Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/Davčni postopek/Upravno
sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba Upr. sodišča,
številka: I U 808/2012
Datum:
23.10.2012
PRETRGANJE TEKA
PET LETNEGA ZASTARALNEGA ROKA – Odlog prisilne
izterjave
JEDRO:
Odločbi o odlogu plačila oziroma o zadržanju
začetka davčne izvršbe, v konkretnem primeru izdani na podlagi 91.
in 20. člena ZDavP, ne vplivata na izvršljivost odmerne odločbe, ki
je nastopila s potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti
in ki v skladu z drugim odstavkom 125. člena ZDavP-2 pomeni začetek
teka relativnega roka zastaranja pravice do izterjave davka po
odločbi. Do pretrganja teka zastaranja pravice do izterjave davka
zaradi odloga plačila oziroma odloga izvršbe obveznosti iz odmerne
odločbe ni prišlo, ker odločanje o odlogu ni usmerjeno v izterjavo
davka, kar je po določbah drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 pogoj
za to, da se tek zastaralnega roka pretrga. Tudi v primeru odloga
davčne izvršbe (do pravnomočne sodne odločbe) ni mogoče šteti, da v
času odloga izvršbe (relativni) zastaralni rok ni tekel, ker za to
v zakonu ni podlage.
IZREK:
I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave
Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št.
4230-1031/2010-04-08081-11 z dne 7. 9. 2010 se odpravi in zadeva
vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v
roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 420 EUR in zamudne
obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka do
plačila.
Predmet spora:
Prvostopni davčni organ je z izpodbijano
odločbo vlogo tožeče stranke za vračilo preveč plačanega davka od
dohodkov pravnih oseb zavrnil.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da
je tožeča stranka dne 12. 3. 2010 vložila zahtevek za vračilo
preveč plačanega davka v znesku 14 018,00 EUR skupaj z obrestmi, ki
je bil izterjan dne 25. 1. 2010 in o čemer je bila tožeča stranka
obveščena z obvestilom o pobotu z dne 5. 2. 2010. V vlogi je tožeča
stranka zatrjevala, da je davčna obveznost, ki je bila izterjana
oziroma poplačana s pobotom, že pred tem prenehala zaradi
zastaranja.
Prvostopni organ po pregledu spisov ugotavlja,
da temu ni tako in da tožeča stranka zato ni upravičena do
zahtevanega vračila davka. Ugotavlja namreč, da gre v konkretnem
primeru za obveznost, ki izhaja iz odločbe, izdane v inšpekcijskem
postopku, ki bi postala izvršljiva dne 19. 10. 2002. Vendar pa je
bila dne 10. 10. 2002 izdana odločba, s katero je bilo plačilo
davka odloženo v skladu z 91. členom Zakona o davčnem postopku
(ZDavP) do 27. 3. 2003, dne 23. 12. 2002 je bila izdana odločba, s
katero je bil odobren odlog prisilne izterjave do rešitve pritožbe
v skladu z 20. členom ZDavP, dne 17. 3. 2003 pa je bila zaradi
vložitve tožbe v upravnem sporu odložena izvršitev določbe do
pravnomočne odločitve sodišča v skladu s 30. členom Zakona o
upravnem sporu (ZUS). Zoper sodbo Upravnega sodišča je bila vložena
pritožba, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo (kot o reviziji) s
sodbo z dne 10. 12. 2009 in revizijo zavrnilo.
Glede na povedano po presoji organa prve
stopnje izvršljivost davčne odločbe, od katere v skladu s tretjim
odstavkom 125. člena ZDavP-2 teče relativni rok zastaranja pravice
do izterjave davka, s potekom roka za izvršitev ni nastopila, ker
je bil tožeči stranki pred potekom roka za plačilo davka odobren
odlog plačila davka po 91. členu ZDavP. V skladu s prvim odstavkom
153. člena ZDavP-2 se namreč šteje, da je za čas odloga oziroma
obročnega plačila davka odložen tudi začetek davčne izvršbe, če je
davčni organ ali drug pristojni organ pred začetkom davčne izvršbe
dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka. Prav tako je
bil odobren tudi odlog prisilne izterjave do rešitve pritožbe in
zato je odmerna odločba postala izvršljiva z vročitvijo odločbe
organa druge stopnje, s katero je bila pritožba tožeče stranke
zavrnjena. Relativni zastaralni rok pravice do izterjave davka je
tako začel teči od dneva vročitve odločbe organa druge stopnje z
dne 16. 6. 2003.
Takoj po začetku teka zastaranja pravice do
izterjave pa je bila izdana odločba, s katero je bil odobren odlog
izvršitve odmerne odločbe do pravnomočne sodne odločbe. Zaradi
odloga izvršbe po 30. členu ZUS in pritožbe tožeče stranke zoper
zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje na Vrhovno sodišče ni
prišlo do takega dejanja s strani davčnega organa, ki bi bilo
usmerjeno v izterjavo davka in o katerem bi bila tožeča stranka
obveščena, in s tem do pretrganja teka zastaranja pravice do
izterjave davka na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2.
Obenem pa ugotavlja, da je bila odločba o odlogu namenjena
olajšanju davčnega bremena na način, da se zapadlost obveznosti
premakne na kasnejši čas. Res je sicer, da v ZDavP-2 ni določeno,
da v času odloga izvršbe ne teče relativni zastaralni rok za
pravico do izterjave, toda obenem je dejstvo, da v času odloga ni
mogoče izvesti izterjave. Zaradi pomena in namena odloga izvršbe
gre zato zaključiti, da je prišlo v času odloga izvršbe do
ustavitve teka petletnega relativnega zastaralnega roka, tako kot
to določa drugi odstavek 126. člena ZDavP-2. To pa pomeni, da v
konkretnem primeru pravica do izterjave obveznosti ni zastarala,
saj v skladu s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2 še ni potekel
absolutni desetletni rok za izterjavo obveznosti po inšpekcijski
odločbi in zato tožeča stranka ni upravičena do zahtevanega
vračila.
Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče
stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je z
ozirom na pritožbene ugovore sporno vprašanje, ali je bil z odlogom
prisilne izterjave pretrgan tek petletnega relativnega zastaralnega
roka. V tej zvezi na podlagi podatkov spisov ugotavlja, da je
prvostopni organ po določbah takrat veljavnega 30. člena ZUS tožeči
stranki ugodil in odložil izvršitev odločbe z dne 12. 9. 2002 do
izdaje pravnomočne sodne odločbe. V zavrnilnem delu je postala
sodba pravnomočna s 1. 1. 2007, kar pomeni, da je od takrat
prvostopni organ predmetno obveznost lahko tudi terjal.
Po določbah 125. člena ZDavP-2 teče v primeru
naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru relativni rok
zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti
odmerne odločbe. Izvršljivost odločbe je predpisana v četrtem
odstavku 224. člena ZUP. Po teh določbah bi odmerna odločba, izdana
dne 12. 9. 2002, postala izvršljiva 19. 10. 2002 in torej s potekom
v odločbi določenega roka za prostovoljno izvršitev obveznosti.
Izvršljivost s potekom roka ni nastopila, ker je bil tožeči stranki
pred potekom roka za plačilo davka odobren odlog plačila davka po
91. členu ZDavP. Prav tako je bil odobren odlog prisilne izterjave
po 20. členu ZDavP do rešitve pritožbe. Glede na prvi odstavek 153.
člena ZDavP-2 se šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega
plačila davka odložen tudi začetek davčne izvršbe, če je davčni
organ pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma
obročno plačilo davka. Prav tako je bil odobren tudi odlog prisilne
izterjave do rešitve pritožbe. Odmerna odločba je tako postala
izvršljiva z vročitvijo odločbe organa druge stopnje in tako je
relativni zastaralni rok začel teči od 16. 6. 2003. Stališče
pritožbe, da je mogoče odložiti izvršbo le v primeru, ko je odločba
postala izvršljiva, oziroma da je obstoj izvršljivosti nujen
predpogoj, da se lahko odloča o odlogu izvršbe, je po mnenju
pritožbenega organa zmotno in brez pravne podlage.
Meni tudi, da odlog oziroma odložitev izvršbe,
kakršna je bila odobrena z odločbo o odložitvi izvršbe do
pravnomočne rešitve upravnega spora (z dne 17. 7. 2003), pomeni
začasno zadržanje izvršbe oziroma začasno prekinitev že začetega
izvršilnega postopka, ker mu nasprotuje okoliščina, ki ovira
začetek ali nadaljevanje postopka izvršbe. Izvršba, ki je bila
odložena, se po stališču iz strokovne literature nadaljuje, ko
odpade ovira oziroma razlog za njeno odložitev. Zato je po presoji
pritožbenega organa prišlo do začasnega zadržanja izvršitve
odločbe, ki je bila predmet odločanja v upravnem sporu in zato ni
nastopilo relativno zastaranje pravice do izterjave, saj od
izvršljivosti do zadržanja in nato od pravnomočnosti do pobota še
ni preteklo več kot pet let. Smiselno enako je tudi stališče, ki ga
je zavzelo Upravno sodišče v sodbi U 701/2007 z dne 22. 4.
2008.
Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne
strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka.
Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi
kršitev pravil postopka. Meni, da je izpodbijana odločitev v
nasprotju z zakonom in sodno prakso ter kot takšna nezakonita,
izvedeni pobot pa nezakonito dejanje.
Razlogi izpodbijane odločbe so po mnenju tožeče
stranke očitno napačni in brez podlage v zakonu. Niti ZDavP-2 niti
ZUP ne določata situacije, v kateri bi se ustavil tek relativnega
zastaralnega roka glede pravice do izterjave davčne obveznosti.
Ustavitev teka zastaranja pravice do izterjave davka torej ni
možna. Predpisi s področja davčnega postopka urejajo samo institut
pretrganja zastaranja, za katerega pa je značilno, da po vsakem
pretrganju začne zastaranje teči znova. Že navedeno razlogovanje po
mnenju tožeče stranke zadošča za to, da se ugotovi nezakonitost
izpodbijane odločbe. Dejstvo namreč je, da se je zadnje dejanje
davčnega organa, s katerim je bilo pretrgano zastaranje izvršitve
davčne obveznosti, zgodilo 1. 12. 2004 in da je zato do 25. 1.
2010, ko je bil izveden pobot, minilo 5 let, 1 mesec in 25 dni. S
tem je petletni relativni zastaralni rok potekel, s tem pa je
zastarala pravica do izterjave obveznosti po odmerni odločbi. V
podkrepitev pravilnosti svojega stališča tožeča stranka navaja še,
da je ustavitev teka zastaranja preveč pomembna pravna posledica,
da bi jo bilo mogoče izpeljevati iz nekega drugega procesnega
instituta, kot je npr. odlog davčne izvršbe. Da bi prišlo do
začasne ustavitve teka zastaranja, bi moral procesni ali materialni
predpis to izrecno določiti, česar pa, ko gre za davčni postopek,
ne poznamo. Obligacijski zakonik nasprotno ima v tej zvezi jasne
določbe o zadržanju zastaranja. Še toliko bolj mora to veljati za
področje javnopravnih obveznosti, kjer je država močnejša stranka v
postopku. Vsakršna drugačna izpeljava učinkov zastaranja bi
pomenila nezakonito in neustavno uporabo zakona ter kršitev načela
zakonitosti kot izvedbenega načela pravne države iz 2. člena
Ustave.
Sklicevanje prvostopnega davčnega organa na
drugi odstavek 126. člena ZDavP-2 je zato nepravilno in nezakonito.
Navedena določba namreč jasno govori le o pretrganju teka
zastaranja pravice do izterjave. Posledice pretrganja pa povsem
jasno in natančno določa četrti odstavek istega člena, po katerem
začne po pretrganju zastaranje znova teči.
Prvostopni organ tudi zamenjuje pravna pojma
izvršljivost in odlog začetka davčne izvršbe. Izvršljivost upravne
odločbe določa drugi odstavek 282. člena ZUP. Gre za status neke
upravne odločbe, ki pomeni, da je odločbo sploh možno izvršiti.
Odlog pa pomeni zgolj odlog začetka konkretnih dejanj izvršbe z
namenom, da se davčni dolg izterja, nima pa vpliva na dejstvo, da
je odločba postala izvršljiva. Nastop izvršljivosti je torej nujni
predpogoj, da se lahko odloča o odlogu izvršbe. Z odlogom izvršbe
se zato ni v ničemer odločalo o izvršljivosti upravne odločbe.
Izvršljivost nastopi ex lege kot posledica izdane odmerne odločbe,
zato se o izvršljivosti ne odloča in ne more odločati z novo
upravno odločbo, npr. z odločbo o odlogu izvršbe. Ker je v
konkretnem primeru izvršljivost odločbe nastopila že dne 19. 10.
2002, zadnje dejanje organa, ki je pretrgalo izvršbo, pa je bilo
izvedeno 1. 12. 2004, je to dodaten argument, da je do 25. 1. 2010
pravica do izterjave davka zastarala. Tožeča stranka opozarja še na
sodbo naslovnega sodišča U 212/2005, iz katere izhaja ugotovitev,
da noben materialni predpis ne določa prekinitve ali pretrganja
teka zastaralnih rokov v času odloga izvršitve upravnih aktov.
Izpodbijana odločba tako po navedbah tožeče stranke temelji na
zmotni uporabi pravil postopka oziroma materialnega prava in sicer
na zmotni uporabi 97., 125., 126. in 153. člena ZDavP-2 in 282.
člena ZUP.
V zvezi z drugostopno odločbo tožeča stranka
dodaja, da citat iz strokovne literature ne potrjuje stališča druge
stopnje, saj se vse zapisano nanaša le na posledice odloga oziroma
prekinitve davčne izvršbe in s tem na postopek izvršbe, ne pa tudi
na izvršljivost odločbe. Citat torej ne potrjuje stališča, da je
zaradi odloga plačila davka in odloga davčne izvršbe bil kakorkoli
odložen nastop izvršljivosti odmerne odločbe. Pa tudi iz določbe
87. člena ZDavP-2 povsem jasno izhaja, da smisel in namen instituta
odloga ni v tem, da bi kakorkoli vplival na izvršljivost odločbe.
Rok za plačilo davka po odmerni odločbi je 30 dni od vročitve, kar
določa 66. člen ZDavP-2, enak pa je tudi rok za pritožbo. Davčni
organ po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi
bilo pritožbi mogoče ugoditi. O odlogu se bo torej pogosto ali celo
praviloma odločalo po nastopu izvršljivosti, zato odobren odlog ni
dejanje, ki bi vplivalo na izvršljivost odločbe niti ne gre za
institut, ki bi bil temu namenjen. Seveda mora enako veljati v
primeru, ko se o odlogu odloča pred potekom 30 dnevnega roka za
prostovoljno plačilo davka, saj bi bilo pravno nevzdržno, če bi na
začetek teka relativnega zastaralnega roka vplivala okoliščina, ali
se je o odlogu odločalo pred ali po poteku paricijskega
roka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri
izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo
kot neutemeljeno zavrne.
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Tožba je utemeljena.
V konkretnem primeru je sporna pravica davčnega
organa do izterjave davčne obveznosti, ugotovljene v davčnem
nadzoru, konkretno (po)tek petletnega relativnega zastaralnega roka
za uveljavljanje pravice do izterjave.
Po določbah drugega odstavka 125. člena ZDavP-2
pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga
bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v
davčnem nadzoru in s tem v primeru, kakršen je obravnavani, teče
relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva
izvršljivosti odmerne odločbe.
Kdaj nastopi izvršljivost odmerne odločbe, v
ZDavP-2 ni posebej določeno. Velja torej splošna ureditev iz ZUP,
ki se v skladu s 3. členom ZDavP-2 v tem primeru uporablja
subsidiarno. Po določbah 224. člena ZUP postane odločba prve
stopnje, če pritožba ne zadrži izvršitve, izvršljiva, ko se vroči
stranki. Če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet
izvršbe, mora opraviti v določen roku, postane izvršljiva s potekom
tega roka. Da bi odločbe o odlogu plačila ali o odlogu prisilne
izterjave kakorkoli vplivale na izvršljivost odločbe, ZUP ne
določa. Omogoča le odložitev izvršbe in s tem odložitev prisilnega
izvrševanja tistega, kar se nalaga z izvršljivo odločbo.
Neposrednega vpliva na izvršljivost odločbe po presoji sodišča tudi
nimajo določbe davčnih predpisov (ZDavP-2), ki so podlaga za
odločanje o odlogu plačila oziroma izvrševanja odločbe in na katere
se sklicujeta davčna organa. Tudi citirane določbe (91. in 20. člen
ZDavP) namreč omogočajo oziroma so omogočale le odložitev tistega,
kar je bilo naloženo s sicer izvršljivo odmerno odločbo. Pri
izvršljivosti iz citirane določbe ZUP gre namreč, tako kot pri
njeni dokončnosti in pravnomočnosti, za lastnost upravne odločbe in
ne za možnost njenega izvrševanja v dejanskem pomenu besede. Zato
odločbi o odlogu plačila oziroma o zadržanju začetka davčne
izvršbe, ki sta bili v konkretnem primeru izdani na podlagi 91. in
20. člena ZDavP, po presoji sodišča ne vplivata na izvršljivost
odmerne odločbe, ki je nastopila s potekom roka za prostovoljno
izpolnitev obveznosti in ki v skladu z drugim odstavkom 125. člena
ZDavP-2 pomeni začetek teka relativnega roka zastaranja pravice do
izterjave davka po odločbi. Sodišče zato pritrjuje stališču tožbe,
po katerem je zastaralni rok v konkretnem primeru začel teči dne
19. 10. 2002 in torej z dnem, ko je postala odmerna odločba po
določbah ZUP izvršljiva.
V zvezi z nadaljnjim tekom oziroma potekom
zastaralnega roka pa sodišče ugotavlja, da do pretrganja teka
zastaranja pravice do izterjave davka zaradi odloga plačila oziroma
odloga izvršbe obveznosti iz odmerne odločbe, kot se ugotavlja že v
izpodbijani prvostopni odločbi, ni prišlo, ker odločanje o odlogu
ni usmerjeno v izterjavo davka, kar je po določbah drugega odstavka
126. člena ZDavP-2 pogoj za to, da se tek zastaralnega roka
pretrga.
Drugih določb, ki bi vplivale na (po) tek
zastaralnega roka pravice do izterjave, ZDavP-2 ne vsebuje. Prav
tako jih ne vsebuje noben drug (materialni) predpis, ki se
uporablja v konkretnem primeru, kar nenazadnje ugotavljata tudi že
oba davčna organa v svojih odločbah. Za kakršnokoli ustavitev ali
zadržanje teka zastaranja pravice do izterjave davka torej v zakonu
ni podlage, zato tudi v primeru obravnavanega odloga davčne izvršbe
(do pravnomočne sodne odločbe) ni mogoče šteti, da v času odloga
izvršbe (relativni) zastaralni rok ni tekel, kot se to sicer
ugotavlja v obrazložitvi obeh davčnih odločb. Res je sicer, da v
času odloga izvršbe prisilna izterjava ni mogoča. Prav tako drži,
da je odlog izvršbe zavezancu v korist, kar vse kaže na to, da bi
bilo zadržanje teka zastaralnega roka v času odloga utemeljeno po
vsebini, saj zaradi zadržanja (še zlasti relativnega zastaralnega
roka) ne bi bila pravna varnost zavezancev nič manjša. Vendar pa
določbe, ki bi to omogočala, v zakonu ni. Določbe o pretrganju
zastaranja, kot že rečeno, za primer odloga davčne obveznosti niso
ustrezne. Iz ostalih določb zakona (ZDavP-2), ki se nanašajo na
zastaranje, pa tudi ni mogoče sklepati, da bi šlo v tem primeru za
pravno praznino, ki bi jo bilo mogoče zapolniti z uporabo drugih
zakonskih določb. Tega tudi ne navaja tožena stranka, ki se
sklicuje na že navedene vsebinske razloge, ti pa po presoji sodišča
ob dovolj jasni zakonski ureditvi ter ob poudarjeni zahtevi po
določnosti davčnih predpisov, sami po sebi in brez ustrezne
zakonske določbe, ne morejo predstavljati podlage za izpodbijano
odločitev. Upoštevati je namreč treba obstoječo zakonsko ureditev,
ki je s tem, ko omogoča tek zastaralnega roka kljub odloženi
izvršbi, sicer ugodnejša za davčne zavezance od ureditve
zastaranja, ki velja za dolžnike na drugih pravnih področjih
(civilnem in kazenskem), ne onemogoča pa prisilne izterjave davčnih
obveznosti znotraj zakonskih rokov, temveč le povečuje pritisk na
pristojne organe, da pravočasno oziroma čimhitreje uveljavijo svoja
upravičenja. To pa je, poleg zagotavljanja pravne varnosti
zavezancev, nenazadnje osnovni namen instituta
zastaranja.
Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano
odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o
upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo v
ponovno odločanje organu prve stopnje.
O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV,
odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega
odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v
upravnem sporu.
Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na
podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že
na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da
je treba tožbi ugoditi.
Področje: Davčni
postopek