Iz sklopa -
modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba Upr.
sodišča, številka: I U 1806/2010
Datum:
04.10.2011
POSOJILO
KOT DRUGI DOHODEK OBDAVČEN PO ZDoh-2
JEDRO:
Pri ugotovitvi, da gre
pri izplačilu zneska 128 000 EUR na račun tožnikovega mladoletnega
sina za dohodek tožnika, je bilo upoštevanih več okoliščin, ki so
pripeljale ne le do suma, temveč do prepričanja, da gre pri tem za
tožnikov dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2,
ki je obdavčen z dohodnino. Poleg okoliščin v zvezi z nakazilom
zneska (mladoletnemu sinu, na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene
s tožnikom) prepričajo zlasti okoliščine, ki se nanašajo na
razmerje tožnika do družbe A. kot izplačevalca in zaradi katerih se
po eni strani pobotnica utemeljeno ne upošteva kot dokazilo o
vračilu spornega zneska omenjeni družbi in po drugi strani kot
ključna okoliščina za zaključek, da do vračila ni prišlo,
utemeljeno upošteva dejstvo, da na računu družbe ni bilo ustreznih
prilivov.
Prvostopenjski organ ob
prejemu pritožbe ne le lahko, temveč je dolžan dopolniti postopek,
če bi morala biti pritožniku dana možnost udeležbe v postopku pred
izdajo odločbe, pa mu ni bila dana. Pooblastilo organu druge
stopnje, da odpravi pomanjkljivosti, storjene v postopku na prvi
stopnji (2. odstavek 243. člena ZUP), kakršna je pomanjkljiva
obrazložitev odločbe, ter ustrezno dopolni postopek, pa je
vsebovano v prvem odstavku 251. člena istega zakona (ZUP), ki se
subsidiarno uporablja tudi v davčnem postopku.
IZREK:
Tožba se
zavrne.
Zahtevek tožeče stranke
za povračilo stroškov postopka se zavrne.
Predmet
spora:
Prvostopni davčni organ
je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril dohodnino za leto 2008 v
znesku 48 463,40 EUR ter mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno
dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni
višini 32 000 EUR, ki znaša 16 463,40 EUR.
Iz razlogov izpodbijane
odločbe sledi, da je davčni organ dohodnino tožniku odmeril na
podlagi napovedi in na podlagi svojih podatkov ter pri tem
ugotovil, da znaša letna davčna osnova tožeče stranke v skladu s
109. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS št. 117/06, v
nadaljevanju: ZDoh-2) in zmanjšana za olajšave 125 040,40 EUR. V
skladu z lestvico iz prvega odstavka 122. člena ZDoh-2 je bila
tožniku od davčne osnove odmerjena dohodnina po stopnji 38,75819 %
in znaša toliko, kot sledi iz izreka. Od odmerjene dohodnine je
bila v skladu z drugim odstavkom 123. člena ZDoh-2 odšteta med
letom plačana akontacija dohodnine in ker je znesek odmerjene
dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane
akontacije, mora tožnik v skladu z določbo četrtega odstavka 123.
člena ZDoh-2 doplačati razliko.
Drugostopni davčni organ
je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot
neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da tožnik ugovarja znesku v
višini 128 000 EUR, ki je bil uvrščen med dohodke. V tej zvezi
ugotavlja, da je bila tožniku dohodnina odmerjena na podlagi
ugotovitev zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru št.
0610-1404/2008-166 (0803-68,0703-18) z dne 30. 1. 2009, ki je bil
opravljen pri pravni osebi A. d.o.o. in v katerem se obravnava tudi
vprašanje osebnih prejemkov, ki so jih prejele fizične osebe od
omenjene družbe. Tako naj bi v letu 2008 tožnikov mladoletni sin
B.B. prejel znesek v višini 128 000 EUR na podlagi posojilne
pogodbe z dne 3. 1. 2007. Iz pobotnice z dne 29. 2. 2008 izhaja, da
je bil kredit v celoti poplačan s strani tožnika, iz zapisnika pa
še, da je bila za poslovanje preko osebnega računa mladoletnega
sina pooblaščena njegova mati C.C. Na tej podlagi je organ prve
stopnje zaključil, da je tožnik prejel dohodek iz 11. točke
tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, po kateri je obdavčen vsak
dohodek, za katerega ni v zakonu izrecno določeno, da je oproščen
dohodnine. Organ prve stopnje je tako skladno z določbami ZUP izdal
odločbo na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal. Ker pa
tožnika ni seznanil z dejstvi, na katerih temelji odločitev, je v
skladu z 243. členom ZUP dopolnil postopek tako, da je tožnika
vabil v zvezi s pritožbo. Tožnik je vabilo prejel, vendar se nanj
ni odzval. Zato je organ prve stopnje pritožbo posredoval v
reševanje drugostopnemu organu. Glede na takšen potek postopka
drugostopni organ ugotavlja, da pravice tožnika do sodelovanja v
postopku niso bile kršene, saj je prvostopni organ z vabilom
saniral pomanjkljivost postopka pred izdajo odločbe. Tožnik v
pritožbi sicer ugovarja, da dohodka ni prejel, vendar svojega
ugovora konkretno ne pojasni. Zato pritožbeni organ zaključi, da je
izpodbijana odločba zakonita, dejstva, na katera se opira, pa
dokazana.
Tožnik se s takšno
odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev
stroškov postopka. V tožbi uveljavlja nepravilno in nepopolno
ugotovljeno dejansko stanje ter bistveno kršitev pravil postopka.
Zadeva po mnenju tožnika ni bila vsestransko in objektivno
raziskana, saj prvostopni organ ni obravnaval izvora in namena
prejetega zneska v višini 128 000 EUR. Ker tožeči stranki ni bila
dana možnost, da sodeluje v postopku, pa je podana bistvena kršitev
določb postopka. V postopku, ki se je vodil zoper družbo A. je
tožnik sodeloval le kot priča in ni bil seznanjen, da se postopek
nanaša tudi nanj kot zavezanca za davek. V postopku je bilo
ugotovljeno, da je znesek 128 000 EUR prejel mladoletni sin na
podlagi posojilne pogodbe in da je tožnik posojilo v celoti vrnil.
Posojilo je bilo porabljeno za nakup in obnovo nepremičnine, katere
lastnik je mld. sin. Tožnik je dvigal sredstva s sinovega računa le
za sinove potrebe oziroma za nakup in vzdrževanje sinove
nepremičnine. Davčni organ ni z ničemer izkazal, da je denar dvigal
tožnik in še manj, da je denar porabil zase ali da ga je prejel kot
plačilo za opravljeno posredovanje za družbo A.. Davčni organ zgolj
sumi, da posojilo ni bilo vrnjeno, ker na računu družbe A. ni bilo
ustreznih prilivov. Pri tem spregleda možnost, da se posojilo vrne
na druge načine. Posojilo je tožnik družbi vrnil v obliki 30
verižnih kompenzacij, sklenjenih med D.D., družbo A. in tožnikom.
Posojila kot taka pa se ne vštevajo v dohodnino. Prav tako ne gre
za boniteto po 31. členu ZDoh-2. Tožeča stranka je posojilo prejela
za mld. sina in ga v celoti vrnila. Zato je dejansko stanje napačno
ugotovljeno, odločitev pa je oprta zgolj in samo na izjavo tožnika,
da občasno posreduje pri poslih z omenjeno družbo. Vabilo na
zaslišanje šele v pritožbenem postopku ne zadostuje za sanacijo
pomanjkljivosti v postopku. Postopek je bil voden nepravilno,
odločitev druge stopnje pa je nezakonita in napačna. Davčni organ
je tako ravnal v nasprotju z načelom materialne resnice, z ozirom
na nepopolno in nezanesljivo ugotovljena dejstva pa je kršil tudi
načelo proste presoje dokazov.
Tožena stranka v odgovoru
na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču
predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
IZREK
SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Tožba ni
utemeljena.
Postopek na prvi stopnji
res ni bil voden pravilno, saj tožniku ni bila dana možnost, da
sodeluje v postopku, izpodbijana odločitev pa v bistvenem, to je
glede (edinega) dohodka, ki se upošteva pri odmeri dohodnine in ki
ga tožnik ni napovedal, ni obrazložena. Vendar pa sta bili po
presoji sodišča obe navedeni kršitvi odpravljeni v pritožbenem
postopku. Prva z vabilom tožniku, da se v zadevi izjavi in druga z
razlogi, ki jih vsebuje obrazložitev drugostopne odločbe. Ne drži
namreč tožbena trditev, da vabilo na zaslišanje v pritožbenem
postopku ne zadostuje. Kot pravilno pojasni že drugostopni organ,
je pooblastilo za takšno postopanje vsebovano v drugem odstavku
243. člena ZUP, po katerem prvostopni organ ob prejemu pritožbe ne
le lahko, temveč je dolžan dopolniti postopek, če bi morala biti
pritožniku dana možnost udeležbe v postopku pred izdajo odločbe, pa
mu ni bila dana. Pooblastilo organu druge stopnje, da odpravi
pomanjkljivosti, storjene v postopku na prvi stopnji, kakršna je
pomanjkljiva obrazložitev odločbe, ter ustrezno dopolni postopek,
pa je vsebovano v prvem odstavku 251. člena istega zakona (ZUP), ki
se subsidiarno uporablja tudi v davčnem postopku.
Prav tako ne drži tožbena
trditev, da se odločitev po vsebini opira samo in zgolj na izjavo
tožnika, da občasno posreduje v poslih z družbo A. d.o.o. Iz
razlogov druge stopnje jasno sledi, da je bilo pri ugotovitvi, da
gre pri izplačilu zneska 128 000 EUR na račun tožnikovega
mladoletnega sina za dohodek tožnika, poleg že omenjenega
posredovanja upoštevanih še več drugih okoliščin, ki so pripeljale
ne le do suma, temveč do prepričanja davčnih organov, da gre pri
obravnavanem (spornem) znesku za tožnikov dohodek iz 11. točke
tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki je obdavčen z dohodnino. S
takšnim zaključkom se strinja tudi sodišče. Vsebina in zaključki
zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, ki jih povzame drugostopni organ
v svoji odločbi in na katere se opira izpodbijana odločitev, so
namreč izčrpni in prepričljivi. Poleg okoliščin v zvezi z nakazilom
omenjenega zneska (mladoletnemu sinu, na podlagi posojilne pogodbe,
sklenjene s tožnikom) prepričajo zlasti okoliščine, ki se nanašajo
na razmerje tožnika do družbe A. kot izplačevalca in zaradi katerih
se po eni strani pobotnica utemeljeno ne upošteva kot dokazilo o
vračilu spornega zneska omenjeni družbi in po drugi strani
utemeljeno upošteva kot ključna okoliščina za zaključek, da do
vračila ni prišlo, dejstvo, da na računu družbe A. ni bilo
ustreznih prilivov. Vse ostale okoliščine, ki jih tožnik prvič
navaja v tožbi, in dokazila, ki jih v tej zvezi prilaga, zlasti
tista o kompenzaciji, je šteti, glede na opisani potek postopka, za
nedopustno tožbeno novoto in jih zato sodišče pri odločanju ne
upošteva.
Prav tako pa tudi ne drži
in ni resnična tožbena trditev, da je tožnik pri inšpekcijskem
nadzoru družbe A. sodeloval le kot priča in da ni bil seznanjen, da
se postopek nanaša nanj kot zavezanca za davek. Iz zapisnika o
inšpekcijskem nadzoru in nenazadnje tudi iz odločbe (št. DT
0610-1404/2008-170 (0803-68, 0703-18) z dne 25. 3. 2009), izdane
pravni osebi, ki jo tožnik prilaga tožbi, namreč jasno sledi, da je
tožnik pri inšpekcijskem pregledu sodeloval kot začasni zastopnik
inšpicirane pravne osebe – družbe A., iz zapisnika in odločbe pa
prav tako dovolj jasno sledi, da se ugotovitve o nakazilu spornega
zneska nanašajo na tožnika kot prejemnika drugih dohodkov, od
katerih se je dodatno odmerila akontacija dohodnine v višini 32
000,00 EUR. To pa pomeni, da je bil tožnik kljub pomanjkljivi
obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko seznanjen za razlogi za
davčno odmero že ob izdaji izpodbijane odločbe in da zato sicer
pomanjkljive vsebine vabila ni šteti za takšno bistveno
pomanjkljivost, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev v
zadevi.
Ker je torej odločitev
tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je
sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1
kot neutemeljeno zavrnilo.
O stroških upravnega
spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena
ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka
stranka svoje stroške postopka.
Ker okoliščine,
relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega
odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne
obravnave.
Področje:
Dohodnina