Iz
sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/Ostalo/Vrhovno sodišče/…
REPUBLIKA SLOVENIJA
VRHOVNO SODIŠČE
Sodba VS, številka: II Ips 76/2006
Datum: 10.04.2008
STEČAJ SAMOSTOJNEGA PODJETNIKA POSAMEZNIKA
– Iztožljivost terjatve po zaključku stečaja
JEDRO:
Po
določbi 7. točke 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je samostojni
podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno
dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Čeprav je samostojni podjetnik
fizična, ne pa pravna oseba, ga ZGD vključuje v sistem gospodarskih subjektov
(člen 72), zato tudi za stečaj samostojnega podjetnika obveljajo določbe ZPPSL
(99. člen).
Vendar
pa so proti samostojnemu podjetniku po končanem stečaju – ker je fizična oseba
– še vedno iztožljive le terjatve, ki so osebne narave in ki se ne nanašajo na
poslovno dejavnost, zaradi katere je prišlo do uvedbe in končanja stečaja.
IZREK:
Revizija
se zavrne.
Tožeča
stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 440,64
EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.
Predmet spora:
Sodišče
prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati znesek 2.582.904 SIT
(10.778,26 EUR) z zamudnimi obrestmi od izreka sodbe dalje. Dosojeni znesek se
nanaša na neplačano najemnino za tožnikov lokal v skladu s pogodbo z dne
15.8.2001 in njenim podaljšanjem z dne 31.3.2003.
Sodišče
druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek
zavrnilo. Zoper toženca kot samostojnega podjetnika je bil namreč začet in
zaključen stečajni postopek po določbi prvega odstavka 99. člena Zakona o
prisilni poravnavi stečajev in likvidacij (ZPPSL), zaradi česar je tožnikova
terjatev ugasnila.
Tožeča
stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in vztraja pri
stališču, da tožbenega zahtevka ni uperila proti tožencu kot samostojnemu
podjetniku, temveč proti tožencu kot fizični osebi. Za tožnika ni pomembno za
kaj je toženec potreboval najeti lokal. Najemnine tudi nikoli ni plačeval s
strani registriranega podjetja, temveč tožniku na roke, kot fizična oseba. V
stečajnem postopku toženec ni navajal, da ima tožnik proti njemu kakršnokoli
terjatev, med pravdo pa tudi ni ugovarjal svojo pasivno legitimacijo. To
pomeni, da pri obveznostih po najemni pogodbi ni šlo za dolg, ki je nastal iz
opravljanja poslovne dejavnosti. Dejansko stanje bi bilo treba v tej smeri
podrobneje raziskati. Tožba je bila vložena septembra 2004, kar pomeni, da se
80 % tožnikovih terjatev nanaša na obdobje, ko toženec ni več opravljal svoje
pridobitne gostinske dejavnosti. Zato tožnikova terjatev ne bi smela v nobenem
primeru nositi posledic stečajnega postopka.
Revizija
je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči
stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Revizija
ni utemeljena.
Dejanske
ugotovitve, na katerih podlagi je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo
sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo, ne morejo biti sporne. Iz
pogodbe o najemu gostinskega lokala z dne 15.8.2001 je zanesljivo ugotovljeno,
da je tožnik kot lastnik gostinskega lokala ta prostor oddal tožencu kot
najemniku izključno za opravljanje gostinske dejavnosti. Že iz teksta te
pogodbe je mogoče sprejeti sklepanje (pravne) narave, po kateri je tožnik
tožencu – sicer kot fizični osebi – poslovni prostor oddal za opravljanje
gospodarske (gostinske) dejavnosti. Zato se je mogoče strinjati s stališčem
sodišča druge stopnje, da ni odločilnega pomena dejstvo, da je v najemnih
pogodbah in drugih listinah toženec poimenovan le z imenom in priimkom in brez
oznake, da gre za samostojnega podjetnika.
Po
določbi 7. točke 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je samostojni
podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno
dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Čeprav je samostojni podjetnik
fizična, ne pa pravna oseba, ga ZGD vključuje v sistem gospodarskih subjektov
(člen 72), zato tudi za stečaj samostojnega podjetnika obveljajo določbe ZPPSL
(99. člen).
Za
stečaj samostojnega podjetnika sicer veljajo enake določbe, ki so predpisane za
stečaj pravnih oseb. Drugačna pa je končna posledica, saj samostojni podjetnik
z zaključkom stečaja kot fizična oseba obstaja še naprej in je torej lahko
tožen. Revizijska trditev, po kateri naj bi zaradi izostanka toženčevega
ugovora pasivne legitimacije terjatev proti njemu obveljala, torej ne drži.
Vendar pa so proti samostojnemu podjetniku po končanem stečaju – ker je fizična
oseba – še vedno iztožljive le terjatve, ki so osebne narave in ki se ne
nanašajo na poslovno dejavnost, zaradi katere je prišlo do uvedbe in končanja
stečaja. V obravnavanem primeru tožeča stranka niti ne zatrjuje, niti dejanske
ugotovitve ne dopuščajo sklepanja, da bi terjatev, katere podlaga je pogodba o
najemu gostinskega lokala, predstavljala osebno terjatev tožeče stranke do
toženca. Z zaključkom stečaja so potemtakem obveznosti toženca kot samostojnega
podjetnika, ki so nastale do začetka postopka in izvirajo iz njegovega
poslovanja, v celoti ugasnile.
Vse
ostalo, kar se nanaša na tožnikovo védenje o tem, ali je toženec samostojni
podjetnik ali ne, je torej stvar dejanskih ugotovitev, teh pa na revizijski
stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tudi
za nove revizijske trditve, ki se nanašajo na okoliščine o tem, ali je toženec
gostinski lokal še vedno zasedal po uvedbi stečaja, ali ne.
Neutemeljeno
revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Pri tem je
revizijsko sodišče odločilo, da mora na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP
toženec povrniti tožeči stranki pravdne stroške, ki jih je ta imela zaradi
vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z
odvetniško tarifo.
Področje: OSTALO