovne izobrazbe, ter z namenom, da se usposobi za samostojno
opravljanje dela v delovnem razmerju.

(2) Vajenec,
ki uspešno konča program poklicnega izobraževanja, je usposobljen za samostojno
opravljanje dela v delovnem razmerju, ustrezno vrsti in stopnji njegove
poklicne izobrazbe.

121.
člen

(trajanje
pripravništva)

(1)
Pripravništvo lahko traja največ eno leto, če zakon ne določa drugače.

(2)
Pripravništvo se lahko sorazmerno podaljša, če pripravnik dela s krajšim
delovnim časom od polnega, vendar največ za šest mesecev.

(3) Trajanje
pripravništva se podaljša za čas opravičene odsotnosti z dela, ki traja dlje
kot 20 delovnih dni, razen za čas letnega dopusta.

(4) Trajanje
pripravništva se lahko na predlog mentorja skrajša, vendar le do polovice
prvotno določenega trajanja.

122.
člen

(izvajanje
pripravništva)

(1) V času
trajanja pripravništva mora delodajalec pripravniku po programu zagotavljati
usposabljanje za samostojno opravljanje dela.

(2) Z zakonom,
drugim predpisom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se določi trajanje
in potek pripravništva ter program, mentorstvo in način spremljanja in ocenjevanja
pripravništva.

(3) Ob koncu
pripravništva mora pripravnik opraviti izpit, ki je sestavni in zaključni del
pripravništva in se opravlja pred iztekom pripravniške dobe.

123.
člen

(omejitev
odpovedi pripravniku s strani delodajalca)

V času
trajanja pripravništva delodajalec pripravniku ne sme odpovedati pogodbe o
zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali v primeru uvedbe
postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave.

124.
člen

(volontersko
pripravništvo)

(1) Če se
pripravništvo v skladu s posebnim zakonom lahko opravlja, ne da bi delavec in
delodajalec sklenila pogodbo o zaposlitvi – volontersko pripravništvo, se za
pripravnika uporabljajo določbe tega zakona o trajanju in izvajanju
pripravništva, omejenosti delovnega časa, odmorih in počitkih, odškodninski
odgovornosti ter zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu v skladu s posebnim
zakonom.

(2) Pogodba o
volonterskem opravljanju pripravništva mora biti sklenjena v pisni obliki.

2.
POSKUSNO DELO

125.
člen

(poskusno
delo)

(1) V pogodbi
o zaposlitvi se delavec in delodajalec lahko dogovorita o poskusnem delu.

(2) Poskusno
delo traja največ šest mesecev. Poskusno delo se lahko podaljša v primeru
začasne odsotnosti z dela.

(3) V času
trajanja poskusnega dela lahko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi s
sedemdnevnim odpovednim rokom.

<s>(4) Na
podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu lahko delodajalec ob
poteku poskusnega dela izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.</s>

(4) Če delodajalec ob poteku poskusnega dela ugotovi, da
delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu izredno odpove
pogodbo o zaposlitvi.

(5) V času
trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu ne sme odpovedati pogodbe o
zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka
za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave.

3.
PLAČILO ZA DELO

126.
člen

(vrsta
plačil)

(1) Plačilo za
delo po pogodbi o zaposlitvi je sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v
denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s
kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z
zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.

(2) Plača je
sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.
Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to
dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

(3) Za čas
odmora med dnevnim delom prejme delavec plačilo, kot če bi delal.

127.
člen

(osnovna
plača, delovna uspešnost, dodatki)

(1) Osnovna
plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil
pogodbo o zaposlitvi.

(2) Delovna
uspešnost delavca se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg
opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.

(3) Dodatki se
določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in
sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela
proste dneve po zakonu. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih
obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso
vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo s kolektivno pogodbo.

<s>(4) Osnova
za izračun dodatkov je osnovna plača delavca za polni delovni čas, oziroma
ustrezna urna postavka.</s>

(4) Višina dodatkov iz prejšnjega odstavka se lahko v
kolektivni pogodbi določi v nominalnem znesku ali v odstotku od osnovne plače
za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke.

128.
člen

(višina
dodatkov)

(1) Delavcu
pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve
delovnega časa:

– za nočno
delo,

<s>– za delo
preko polnega delovnega časa,</s>

– za nadurno delo,

– za delo v
nedeljo,

– za delo na
praznike in dela proste dneve po zakonu.

(2) Višina
dodatkov iz prejšnjega odstavka se določi s kolektivno pogodbo na ravni
dejavnosti.

(3) Dodatek za
delo v nedeljo in dodatek za delo na dela proste dneve po zakonu se med seboj
izključujeta.

(4) Dodatki se
obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek
pripada.

129.
člen

(dodatek
za delovno dobo)

(1) Delavcu
pripada dodatek za delovno dobo.

(2) Višina
dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

130.
člen

(povračila
stroškov v zvezi z delom)

(1)
Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom,
za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju
določenih del in nalog na službenem potovanju.

(2) Če višina
povračila stroškov iz prejšnjega odstavka ni določena s kolektivno pogodbo s
splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom.

131.
člen

(regres)

(1)
Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati
regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače.

(2) Regres se
mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta.

(3) S
kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti
delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1.
novembra tekočega koledarskega leta.

(4) V primeru,
da ima delavec <s>pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta</s> pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta,
ima pravico le do sorazmernega dela regresa.

(5) V primeru, da ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi
s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za
katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela
krajši delovni čas v skladu s 66. členom tega zakona.

132.
člen

(odpravnina
ob upokojitvi)

(1) Če se delavec upokoji, mu ob prenehanju pogodbe o
zaposlitvi pripada odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v
Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih
mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.
Delodajalec lahko izplača odpravnino v breme posebnega zavarovanja.

(2) Če se delavec po upokojitvi ponovno zaposli, ob
prenehanju pogodbe o zaposlitvi nima pravice do odpravnine po prejšnjem
odstavku.

(3) Če se delavec delno upokoji, ima pri delodajalcu, pri katerem
mu je prenehala pogodba o zaposlitvi in je sklenil novo za krajši delovni čas,
pravico do odpravnine v sorazmernem delu.

(4) Delavec, ki dela krajši delovni čas, ima v primeru
upokojitve pravico do odpravnine sorazmerno delovnemu času, za katerega je bila
sklenjena pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši
delovni čas v skladu s 66. členom tega zakona.

(5) Delavec ni upravičen do odpravnine po prvem odstavku tega
člena, če ima pravico do odpravnine po 109. členu tega zakona in če je
delodajalec zanj financiral dokup pokojninske dobe. Delavec je upravičen do
izplačila razlike, če je znesek odpravnine po 109. členu tega zakona oziroma
znesek za dokup pokojninske dobe nižji od zneska odpravnine po prvem odstavku
tega člena.

133.
člen

(enako
plačilo žensk in moških)

(1)
Delodajalec je dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako
plačilo delavcem, ne glede na spol.

(2) Določila
pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ki
so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so neveljavna.

134.
člen

(plačilni
dan)

(1) Plača se
plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca.

(2) Plača se
izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja.

(3) Če je
plačilni dan dela prosti dan, se plača izplača najkasneje prvi naslednji
delovni dan.

(4)
Delodajalec je dolžan pisno predhodno obvestiti delavce o plačilnem dnevu in
vsakokratni spremembi plačilnega dne.

(5) Morebitna
plačila v naravi se zagotavljajo na v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen način,
glede na vrsto dela in obstoječe običaje.

135.
člen

(kraj
in način izplačila plače)

(1)
Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo do konca plačilnega dne na
običajnem izplačilnem mestu.

(2) Če se
plača izplačuje preko bančnega računa delavca ali na drug brezgotovinski način,
mora biti delavcu plača na razpolago na določen plačilni dan, razen če se
stranki ne dogovorita drugače.

(3)
Delodajalec je dolžan izdati delavcu ob vsakem izplačilu plače ter do 31.
januarja novega koledarskega leta pisni obračun plače in nadomestila plače za
plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna
tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov.

(4) Stroški v
zvezi z izplačevanjem plače bremenijo delodajalca.

136.
člen

(zadrževanje
in pobot izplačila plače)

(1)
Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih
primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine
zadrževanja izplačila, so neveljavna.

(2)
Delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja
pobotati s svojo obveznostjo plačila.

(3) Delavec ne
more dati soglasja iz prejšnjega odstavka pred nastankom delodajalčeve
terjatve.

137.
člen

(nadomestilo
plače)

(1) Delavec
ima pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju,
določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov
na strani delodajalca.

(2)
Delodajalec je dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela
zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin,
izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec
ne dela iz razlogov na strani delodajalca.

(3)
Delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih
nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana
z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar
največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu. V primerih nezmožnosti za delo
delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, izplačuje delodajalec
nadomestilo plače delavcu iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za vsako
posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec
nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.

(4) Če gre za
dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki
ni povezana z delom, do 30 delovnih dni, pa traja v posameznem primeru
prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot deset delovnih dni, izplača
delodajalec za čas nadaljnje odsotnosti od prekinitve dalje, nadomestilo plače
v breme zdravstvenega zavarovanja.

(5)
Delodajalec izplača v breme drugega zavezanca nadomestilo plače tudi v drugih
primerih, če je tako določeno z zakonom ali drugim predpisom.

(6) Če delavec
ne more opravljati dela zaradi višje sile, je upravičen do polovice plačila, do
katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70% minimalne
plače.

<s>(7) Če s
tem zakonom, drugim zakonom ali posebnim predpisom ni določeno drugače, delavcu
pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih
treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih. V kolikor delavec
v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel vsaj ene mesečne plače, mu
pripada nadomestilo plače v višini minimalne plače.</s>

(7) Če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi
izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v
višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh
mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom
odsotnosti. Če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in
je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi
za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Če
delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene mesečne
plače, mu pripada nadomestilo plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi
o zaposlitvi. Višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec
prejel, če bi delal.

(8) V primeru
odsotnosti z dela delavca zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom,
znaša višina nadomestila plače delavcu, ki bremeni delodajalca, 80% plače
delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas.

(9) Delodajalec
je delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur,
kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov
ne dela.

138.
člen

(nastanitev
med delovnim razmerjem)

Če ima po
pogodbi o zaposlitvi delavec dogovorjeno nastanitev kot obliko plačila, ima
pravico do nastanitve ves čas trajanja delovnega razmerja, kot tudi v času, ko
ne opravlja svojega dela in ima pravico do nadomestila plače.

139.
člen

(udeležba
pri dobičku)

Delavec je lahko udeležen pri dobičku v skladu z zakonom.

140.
člen

(plačilo pripravnika in delavca na usposabljanju)

(1) Pripravnik oziroma delavec, ki se usposablja oziroma uvaja v
delo, ima pravico do osnovne plače najmanj v višini 70 odstotkov osnovne plače,
ki bi jo prejel kot delavec na delovnem mestu oziroma pri vrsti dela, za katero
se usposablja.

(2) Plača pripravnika oziroma delavca, ki se usposablja oziroma
uvaja v delo, ne sme biti nižja od minimalne plače, določene z zakonom.

4.
DELOVNI ČAS

141.
člen

(definicija
delovnega časa)

(1) Delovni
čas je efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas
upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma
splošnim aktom.

(2) Efektivni
delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago
delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

(3) Efektivni
delovni čas je osnova za izračun produktivnosti dela.

142.
člen

(polni
delovni čas)

(1) Polni
delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden.

(2) Z zakonom
oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določi kot polni delovni čas delovni čas,
ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden.

(3) Z zakonom
ali drugim predpisom v skladu z zakonom ali s kolektivno pogodbo se lahko določi
za delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali
zdravstvene okvare, polni delovni čas, ki traja manj kot 36 ur na teden.

(4) Če polni
delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, se šteje kot polni
delovni čas delovni čas 40 ur na teden.

143.
člen

(nadurno
delo)

(1) Delavec je
dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa –
nadurno delo:

– v primerih
izjemoma povečanega obsega dela,

– če je
potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila
materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi,

– če je nujno,
da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela,

– če je
potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa

– in v drugih
izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno
pogodbo na ravni dejavnosti.

(2)
Delodajalec mora delavcu nadurno delo po prejšnjem odstavku odrediti v pisni
obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti
opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred
začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno
odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po
opravljenem nadurnem delu.

(3) Nadurno
delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ <s>180</s>
170 ur na leto. Delovni dan lahko traja največ
deset ur. Dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev se lahko upošteva kot
povprečna omejitev v obdobju, določenem z zakonom ali kolektivno pogodbo, in ne
sme biti daljše od šestih mesecev.

(4) Nadurno delo lahko s soglasjem delavca traja tudi preko
letne časovne omejitve iz prejšnjega odstavka, vendar skupaj največ 230 ur na
leto. V primeru vsakokratne odreditve nadurnega dela, ki presega 170 ur na
leto, mora delodajalec pridobiti pisno soglasje delavca.

(5) V primeru odklonitve pisnega soglasja iz prejšnjega
odstavka, delavec ne sme biti izpostavljen neugodnim posledicam v delovnem razmerju.

144.
člen

(dodatno
delo v primerih naravne ali druge nesreče)

Delavec je
dolžan opravljati delo preko polnega ali dogovorjenega krajšega delovnega časa <s>na
svojem delovnem mestu</s> v skladu s pogodbo o
zaposlitvi ali druga dela v zvezi z odpravljanjem ali preprečevanjem
posledic, v primerih naravne ali druge nesreče ali ko se ta nesreča neposredno
pričakuje. Tako delo lahko traja, dokler je nujno, da se rešijo človeška
življenja, obvaruje zdravje ljudi ali prepreči materialna škoda.

145.
člen

(prepoved
opravljanja dela preko polnega delovnega časa)

(1) Nadurno
delo po 143. členu tega zakona se ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v
polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo
delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev.

(2)
Delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa po 143. in 144.
členu tega zakona:

– delavki ali
delavcu v skladu z določbami tega zakona zaradi varstva nosečnosti in
starševstva (190. člen),

– starejšemu
delavcu (203. člen),

– delavcu, ki
še ni dopolnil 18 let starosti,

<s>– delavcu,
kateremu bi se na podlagi mnenja zdravniške komisije zaradi takega dela
poslabšalo zdravstveno stanje,</s>

– delavcu, kateremu bi se po pisnem mnenju pooblaščenega
zdravnika, oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega
dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje,

– delavcu, ki
ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem mestu,
kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare v skladu s
142. členom tega zakona,

– delavcu, ki
dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi.

146.
člen

(dopolnilno
delo)

(1) Delavec,
ki dela polni delovni čas, sme izjemoma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim
delovnim časom z drugim delodajalcem, vendar največ za osem ur na teden, po
poprejšnjem soglasju delodajalcev, pri katerih je zaposlen s polnim delovnim
časom, če gre za opravljanje deficitarnih poklicev po podatkih zavoda za
zaposlovanje ali za opravljanje vzgojno-izobraževalnih, kulturno umetniških in
raziskovalnih del.

(2) Določitev
načina uresničevanja pravic in obveznosti iz tega delovnega razmerja glede na
pravice in obveznosti delavca pri delodajalcih, pri katerih je zaposlen s
polnim delovnim časom, je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi po prejšnjem
odstavku.

(3) Delavcu,
ki sklene pogodbo o zaposlitvi po prvem odstavku tega člena, ta pogodba preneha
veljati v skladu s tem zakonom, po poteku dogovorjenega časa, ali če so
umaknjena soglasja delodajalcev, kjer je delavec v delovnem razmerju s polnim
delovnim časom.

147.
člen

(razporejanje
delovnega časa)

(1)
Razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa se določijo s
pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

(2) Pred
začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta delodajalec določi letni razpored
delovnega časa in o tem obvesti delavce in sindikate pri delodajalcu.

(3) Če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi
potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno
razporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega
procesa, pisno utemeljiti svojo odločitev.

<s>(3)</s> (4) Delodajalec mora v pisni obliki obvestiti delavce
o začasni prerazporeditvi delovnega časa najmanj en dan pred razporeditvijo
delovnega časa. <s>posameznega delavca oziroma
tri dni pred razporeditvijo delovnega časa več kot deset delavcev.</s>

<s>(4)</s> (5) Pri enakomerni razporeditvi polni delovni čas ne
sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu.

<s>(5)</s> (6) Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb
uporabnikov je delovni čas lahko neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni
razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa, delovni čas ne
sme trajati več kot 56 ur na teden.

<s>(6)</s> (7) Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni
prerazporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna
delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev.

<s>(7)</s> (8) Določba 145. člena tega zakona o prepovedi dela
preko polnega delovnega časa velja tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali
prerazporeditve delovnega časa.

148.
člen

(preračun
delovnega časa)

(1) Delavcu,
ki opravlja delo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa ali začasni
prerazporeditvi delovnega časa in ki v času pred prenehanjem delovnega razmerja
med koledarskim letom opravi več ur dela, kot je določeno za delo s polnim
delovnim časom, se na njegovo zahtevo več opravljene ure preračunajo v delovne
dni s polnim delovnim časom.

(2) Po
prejšnjem odstavku izračunani delovni dnevi se štejejo v delavčevo delovno
dobo, kot če bi jih prebil na delu. Skupna delovna doba v koledarskem letu ne
sme presegati 12 mesecev.

5.
NOČNO DELO

149.
člen

(nočno
delo)

(1) Kot nočno delo se šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna
izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne.

(2) Delodajalec mora na zahtevo inšpekcije za delo
posredovati podatke o nočnem delu delavcev, zlasti o številu delavcev, ki
delajo ponoči več kot tretjino delovnega časa, o številu delavcev, ki delajo
ponoči na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost
za poškodbe ali zdravstvene okvare, o številu delavcev, ki delajo ponoči ločeno
po spolu, ter o časovni opredelitvi nočne izmene.

150.
člen

(pravice
delavcev, ki delajo ponoči)

(1) Delavec,
ki dela ponoči vsaj tri ure svojega dnevnega delovnega časa oziroma delavec, ki
dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa, ima pravico do
posebnega varstva (v nadaljnjem besedilu: nočni delavec).

(2) Če bi se
nočnemu delavcu po mnenju zdravniške komisije zaradi takega dela lahko
poslabšalo zdravstveno stanje, ga mora delodajalec zaposliti na ustrezno delo
podnevi.

(3)
Delodajalec mora nočnim delavcem zagotoviti:

– daljši
dopust,

– ustrezno
prehrano med delom,

– strokovno
vodstvo delovnega oziroma proizvodnega procesa.

(4) Če delo,
organizirano v izmenah, vključuje tudi nočno izmeno, mora delodajalec
zagotoviti njihovo periodično izmenjavo. Pri tem sme delavec ene izmene delati
ponoči najdlje en teden. V okviru tako organiziranega dela sme delavec delati
ponoči daljše časovno obdobje le, če s takim delom izrecno pisno soglaša.

(5)
Delodajalec ne sme razporediti na nočno delo delavca, ki nima urejenega prevoza
na delo in z dela.

151.
člen

(omejitve
dela ponoči)

(1) Delovni
čas nočnega delavca ne sme v obdobju štirih mesecev trajati povprečno več kot osem
ur na dan.

(2) Delovni
čas nočnega delavca, ki dela na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja
izhaja večja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, ne sme trajati več
kot osem ur na dan.

152.
člen

(posvetovanje
s sindikatom)

Delodajalec se
mora pred uvedbo nočnega dela, če se nočno delo redno opravlja z nočnimi
delavci pa najmanj enkrat letno, posvetovati s sindikati pri delodajalcu o
določitvi časa, ki se šteje kot čas nočnega dela, o oblikah organiziranosti
nočnega dela, o ukrepih varnosti in zdravja pri delu ter socialnih ukrepih.

153.
člen

(nočno
delo žensk v industriji in gradbeništvu)

(1)
Delodajalec s področja industrije ali gradbeništva lahko na nočnem delu
zaposluje delavke le v primerih:

– če gre za
članice njegove družine,

– če delavke
opravljajo vodilno delo ali vodijo delovne enote ali opravljajo delo v zvezi z
zagotavljanjem varnosti, zdravja ali socialnega varstva delavcev,

– če je tako
delo nujno potrebno zaradi višje sile ali da se prepreči škoda na surovinah ali
drugem hitro pokvarljivem materialu; o takem nočnem delu mora delodajalec v 24
urah po uvedbi obvestiti pristojnega inšpektorja za delo,

– če je tako
delo v nacionalnem interesu predhodno odobril minister, pristojen za delo.

(2) Zaradi
boljše izkoriščenosti delovnih sredstev, širjenja zaposlitvenih možnosti ter
podobnih ekonomskih ali socialnih razlogov se lahko v dejavnosti industrije ali
gradbeništva s soglasjem ministra, pristojnega za delo, uvede nočno delo
delavk:

1. v določeni
dejavnosti ali poklicu, pod pogojem, da so se o tem sporazumeli ali dali svoje
soglasje reprezentativni sindikat in združenje delodajalcev;

2. pri enem
ali več delodajalcih, ki niso vključeni v odločitev iz 1. točke tega odstavka,
pod pogojem:

– da je
sklenjen sporazum med sindikati pri delodajalcu in delodajalcem,

– da je
izvedeno posvetovanje med delodajalcem(ci) ter združenjem delodajalcev in
reprezentativnim sindikatom v dejavnosti;

3. pri
določenem delodajalcu, ki ni vključen v odločitev iz 1. točke tega odstavka,
niti ni sklenjen sporazum po 2. točki tega odstavka, pod pogojem:

– da je
zahtevano mnenje sindikatov pri delodajalcu, reprezentativnega sindikata
dejavnosti in združenja delodajalcev,

– da inšpektor
za delo predhodno preveri izpolnjevanje pogojev za uvedbo nočnega dela.

(3) Minister,
pristojen za delo, izda delodajalcu soglasje za nočno delo delavk v primeru iz
3. točke prejšnjega odstavka najdalj za dobo enega koledarskega leta. Minister,
pristojen za delo, odvzame soglasje za nočno delo delavk po prejšnjem odstavku,
če ne obstajajo več pogoji, na podlagi katerih je bilo soglasje izdano.

6.
ODMORI IN POČITKI

154.
člen

(odmor
med delovnim časom)

(1) Med
dnevnim delom ima delavec, ki dela polni delovni čas, pravico do odmora, ki
traja 30 minut.

(2) Delavec,
ki dela krajši delovni čas v skladu s 64. ali 66. členom tega zakona, vendar
najmanj štiri ure na dan, ima pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v
sorazmerju s časom, prebitim na delu.

(3) Dolžina
odmora se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve
delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa.

(4) Odmor se
lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega
časa.

(5) Čas odmora
med dnevnim delom se všteva v delovni čas.

155.
člen

(počitek
med zaporednima delovnima dnevoma)

(1) Delavec
ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur.

(2) Delavec,
ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, ima v
obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.

156.
člen

(tedenski
počitek)

(1) Delavec
ima v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka iz
prejšnjega člena, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

(2) Če mora
delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan
tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu.

(3) Minimalno
trajanje tedenskega počitka, določeno v prvem odstavku tega člena, se upošteva
kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni.

7.
POSEBNOSTI UREJANJA DELOVNEGA ČASA, NOČNEGA DELA, ODMOROV IN POČITKOV

157.
člen

(posebnosti
za nekatere kategorije delavcev)

Delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi drugače,
ne glede na določbe tega zakona, uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni
in tedenski počitek, če gre za pogodbo o zaposlitvi:

– s poslovodno osebo ali prokuristom,

– z vodilnim delavcem iz pete alineje prvega odstavka 52.
člena tega zakona,

– z delavcem, ki opravlja delo na domu, če delovnega časa ni
mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas
samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

158.
člen

(možnosti
drugačnega urejanja v zakonu ali v kolektivnih pogodbah)

(1) Z zakonom
ali s kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti se lahko določi, da se časovna
omejitev dnevne delovne obveznosti nočnega delavca, določena s 151. členom tega
zakona, upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, daljšem kot štiri mesece,
vendar ne daljšem kot šest mesecev.

(2) Z zakonom
ali s kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti se lahko določi, da se dnevni
in tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot ga določa zakon, v
primerih izmenskega dela zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju,
vendar ne daljšem kot šest mesecev.

(3) V
dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto dela
ali poklice v primerih iz četrtega odstavka tega člena se lahko z zakonom ali s
kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti določi, da se dnevni ali tedenski
počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z zakonom, zagotavlja
v določenem daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev.

(4) Po
prejšnjem odstavku se lahko zagotovi pravica do dnevnega ali tedenskega počitka
v dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto dela
ali poklice v primerih:

– kjer narava
dela zahteva stalno prisotnost ali

– kjer narava
dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela ali storitev ali

– v primerih
predvidenega neenakomernega ali povečanega obsega dela.

(5) S
kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi, da se v primerih, ko to
narekujejo objektivni ali tehnični razlogi ali razlogi organizacije dela,
upošteva polni delovni čas po šestem odstavku 147. člena kot povprečna delovna
obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev.

8.
LETNI DOPUST

159.
člen

(trajanje
letnega dopusta)

(1) Delavec
ima pravico do letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti
krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši
delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je
odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca.

(2) Starejši
delavec, invalid, delavec z najmanj 60% telesno okvaro in delavec, ki neguje in
varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, ima pravico do najmanj treh
dodatnih dni letnega dopusta.

(3) Delavec
ima pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še
ni dopolnil 15 let starosti.

160.
člen

(določanje
trajanja letnega dopusta)

(1) Daljše
trajanje letnega dopusta, kot je določeno v prejšnjem členu, se lahko določi s
kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

(2) Delodajalec je dolžan delavce najkasneje do 31. marca
pisno obvestiti o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto.

<s>(2)</s> (3) Prazniki in dela prosti dnevi, odsotnost zaradi
bolezni ali poškodbe ter drugi primeri opravičene odsotnosti z dela se ne
vštevajo v dneve letnega dopusta.

<s>(3)</s> (4) Letni dopust se določa in izrablja v delovnih
dnevih.

<s>(4)</s> (5) Kot dan letnega dopusta se šteje vsak delovni dan,
ki je po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu za posameznega delavca
določen kot delovni dan.

161.
člen

(pridobitev
pravice do letnega dopusta)

Delavec
pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega
delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to,
ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega.

162.
člen

(pravica
do sorazmernega dela letnega dopusta)

(1) Delavec
ima pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem
koledarskem letu:

– če v
koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do
celotnega letnega dopusta,

– če mu
preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil
pravico do celotnega letnega dopusta,

– če mu
delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem.

(2) Če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o
zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti
izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri
posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in
delodajalec dogovorita drugače.

<s>(2)</s> (3) Pri izračunavanju sorazmernega dela letnega
dopusta se najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta.

163.
člen

(izraba
letnega dopusta)

(1) Letni
dopust je mogoče izrabiti v več delih s tem, da mora en del trajati najmanj dva
tedna.

(2)
Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta do konca
tekočega koledarskega leta, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega
leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z
delodajalcem do 30. junija naslednjega leta.

(3) Delavec
ima pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem
koledarskem letu zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega
dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 30. junija naslednjega
koledarskega leta, če je v koledarskem letu, v katerem mu je bil odmerjen
dopust, delal vsaj šest mesecev. <s>Če je delavec v koledarskem letu, v katerem
mu je bil odmerjen dopust, delal manj kot šest mesecev, ima pravico izrabiti
letni dopust v skladu s prejšnjim odstavkom.</s>

(4) Delavec,
ki dela v tujini, lahko v celoti izrabi letni dopust do konca naslednjega
koledarskega leta, če je tako določeno s kolektivno pogodbo delodajalca.

164.
člen

Ob prenehanju delovnega razmerja je delodajalec dolžan dati delavcu
potrdilo o izrabi letnega dopusta.

165.
člen

(način
izrabe letnega dopusta)

(1) Letni
dopust se izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek
in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti.

(2) Starši šoloobveznih otrok imajo pravico izrabiti najmanj
teden dni letnega dopusta v času šolskih počitnic.

<s>(2)</s> (3) Delavec ima pravico izrabiti en dan letnega
dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca
najkasneje tri dni pred izrabo. <s>Delodajalec mu tega ne more odreči, če to
resneje ne ogroža delovnega procesa.</s>

(4) Delodajalec lahko delavcu odreče izrabo letnega dopusta
po drugem in tretjem odstavku tega člena, če bi odsotnost delavca resneje
ogrozila delovni proces.

166.
člen

(neveljavnost
odpovedi pravici do letnega dopusta)

Izjava, s
katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, je neveljavna.
Neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila
o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega
razmerja.

9.
DRUGE ODSOTNOSTI Z DELA

167.
člen

(plačana
odsotnost zaradi osebnih okoliščin)

Delavec ima
pravico do plačane odsotnosti z dela do skupaj največ sedem delovnih dni v
posameznem koledarskem letu zaradi osebnih okoliščin. Za vsak posamezni primer:

– lastne
poroke,

– smrti
zakonca oziroma osebe, ki je zadnji dve leti živela z delavcem v življenjski
skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v
pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali smrti otroka, posvojenca ali
pastorka,

– smrti
staršev – oče, mati, očim, mačeha, posvojitelj,

– hujše
nesreče, ki zadane delavca,

ima delavec
pravico do plačane odsotnosti z dela najmanj en delovni dan.

168.
člen

(odsotnost
z dela zaradi praznovanja)

(1) Delavec
ima pravico do odsotnosti z dela ob praznikih Republike Slovenije, ki so
določeni kot dela prosti dnevi, in ob drugih, z zakonom določenih dela prostih
dnevih.

(2) Pravica iz
prejšnjega odstavka se delavcu lahko omeji, če delovni oziroma proizvodni
proces poteka nepretrgano ali narava dela zahteva opravljanje dela tudi na
praznični dan.

169.
člen

(odsotnost
z dela zaradi zdravstvenih razlogov)

(1) Delavec je
upravičen do odsotnosti z dela v primerih začasne nezmožnosti za delo zaradi
bolezni ali poškodbe in v drugih primerih v skladu s predpisi o zdravstvenem
zavarovanju.

(2) Delavec
ima pravico do odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi na dan, ko prostovoljno
daruje kri. V tem primeru izplača delodajalec nadomestilo plače delavcu v breme
zdravstvenega zavarovanja.

170.
člen

(odsotnost
z dela zaradi opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih zakonih)

Pravico do
odsotnosti z dela ima delavec zaradi opravljanja neprofesionalne funkcije, v
katero je izvoljen na neposrednih državnih ali lokalnih
volitvah, volitvah v Državni svet Republike Slovenije, funkcije oziroma
dolžnosti, v katero je imenovan s strani sodišča, delavec, ki sodeluje v
Ekonomsko socialnem svetu ali v organih, ki so na podlagi zakona sestavljeni iz
predstavnikov socialnih partnerjev, <s>ter delavec, ki je pozvan na dolžnost
vojaškega obveznika, ter na izvajanje obrambnih dolžnosti in dolžnosti zaščite
in reševanja, razen služenja vojaškega roka ali opravljanja nadomestne civilne
službe ter usposabljanja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije</s> ter delavec, ki je pozvan k opravljanju obrambnih dolžnosti,
vojaške dolžnosti, vključno z usposabljanjem v pogodbeni rezervi Slovenske
vojske, ter dolžnosti zaščite reševanja in pomoči v skladu z zakonom, razen v
primeru vpoklica na obvezno ali prostovoljno služenje vojaškega roka,
opravljanja nadomestne civilne službe oziroma usposabljanja za opravljanje
nalog v rezervni sestavi policije, vpoklica pogodbenega pripadnika rezervne
sestave Slovenske vojske k opravljanju vojaške službe v miru ter poziva ali
napotitve na opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči pogodbenega
pripadnika Civilne zaščite, ali je brez krivde poklican k upravnim ali
sodnim organom.

10.
OBVEZNOST OPRAVLJANJA DRUGEGA DELA ZARADI IZJEMNIH OKOLIŠČIN

171.
člen

(sprememba
dela zaradi naravnih ali drugih nesreč)

V primerih
naravnih ali drugih nesreč, če se taka nesreča pričakuje ali v drugih izjemnih
okoliščinah, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje
delodajalca, se lahko vrsta ali kraj opravljanja dela, določenega s pogodbo o
zaposlitvi, začasno spremenita tudi brez soglasja delavca, vendar le, dokler
trajajo take okoliščine.

11.
IZOBRAŽEVANJE

172.
člen

(izobraževanje
delavcev)

(1) Delavec
ima pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in
usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve
oziroma širitve sposobnosti za <s>delo na delovnem mestu ter ohranitve
zaposlitve</s> opravljanje dela po pogodbi o
zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter povečanja zaposljivosti.

(2)
Delodajalec je dolžan zagotoviti izobraževanje, izpopolnjevanje in
usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se
je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti
odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga.
V skladu s potrebami izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delavcev
ima delodajalec pravico delavca napotiti na izobraževanje, izpopolnjevanje in
usposabljanje, delavec pa ima pravico, da sam kandidira.

(3) Trajanje
in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po
njem se določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo.

173.
člen

(pravica
do odsotnosti z dela zaradi izobraževanja)

(1) Delavec,
ki se izobražuje, izpopolnjuje ali usposablja v skladu s prejšnjim členom, kot
tudi delavec, ki se izobražuje, izpopolnjuje ali usposablja v lastnem interesu,
ima pravico do odsotnosti z dela zaradi priprave oziroma opravljanja izpitov.

(2) Če s
kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi ali posebno pogodbo o izobraževanju
pravica iz prejšnjega odstavka ni podrobneje določena, ima delavec pravico do
odsotnosti z dela ob dnevih, ko prvič opravlja izpite.

(3) Če se
delavec izobražuje, izpopolnjuje ali usposablja v skladu s prejšnjim členom,
ima pravico do plačane odsotnosti z dela po prejšnjem odstavku.

12.
DISCIPLINSKA ODGOVORNOST

174.
člen

(disciplinska
odgovornost)

(1) Delavec je
dolžan izpolnjevati pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

(2) Za kršitev
obveznosti iz prejšnjega odstavka je delavec disciplinsko odgovoren.

175.
člen

(disciplinske
sankcije)

(1)
Disciplinsko odgovornemu delavcu lahko delodajalec izreče opomin ali druge
disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, če so
določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

(2)
Disciplinska sankcija ne sme trajno spremeniti delovno pravnega položaja
delavca.

(3) Sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni, zoper
katerega delavec ni zahteval arbitražnega ali sodnega varstva, je izvršilni
naslov.

176.
člen

(ugotavljanje
disciplinske odgovornosti)

Disciplinsko
odgovornost delavca ugotavlja delodajalec – fizična oseba, oziroma če je
delodajalec pravna oseba, osebe, določene v 18. členu tega zakona.

177.
člen

(pravica
do zagovora delavca)

(1) V
disciplinskem postopku mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter
določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor.

(2) Pisno
obdolžitev mora delodajalec delavcu vročiti na način, kot ga določa 180. člen
tega zakona.

(3) V
disciplinskem postopku mora delodajalec omogočiti zagovor delavcu, razen če
le-ta to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje
predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba.

178.
člen

(izbira
disciplinske sankcije)

Pri izbiri
disciplinske sankcije mora delodajalec upoštevati stopnjo krivde, pomembne
subjektivne in objektivne okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena, in
individualne lastnosti delavca.

179.
člen

(vloga
sindikata)

(1) Če delavec
tako zahteva, mora delodajalec o uvedbi disciplinskega postopka in kršitvi
pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka.

(2) Sindikat
lahko poda svoje mnenje v roku osmih dni in mora svoje eventualno mnenje
obrazložiti.

(3)
Delodajalec mora pisno mnenje sindikata obravnavati v roku osmih dni in se
opredeliti do navedb.

180.
člen

(odločitev
o disciplinski odgovornosti)

(1) Sklep o
disciplinski odgovornosti mora vsebovati izrek, obrazložitev in pravni pouk.

(2) Sklep o
disciplinski odgovornosti mora delodajalec delavcu vročiti osebno, praviloma v
prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec
dnevno prihaja na delo.

(3) Sklep o
disciplinski odgovornosti vroča delodajalec delavcu po pravilih pravdnega
postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki
Sloveniji. V tem primeru se sklep o disciplinski odgovornosti objavi na
oglasnem mestu na sedežu delodajalca. Po preteku osem dni se šteje vročitev za
opravljeno.

(4) Sklep o
disciplinski odgovornosti mora delodajalec poslati v vednost sindikatu,
katerega član je delavec ob uvedbi postopka.

181.
člen

(zastaranje)

(1) Uvedba
disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za
kršitev in storilca oziroma v treh mesecih od dneva, ko je bila kršitev
storjena.

(2) Vodenje
disciplinskega postopka zastara v treh mesecih od uvedbe postopka, to je od
vročitve obdolžitve delavcu po 177. členu tega zakona.

(3) Zastaralni
rok ne teče v času postopka pred delovnim sodiščem.

(4) Izvršitev
disciplinske sankcije zastara v 30 dneh po vročitvi sklepa.

13.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST

182.
člen

(odškodninska
odgovornost delavcev)

(1) Delavec,
ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo
delodajalcu, jo je dolžan povrniti.

(2) Če
povzroči škodo več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren za tisti del škode,
ki ga je povzročil.

(3) Če za
vsakega delavca ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil, so vsi
delavci enako odgovorni in povrnejo škodo v enakih delih.

(4) Če je več
delavcev povzročilo škodo z naklepnim kaznivim dejanjem, so za škodo solidarno
odgovorni.

183.
člen

(zmanjšanje
odškodnine ali oprostitev plačila odškodnine)

Odškodnina se
lahko zmanjša ali se delavca lahko oprosti njenega plačila, če je zmanjšanje
ali oprostitev plačila primerna glede na njegovo prizadevanje za odpravo škode,
odnos do dela ali njegovo gmotno stanje.

184.
člen

(odškodninska
odgovornost delodajalca)

(1) Če je
delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti
delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava.

(2)
Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je
delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

185.
člen

(pavšalna
odškodnina)

Če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo
nesorazmerne stroške, se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem
s kolektivno pogodbo, razen v primerih iz sedmega odstavka 6. člena in iz
tretjega odstavka 45. člena tega zakona.

IV.
VARSTVO NEKATERIH KATEGORIJ DELAVCEV

1.
VARSTVO ŽENSK

186.
člen

(prepoved
opravljanja podzemnih del)

(1) Delavke ne
smejo opravljati podzemnih del v rudnikih.

(2) Prepoved
iz prejšnjega odstavka ne velja za delavke:

– ki so
vodilne osebe oziroma vodijo delovne enote in imajo pooblastila za samostojne
odločitve,

– ki morajo
zaradi strokovnega izobraževanja opraviti določen čas prakse na podzemnih delih
v rudnikih,

– ki so
zaposlene v zdravstvenih in socialnih službah in v drugih primerih, ko morajo
odhajati na podzemna dela v rudnik zaradi opravljanja del, ki niso fizična.

2.
VARSTVO DELAVCEV ZARADI NOSEČNOSTI IN STARŠEVSTVA

187.
člen

(splošno)

(1) Delavci
imajo zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem
razmerju.

(2) V primeru
spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in
starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca.

(3)
Delodajalec mora delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih
obveznosti.

188.
člen

(varstvo
podatkov v zvezi z nosečnostjo)

V času
trajanja delovnega razmerja delodajalec ne sme zahtevati ali iskati
kakršnihkoli podatkov o nosečnosti delavke, razen če to sama dovoli zaradi
uveljavljanja pravic v času nosečnosti.

189.
člen

(prepoved
opravljanja del v času nosečnosti in v času dojenja)

(1) V času
nosečnosti in ves čas, ko doji otroka, delavka ne sme opravljati del, ki bi
lahko ogrozila njeno zdravje ali zdravje otroka zaradi izpostavljenosti
dejavnikom tveganja ali delovnim pogojem, ki se določijo z izvršilnim
predpisom.

(2) Če delavka
v času nosečnosti in ves čas, ko doji otroka, opravlja delo, pri katerem je
izpostavljena dejavnikom tveganja, postopkom in delovnim pogojem, ki se
podrobneje določijo z izvršilnim predpisom, mora delodajalec sprejeti ustrezne
ukrepe z začasno prilagoditvijo pogojev dela ali prilagoditvijo delovnega časa,
če iz ocene tveganja izhaja nevarnost za njeno zdravje in zdravje otroka.

(3) Če delavka
opravlja delo po prvem odstavku tega člena, ali delo po prejšnjem odstavku, pa
se z začasno prilagoditvijo pogojev dela ali prilagoditvijo delovnega časa ni
možno izogniti nevarnosti za zdravje delavke ali zdravje otroka, mora
delodajalec zagotoviti delavki opravljanje drugega ustreznega dela in plačo,
kot da bi opravljala svoje delo, če je to zanjo ugodnejše.

(4) Če
delodajalec delavki ne zagotovi drugega ustreznega dela po prejšnjem odstavku,
ji mora v času, ko je delavka iz tega razloga odsotna z dela, zagotoviti
nadomestilo plače v skladu s prvim, drugim, sedmim in devetim odstavkom 137.
člena tega zakona.

(5) Izvršilni
predpis, v katerem se podrobneje določijo dejavniki tveganja in delovni pogoji
iz prvega odstavka tega člena, ter dejavniki tveganja, postopki in delovni
pogoji iz drugega odstavka tega člena, izda minister, pristojen za delo, v
soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje.

190.
člen

(varstvo
v času nosečnosti in starševstva v zvezi z nočnim in nadurnim delom)

(1) Delavcu,
ki neguje otroka, starega do treh let, se lahko naloži opravljanje nadurnega
dela ali dela ponoči samo po njegovem predhodnem pisnem soglasju.

(2) Delavka v
času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko doji otroka, ne
sme opravljati nadurnega dela ali dela ponoči, če iz ocene tveganja zaradi
takega dela izhaja nevarnost za njeno zdravje ali zdravje otroka.

(3) Enemu od
delavcev-staršev, ki ima otroka, mlajšega od sedem let ali hudo bolnega otroka
ali otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, in ki živi sam z otrokom in
skrbi za njegovo vzgojo in varstvo, se sme naložiti, da opravlja nadurno delo
ali delo ponoči, samo po njegovem predhodnem pisnem soglasju.

191.
člen

(starševski
dopust)

(1)
Delodajalec je dolžan zagotavljati pravico do odsotnosti z dela ali krajšega
delovnega časa delavcu zaradi izrabe starševskega dopusta, določenega z
zakonom.

(2) Delavec je
dolžan delodajalca obvestiti o začetku in načinu izrabe pravic iz prejšnjega
odstavka v roku 30 dni pred začetkom izrabe pravic, razen če zakon, ki ureja
starševski dopust, ne določa drugače.

192.
člen

(nadomestilo
plače)

Delavec, ki
izrablja starševski dopust, ima pravico do nadomestila plače v skladu s
predpisi, ki urejajo starševski dopust.

193.
člen

(pravica
doječe matere)

(1) Delavka,
ki doji otroka in dela s polnim delovnim časom, ima pravico do odmora za
dojenje med delovnim časom, ki traja najmanj eno uro dnevno.

(2) Pravica do
nadomestila plače za čas odmora po prejšnjem odstavku se uresničuje v skladu s
predpisi, ki urejajo starševski dopust.

3.
VARSTVO DELAVCEV, KI ŠE NISO DOPOLNILI 18 LET STAROSTI

194.
člen

(splošno)

Delavci, ki še
niso dopolnili 18 let starosti, uživajo v delovnem razmerju posebno varstvo.

195.
člen

(prepoved
opravljanja del)

(1) Delavcu,
ki še ni dopolnil 18 let starosti, se ne sme naložiti:

– dela, ki se
opravlja pod zemljo ali pod vodo,

– dela, ki
objektivno presega njegove telesne in psihološke sposobnosti,

– dela, ki
vključuje škodljivo izpostavljanje dejavnikom, ki so strupeni, karcinogeni, ki
povzročajo dedne genske poškodbe ali škodujejo nerojenemu otroku ali kako
drugače kronično vplivajo na človekovo zdravje,

– dela, ki
vključuje škodljivo izpostavljanje sevanju,

– dela, ki
vključuje tveganje glede nesreč, ki ga mlada oseba ne more prepoznati ali se mu
izogniti zaradi svoje nezadostne pozornosti do varnosti ali pa zaradi
pomanjkanja izkušenj ali usposobljenosti,

– dela, ki
vključuje tveganje za zdravje zaradi izjemnega mraza, vročine, hrupa ali
vibracij,

in ki se
podrobneje določijo z izvršilnim predpisom.

(2) Delavcu,
ki še ni dopolnil 18 let starosti, se tudi ne sme naložiti dela, pri katerem je
izpostavljen dejavnikom tveganja in postopkom ter del, ki se podrobneje
določijo z izvršilnim predpisom, če iz ocene tveganja izhaja nevarnost za
varnost, zdravje in razvoj delavca.

(3) V
izvršilnem predpisu se določijo tudi pogoji, pod katerimi lahko delavec, ki še
ni dopolnil 18 let, izjemoma opravlja dela, ki so po prejšnjih dveh odstavkih
prepovedana in sicer v primerih izvajanja praktičnega izobraževanja v okviru
izobraževalnih programov, če se delo opravlja pod nadzorom pristojnega delavca.

(4) Izvršilni
predpis iz prejšnjih odstavkov izda minister, pristojen za delo, v soglasju z
ministrom, pristojnim za zdravje.

196.
člen

(delovni
čas, odmor, počitek)

(1) Delovni
čas delavca, ki še ni dopolnil 18 let starosti, ne sme biti daljši od osem ur
na dan in 40 ur na teden.

(2) Delavec,
ki še ni dopolnil 18 let starosti in dela najmanj štiri ure in pol na dan, ima
pravico do odmora med delovnim časom v trajanju najmanj 30 minut.

(3) Delavec,
ki še ni dopolnil 18 let starosti, ima pravico do počitka med dvema dnevoma v
trajanju najmanj 12 zaporednih ur.

(4) Delavec,
ki še ni dopolnil 18 let starosti, ima pravico do tedenskega počitka v trajanju
48 neprekinjenih ur.

197.
člen

(prepoved
opravljanja nočnega dela)

(1) Delavec,
ki še ni dopolnil 18 let starosti, ne sme delati ponoči med 22. uro in šesto
uro naslednjega dne, v primerih opravljanja dela s področja kulturne,
umetniške, športne in oglaševalne dejavnosti pa med 24. in četrto uro naslednjega dne.

(2) Izjemoma
se lahko odredi, da delavec, ki še ni dopolnil 18 let starosti, dela ponoči v
primeru višje sile, ko tako delo traja določen čas in mora biti izvršeno takoj,
polnoletni delavci pa niso na razpolago v ustreznem številu.

(3) V primeru
opravljanja nočnega dela delavca, ki še ni dopolnil 18 let starosti, mora
delodajalec zagotoviti nadzor s strani polnoletnega delavca.

(4) V primeru
opravljanja nočnega dela delavca, ki še ni dopolnil 18 let starosti, mora
delodajalec delavcu zagotoviti ustrezen počitek v naslednjih treh tednih.

198.
člen

(povečan
letni dopust)

Delavec, ki še
ni dopolnil 18 let starosti, ima pravico do letnega dopusta, povečanega za
sedem delovnih dni.

4.
VARSTVO INVALIDOV

199.
člen

(zaposlovanje,
usposabljanje ali preusposabljanje invalidov)

Delodajalec
zagotavlja varstvo delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega
invalida, pri zaposlovanju, usposabljanju ali preusposabljanju v skladu s
predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov in predpisi o pokojninskem
in invalidskem zavarovanju.

200.
člen

(pravice
delovnih invalidov)

Delavcu, pri
katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, mora delodajalec zagotoviti:

– opravljanje
drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti,

– opravljanje
dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost,

– poklicno
rehabilitacijo,

– nadomestilo
plače

v skladu s
predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

5.
VARSTVO STAREJŠIH DELAVCEV

201.
člen

(opredelitev)

Delavci,
starejši od 55 let, uživajo posebno varstvo (v nadaljnjem besedilu: starejši
delavec).

202.
člen

(krajši
delovni čas)

Starejši delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi oziroma
ima pravico, da začne delati s krajšim delovnim časom od polnega na istem ali
drugem ustreznem delovnem mestu, če se delno upokoji.

203.
člen

(omejitev
nadurnega in nočnega dela)

Starejšemu
delavcu delodajalec brez delavčevega pisnega soglasja ne sme odrediti nadurnega
ali nočnega dela.

V.
UVELJAVLJANJE IN VARSTVO PRAVIC, OBVEZNOSTI IN ODGOVORNOSTI IZ DELOVNEGA
RAZMERJA

204.
člen

(uveljavljanje
pravic pri delodajalcu in sodno varstvo)

(1) Če delavec
meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši
katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati,
da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni.

(2) Če delodajalec
v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne
izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve,
lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma
odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim
delovnim sodiščem.

(3) Ugotovitev
nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja
veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti
delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva,
ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

(4) Ne glede
na rok iz drugega odstavka tega člena, lahko delavec denarne terjatve iz
delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

(5) Neizbrani
kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved
diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva
sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

205.
člen

(arbitraža)

(1) S
kolektivno pogodbo se lahko določi arbitražo za reševanje individualnih
delovnih sporov. V tem primeru mora kolektivna pogodba določati sestavo,
postopek in druga vprašanja, pomembna za delo arbitraže.

<s>(2) Če je s
kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca in delavca, predvidena arbitraža za
reševanje individualnih delovnih sporov, se lahko delavec in delodajalec v
pogodbi o zaposlitvi oziroma najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za
izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, sporazumeta
o reševanju spora pred arbitražo.</s>

(2) Če je s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca in
delavca, predvidena arbitraža za reševanje individualnih delovnih sporov, se
lahko delavec in delodajalec najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za
izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca sporazumeta
o reševanju spora pred arbitražo.

(3)
Razveljavitev arbitražne odločitve se lahko zahteva le v primerih, ki jih
določa zakon o delovnih in socialnih sodiščih.

(4) Če arbitraža
ne odloči v roku, določenem s kolektivno pogodbo, najkasneje pa v roku <s>60</s>
90 dni, lahko delavec v nadaljnjem roku 30 dni
zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem.

206.
člen

(zastaranje
terjatev)

Terjatve iz
delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.

VI.
DELOVANJE IN VARSTVO SINDIKALNIH ZAUPNIKOV

207.
člen

(obveznosti
delodajalca do sindikata)

Delodajalec
mora sindikatu zagotoviti pogoje za hitro in učinkovito opravljanje sindikalnih
dejavnosti v skladu s predpisi, s katerimi se varujejo pravice in interesi
delavcev. Delodajalec je dolžan sindikatu omogočiti dostop do podatkov, ki so
potrebni pri opravljanju sindikalne dejavnosti.

208.
člen

(sindikalni
zaupnik)

(1) Sindikat,
ki ima člane zaposlene pri določenem delodajalcu, lahko imenuje ali izvoli
sindikalnega zaupnika, ki ga bo zastopal pri delodajalcu. Če zaupnik ni
določen, zastopa sindikat njegov predsednik.

(2) Sindikat
mora obvestiti delodajalca o imenovanju oziroma izvolitvi sindikalnega
zaupnika.

(3) Sindikalni
zaupnik ima pravico zagotavljati in varovati pravice in interese članov
sindikata pri delodajalcu.

(4) Sindikalni
zaupnik mora izvajati sindikalno dejavnost v času in na način, ki ne zmanjšuje
učinkovitosti poslovanja delodajalca.

209.
člen

(varstvo
sindikalnih zaupnikov v primeru prenosa)

(1) V primeru
spremembe delodajalca, sindikalni zaupnik ohrani svoj status, če pri
delodajalcu prevzemniku obstajajo pogoji za njegovo imenovanje v skladu s
kolektivno pogodbo.

(2) Prejšnji
odstavek se ne uporablja, če so izpolnjeni pogoji za ponovno imenovanje
sindikalnega zaupnika.

(3) Sindikalni
zaupnik, ki mu preneha mandat zaradi prenosa, uživa varstvo v skladu z 210.
členom tega zakona še eno leto po prenehanju funkcije.

210.
člen

(varstvo
sindikalnega zaupnika in sindikalna članarina)

(1) Število
sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 113. členom tega zakona, se
lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma
dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom.

(2)
Sindikalnemu zaupniku iz prejšnjega odstavka zaradi sindikalne dejavnosti tudi
ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali
odškodninskega postopka ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali
podrejen položaj.

(3) Na zahtevo
sindikata zagotavlja delodajalec v skladu z aktom sindikata, katerega član je
delavec, tehnično izvedbo obračuna in plačevanja sindikalne članarine za
delavca.

VII.
POSEBNE DOLOČBE

1.
OPRAVLJANJE DELA V TUJINI IN POLOŽAJ DELAVCEV, NAPOTENIH NA DELO V REPUBLIKO
SLOVENIJO

211.
člen

(splošno)

(1) V skladu s
pogodbo o zaposlitvi lahko delodajalec začasno napoti delavca na delo v tujino.

(2) Delavec
lahko odkloni napotitev v tujino, če obstajajo opravičeni razlogi, kot so:

– nosečnost,

– varstvo
otroka, ki še ni dopolnil sedem let starosti,

– vzgoja in
varstvo otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti, če delavec živi sam z
otrokom in skrbi za njegovo vzgojo in varstvo,

– invalidnost,

– zdravstveni
razlogi,

– drugi
razlogi, določeni s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo, ki
neposredno zavezuje delodajalca.

(3) Če pogodba
o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, morata delodajalec in
delavec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pogodba se lahko sklene za čas
dokončanja projekta oziroma za čas dokončanja dela, ki ga napoteni delavec
opravlja v tujini.

212.
člen

(pogodba
o zaposlitvi za opravljanje dela v tujini)

(1) Če je
delavec začasno napoten na delo v tujino, mora pogodba o zaposlitvi poleg
obveznih sestavin po tem zakonu vsebovati še določbe o:

– trajanju
dela v tujini,

– praznikih in
dela prostih dnevih,

– minimalnem
letnem dopustu,

– višini plače
in valuti, v kateri se le-ta izplačuje,

– dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini,

– drugih
prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec upravičen za čas dela v
tujini in pogojih vrnitve v domovino.

(2) Namesto
določil iz <s>četrte in pete</s> četrte, pete in šeste alineje
prejšnjega odstavka, se lahko pogodba o zaposlitvi sklicuje na drug zakon, drug
predpis ali na kolektivno pogodbo, ki ureja to vprašanje.

213.
člen

(položaj
napotenih delavcev)

(1) Delavec,
ki ga tuji delodajalec napoti na začasno delo v Republiko Slovenijo na podlagi
pogodbe o zaposlitvi po tujem pravu, opravlja začasno delo v Republiki
Sloveniji pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo delo in zaposlovanje
tujih državljanov.

(2) Delavcu iz
prejšnjega odstavka mora delodajalec zagotoviti pravice po predpisih Republike
Slovenije in po določbah <s>kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo</s> kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, ki urejajo
delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, plačo,
varnost in zdravje pri delu, posebno varstvo delavcev in zagotavljanje
enakopravnosti, če je to za delavca ugodneje.

(3) V primeru
začasnih začetnih del, ki so sestavni del pogodbe o dobavi blaga, ki ne trajajo
več kot osem delovnih dni in jih opravljajo strokovni delavci dobavitelja, se
ne uporablja določba prejšnjega odstavka v delu, ki se nanaša na minimalni
letni dopust in plačo.

<s>(4) V
primeru vzajemnosti, se ne uporablja določba drugega odstavka tega člena v
delu, ki se nanaša na plačo, če opravljanje začasnega dela napotenih delavcev
ni daljše od enega meseca.</s>

(4) Določba drugega odstavka tega člena se ne uporablja v
delu, ki se nanaša na plačo, če opravljanje začasnega dela napotenih delavcev
ni daljše od enega meseca v posameznem koledarskem letu.

(5) Določbe
tretjega in četrtega odstavka tega člena se ne uporabljajo za dejavnosti, ki so
registrirane v okviru gradbeništva.

(6) Zavod za
zaposlovanje spremlja in obvešča o pogojih zaposlovanja in dela delavcev, ki
opravljajo delo v Republiki Sloveniji po prvem odstavku tega člena.

2.
DELO OTROK, MLAJŠIH OD 15 LET, VAJENCEV, DIJAKOV IN ŠTUDENTOV

214.
člen

(delo
otrok, mlajših od 15 let, vajencev, dijakov in študentov)

(1)
Prepovedano je delo otrok, mlajših od 15 let.

(2) Otrok, ki
je mlajši od 15 let, lahko izjemoma, proti plačilu sodeluje pri snemanju
filmov, pripravi in izvajanju umetnostnih, scenskih in drugih del s področja
kulturne, umetniške, športne in oglaševalne aktivnosti.

(3) Otrok, ki
je dopolnil starost 13 let, lahko opravlja lažje delo najdalj 30 dni v
posameznem koledarskem letu v času šolskih počitnic tudi v drugih dejavnostih,
na način, v obsegu in pod pogojem, da dela, ki jih bo opravljal, ne ogrožajo
njegovo varnost, zdravje, moralo, izobraževanje in razvoj. Vrste lažjih del se
določijo z izvršilnim predpisom.

(4) Otrok
lahko opravlja delo po drugem in tretjem odstavku tega člena po predhodnem
dovoljenju inšpektorja za delo, ki ga le-ta izda na podlagi zahtevka zakonitega
zastopnika. Postopek in pogoji za izdajo dovoljenja inšpektorja za delo se
podrobneje določijo z izvršilnim predpisom.

(5) Izvršilni
predpis iz prejšnjih dveh odstavkov izda minister, pristojen za delo, v
soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje.

(6) Pri
delodajalcu lahko vajenci, dijaki in študenti, ki so dopolnili starost 14 let,
opravljajo praktično izobraževanje v okviru izobraževalnih programov.

(7) V primerih
iz drugega, tretjega in šestega odstavka tega člena, v primerih občasnega ali
začasnega opravljanja dela dijakov in študentov ter volonterskega opravljanja
pripravništva, se uporabljajo določbe tega zakona o prepovedi
diskriminacije, enaki obravnavi glede na spol, delovnem času, odmorih in
počitkih, o posebnem varstvu delavcev, ki še niso dopolnili 18 let starosti,
ter o odškodninski odgovornosti.

215.
člen

(vajenci)

(1) Vajenec,
ki se poklicno izobražuje pri delodajalcu na podlagi učne pogodbe, sklenjene v
skladu z zakonom, ima delovno knjižico.

(2) Za vajenca
se v času poklicnega izobraževanja pri delodajalcu, poleg določb zakona, ki
ureja poklicno in strokovno izobraževanje, uporabljajo določbe tega zakona, ki
določajo posebno varstvo delavcev, ki še niso dopolnili 18 let starosti (tretja
alinea drugega odstavka 145. člena, 194. do 198. člen), določba, ki ureja
razporeditev delovnega časa (prvi in tretji odstavek 147. člena), določba o
odmoru med delovnim časom (154. člen), tedenskem počitku (156. člen), o plačani
odsotnosti zaradi osebnih okoliščin (167. člen), odsotnosti z dela zaradi praznovanja
(168. člen), odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov (169. člen),
odsotnosti z dela zaradi opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih
zakonih (170. člen) in o odškodninski odgovornosti (182. do 185. člen).

(3) Glede
uveljavljanja in varstva pravic vajenca v času poklicnega izobraževanja pri
delodajalcu se uporabljajo določbe 204., 205. in 206. člena tega zakona.

216.
člen

Prenehal veljati - glej 65. člen ZZZPB-F.

217.
člen

(posebne
varstvene določbe)

(1) Ne glede
na določbe sedmega odstavka 214. člena in drugega odstavka 215. člena tega
zakona, delovni čas otrok, mlajših od 15 let, ki opravljajo lažje delo v času
šolskih počitnic, ne sme trajati več kot sedem ur na dan in 35 ur na teden.
Delo otroka, ki ga opravlja v šolskem letu izven časa, določenega za pouk, ne
sme trajati več kot dve uri na dan in ne več kot 12 ur na teden.

(2) Otrokom je
v vsakem primeru prepovedano opravljati nočno delo med osmo uro zvečer in šesto
uro zjutraj.

(3) Otrokom je
potrebno zagotoviti v vsakem 24-urnem obdobju dnevni počitek najmanj 14
zaporednih ur.

3.
POGODBA O ZAPOSLITVI ZA POMORŠČAKE

218.
člen

(registracija
pogodbe o zaposlitvi)

(1) Pogodbo o
zaposlitvi s pomorščakom predloži delodajalec v presojo zakonitosti in
registracijo pristojni upravni enoti v osmih dneh od dneva sklenitve.

(2) Minister,
pristojen za pomorstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, predpiše
vsebino, način in postopek registracije pogodbe o zaposlitvi iz prejšnjega
odstavka.

219.
člen

(minimalna
starost)

Pogodbo o
zaposlitvi za delo na ladji smejo skleniti osebe, ki so dopolnile starost 16
let.

220.
člen

(poskusno
delo)

Ne glede na
določbo drugega odstavka 125. člena tega zakona, sme poskusno delo za člana
posadke ladij trgovske mornarice dolge plovbe trajati več kot šest mesecev,
vendar le do vrnitve ladje v slovensko pristanišče.

221.
člen

(delovni
čas)

(1) Ne glede
na določbo drugega odstavka 143. člena in 155. člena tega zakona lahko nadurno
delo pomorščaka izjemoma traja 86 ur na mesec.

(2) Dnevni
delovni čas pomorščaka ne sme trajati več kot 14 ur na dan in ne več kot 72 ur
na teden.

(3) Obdobje
dnevnega počitka se sme zagotoviti pomorščaku največ v dveh delih, pri čemer
mora en del trajati najmanj šest nepretrganih ur.

222.
člen

(nočno
delo)

Delavec –
pomorščak, mlajši od 18 let, ne sme delati ponoči med 22. in sedmo uro naslednjega dne, razen v primerih izvajanja praktičnega izobraževanja v okviru
izobraževalnih programov.

223.
člen

(letni
dopust)

Če je tako
določeno s kolektivno pogodbo, lahko delavci – pomorščaki v celoti izrabijo
letni dopust ne glede na določbo 163. člena tega zakona do konca naslednjega
koledarskega leta.

<s>4.
DELOVNA KNJIŽICA</s>

<s>(splošno)</s>

<s>(1) Delavec
ima delovno knjižico, ki je javna listina.</s>

<s>(2) Delovne
knjižice izdajajo pristojne upravne enote, ki vodijo tudi evidenco o izdanih
delovnih knjižicah.</s>

<s>(3)
Minister, pristojen za delo, predpiše vsebino in obliko delovne knjižice,
postopek izdaje, način vpisovanja podatkov in postopek zamenjave delovne
knjižice ter vodenje evidence o izdanih delovnih knjižicah.</s>

<s>(vloga
za izdajo delovne knjižice in evidenca izdanih delovnih knjižic)</s>

<s>(1) Delovna
knjižica se izda na podlagi vloge za njeno izdajo in predloženih potrebnih
dokazil.</s>

<s>(2) Vloga
za izdajo delovne knjižice se vloži na predpisanem obrazcu, ki vsebuje
naslednje podatke:</s>

<s>– priimek
in ime;</s>

<s>– enotno
matično številko občana oziroma, če ta ni določena, rojstni datum in spol;</s>

<s>– davčno
številko;</s>

<s>– kraj
rojstva;</s>

<s>– stalno
prebivališče oziroma začasno prebivališče;</s>

<s>–
državljanstvo;</s>

<s>– sedež delodajalca,
pri katerem sklepa pogodbo o zaposlitvi;</s>

<s>– datum in
kraj vložitve vloge.</s>

<s>(3) Zahtevi
za izdajo delovne knjižice se priloži tudi obrazec delovne knjižice.</s>

<s>(4)
Evidenca o izdanih delovnih knjižicah vsebuje poleg podatkov iz prve, druge,
tretje, četrte, pete in šeste alinee drugega odstavka tega člena še:</s>

<s>– zaporedno
številko (ki se vpiše v delovno knjižico kot registrska številka);</s>

<s>– datum
izdaje delovne knjižice;</s>

<s>– serijsko
številko delovne knjižice;</s>

<s>– upravno
enoto, ki je delovno knjižico izdala;</s>

<s>– podatke o
izgubljenih, pogrešanih, ukradenih, poškodovanih ali izpolnjenih delovnih
knjižicah in</s>

<s>– podatke o
izdaji nove delovne knjižice.</s>

<s>(5) Podatke
iz evidence o izdanih delovnih knjižicah lahko uporabljajo:</s>

<s>–
pooblaščene uradne osebe ministrstva, pristojnega za delo, inšpekcije za delo
in upravnih enot, če gre za izvrševanje z zakonom določenih nalog, in</s>

<s>– sodišča.</s>

<s>(obveznosti
delavca in delodajalca)</s>

<s>(1) Delavec
mora delodajalcu izročiti delovno knjižico ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.</s>

<s>(2)
Delodajalec mora delavcu izdati pisno potrdilo o prejemu delovne knjižice.</s>

<s>(3)
Delodajalec ima delovno knjižico delavca med trajanjem delovnega razmerja v
hrambi, na izrecno zahtevo delavca pa mu jo mora proti podpisu o prejemu
izročiti.</s>

<s>(4)
Delodajalec je dolžan vpisovati podatke v delovno knjižico v skladu z
izvršilnim predpisom iz tretjega odstavka 224. člena tega zakona.</s>

<s>(5)
Delodajalec mora takoj ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavcu
proti potrdilu o prejemu vrniti delovno knjižico.</s>

<s>(6) Če
delodajalec po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh ne more
delavcu vročiti delovne knjižice, jo pošlje pristojni upravni enoti po stalnem
prebivališču delavca, če je stalno prebivališče delavca neznano, pa upravni
enoti, ki je izdala delovno knjižico.</s>

VIII.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO

227.
člen

(splošno)

(1) Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona,
izvršilnih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, ki
urejajo delovna razmerja, opravlja inšpektorat za delo v skladu s predpisi, ki
urejajo inšpekcijsko nadzorstvo.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek, ima inšpektor za delo po
opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu pravico in dolžnost z odločbo delodajalcu
odrediti, da zagotovi izvajanje zakona v primerih kršitev določb drugega
odstavka 20., 28., prvega odstavka 142., tretjega odstavka 143., 145., 147.,
150., 151., 154., 155., 156., 159., 189., 190., prvega odstavka 193., 195.,
196., 197., 198., 203., 214., 215., 217., tretjega, četrtega in petega odstavka
226. člena tega zakona.

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, lahko inšpektor za
delo, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda,
zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka
roka za arbitražo oziroma sodno varstvo oziroma do izvršljive arbitražne
odločitve, oziroma če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe
zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo
začasne odredbe.

228.
člen

(posredovanje
v sporu med delavcem in delodajalcem)

(1) Če
delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne
izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve,
lahko delavec oziroma delodajalec predlaga posredovanje inšpektorja za delo v
sporu.

(2) Če je
posredovanje predlagal le delavec ali le delodajalec, inšpektor za delo najprej
pridobi soglasje druge stranke za reševanje spora s posredovanjem.

(3) Inšpektor
za delo lahko posreduje v sporu med delavcem in delodajalcem z namenom, da
delavec in delodajalec sporazumno rešita spor.

(4) Inšpektor
za delo lahko posreduje v sporu med delavcem in delodajalcem vse do izvršljive
arbitražne odločitve o spornem vprašanju oziroma do odločitve sodišča prve
stopnje o spornem vprašanju.

(5) Sporazum o
razrešitvi spornega vprašanja med delavcem in delodajalcem ne sme nasprotovati
morali ali prisilnim predpisom.

(6) Sporazum o razrešitvi spora med delavcem in delodajalcem,
sklenjen v skladu z zakonom, je izvršilni naslov.

IX.
KAZENSKE DOLOČBE

229.
člen

(1) Z globo od 3000 do 20.000 eurov se kaznuje delodajalec –
pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno
opravlja dejavnost, če:

1. iskalca zaposlitve ali delavca postavlja v neenakopraven
položaj (6. člen);

2. pri njem opravlja delavec delo na podlagi pogodbe
civilnega prava v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena tega zakona;

3. sklene pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki še ni dopolnila
15. leta starosti (19. člen);

4. sklene pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki ne izpolnjuje
pogojev za opravljanje dela (20. člen), razen če sklene pogodbo o zaposlitvi v
skladu s tretjim odstavkom 20. člena tega zakon;

5. objavi prosto delo v nasprotju s 25. členom tega zakona;

6. pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ravna v nasprotju s 26.
členom tega zakona;

7. ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem
ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom 45. člena tega zakona;

8. sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zunaj primerov
iz prvega odstavka 52. člena tega zakona;

9. sklene eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za
določen čas v nasprotju s 53. členom tega zakona;

10. pri nezakonito sklenjeni pogodbi za določen čas ne
upošteva posledice iz 54. člena tega zakona;

11. napoti delavce na delo k drugemu uporabniku v nasprotju z
drugim odstavkom 57. člena tega zakona;

12. zagotavlja delo delavca uporabniku v nasprotju z 59.
členom tega zakona;

13. delavcem ne zagotavlja pravic v skladu z drugim odstavkom
73. člena tega zakona;

14. pisno ne obvesti sindikata o nameravani redni ali izredni
odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (prvi odstavek 84. člena);

15. ne izrazi v pisni obliki redne ali izredne odpovedi
pogodbe o zaposlitvi (86. člen) ali delavcu ne vroči redne ali izredne odpovedi
pogodbe o zaposlitvi v skladu s 87. členom tega zakona;

16. v nasprotju z določbo 83. člena ter tretjega, četrtega in
šestega odstavka 88. člena odpove pogodbo o zaposlitvi;

17. izvede postopek odpovedi večjega števila delavcev iz
poslovnih razlogov v nasprotju z določbami 96., 97., 98., 99., 100. in 101. člena tega zakona;

18. v nasprotju z drugim odstavkom 110. člena izredno odpove
pogodbo o zaposlitvi;

19. delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi v nasprotju s 113.,
114., 115. in 116. členom tega zakona;

20. pri določitvi plače delavca ne upošteva minimuma,
določenega s posebnim zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno
zavezuje delodajalca (prvi odstavek 126. člena);

21. napotenim delavcem, ki začasno opravljajo delo v
Republiki Sloveniji, ne zagotovi pravic iz drugega odstavka 213. člena tega
zakona;

22. omogoči delo otrok pod 15. letom starosti, dijakov in
študentov v nasprotju z 214., 215. in 217. členom tega zakona.

(2) Z globo od 1500 do 8000 evrov se kaznuje manjši
delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik,
ki samostojno opravlja dejavnost, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3) Z globo od 450 do 1200 eurov se kaznuje delodajalec
posameznik, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(4) Z globo od 450 do 2000 eurov se kaznuje tudi odgovorna
oseba delodajalca pravne osebe ter odgovorna oseba v državnem organu ali v
samoupravni lokalni skupnosti, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

230.
člen

(1) Z globo od 1500 do 4000 eurov se kaznuje delodajalec –
pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno
opravlja dejavnost, če:

1. ne obvesti strokovnega delavca oziroma strokovne službe o
zaposlenih za določen čas in o začasnih delavcih v skladu z drugim odstavkom
43. člena tega zakona;

2. naloži delavcu, ki dela krajši delovni čas, delo preko
dogovorjenega delovnega časa v nasprotju s šestim odstavkom 64. člena tega
zakona;

3. ne zagotavlja varnih delovnih pogojev pri delu na domu
(drugi odstavek 69. člena);

4. pred prenosom ne obvesti sindikatov oziroma se ne
posvetuje s sindikati v skladu s 74. členom tega zakona;

5. določi polni delovni čas v nasprotju s prvim odstavkom
142. člena tega zakona;

6. uvede oziroma odredi delo preko polnega delovnega časa v
nasprotju s 143. členom tega zakona;

7. odredi delo preko polnega delovnega časa v nasprotju s
145. členom tega zakona;

8. razporedi delovni čas v nasprotju s 147. členom tega
zakona;

9. ne posreduje podatkov o nočnem delu delavcev v skladu z
drugim odstavkom 149. člena tega zakona;

10. ne zagotavlja posebnega varstva delavcev pri delu ponoči
ali ne upošteva časovnih omejitev dela ponoči (150. in 151. člen);

11. se pred uvedbo nočnega dela ne posvetuje s sindikatom v
skladu s 152. členom tega zakona;

12. uvede nočno delo žensk brez soglasja ministra, pristojnega
za delo (tretji odstavek 153. člena);

13. delavcu ne zagotovi odmora med delovnim časom, počitka
med zaporednima delovnima dnevoma in tedenskega počitka (154., 155. in 156. člen);

14. delavcu ne zagotovi pravice do letnega dopusta v skladu s
tem zakonom (tretji odstavek 65. člena, 159. člen, tretji, četrti in peti
odstavek 160. člena, 161., 162., 163. in 165. člen);

15. izreče disciplinsko sankcijo v nasprotju s 175. in 176. členom tega zakona;

16. v disciplinskem postopku ne ravna v skladu s 177. členom
tega zakona;

17. disciplinskem postopku ne obvesti sindikata in ne
obravnava pisnega mnenja sindikata v skladu s 179. členom tega zakona;

18. delavcu ne vroči sklepa o disciplinski odgovornosti v
skladu s 180. členom tega zakona;

19. ne zagotovi delavki, ki doji otroka, odmora med delovnim
časom v skladu s prvim odstavkom 193. člena tega zakona;

20. ne zagotovi pravic do posebnega varstva delavcev, ki še
niso dopolnili 18. leta starosti (196., 197. in 198. člen).

(2) Z globo od 300 do 2000 eurov se kaznuje manjši
delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik,
ki samostojno opravlja dejavnost, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3) Z globo od 150 do 1000 eurov se kaznuje delodajalec
posameznik, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(4) Z globo od 150 do 1000 eurov se kaznuje tudi odgovorna
oseba delodajalca pravne osebe ter odgovorna oseba v državnem organu ali
samoupravni lokalni skupnosti, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

231.
člen

(1) Z globo od 750 do 2000 eurov se kaznuje delodajalec –
pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno
opravlja dejavnost, če:

1. delavcu ne izroči fotokopije prijave v zavarovanje v 15
dneh od nastopa dela (drugi odstavek 9. člena);

2. delavcu ne izroči pisnega predloga pogodbe in pogodbe o
zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 15. člena tega zakona;

3. ne določi pogojev za opravljanje del delavca na podlagi
pogodbe o zaposlitvi za posamezno delovno mesto ali za vrsto dela v skladu z
drugim odstavkom 20. člena tega zakona;

4. ne objavi prostega dela v skladu s prvim in četrtim
odstavkom 23. člena tega zakona;

5. neizbranega kandidata ne obvesti v osmih dneh po sklenitvi
pogodbe o zaposlitvi o tem, da ni bil izbran (prvi odstavek 28. člena);

6. nameravanem organiziranju dela na domu ne obvesti
inšpekcije za delo pred začetkom dela delavca (četrti odstavek 67. člena);

7. delavcu, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi, ne izplača
odpravnine v skladu s 109. členom tega zakona;

8. delavcu ne zagotavlja dodatkov v skladu s 128. členom tega
zakona;

9. delavcu ne izplača regresa v skladu s 131. členom tega
zakona;

10. delavcu ne izplača plače v skladu s 134. in 135. členom tega zakona;

11. pobota svojo terjatev do delavca s svojo obveznostjo
plačila brez delavčevega pisnega soglasja (drugi odstavek 136. člena);

12. delavcu ne izplača nadomestila plače v skladu s 137.
členom tega zakona;

13. pripravniku oziroma delavcu na usposabljanju ne izplača
plače v skladu s 140. členom tega zakona;

14. delavca ne obvesti o odmeri letnega dopusta v skladu z
drugim odstavkom 160. člena tega zakona;

15. delavki naloži opravljanje dela v nasprotju z zakonom in
posebnim predpisom, izdanim na podlagi zakona (189. in 190. člen);

16. delavcu, ki še ni dopolnil 18. leta starosti, naloži
opravljanje dela v nasprotju z zakonom in posebnim predpisom, izdanim na
podlagi zakona (195. člen);

17. starejšemu delavcu brez njegovega soglasja odredi nadurno
ali nočno delo (203. člen);

18. ne vpiše podatkov v delovno knjižico (četrti odstavek
226. člena);

19. na zahtevo delavca ne izroči delavcu delovne knjižice med
trajanjem delovnega razmerja ali ne vrne delovne knjižice delavcu po prenehanju
delovnega razmerja (tretji in peti odstavek 226. člena).

(2) Z globo od 200 do 1000 eurov se kaznuje manjši
delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik,
ki samostojno opravlja dejavnost, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3) Z globo od 100 do 800 eurov se kaznuje delodajalec
posameznik, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(4) Z globo od 100 do 800 eurov se kaznuje tudi odgovorna
oseba delodajalca pravne osebe ter odgovorna oseba v državnem organu ali
samoupravni lokalni skupnosti, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

X.
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

232.
člen

(prenehanje
veljavnosti splošnih aktov delodajalca)

Določbe
splošnih aktov delodajalca, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu s tem zakonom
dogovarjajo v kolektivnih pogodbah, prenehajo veljati v roku devetih mesecev od
dneva uveljavitve tega zakona.

233.
člen

(postopki
uveljavljanja in varstva pravic delavcev)

Postopki
uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega
razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, se dokončajo po predpisih,
ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona.

234.
člen

(uporaba
določb tega zakona glede na posebne ureditve)

Do spremembe
zakonov, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih
razlogov, se uporabljajo določbe tega zakona o odpovedi iz poslovnega razloga.

235.
člen

(mirovanja
pravic in obveznosti iz delovnega razmerja in pravica do vrnitve)

(1) Delavci,
ki jim mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z
veljavnimi predpisi do dneva, ko se začne uporabljati ta zakon, se imajo
pravico vrniti k delodajalcu na delo, ki so ga prej opravljali, v roku petih
dni po prenehanju razlogov za mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega
razmerja. Delodajalec je dolžan obvestiti delavca o roku, v katerem se mora vrniti
na delo.

(2) Delavci,
ki po tem zakonu nimajo pravice do vrnitve na delo in imajo pravico do vrnitve
k delodajalcu v skladu z veljavnimi predpisi do dneva uveljavitve tega zakona,
imajo pravico do ponovne sklenitve pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem, razen
če je prenehala potreba po opravljanju tega dela iz poslovnih razlogov. Če
delodajalec ne sklene ponovne pogodbe o zaposlitvi iz navedenih razlogov, mora
delavcu izplačati nadomestilo plače za čas odpovednega roka in odpravnino, če
so za to izpolnjeni pogoji v skladu s tem zakonom.

236.
člen

(postopnost
zviševanja starosti)

Ne glede na
določbo 201. člena tega zakona, uživajo posebno varstvo delavke, ki ob
uveljavitvi tega zakona izpolnjujejo pogoj starosti 51 let. V obdobju do <s>1.
1. 2014</s> 1. januar 2015 do polne uveljavitve
enake minimalne starosti za vse delavce, kot enega izmed pogojev za pridobitev
pravice do starostne pokojnine, se starost za delavke zvišuje vsako leto za
štiri mesece.

237.
člen

(postopno
uveljavljanje časovne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas)

(1) Dveletna
časovna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas po določbi
drugega odstavka 53. člena tega zakona se začne uporabljati 1. 1. 2007 oziroma
za manjše delodajalce 1. 1. 2010.

(2) V
prehodnem obdobju, od uveljavitve tega zakona do roka iz prejšnjega odstavka,
delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za
določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja
bi bil daljši kot tri leta, razen v primerih, ki jih določa zakon ter v
primerih iz četrte, pete in dvanajste alinee prvega odstavka 52. člena tega
zakona.

238.
člen

(dodatek
za delovno dobo)

Delavci, ki
imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5%
od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek,
ne glede na višino dodatka, določeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti,
razen če je s to pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi določen višji dodatek.

239.
člen

(prenehanje
veljavnosti podzakonskih predpisov)

(1) Do
sprejema izvršilnih predpisov, določenih s tem zakonom, se uporabljata
pravilnik o delovni knjižici (Uradni list RS, št. 28/90, 32/91-I, 47/92, 14/95
in 57/98) in uredba o delih, na katera ni mogoče razporejati žensk (Uradni list
SRS, št. 12/76), kolikor nista v nasprotju s tem zakonom.

(2) Minister,
pristojen za izdajo izvršilnih predpisov, izda izvršilne predpise iz 189.,
195., 214. in 224. člena tega zakona v roku šestih mesecev od dneva uveljavitve
tega zakona.

(3) Z dnem uveljavitve
tega zakona preneha veljati navodilo o obliki in vsebini registra kolektivnih
in delovnih pogodb (Uradni list SRS, št. 39/71).

240.
člen

(odpoved
pogodbe o zaposlitvi invalidom)

Do sprejema
zakona, ki bo urejal usposabljanje in zaposlovanje invalidov, se možnost
odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga invalidu, ki nima statusa
delovnega invalida, izvede v skladu s prvim odstavkom 116. člena tega zakona.

241.
člen

(zakon
o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju)

Z dnem uveljavitve
tega zakona preneha veljati 9. člen zakona o zdravstvenem varstvu in
zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98, 6/99).
Druga alinea prvega odstavka 29. člena navedenega zakona se z dnem uveljavitve
tega zakona ne uporablja glede pravice do nadomestila plače v primerih
nezmožnosti delavca za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z
delom.

242.
člen

(zakon
o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti)

Do uskladitve
določb 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti
(Uradni list RS, št. 5/91, 17/91, 12/92, 71/93, 2/94, 38/94 in 69/98) s tem
zakonom, pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti tudi zavarovanec,
ki mu je prenehala pogodba o zaposlitvi v primerih iz:

– petega
odstavka 73. člena tega zakona,

– 79. člena
tega zakona,

– prvega
odstavka 81. člena tega zakona,

– tretje
alinee prvega odstavka 88. člena tega zakona,

– 90. člena
tega zakona, če delavec ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o
zaposlitvi za delovni čas enakovreden prejšnji zaposlitvi ter ustrezno ali
primerno delo,

– 94. člena
tega zakona za obdobje, za katerega se je z delodajalcem dogovoril za
odškodnino namesto odpovednega roka,

– 111. člena
tega zakona,

– 118. člena
tega zakona, če delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, ter

– v primerih
odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z 89., 113., 115., 116. in 117.
členom tega zakona, če delavec ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega
varstva.

243.
člen

(zakon
o delovnih in socialnih sodiščih)

Z dnem
uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati določba 15. člena zakona o
delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) v primerih reševanja
individualnih delovnih sporov v skladu z določbo 205. člena tega zakona.

244.
člen

(zakon
o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji)

Z dnem
uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe 8., 47., 51., 106. člena,
osmi odstavek 147. člena in sedmi odstavek 172. člena zakona o prisilni
poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99),
v kolikor urejajo prenehanje delovnega razmerja delavcev v stečajnem postopku
ali zaradi potrjene prisilne poravnave in prednostno pravico do ponovne
zaposlitve.

245.
člen

(prenehanje
veljavnosti zakonov)

(1) Z dnem
uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati zakon o temeljnih pravicah iz
delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), razen določb 86. in 87. člena, ki se uporabljata do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe.

(2) Z dnem
uveljavitve tega zakona preneha veljati zakon o delovnih razmerjih (Uradni list
RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), razen določb 112. do 119. člena, ki se
uporabljajo do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe*.

246.
člen

(uveljavitev
zakona)

Ta zakon začne
veljati 1. januarja 2003.

Iz prejšnjega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS,
št. 14/90, 5/91 in 71/93):

XI.
KOLEKTIVNA POGODBA

112.
člen

S kolektivno
pogodbo se v skladu s tem zakonom, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, in
drugimi predpisi podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti
delavcev, zaposlenih v organizacijah oziroma pri delodajalcih, ter pravice in
obveznosti teh organizacij oziroma delodajalcev.

S kolektivno
pogodbo določita stranki, ki sta jo sklenili, tudi medsebojne pravice in
obveznosti.

Kolektivna
pogodba velja za vse delavce, ki delajo v organizacijah in pri delodajalcih v
Republiki Sloveniji in se lahko neposredno uporablja.

113.
člen

Kolektivna
pogodba se lahko sklene tudi za posamezno organizacijo oziroma delodajalca.

Kolektivno
pogodbo po prejšnjem odstavku skleneta organ upravljanja organizacije oziroma
delodajalcev in sindikat.

Če je treba
zaradi različnih delovnih razmer posamezne pravice, obveznosti in odgovornosti
delavcev in zasebnih delodajalcev urediti drugače, se lahko kolektivna pogodba
sklene tudi za območje ene ali več občin. V tem primeru sklepata kolektivno
pogodbo pristojni sindikat in ustrezna asociacija oziroma pristojni organ
občine.

114.
člen

Kolektivno
pogodbo za območje republike ali za posamezno dejavnost sklepajo sindikati in
Gospodarska zbornica Slovenije oziroma druga splošna asociacija organizacij
oziroma delodajalcev.

Kolektivno
pogodb za delavce, zaposlene v organizacijah s področja družbenih dejavnosti, v
organih družbenopolitičnih skupnosti in v političnih organizacijah, družbenih
organizacijah ter v drugih organizacijah in v društvih, sklepajo sindikati in
pristojni organi družbenopolitične skupnosti oziroma organizacije ali
asociacije teh organizacij ali društev.

115.
člen

Pogodbeni
stranki v skladu z drugim odstavkom 113. člena tega zakona v kolektivni pogodbi
dogovorita tudi medsebojne pravice in obveznosti zlasti glede:

-         
izvajanja sklenjene kolektivni pogodbe v celotnem obsegu, tako glede
medsebojnih pravic, obveznosti in odgovornosti ter pravic, obveznosti in
odgovornosti delavcev in organizacij oziroma delodajalcev,

-         
spoštovanje socialnega miru, zato da v času veljavnosti kolektivne
pogodbe med delavci in organizacijami oziroma delodajalci ne pride do
enostranske prekinitve izvajanja te pogodbe,

-         
veljavnosti kolektivne pogodbe ter postopka sklepanja in spreminjana
kolektivne pogodbe.

116.
člen

Pogodbeni
stranki kolektivne pogodbe sta se dolžni obveščati o izvajanju pogodbe, o uresničevanju
v njej določenih pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev in organizacij
oziroma delodajalcev in o drugih vprašanjih, pomembnih za kolektivno
sporazumevanje.

Pogodbeni
stranki morata v smislu obveznosti iz prejšnjega odstavka oceniti tudi, ali
določena sporna vprašanja v zvezi z uresničevanjem v kolektivni pogodbi
določenih pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev in organizacij oziroma
delodajalcev lahko privedejo do takšnih okoliščin, ki bi ogrozile izvajanje
pogodbe in vodile do stavke ali drugih oblik sporov.

Da bi
pogodbeni stranki preprečili nastajanje spornih okoliščin v skladu s prejšnjim
odstavkom, se dogovorita o predčasni sklenitvi nove kolektivne pogodbe ali o
drugih ukrepih za reševanje spornih situacij.

117.
člen

Če se
pogodbeni stranki ne sporazumeta o sklenitvi, spremembi ali dopolnitvi
kolektivne pogodbe oziroma o drugih ukrepih za reševanje spornih situacij,
odloči o spornih vprašanjih arbitražni svet.

Pobudo za
oblikovanje arbitražnega sveta lahko da vsaka od pogodbenih strank.

Arbitražni
svet ima praviloma tri člane in prav toliko namestnikov. Po enega člana ter
njihovega namestnika določita pogodbeni stranki. Pogodbeni stranki sporazumno
določita predsednika in njegovega namestnika iz vrst priznanih strokovnjakov s
področja delovnega prava. V primeru, če ne pride do sporazuma o določitvi
predsednika in njegovega namestnika, ju imenuje izvršni svet Skupščine
Republike Slovenije.

Glejte 74. člen zakona o delovnih in socialnih sodiščih
(Uradni list RS, 19/94) na koncu tega zakona.

Odločitev
arbitražnega sveta je sestavni del kolektivne pogodbe oziroma nadomešča to
pogodbo, če ni bila sklenjena.

118.
člen

Če se
kolektivna pogodba sklene za določen čas, se lahko sklene najdlje za obdobje
petih let. Veljavnost kolektivne pogodbe se podaljša, če je pogodbeni stranki
ne odpovesta.

119.
člen

Način
registracije in objave sklenjenih kolektivnih pogodb predpiše republiški
upravni organ, pristojen za delo.

Iz zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS,
št. 19/94):

74.
člen

Z dnem
uveljavitve tega zakona se prenehajo uporabljati 459. člen zakona o pravdnem
postopku v delu, ki se nanaša na spore iz delovnih razmerij, 2. točka četrtega
odstavka 382. člena in 468. člen zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ,
št. 4/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90).

Z dnem
uveljavitve tega zakona preneha veljati določba tretjega odstavka 117. člena
zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v delu,
ki se nanaša na določitev predsednika in namestnika arbitražnega sveta v
primeru, če ne pride do sporazuma.

Zakon o
spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer
brezposelnosti /ZZZPB-F/ (Uradni list RS, št. 79/06 z dne 27.07.2006) ima
naslednjo končno določbo:

66.
člen

Ta zakon začne
veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih
/ZDR-A) (Uradni list RS, št. 103/07 z dne 13.11.2007) ima naslednje prehodne in
končno določbo:

PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA

90. člen

(1) Določbe 39. člena tega zakona se začnejo uporabljati z dnem
uveljavitve in začetka uporabe spremembe pravice do nadomestila za primer
brezposelnosti za osebe, ki so starejše od 50 let in imajo najmanj 25 let
delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v zakonu, ki ureja zaposlovanje in
zavarovanje za primer brezposelnosti.

(2) Do dneva začetka uporabe 39. člena tega zakona se uporabljajo
določbe 92. člena zakona, ki so veljale do uveljavitve tega zakona.

91. člen

(1) S 1. januarjem 2009 preneha veljati drugi odstavek 227. člena
zakona v delu, ki se nanaša na 226. člen zakona, ter 18. in 19. točka prvega odstavka 231. člena zakona.

(2) Delovne knjižice, izdane do datuma iz prejšnjega odstavka, z
izvedenimi vpisi v skladu z veljavnim zakonom in izvršilnim predpisom, imajo
naravo javne listine.

(3) Delodajalec obdrži v hrambi delovne knjižice, ki so na datum iz
prvega odstavka tega člena pri njem v hrambi, na izrecno zahtevo delavca pa mu
jo mora proti podpisu o prejemu izročiti.

(4) Delodajalec mora takoj ob prenehanju veljavnosti pogodbe o
zaposlitvi delavcu proti potrdilu o prejemu vrniti delovno knjižico.

(5) Če delodajalec po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v
30 dneh delavcu ne more vročiti delovne knjižice, to pošlje pristojni upravni
enoti po stalnem prebivališču delavca, če pa je stalno prebivališče delavca
neznano, jo pošlje upravni enoti, ki je izdala delovno knjižico.

(6) Po datumu iz prvega odstavka tega člena se za kršitve določb
tretjega in četrtega odstavka tega člena kaznuje delodajalec z globo, določeno
z določbo 231. člena zakona.

(7) Po datumu iz prvega odstavka tega člena ima v skladu s drugim
odstavkom 227. člena zakona inšpektor za delo po opravljenem inšpekcijskem
nadzorstvu pravico in dolžnost z odločbo delodajalcu odrediti, da zagotovi
izvajanje zakona v primeru kršitve določb tretjega in četrtega odstavka tega
člena.

92. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, razen določb 83. člena tega zakona, ki začnejo veljati 1.
januarja 2009.

</div>

</body>

</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV

ZAKON O DELOVNIH RAZMERJIH (ZDR - neuradno prečiščeno besedilo) (28.11.2007)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE