Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Mnenja DURS-MF/DDV…
PRAVILO DEJANSKE RABE IN
UŽIVANJA IZ 29. ČLENA PRAVILNIKA O IZVAJANJU ZAKONA O DAVKU NA DODANO VREDNOST
Pojasnilo DURS, št. 4230-253/2007-2, 16. 11. 2007
Davčni zavezanec prosi za pojasnilo glede izvajanja 29. člena
Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost – pravilnik (Uradni
list RS, št. 141/06 in 52/07), in sicer kako pravilo »dejanske rabe in
uživanja« iz tega člena uporabiti v praksi. Navaja primer, ko slovenski davčni
zavezanec, upravljavec slovenskih smučišč, naroči storitve oglaševanja na
Hrvaškem pri hrvaškem izvajalcu. Reklama se odvija na hrvaški televiziji. Z
upoštevanjem 29. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list
RS, št. 117/06 in 52/07) in 29. člena pravilnika se zastavlja vprašanje, kje je
kraj uporabe oziroma uživanja storitve, ali tam, kjer se odvija reklama (torej
na Hrvaškem) ali tam, kjer se bo rezultat storitev oglaševanja užival, torej v
Sloveniji (kjer so smučišča, ki se oglašujejo).
Davčni zavezanec je navedel še nekaj primerov storitev svetovanja,
pri katerih je treba tudi določiti kraj dejanske rabe in uživanja, in sicer:
a.) Slovenski davčni zavezanec, svetovalna družba,
izdela mnenje o obdavčitvi z davkom od dohodka pravnih oseb družbi, davčnemu
zavezancu za DDV v tretji državi. Informacije, pridobljene v tem mnenju, so le
eden od temeljev za odločitev, ali bo davčni zavezanec iz tretje države
ustanovil podružnico v Sloveniji.
b.) Pravna oseba, zavezanec za DDV v tretji državi,
se nato odloči in ustanovi podružnico v Sloveniji. Slovenski zavezanec za DDV,
svetovalna družba, izdela drugo mnenje, ki se nanaša na obdavčitev podružnice v
Sloveniji.
V nadaljevanju pojasnjujemo:
V četrtem odstavku 29. člena ZDDV-1 je ministru za finance dano
pooblastilo, da z namenom izogibanja dvojnemu obdavčevanju, neobdavčevanju ali
izkrivljanju konkurence, pri storitvah iz prvega odstavka 29. člena ZDDV-1 ter
pri dajanju prevoznih sredstev v najem, za kraj opravljene storitve šteje kraj,
kjer se storitev dejansko uporabi in uživa.
Na podlagi 29. člena ZDDV-1 pravilnik v 29. členu določa, da se za
storitve iz prvega odstavka 29. člena ZDDV-1 (razen za storitve iz točke k)
prvega odstavka 29. člena ZDDV-1, ki se opravijo za osebe, ki niso davčni
zavezanci), in pri dajanju prevoznih sredstev v najem, šteje, da je:
·
kraj opravljenih storitev, ki bi bil v skladu s prvim odstavkom
29. člena ZDDV-1 in pri dajanju prevoznih sredstev v najem v Sloveniji, zunaj
Skupnosti, če se storitve dejansko uporabijo in uživajo zunaj Skupnosti;
·
kraj opravljenih storitev, ki bi bil v skladu s prvim odstavkom
29. člena ZDDV-1 in pri dajanju prevoznih sredstev v najem zunaj Skupnosti, v
Sloveniji, če se storitve dejansko uporabijo in uživajo v Sloveniji.
Navedena določba je povzeta po členu 58 Direktive Sveta 2006/112/ES
(UL L 347, 11. 12. 2006, str. 1-118, v nadaljevanju: Direktiva 112), ki državam
članicam daje to možnost, da določijo kraj opravljene storitve znotraj ali
izven Skupnosti, glede na dejansko uporabo in uživanje storitve. Pri določitvi
kraja obdavčitve je najpomembnejše vprašanje ali se pojavi dvojna obdavčitev
oziroma neobdavčitev znotraj Skupnosti ali izkrivljanje konkurence. Člen 58
Direktive 112 tako daje državam članicam možnost, da te storitve obdavčijo,
kadar se dejansko uporabijo na ozemlju Skupnosti. Namen je torej, da se vse
oblike končne potrošnje znotraj Skupnosti v Skupnosti tudi obdavčijo.
V zvezi s konkretnimi vprašanji davčnega zavezanca je Ministrstvo za
finance v dopisu št. 426-02/20/2003, z dne 12. 11. 2007, zavzelo naslednje
stališče:
Pri določitvi kraja obdavčitve za določene storitve iz 29. člena
ZDDV-1 (razen za storitve iz k) točke prvega odstavka tega člena, ki se
opravijo za osebe, ki niso davčni zavezanci), in pri dajanju prevoznih sredstev
v najem je potrebno upoštevati 29. člen ZDDV-1 in 29. člen pravilnika od primera do primera.
1. Storitve oglaševanja
Za storitve oglaševanja se po veljavnem zakonu pri določitvi kraja
obdavčitve uporablja pravilo dejanske rabe in uživanja.
V konkretnem primeru upravljavec slovenskih smučišč naroči storitve
oglaševanja na Hrvaškem pri hrvaškem izvajalcu, reklama pa se odvija na hrvaški
televiziji.
V tem primeru je kraj obdavčitve Hrvaška, saj se reklama odvija na
hrvaški televiziji in je namenjena promociji slovenskih smučišč na Hrvaškem –
lahko bi rekli, da se storitev oglaševanja »uživa in uporablja« na Hrvaškem.
Posledica oglaševanja je večji obisk hrvaških smučarjev na slovenskih
smučiščih, ki pri nakupu smučarskih kart nosijo breme slovenskega DDV.
2. Storitve svetovanja
Ad a.)
Na podlagi 29. člena pravilnika je možno opredeliti kot kraj
opravljene svetovalne storitve v tretji državi, saj se storitev dejansko
uporabi in uživa v tretji državi.
Ad b.)
V tem primeru je kraj obdavčitve Slovenija, saj je svetovalna družba
izdala mnenje, sicer za davčnega zavezanca, ki nima sedeža znotraj Skupnosti,
vendar to storitev »uporablja oziroma uživa« za svojo podružnico, ki jo
ustanovi v Sloveniji.
Vir: Spletne strani Davčne uprave Republike Slovenije [03.07.2007].
Vsebina pojasnila / mnenja DURS-MF temelji na
naslednji zakonodaji (zakonski in podzakonski predpisi ter mednarodni akti):
§
Zakon o davku na dodano vrednost /ZDDV-1/ (Uradni list RS, št.
117/06).
§
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 141/06 in 52/07).
§
Šesta direktiva – Direktiva Sveta 2006/112/ES (Uradni list EU,
št. L 347/06) in Direktiva Sveta 2006/138/ES (Uradni list EU, št. L 384/06).
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na katerem temelji
mnenje DURS-MF, je pripis uredništva.