www.davkoplacevalci.com

<html>

<head>
<meta http-equiv=Content-Type content="text/html; charset=windows-1250">
<meta name=Generator content="Microsoft Word 11 (filtered)">
<title>EVROPSKA UNIJA</title>
<style>

</style>

</head>

Iz
sklopa - modula:

PRAKSA/Sodbe sodišč/DDPO/Evropsko sodišče/…

</div>

EVROPSKA UNIJA

EVROPSKO SODIŠČE

Sodba Evropskega sodišča (četrti senat) v zadevi: C-414/06

Datum: 15.05.2008

UPOŠTEVANJE IZGUBE, KI JE NASTALA V
STALNI POSLOVNI ENOTI, KI IMA SEDEŽ V DRŽAVI ČLANICI IN KI PRIPADA DRUŽBI S
SEDEŽEM V DRUGI DRŽAVI ČLANICI – Svoboda ustanavljanja – Neposredno
obdavčevanje

Predmet spora:

1       Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 43 ES in 56 ES.

2       Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Lidl Belgium GmbH & Co. KG
(v nadaljevanju: družba Lidl Belgium) in Finanzamt Heilbronn
(v nadaljevanju: Finanzamt) glede tega, kako so pristojni nemški organi
obravnavali izgubo, ki je nastala stalni poslovni enoti, ki pripada tej družbi
in se nahaja v Velikem vojvodstvu Luksemburg.

Pravni okvir

3       V
skladu s členom 2(1), točka 2, Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in
vzpostavitvi pravil vzajemne upravne pomoči glede davkov od dohodka in davkov
na premoženje ter glede davka na trgovino in zemljiškega davka, ki sta jo 23.
avgusta 1958 sklenila Veliko vojvodstvo Luksemburg in Zvezna republika Nemčija
(BGBl. II 1959, str. 1270), kot je bila spremenjena z dodatnim protokolom z dne
15. junija 1973 (v nadaljevanju: konvencija), izraz „stalna poslovna enota“
pomeni „stalna poslovna enota, kjer podjetje v celoti ali delno opravlja svojo
dejavnost“.

4       V
členu 2(1), točka 2(a), konvencije določa, kaj vse se šteje za stalno poslovno
enoto.

5       
Člen 5 konvencije določa:

„(1) Če rezident države
pogodbenice pri opravljanju poslovodskih ali svetovalnih komercialnih in
industrijskih dejavnostih, ki segajo na ozemlje druge države pogodbenice,
ustvari dobiček, se ta dobiček obdavči v drugi državi, vendar samo toliko
dobička, kolikor se ga pripiše tej stalni poslovni enoti, ki se nahaja na
njenem ozemlju.

(2) Ob upoštevanju tega
se stalni poslovni enoti pripiše dobiček, za katerega bi se lahko pričakovalo,
da bi ga imela, če bi bila neodvisno podjetje, ki opravlja enake dejavnosti ali
posluje s podjetjem, katerega stalna enota je.

[…]“

6       Člen
6(1) konvencije določa:

„Če se podjetje ene od
držav pogodbenic zaradi sodelovanja pri upravljanju ali finančni strukturi
podjetja druge države pogodbenice strinja ali temu določi drugačne tržne ali
finančne pogoje, kot bi jih imelo z neodvisnim podjetjem, potem se vse dobičke,
ki bi jih eno od teh podjetij imelo, ampak jih zaradi teh pogojev ni imelo,
lahko vključijo v dobiček tega podjetja in njemu tudi obdavčijo.“

7       Člen
20 te konvencije določa:

„(1) Če ima država
rezidentstva v skladu s prejšnjimi členi pravico obdavčiti dohodke ali
premoženje, druga država teh dohodkov ali premoženja ne sme obdavčiti. […]

(2) Pri izračunanju
davčne osnove v državi rezidentstva se ne upoštevajo dohodki in premoženje, za
katere ima v skladu s prejšnjimi členi pravico do obdavčitve druga država,
razen če se uporabi odstavek 3. Vendar pa se dohodki ali premoženje, ki se
lahko obdavčijo v državi rezidentstva, odmeri po enaki stopnji, kot je obdavčen
celotni dohodek ali celotno premoženje davčnega zavezanca.

[…]“

Spor o glavni stvari in
vprašanje za predhodno odločanje

8       Družba
Lidl Belgium je del skupine Lidl in Schwarz in opravlja gospodarsko dejavnost
distribucije blaga. Družba Lidl Belgium, ki je svojo dejavnost najprej
razširila na belgijski trg, je leta 1999 začela opravljati dejavnostjo tudi v
Velikem vojvodstvu Luksemburg. Zato je družba Lidl Belgium tam ustanovila
stalno poslovno enoto.

9       Družba
Lidl Belgium je komanditna družba, ki ima sedež družbe v Nemčiji, med njenimi
družbeniki pa sta Lidl Belgium Beteiligungs-GmbH, komplementar, in Lidl
Stiftung & Co. KG, komanditist.

10     V
poslovnem letu 1999, ki je sporno poslovno leto, je imela stalna poslovna enota
družbe Lidl Belgium, ki se nahaja v Velikem vojvodstvu Luksemburg, izgubo.

11     Pri
davčni napovedi je želela družba Lidl Belgium to izgubo odbiti od davčne
osnove. Finanzamt je odbitek te izgube zavrnil, sklicujoč se med drugim na
oprostitev, ki velja za dohodke te stalne poslovne enote na podlagi določb
konvencije.

12     Finanzgericht
Baden-Würtemberg je tožbo, ki jo je družba Lidl Belgium vložila zoper odločbo,
ki jo je izdal Finanzamt, 30. junija 2004 zavrnilo.

13     Bundesfinanzhof,
ki je odločalo o pritožbi družbe Lidl Belgium, je prekinilo odločanje in
Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je združljivo s
členoma 43 in 56 ES, da je nemškemu podjetju z dohodki iz industrijske ali
trgovske dejavnosti pri izračunavanju dobička onemogočeno odbiti izgube,
nastale stalni poslovni enoti, ki se nahaja v drugi državi članici (v tem
primeru Velikem vojvodstvu Luksemburg), ker ustrezni dohodki take stalne
poslovne enote na podlagi veljavne konvencije [...] niso obdavčeni [...]?“

Vprašanje za predhodno
odločanje

14     Predložitveno
sodišče želi vedeti, ali člena 43 ES in 56 ES nasprotujeta nacionalni davčni
ureditvi, ki izključuje, da družba rezidentka lahko pri določanju rezultatov in
pri izračunavanju obdavčljivega dobička uveljavlja nastalo izgubo v drugi
državi članici, prek pripadajoče stalne poslovne enote, čeprav ta davčna
ureditev tako možnost odobrava za izgubo, ki je nastala stalni poslovni enoti
rezidentki.

Področje uporabe člena
43 ES in 56 ES

15     Ker
je predložitveno sodišče v zastavljenem vprašanju omenilo zgoraj navedeni
določbi, je treba spomniti, da dejstvo, da fizična ali pravna oseba, ki ima
sedež v državi članici stalne poslovne enote, ki ni pravna oseba, in ki se
nahaja v drugi državi članici, izhaja s področja uporabe člena 43 ES.

16     Če
bi imela zadevna davčna ureditev omejevalne učinke glede prostega pretoka
blaga, bi bili taki učinki nujna posledica morebitne ovire za svobodo
ustanavljanja in nikakor ne bi upravičevali samostojne preučitve omenjene
zakonodaje ob upoštevanju člena 56 ES (glej v tem smislu sodbe z dne 12. septembra
2006 v zadevi Cadbury Schweppes in Cadbury Schweppes Overseas, C‑196/04,
ZOdl., str. I-7995, točka 33; z dne 3. oktobra 2006 v zadevi Fidium Finanz,
C-452/04, ZOdl., str. I‑9521, točki 48 in 49, in z dne 13. marca 2007 v
zadevi Test Claimants in the Thin Cap Group Litigation, C‑524/04, ZOdl.,
str. I‑2107, točka 34).

17     Zato
je treba zadevno davčno ureditev v zadevi v postopku o glavni stvari presojati
glede na člen 43 ES.

Obstoj omejitve svobode
ustanavljanja

18     Najprej
naj opozorimo, da svoboda ustanavljanja za družbe, ustanovljene v skladu z
zakonodajo posamezne države članice, ki imajo registriran sedež, glavno upravo
ali glavni kraj poslovanja v Skupnosti, zajema pravico opravljanja dejavnosti v
zadevni državi članici prek hčerinske družbe, podružnice ali agencije (glej
zlasti sodbo z dne 21. septembra 1999 v zadevi Saint-Gobain ZN, C‑307/97,
Recueil, str. I‑6161, točka 35; z dne 14. decembra 2000 v zadevi AMID, C‑141/99,
Recueil, str. I‑11619, točka 20, in z dne 23. februarja 2006 v zadevi
Keller Holding, C‑471/04, ZOdl., str. I‑2107, točka 29).

19     Čeprav
želijo določbe Pogodbe ES glede svobode ustanavljanja dobesedno zagotoviti, da
so tuji državljani in družbe v državi članici gostiteljici obravnavani enako
kot državljani in družbe iz te države, pa prav tako nasprotujejo temu, da bi
matična država članica ovirala svojega državljana ali družbo, ustanovljeno v
skladu z njeno zakonodajo, pri ustanavljanju v drugi državi članici (glej
zlasti sodbi z dne 16. julija 1998 v zadevi ICI, C‑264/96, Recueil, str.
I‑4695, točka 21, in z dne 6. decembra 2007 v zadevi Columbus Container
Services, C‑298/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 33).

20     Tak
je ratio tudi, če gre za družbo, ki ima sedež v eni državi članici in
opravlja dejavnost v drugi državi članici prek stalne poslovne enote.

21     Kot
pa je razvidno iz določb konvencije, je stalna poslovna enota po dogovorjenem
davčnem pravu samostojna enota. Tako so subjekti, za katere se uporablja
konvencija, v skladu s členom 2 poleg fizičnih in pravnih oseb, vse oblike
stalnih poslovnih enote, ki so naštete v členu 2(1), točka 2(a), medtem ko
odstavek 1, točka 2(b) tega člena, našteva dejavnosti, ki ne predstavljajo
stalne poslovne enote.

22     Ta
opredelitev stalne poslovne enote kot davčno samostojne družbe je skladna z
mednarodno sodno prakso, kot se pokaže v vzorčni konvenciji, ki jo je
pripravila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), med drugim
iz členov 5 in 7. Kot je imelo Sodišče že priložnost odločiti, je za namene
porazdelitve davčnih pristojnosti smiselno, da se države članice zgledujejo po
mednarodni praksi in zlasti po vzorčnih konvencijah, ki jih je pripravila OECD
(glej sodbi z dne 12. maja 1998 v zadevi Gilly, C‑336/96, Recueil, str. I‑2793,
točka 31, in z dne 23. februarja 2006 v zadevi van Hilten-van der Heijden, C‑513/03,
ZOdl., str. I‑1957, točka 48).

23     Glede
davčne ureditve v postopku v glavni stvari je treba povedati, da določba, ki
omogoča upoštevanje izgube, nastale stalni poslovni enoti, pri določanju
rezultatov in pri izračunavanju dohodka, ki se ga obdavči matični družbi,
pomeni davčno ugodnost.

24     Taka
davčna ugodnost pa na podlagi določb te davčne ureditve ni bila odobrena, če
izgube izhajajo iz stalne poslovne enote, ki se nahaja v drugi državi članici,
kjer ima sedež matična družba.

25     V
takih okoliščinah je davčni položaj družbe, ki ima sedež v Nemčiji in ki ima
stalno poslovno enoto v drugi državi članici, manj ugoden, kot bi bil njen
položaj, če bi imela ta stalna poslovna enota sedež v Nemčiji. Drugačno davčno
obravnavanje bi lahko nemško družbo odvrnilo od opravljanja dejavnosti prek
stalne poslovne enote v drugi državi članici.

26     Sklenemo
lahko, da davčna ureditev v postopku v glavni stvari omejuje svobodo
ustanavljanja.

Obstoj utemeljitve

27     Iz
sodne prakse Sodišča izhaja, da je omejitev svobode ustanavljanja dopustna
samo, če jo upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu. V takem primeru
mora biti tudi primerna za zagotavljanje uresničitve zadevnega cilja in ne sme
presegati tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja (glej sodbo z dne
13. decembra 2005 v zadevi Marks & Spencer, C‑446/03, ZOdl., str. I‑10837,
točka 35, ter zgoraj navedeni sodbi Cadbury Schweppes in Cadbury Schweppes
Overseas, točka 47, in Test Claimants in the Thin Cap Group Litigation, točka
64).

28     Sodišče
glede tega med drugim poudarja, da se dohodki stalne poslovne enote, ki se
nahaja v Luksemburgu, v državi članici rezidentstva družbe, ki ji stalna
poslovna enota pripada, ne obdavčijo v skladu z določbami konvencije.

29     Nemška,
grška, francoska, nizozemska, finska, švedska vlada in vlada Združenega
kraljestva v stališčih, ki so jih predložile Sodišču, v bistvu trdijo, da se
davčna ureditev, ki omejuje možnost, da družba rezidentka uveljavlja izgubo, ki
je nastala njeni stalni poslovni enoti, ki se nahaja v drugi državi članici,
pri določanju davčne osnove te družbe načeloma lahko utemelji.

30     Te
vlade menijo, da se ta ureditev glede na pravo Skupnosti lahko utemelji, prvič,
z ohranitvijo delitve pravice do obdavčevanja med zadevnimi državami članicami
in, drugič, s preprečevanjem tveganja, da bi se izgube upoštevale dvakrat.

31     Glede
prvega dejavnika utemeljitve lahko omenimo, da bi ohranitev delitve pravice do
obdavčevanja med državami članicami lahko povzročila, da bi za gospodarske
dejavnosti družb s sedežem v eni od teh držav postalo potrebno uporabljati samo
davčna pravila te države tako glede dobičkov kot tudi izgub (glej zgoraj
navedeno sodbo Marks & Spencer, točka 45, in sodbo z dne 18. julija 2007 v
zadevi Oy AA, C‑231/05, ZOdl., str. I‑6373, točka 54).

32     Možnost
izbire, ki je dana družbam, in sicer ali bodo upoštevale svoje izgube, bodisi v
državi članici, v kateri imajo sedež, bodisi v drugi državi članici, bi lahko
namreč občutno ogrozila enakomerno porazdelitev pristojnosti obdavčevanja med
državami članicami, saj bi se davčna osnova v prvi državi povečala, v drugi pa
zmanjšala v višini prenesenih izgub (glej zgoraj navedeni sodbi Marks &
Spencer, točka 46, in Oy AA, točka 55).

33     Glede
upoštevnosti prvega dejavnika utemeljitve glede dejanskega stanja v postopku v
glavni stvari je treba omeniti, da bi država članica, v kateri je sedež družbe,
ki ji pripada stalna poslovna enota, če ne bi obstajala konvencija o
preprečevanju dvojnega obdavčevanja, imela pravico obdavčiti dobičke te enote.
Zato cilj ohranitve delitve pravice do obdavčevanja med zadevnimi državami
članicami, ki se odraža v določbah konvencije, lahko utemelji davčno ureditev v
postopku v glavni stvari, upoštevajoč, da ohranja simetrijo med pravico do
obdavčevanja dobičkov in možnostjo odbitka izgub.

34     V
okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, bi priznanje, da se izguba
stalne poslovne enote nerezidentke lahko odbije od prihodka matične družbe,
povzročilo, da se slednji omogoči, da prosto izbere državo članico, v kateri bo
to izgubo uveljavljala (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Oy AA, točka
56).

35     Glede
drugega dejavnika utemeljitve, ki je bil podan v stališčih, predloženih
Sodišču, v zvezi s tveganjem dvakratnega uveljavljanja izgub je Sodišče
potrdilo, da morajo biti države članice sposobne preprečiti tveganje
dvakratnega uveljavljanja izgub (glej zgoraj navedeno sodbo Marks &
Spencer, točka 47, in sodbo z dne 29. marca 2007 v zadevi Rewe
Zentralfinanz, C‑347/04, ZOdl., str. I‑2647, točka 47).

36     Glede
tega je treba povedati, da je v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni
stvari, očitno tveganje, da se ista izguba uveljavlja dvakrat (glej zgoraj
navedeno sodbo Marks & Spencer, točka 48). Ni namreč mogoče izključiti, da
družba v državi članici, kjer ima sedež, uveljavlja izgube, ki so nastale
pripadajoči stalni poslovni enoti, ki se nahaja v drugi državi članici, in da
se kljub obdavčitvi upoštevajo iste izgube pozneje v državi članici, v kateri
se nahaja stalna poslovna enota, če ima slednja dobiček, in se tako prepreči
obdavčenje tega dobička v državi članici, v kateri ima matična družba sedež.

37     Zato
je mogoče oba navedena dejavnika utemeljitve šteti za taka, da lahko
upravičita, da država članica, v kateri se nahaja sedež družbe, omeji svobodo
ustanavljanja glede davčnega obravnavanja izgub, ki nastanejo stalni enoti, ki
pripada tej družbi in ki se nahaja v drugi državi članici.

38     Predložitveno
sodišče pa se sprašuje, ali je dejavnike utemeljitve iz točk od 44 do 50 zgoraj
navedene sodbe Marks & Spencer, ki vsebujejo tudi nujnost preprečiti davčno
utajo, treba obravnavati tako, da morajo obstajati vsi dejavniki kumulativno
ali pa zadostuje le eden od teh dejavnikov, da je lahko zadevna davčna ureditev
utemeljena.

39     Glede
tega je treba spomniti, da je Sodišče v točki 51 zgoraj navedene sodbe Marks
& Spencer presodilo, da so vsi trije dejavniki utemeljitve – obravnavani
skupaj – ki so utemeljili ureditev v postopku v glavni stvari, sledili
legitimnim ciljem, ki so skladni s Pogodbo in torej pomenijo nujne razloge v
splošnem interesu.

40     Vendar
upoštevajoč raznolikost položajev, v katerih država članica lahko uveljavlja te
razloge, ni mogoče zahtevati, da obstajajo vsi dejavniki utemeljitve, navedeni
v točki 51 zgoraj navedene sodbe Marks & Spencer, da je nacionalna davčna
ureditev, ki omejuje svobodo ustanavljanja, določeno s členom 43 ES, načeloma
lahko utemeljena.

41     Tako
je v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Oy AA, Sodišče med
drugim priznalo, da lahko nacionalno davčno ureditev načeloma utemeljita dva od
treh dejavnikov utemeljitve iz točke 51 zgoraj navedene sodbe Marks &
Spencer, in sicer porazdelitev pravice do obdavčevanja med državami članicami
in preprečevanje davčne utaje, ki se obravnavata skupaj (glej zgoraj navedeno
sodbo Oy AA, točka 60).

42     Enako
je lahko davčna ureditev v postopku v glavni stvari načeloma utemeljena glede
na oba dejavnika, omenjena v navedeni točki zgoraj navedene sodbe Marks &
Spencer, in sicer nujnost ohranitve pravice do obdavčevanja med državami
članicami in nujnost preprečitve tveganja, da bi se izgube upoštevale dvakrat.

43     Res
je tudi, da taka ureditev lahko zagotavlja uresničitev teh ciljev.

44     V
teh okoliščinah je treba še preveriti, ali zadevna davčna ureditev ne presega
tega, kar je potrebno za uresničitev zasledovanih ciljev (glej zgoraj navedeni
sodbi Marks & Spencer, točka 53, in Oy AA, točka 61).

45     Lidl
Belgium in Komisija Evropskih skupnosti sta se med drugim sklicevala na možnost,
da matična družba odbije izgubo, ki je nastala njej pripadajoči stalni enoti,
če v prihodnje izkaze vključi poznejše dobičke te enote, v višini prej
obdavčenih izgub. Glede tega se sklicujeta na ureditev, ki jo je Zvezna
republika Nemčija uporabljala pred letom 1999.

46     Treba
je povedati, da je bila v točki 54 zgoraj navedene sodbe Marks & Spencer
možnost, da lahko ta dobiček postane predmet olajšave pod takim pogojem,
navedena skupaj z možnostjo, da se dobiček pogoji s to ugodnostjo, če je odvisna
družba, ki ima sedež v drugi državi članici kot matična družba, v celoti
izkoristila možnosti upoštevanja izgub, odobrenih v njeni državi članici
rezidentstva.

47     Glede
tega je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Marks & Spencer, točka 55,
ugotovilo, da ukrep, ki omejuje svobodo ustanavljanja, presega tisto, kar je
nujno potrebno za dosego zasledovanih ciljev v položaju, v katerem je odvisna
družba nerezidentka izčrpala možnosti, da upošteva izgube, ki obstajajo v
državi članici rezidentstva za zadevno davčno obdobje in tudi za prejšnja
davčna obdobja, in v katerem ni možnosti, da bi se izgube te odvisne družbe
upoštevale v tej državi za prihodnja obdobja.

48     Sodišče
je v točki 56 te sodbe pojasnilo tudi to, da kadar v državi članici matična
družba rezidentka dokaže nacionalni davčni upravi, da so ti pogoji izpolnjeni,
je v nasprotju s členom 43 ES izključiti možnost matične družbe, da od svojega
dobička, obdavčljivega v tej državi članici, odbije izgube, ki jih ima njena
odvisna družba nerezidentka.

49     V
postopku v glavni stvari je treba povedati, da luksemburška davčna ureditev
predvideva možnost, da se pri izračunavanju davčne osnove uveljavljajo izgube
davčnega zavezanca za prihodnja davčna obdobja.

50     Kot
se je potrdilo med razpravami pred Sodiščem, je družba Lidl Belgium dejansko
uveljavljala, da bi se izgube, ki so leta 1999 nastale njeni poslovni enoti,
vštele v prihodnja davčna obdobja, in sicer v leto 2003, v katerem je ta enota
ustvarila dobiček.

51     Družba
Lidl Belgium torej ni dokazala, da so bili izpolnjeni pogoji, določeni v točki
55 zgoraj navedene sodbe Marks & Spencer, namenjeni za določanje, v katerem
položaju ukrep, ki pomeni omejevanje svobode ustanavljanja v smislu člena
43 ES, presega to, kar je potrebno za dosego legitimnih ciljev, ki jih
priznava pravo Skupnosti.

52     Dodati
je treba, da je Sodišče priznalo legitimni interes držav članic, da preprečijo
ravnanja, ki bi lahko ogrozila njihove davčne pristojnosti. Glede tega, ker je
konvencija za preprečevanje dvojnega obdavčevanja državi članici, v kateri se
nahaja stalna poslovna enota, priznala pravico do obdavčevanja dohodkov te
enote, bi dejstvo, da se da matični družbi možnost izbire, ali bo upoštevala
izgube, ki so nastale tej poslovni enoti, bodisi v državi članici, v kateri ima
sedež, bodisi v drugi državi članici, lahko občutno ogrozilo enakomerno
porazdelitev pravice do obdavčevanja med državami članicami (glej v tem smislu
zgoraj navedeno sodbo Oy AA, točka 55).

53     Glede
na navedeno je treba davčno ureditev v postopku v glavni stvari obravnavati kot
sorazmerno glede na cilje, ki jim sledi.

54     Na
zastavljeno vprašanje je treba torej odgovoriti tako, da člen 43 ne nasprotuje
temu, da družba, ki ima sedež v državi članici, od svoje davčne osnove ne sme
odbiti izgub, ki so nastale njeni stalni poslovni enoti, ki se nahaja v drugi
državi članici, če so na podlagi konvencije o preprečevanju dvojnega
obdavčevanja dohodki te enote obdavčeni v slednji državi članici, v kateri se
te izgube lahko upoštevajo v okviru obdavčevanja dohodka te stalne poslovne za
prihodnja poslovna obdobja.

Stroški

55     Ker
je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku
pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev
stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 43
ne nasprotuje temu, da družba, ki ima sedež v državi članici, od svoje davčne
osnove ne more odbiti izgub, ki so nastale njeni stalni poslovni enoti, ki se
nahaja v drugi državi članici, če so na podlagi konvencije o preprečevanju
dvojnega obdavčevanja dohodki te enote obdavčeni v slednji državi članici, v
kateri se te izgube lahko upoštevajo v okviru obdavčevanja dohodka te stalne
poslovne enote za prihodnja poslovna obdobja.

Področje: ZDDPO

</div>

</body>

</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV

UPOŠTEVANJE IZGUBE, KI JE NASTALA V STALNI POSLOVNI ENOTI, KI IMA SEDEŽ V DRŽAVI ČLANICI IN KI PRIPADA DRUŽBI S SEDEŽEM V DRUGI DRŽAVI ČLANICI – Svoboda ustanavljanja – Neposredno obdavčevanje (22.05.2008)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE