Iz sklopa -
modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/DDV/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba Upr.
sodišča, številka: I U 549/2011
Datum:
03.04.2012
PREKORAČITEV
ZNESKA OBDAVČLJIVEGA PROMETA IZ 94. ČLENA ZDDV-1 – NAKNADNA ODMERA
DDV PO PREDPISANI STOPNJI
JEDRO:
V obravnavanem
primeru je med strankama sporna naknadna odmera DDV za avgust in
september 2004 ter uporaba splošne 20% davčne stopnje. Tožnik je s
tem, ko je njegov promet presegel mejni znesek, postal zavezanec za
DDV. Gre namreč za davek, za katerega na podlagi 209. člena ZDavP
velja sistem samoobdavčitve. Na podlagi tretjega odstavka 58. člena
ZDDV pa mora oseba, ki prvič postane davčni zavezanec, pri davčnemu
organu vložiti prijavo za registracijo najkasneje do 20. dne
koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila promet
v višini, ki presega zakonski limit iz prvega odstavka 45. člena
ZDDV.
IZREK:
Tožba se
zavrne.
Predmet
spora:
1. Z
izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za obdobje od
1. 12. 2003 do 30. 11. 2004 naknadno odmeril davek na dodano
vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 4.663,69 EUR s pripadajočimi
obrestmi v znesku 860,47 EUR (točka I. izreka); tožnik mora
naložene obveznosti plačati v roku 30 dni po prejemu te odločbe, po
preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začeta
davčna izvršba (točka II. izreka); stroški postopka niso nastali
(točka III. izreka), pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV.
izreka). Gre za ponovljen postopek na podlagi odločbe Ministrstva
za finance DT-499-16-177/2007-4 z dne 13. 5. 2010. Ker je bil
davčni zavezanec A.A. - B. s.p. na podlagi sklepa o izbrisu iz
poslovnega registra 316-02-V01-057744/1 z dne 7. 7. 2008 izbrisan
iz poslovnega registra Slovenije, je bil ponovni postopek uveden
zoper pravnega naslednika A.A. Zadeva je bila v delu, ki se je
nanašala na pravico do odbitka vstopnega DDV po predloženih računih
tožnika, vrnjena v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, da
dodatno utemelji svoje ugotovitve, v preostalem delu pa je bila
pritožba tožnika zavrnjena (v delu, ki se je nanašal na čas, ko je
tožnik presegel limit po 45. členu Zakona o davku na dodano
vrednost (v nadaljevanju ZDDV) v višini 5.000.000,00 SIT tj.
decembra 2003, ko bi se moral registrirati kot davčni zavezanec, pa
tega ni storil). Zavrnjena je bila tudi pritožba, da bi se morala
uporabiti preračunana davčna stopnja in ne 20 % splošna davčna
stopnja. O ugotovitvah DIN je bil sestavljen zapisnik 27. 9. 2010,
na katerega je tožnik podal pripombe, razvidne iz obrazložitve
izpodbijane odločbe. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZDDV niso
zavezanci za DDV osebe, katere vrednost opravljenega prometa blaga
oz. storitev v obdobju zadnjih 12 mesecev ne preseže oz. ni
verjetno, da bo presegla 5.000.000,00 SIT. Iz navedenega izhaja, da
osebe, ki presežejo navedeni mejni znesek, zavezanci za DDV. Te
osebe, morajo takrat, ko postanejo zavezanci, začeti obračunavati
in plačevati DDV, saj za DDV velja sistem samoobdavčitve, kar
izhaja iz 209. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju
ZDavP). Oseba, ki opravlja dejavnost, tako postane zavezanec za
DDV, ko njen promet blaga ali storitev preseže 5.000.000,00 SIT in
mora vložiti prijavo za registracijo. Davčni organ je tožniku
naknadno obračunal DDV za obdobje, ko je tožnik presegel limit
5.000.000,00 SIT, to je od decembra 2003 do vključno novembra 2004,
saj v zadnjih 12 mesecih (od januarja 2004 do decembra 2005) ni
presegel navedenega limita. Naknadni obračun DDV je razviden na
strani 5 do 12 obrazložitve. Davčni organ kot podlago navaja
določbe 13. člena, prvi odstavek 45. člena in tretji odstavek 58.
člena ZDDV ter 114. člen in 115. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV
(v nadaljevanju PZDDV).
2. Pritožbeni
organ je pritožbo zavrnil. Glede na to, da se je bil tožnik dolžan
prijaviti v sistem DDV, ko je presegel limit iz prvega odstavka 45.
člena ZDDV (5.000.000,00 SIT), velja zanj ureditev, da mora v temu
sistemu ostati, dokler v zadnjih 12 mesecih, ko je postal zavezanec
za DDV, ni več presegel tega limita. Prvostopenjski organ je
tožniku pravilno naknadno obračunal DDV od opravljenega prometa od
decembra 2003 do novembra 2004. Navedena odločitev je bila potrjena
tudi s citirano odločbo Ministrstva za finance z dne 13. 5. 2010.
Enako velja tudi glede uporabe splošne davčne stopnje 20% in ne
preračunane davčne stopnje 16,6%. Iz navedb davčnega organa je
razvidno, da tožnik na izstavljenih spornih računih DDV sploh ni
izkazoval, čemur tožnik v pritožbi niti ne ugovarja. Preračunana
davčna stopnja pa se uporablja le v primeru, ko je znesek DDV že
vsebovan v znesku, navedenem za plačilo (38. člen PZDDV). To pa je,
ko je plačilo izvršeno, preden je blago dobavljeno ali storitev
opravljena.
3. Tožnik se z
odločitvijo davčnih organov ne strinja ter v tožbi in pripravljalni
vlogi ugovarja naknadni obdavčitvi z DDV za avgust in september
2004. Ugovarja tudi uporabi splošne 20% davčne stopnje, saj bi
morala biti uporabljena preračunana 16,6% davčna stopnja. V tožbi
povzema dosedanji davčni postopek in ugotovitve davčnih organov.
Meni, da prvi odstavek 45. člena in tretji odstavek 58. člena ZDDV
nista bila pravilno uporabljena. V citiranih določbah ni nikjer
navedena obveznost trajanja registracije zavezancev za DDV v
naslednjih davčnih obdobjih po prekoračitvi praga, kar je bilo to
pri tožniku decembra 2003. V nadaljevanju tožnik navaja določbo
prvega odstavka 45. člena ZDDV, tretji in četrti odstavek 136.
člena in prvega odstavka 183. člena PZDDV. Davčni organ ni navedel
predpisa, po katerem mora davčna obveznost trajati naslednjih 12
mesečnih obdobij. Zato mora za vsako posamično obdobje kasneje
davčni organ po uradni dolžnosti upoštevati tožnikovo pravico do
izstopa iz sistema DDV. Ker v ugotovljenem tožnikovem prometu ni
bil izkazan DDV, gre za skupni promet z obračunanim DDV. Posledično
bi bilo potrebo za obračun DDV za takšen promet uporabiti stopnjo
16,6 % in ne splošne 20 % stopnje. Tožnik meni, da je bil naknadno
odmerjen DDV previsoko, saj za obdobje avgust in september 2004
tožnik ni prekoračil limita za vstop v sistem DDV, niti pred tem v
roku, krajšim od enega leta, kot mali davčni zavezanec ni sam
vstopil v sistem DDV. Davčni organ pa ni pojasnil razlogov za
obdavčitev. Tožnikov promet v obdobju decembra 2003, oktobra in
novembra 2004 pa tudi ne vključuje zaračunanega DDV. Davčni organ
pa bi moral glede na takšno vrsto ugotovljenega prometa uporabiti
16,6 % stopnjo in ne splošne 20 % davčne stopnje. Vsebinsko
predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
4. V odgovoru
na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri
navedbah iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ter sodišču
predlaga, da tožbo zavrne.
IZREK
SODBE IN OBRAZLOŽITEV
5. Tožba ni
utemeljena.
6. Po mnenju
sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se
strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih posebej ne navaja (2.
odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju
ZUS-1).
7. Glede
tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: v obravnavanem primeru je med
strankama sporna naknadna odmera DDV za avgust in september 2004
ter uporaba splošne 20% davčne stopnje. Tožnik meni, da v citiranem
obdobju ni bil zavezanec za DDV. Iz listin upravnega spisa pa
nesporno izhaja, da je tožnikov promet decembra 2003 prekoračil
zakonski limit 5.000.000,00 SIT iz prvega odstavka 45. člena ZDDV,
kar med strankama tudi ni sporno. Tako je tudi po presoji sodišča
tožnik s tem, ko je promet tožnika presegel navedeni mejni znesek,
postal zavezanec za DDV in s tem tudi zavezan za obračun in plačilo
DDV. Gre namreč za davek, za katerega na podlagi 209. člena ZDavP
velja sistem samoobdavčitve, kar je tožniku pravilno pojasnil že
prvostopenjski davčni organ. Na podlagi tretjega odstavka 58. člena
ZDDV pa mora oseba, ki prvič postane davčni zavezanec, pri davčnemu
organu vložiti prijavo za registracijo najkasneje do 20. dne
koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila promet
v višini, ki presega zakonski limit iz prvega odstavka 45. člena
ZDDV. Iz listin upravnega spisa pa nesporno izhaja, da je tožnikov
promet decembra 2003 presegel naveden limit, ni pa izvedel prijave
za registracijo, čemur tožnik tudi ne ugovarja.
8. Neutemeljen
je ugovor tožnika, da v ZDDV in PZDDV ni nikjer navedena obveznost
trajanja registracije zavezancev za DDV v naslednjih davčnih
obdobjih po prekoračitvi praga (decembra 2003). Iz določbe prvega
odstavka 45. člena ZDDV izhaja, da oseba, katere vrednost
opravljenega prometa v obdobju zadnjih 12 mesecev ne preseže oz. ni
verjetno, da bo presegla 5.000.000,00 SIT po tem zakonu, ni
zavezanec za DDV. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ,
tudi po presoji sodišča ta ureditev za zavezanca velja, dokler v
zadnjih 12 mesecih, ko je postal zavezanec za DDV, ni več presegal
zakonskega limita (5.000.000,00 SIT). Tako je tudi po presoji
sodišča prvostopenjski organ pravilno navedel obdobje, v katerem je
tožnik presegel zakonski limit, torej od decembra 2003, ko bi se
moral registrirati kot zavezanec za DDV, česar pa ni storil. Tožnik
bi moral v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZDDV sprožiti
postopek registracije pri Davčnemu uradu Ljubljana najkasneje do
20. dne koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila
promet v višini, ki presega zakonski limit. Od tega trenutka dalje
(ko postane oseba zavezanec za DDV) je davčni zavezanec dolžan
zaračunavati in plačevati DDV. Ker tožnikov promet v zadnjih 12
mesecih, torej od januarja 2004 do decembra 2005 ni presegel
zakonskega limita, je davčni organ tožniku pravilno naknadno
obračunal obveznost DDV za obdobje od dneva, ko je tožnikov promet
presegel zakonski limit, torej od decembra 2003 do novembra
2004.
9. Tožnik tudi
ugovarja, da bi za naknadni obračun DDV davčni organ moral
uporabiti preračunano davčno stopnjo 16,6 % in ne splošne 20 %
stopnje. Med strankama ni sporno, da na predmetnih računih, ki jih
je tožnik izstavil, ni obračunal in tudi ni izkazal DDV. Temu
tožnik tudi ne ugovarja. V takšnem primeru pa se uporabi 20%
splošna davčna stopnja za obračun DDV in ne preračunana davčna
stopnja, ki se uporabi le v primeru, ko je znesek DDV že vsebovan v
znesku navedenem na izstavljenem računu (38. člen PZDDV). Kot pa
sta tožniku pravilno pojasnila že oba davčna organa, pri tožniku
takšen primer ni podan, saj tožnik na predmetnih izstavljenih
računih DDV sploh ni prikazoval, kar tudi sicer med strankama ni
sporno. Tako je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno
uporabil splošno 20% davčno stopnjo pri naknadnem obračunu DDV
tožnika od dneva, ko je presegel zakonski limit (decembra 2003) pa
do 31. 12. 2005.
10. Ker je po
povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori
pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena
ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
11. Sodišče je
na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne
obravnave.
Področje:
DDV