Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Ostalo/Vrhovno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS3006167, številka: VIII Ips 21/2014
Datum:
02.06.2014
POVRAČILO
STROŠKOV PREVOZA NA DELO IN Z DELA – Kilometrina ali povračilo
stroškov javnega prevoza
JEDRO:
Na podlagi določbe drugega
odstavka 168. člena ZUJF (in drugega odstavka 5. člena Aneksa), ki
je pomensko jasna, je tožnik je upravičen do povračila stroškov
javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, saj obstaja možnost
prevoza s takšnim javnim sredstvom. Šele v primeru, če možnosti
javnega prevoza ne bilo, bi se tožniku priznala kilometrina v
višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Tožena
stranka tudi ne uveljavlja, da tožnik javnega prevoza ne bi mogel
uporabiti glede na njegov delovni čas, ali čas trajanja
vožnje.
IZREK:
Revizija se zavrne.
Tožena stranka mora v 8 dneh, od
vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške
v znesku 412,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od
prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti,
določenega v tej točki izreka, do plačila.
Predmet spora:
1. Sodišče prve stopnje je
zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa Upravne enote
Jesenice z dne 16. 7. 2012 in razveljavitev sklepa RS, Vlade RS,
Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 11. 2012, da mu
je tožena stranka dolžna povrniti razliko med stroški kilometrine
in stroški javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na
relaciji Spodnje Gorje - Lesce - Jesenice za obdobje od 1. 6. 2012
dalje in mu povrniti stroške postopka. S sklepom je odločilo, da ne
dopusti spremembe tožbe za razveljavitev sklepa Upravne enote
Jesenice z dne 16. 1. 2013. Odločilo je tudi, da tožnik krije sam
svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti
stroške v višini 226,70 EUR, v roku 8 dni.
2. V razlogih sodbe je navedlo,
da sta izpodbijana sklepa zakonita, ker je tožena stranka pri
odločanju o povračilu stroškov prevoza na delo in iz dela za
tožnika upoštevala najkrajšo razdaljo in najcenejši možni prevoz,
to je prevoz na relaciji Zgornje Gorje - Jesenice, na kateri sicer
ni javnega prevoza, in ne na daljši relaciji Spodnje Gorje - Lesce
- Jesenice, na kateri pa je javni prevoz zagotovljen. Navedlo je,
da je taka odločitev v skladu z „duhom Zakona za uravnoteženje
javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) in
Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF, Ur. l. RS, št. 97/99
in nadalj.).“ Po ZJF je pri izvrševanju proračuna treba spoštovati
načela učinkovitosti in gospodarnosti, sicer pa ZUJF in ZJF delavcu
ne dajeta izbirne pravice glede povrnitve stroškov prevoza na delo
in z dela (za tisti prevoz oziroma pot, ki bi si jo izbral sam). V
nadaljevanju se je sodišče sklicevalo tudi na Aneks h kolektivni
pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v
nadaljevanju Aneks, Ur. l. RS, št. 40/2012), ki v 5. členu ureja
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, vendar je presodilo,
da tožbi ni mogoče ugoditi, zlasti ob upoštevanju namena povračila
stroškov. Bistveno je, da ima tožnik možnost prihoda na delo tudi
po drugi poti, ki je del javnega cestnega omrežja, in je bistveno
krajša, ne glede na to, da na tej poti (Spodnje Gorje - Kočna -
Lipce - Jesenice) ni javnega prevoza.
3. Sodišče druge stopnje je
pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje I. in
III. točki izreka delno spremenilo tako, da je sklep Upravne enote
Jesenice z dne 16. 7. 2012 v zvezi s sklepom Republike Slovenije,
Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 11.
2012 spremenilo tako, da je tožniku priznalo prevoz na delo z
javnimi prevoznimi sredstvi, in sicer za obdobje od 1. 6. 2012
dalje na relaciji Spodnje Gorje - Lesce - Jesenice, naložilo toženi
stranki, da tožniku povrne razliko med stroški že izplačane
kilometrine in stroški javnega prevoza z javnimi prevoznimi
sredstvi na relaciji Spodnje Gorje - Lesce - Jesenice za obdobje od
1. 6. 2012 do 1. 3. 2013, višji ali drugačni zahtevek tožnika (tudi
za obdobje od 2. 3. 2013 dalje ter razveljavitev sklepov) pa je
zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da sama krije svoje stroške
postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 82,00 EUR,
v roku 8 dni, v primeru zamudne pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem
izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
4. Sklicevalo se je na 168. člen
ZUJF ter drugi odstavek 5. člena Aneksa ter navedlo, da v teh
določbah ni podlage, da bi tožena stranka lahko od tožnika
zahtevala, da za prevoz na delo in z dela uporablja lastno vozilo,
ne pa prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Zato je zahtevku
tožnika ugodilo, vendar le za obdobje do datuma odločitve sodišča
prve stopnje, saj v skladu s 311. členom Zakona o pravdnem postopku
(v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) sodišče
toženi stranki naloži dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne
obravnave.
5. Vrhovno sodišče je na predlog
tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanje, ali je
delodajalec javnemu uslužbencu dolžan povrniti stroške prevoza na
delo in z dela v višini cene javnega prevoza, če le ta obstaja,
tudi v primeru, če je cena javnega prevoza višja od kilometrine
(sklep VIII DoR 67/2013-6 z dne 24. 10. 2013).
6. V pravočasni reviziji tožena
stranka najprej navaja, da je bila prekršena določba 168. člena
ZUJF, katerega namen je bil zagotoviti vzdržnost javnih financ
oziroma obvladovanje javno finančnih izdatkov, zaradi česar so bili
uvedeni začasni ukrepi tudi na področju povračila stroškov. Nato
opredeli cilje zakona, razloge za sprejem zakona ter oceno
predlagatelja zakona - da je bila dosedanja ureditev preveč ohlapna
in tudi ni določila omejitve višine zneskov povračil stroškov
prevoza na delo in z dela. Poleg znižanja odhodkov iz tega naslova
je obstajal namen v poenostavitvi do tedaj veljavne ureditve in
uvedba kriterijev razdalje do delovnega mesta kot temeljnega
kriterija za določitev višine povračila stroškov. To pomeni, da je
zakonodajalec z ZUJF zasledoval namen najnižjih stroškov oziroma
tiste oblike povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ki za
proračun pomeni najcenejšo varianto od možnih. Z zavzetim stališčem
je sodišče druge stopnje odstopilo od namena zakonodajalca. Nadalje
navaja, da se pri izračunu najkrajše razdalje upoštevajo vse ceste,
tudi lokalne, ker so del javnega omrežja. Relacija, ki jo uporablja
tožnik in je del javnih prevozov (Spodnje Gorje - Lesce -
Jesenice), ni najkrajša, saj je najkrajša pot na relaciji Spodnje
Gorje – Kočna - Lipce - Jesenice, kjer pa javnega prevoza ni.
Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, kar
predstavlja bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka
339. člena ZPP. Sodišče bi se moralo izrecno opredeliti tudi do
spremembe tožbe, ki je sicer sodišče prve stopnje ni dopustilo. Pri
tem je pomembno, da je bil sklep tožene stranke z dne 16. 7. 2012
razveljavljen s 1. 2. 2013. V nadaljevanju navaja, da naj bi
pritožbeno stališče odstopalo od odločb Vrhovnega sodišča VIII DoR
108/2010 in VIII DoR109/2010 ter prakse v sodbah Pdp 43/2009, Pdp
488/2009, itd. Pravna teorija naj bi poudarjala, da že iz ureditve
povračila stroškov za delo pred ZUJF izhaja načelo povrnitve
najcenejšega prevoza in najcenejše razdalje ter se sklicuje tudi na
odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-444/2006-18 z dne 9. 4.
2009.
7. V odgovoru na
revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev
revizije. Navaja, da sta določbi drugega odstavka 168. člena ZUJF
in drugega odstavka Aneksa popolnoma jasni, sicer pa tudi sedmi
odstavek 168. člena ZUJF dodatno določa, da se povračilo stroškov
prevoza na delo in z dela podrobno uredi s kolektivnimi pogodbami
dejavnosti ali poklicev, za javne uslužbence, za katere povračila
stroškov prevoza na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba, pa
z Uredbo. Le če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi
prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina. V tem sporu ni
nastopila nobena od situacij, ki jih določa tretji odstavek 5.
člena Aneksa in po kateri bi se štelo, da tožnik nima možnosti
javnega prevoza. Nesporno je, da tožnik ima možnost prevoza z
javnim prevoznim sredstvom - avtobusom in ga tudi uporablja na
razdalji, za katero mu je sodišče prisodilo razliko stroškov. Iz 2.
člena Ustave RS izhaja, da je Slovenija pravna in socialna država;
iz tega izhaja tudi zapoved jasnosti in določnosti predpisov. Ti so
v obravnavanem primeru jasni, razumljivi in nedvoumni. Ne oporeka
splošnemu varčevalnemu namenu predpisov, vendar se sklicuje na
jasne in nedvoumne norme, ki ne določajo, da bi delodajalec v
vsakem konkretnem primeru moral ugotavljati, ali je za organ
ceneje, da javnemu uslužbencu izplača kilometrino ali povrne
stroške prevoza in pri tem izbere najcenejšo možnost. V zvezi s tem
opozarja tudi na okrožnico Ministrstva za pravosodje in javno
upravo, Direktorata za javno upravo z dne 20. 6. 2012, ki glede
povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi ZUJF
pojasnjuje, da se javnemu uslužbencu povrnejo stroški prevoza v
višini cene javnega prevoza, če ta obstaja, tudi ko je cena javnega
prevoza višja od kilometrine. Če bi bil namen zakona takšen, kot
zagovarja tožena stranka, bi delodajalci morali pri krajših (npr.
mestnih) razdaljah, kjer so priznava strošek mesečne karte,
ugotavljati morebitno kilometrsko razdaljo med krajem, iz katerega
delavec prihaja na delo in se vrača z dela ter delovnim mestom. Že
hitra primerjava cen mesečnih vozovnic za javni prevoz ter
kilometrin pokaže, da bi bilo plačevanje kilometrine za razdalje,
ki so krajše do 20 km, za delodajalca cenejše od plačevanja
stroškov javnega prevoza. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na
sodno prakso navaja, da ta ni bila izoblikovana na podlagi ZUJF in
Aneksa, torej ni neposredno uporabljiva.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
8. Revizija ni
utemeljena.
9. Revizija je izredno pravno
sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi
odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče
preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih
konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija
dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Upoštevajoč to določbo
in konkretno pravno vprašanje, glede katerega je bila revizija
dopuščena, revizijsko sodišče ne preizkuša izpodbijane sodbe glede
zatrjevanih kršitev določb postopka (na katere se tožena stranka
sklicuje v reviziji). Prav tako preizkus ni možen glede
zatrjevanjih nepravilnosti v zvezi z (ne)upoštevanjem spremembe
tožbe oziroma navedb, ki se nanašajo na razveljavitev sklepa z dne
26. 7. 2012.
10. Sodišče lahko upošteva
razloge za sprejem določenega zakona, oziroma namene in cilje, ki
jih zakon zasleduje, zlasti če so ti opredeljeni v uvodnih določbah
zakona. Obenem pa mora predvsem upoštevati, kako se deklariran-i
namen-i zakona izraža-jo v konkretnih določbah, iz katerih izhaja
ureditev posameznih pravic in obveznosti. Kako bo zakonodajalec
razloge za sprejem zakona, namene in cilje, ki jih pri tem
zasleduje, itd. udejanjil in do katere mere jih bo uresničil, je
namreč razvidno iz konkretnih določb.
11. Izhodišča, cilji in
načela zakona so lahko pomembni za odločanje o posameznih pravicah
in obveznostih predvsem v primerih, ko so zakonske določbe nejasne
in zahtevajo dodatno interpretacijo. Če pa gre za določbe, ki so
pomensko jasne, prav njihova jasna določenost kaže tudi kako in v
kakšnem obsegu je zakonodajalec izpeljal načelne usmeritve in
cilje, ki jih je imel pri sprejemu zakona.
12. ZUJF je med začasnimi ukrepi
za zagotovitev vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov
proračunov posegel tudi na področje povračila stroškov v zvezi z
delom in nekaterimi drugimi prejemki. Iz 164. člena ZUJF izhaja, da
se določbe od 164. člena do 181. člena tega zakona uporabljajo do
uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo
sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila
stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki (prvi
odstavek). Javni uslužbenci, za katere povračila stroškov in
nekaterih drugih prejemkov ne ureja kolektivna pogodba in
funkcionarji, povračila stroškov in druge prejemke prejemajo v
skladu s tem zakonom (drugi odstavek). Konkretnejša ureditev
povračila stroškov prevoza na delo in z dela izhaja iz 168. člena
ZUJF. Ta določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do
delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km (prvi odstavek).
Zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v
višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če zaposleni
nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pa se mu
prizna kilometrina v višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina
- 95 oktanov (drugi odstavek). V tretjem odstavku zakon določa
najvišjo mesečno višino povračila stroškov prevoza na delo in z
dela (razen izjem), nato primer, ko mora delavec zaradi izrednega
dogodka ali zaradi dela izven redno predvidenega dela priti na delo
večkrat (četrti odstavek), primer če je organiziran in zagotovljen
brezplačni prevoz (peti odstavek), če zaposleni opravlja delo v več
krajih (šesti odstavek) in da se povračilo stroškov prevoza na delo
in z dela podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali
poklicev, za javne uslužbence, za katere povračila stroškov prevoza
na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba in funkcionarje, pa z
uredbo. Iz prvega odstavka 169. člena ZUJF izhaja tudi, da je kraj,
iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivanja
oziroma bivališča oziroma kraj, iz katerega se zaposleni dejansko
vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu.
13. Enako kot v prvem, drugem in
tretjem odstavku 168. člena ZUJF določa tudi Aneks v prvem, drugem
in četrtem odstavku 5. člena, v tretjem odstavku pa tudi, kdaj
javni prevoz ni možen: če ne obstaja, če ga glede na delovni čas
javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporabo javnega
prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne
upoštevaje čas trajanje vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več
kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.
14. Iz dejanskih ugotovitev v
tem sporu izhaja, da tožnik (na delovnem mestu referent II)
uporablja javni prevoz, ki je zagotovljen iz njegovega doma do
tožene stranke na relaciji Spodnje Gorje - Lesce - Jesenice. Obenem
obstaja tudi najkrajša pot od tožnikovega doma do delovnega mesta
na relaciji Spodnje Gorje – Kočna - Lipce - Jesenice, kjer pa
javnega prevoza ni.
15. Na podlagi določbe drugega
odstavka 168. člena ZUJF (in drugega odstavka 5. člena Aneksa), ki
je pomensko jasna, je tožnik je upravičen do povračila stroškov
javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, saj obstaja možnost
prevoza s takšnim javnim sredstvom. Šele v primeru, če možnosti
javnega prevoza ne bilo, bi se tožniku priznala kilometrina v
višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Tožena
stranka tudi ne uveljavlja, da tožnik javnega prevoza ne bi mogel
uporabiti glede na njegov delovni čas, ali čas trajanja
vožnje.
16. Tožnik pravilno opozarja na
to, da sodbe pritožbenega sodišča, na katere se sklicuje tožena
stranka v reviziji, niso primerljive, saj v prvi vrsti ne izhajajo
iz navedenih pravnih podlag, niti ne gre za podobne primere. Tudi v
citiranih DoR zadevah revizijsko sodišče ni izrazilo vsebinskih
stališč, ki bi bila drugačna. To ne izhaja niti iz citirane določbe
Ustavnega sodišča RS [1].
17. Glede na navedeno v skladu s
378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot
neutemeljeno.
18. Posledica takšne odločitve
je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožniku stroške odgovora
na revizijo, in sicer nagrado za postopek z revizijo, ki po tarifni
številki 3300 tarife po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l.
RS,. št. 67/08 in nadalj.) znaša 318,00 EUR, materialne stroške
20,00 EUR in 22% DDV, oziroma skupaj 412,36 EUR.
Področje:
Ostalo