Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/DDPO/Upravno
sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 953/2020-25
Datum:
08.05.2023
OLAJŠAVA ZA
ZAPOSLOVANJE – Pogoj zaposlitve za nedoločen čas
JEDRO:
Iz jezikovno jasne
določbe drugega odstavka 61.a člena ZDR-1 izhaja drugačen namen
zakonodajalca, in sicer da se z davčno olajšavo spodbuja
zaposlovanje za nedoločen čas in bi torej tožniku olajšava
pripadala zgolj v primeru, če bi že prvo pogodbo o zaposlitvi tudi
formalno sklenil za nedoločen čas
IZREK:
I. Tožba se
zavrne.
II. Vsaka stranka
trpi svoje stroške postopka.
Predmet spora:
1. Finančna uprava
Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z
izpodbijano odločbo tožniku v postopku nadzora pravilnosti obračuna
akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za
obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 ter za obdobje od 1. 1. 2018
do 31. 12. 2018 odmerila: akontacijo dohodnine od dohodka iz
dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v znesku
1.454,28 EUR ter obresti v znesku 186,63 EUR; akontacijo dohodnine
od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 v
znesku 3.532,67 EUR ter obresti v znesku 170,94 EUR; obresti od
razlike premalo plačanih akontacij dohodnine od dohodka iz
dejavnosti za obdobje od januarja do decembra 2018 v znesku 147,30
EUR; obresti od razlike premalo plačanih predhodnih akontacij
dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od januarja do
decembra 2019 v znesku 199,58 EUR. Tožnik mora skupno obveznost v
višini 5.691,40 EUR plačati v roku 30 dni od prejema te odločbe pod
izvršbo. Zahteva za povrnitev stroškov se zavrne, stroški postopka,
ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba ne
zadrži izvršitve odločbe.
2. Tožnik je
samostojni podjetnik in opravlja zobozdravstveno dejavnost. V
davčnih obračunih za leti 2017 in 2018 je uveljavljal davčno
olajšavo za zaposlovanje brezposelnih oseb po 61. a členu Zakona o
dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za zaposleno osebo A. A. V
postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je bila A. A. sprva
prijavljena v zavarovanje z zavarovalno podlago 029 z dnem 11. 7.
2017, 1. 12. 2017 pa je bila opravljena sprememba zavarovanja na
podlagi Aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. 1/2017 z dne 10. 7. 2017,
sklenjenega 1. 12. 2017, s katerim se je delovno razmerje
spremenilo v razmerje za nedoločen čas. Ker delavka sprva ni bila
zaposlena za nedoločen čas, tožniku, po mnenju prvostopenjskega
organa, davčna olajšava po 61. čl. ZDoh-2 ne pripada. V postopku je
tožnik temu ugovarjal, češ da v pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 7.
2017 ni bil naveden razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za
določen čas, zato se po kogentni določbi 54. člena Zakona o
delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) šteje, da je bila pogodba
o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Poleg tega je od sklenitve
te pogodbe minilo več kakor dve leti in velja zakonska presumpcija
iz 56. člena ZDR-1, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za
nedoločen čas. Prvostopenjski organ je tožnikov ugovor zavrnil, češ
da iz pogodbe izhaja nedvoumna volja tožnika skleniti pogodbo o
zaposlitvi za določen čas in da mu olajšava v tem primeru ne bi
bila priznana niti v primeru, če bi se v sodnem postopku odločilo,
da je imela pogodba pravno formalno status pogodbe o zaposlitvi za
nedoločen čas.
3. Tožena stranka je
pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno
zavrnila.
4. Tožnik zoper
izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov iz 1. do 3. točke
prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju
ZUS-1). V tožbi ponavlja ugovor iz postopka davčnega nadzora, češ
da je bilo s pogodbo o zaposlitvi št. 1/2017 z dne 10. 7. 2017
delovno razmerje med tožnikom in A. A. že v trenutku sklenitve
pogodbe o zaposlitvi sklenjeno za nedoločen čas, saj v pogodbi ni
naveden razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Pri
tem 56. člen ZDR-1 ne določa nobenih dodatnih kriterijev, zlasti pa
ne vključuje presoje volje delodajalca oziroma prav obratno, volja
delodajalca ni upoštevna. Ključno torej je, kakšna je kogentna
zakonska določba, posledično je tudi upravičen do davčne olajšave
po prvem odstavku 61. a člena ZDoh-2.
5. Nadalje je
prvostopenjski organ napačno razlagal 61. a člen ZDoh-2, s tem ko
je presojal, kakšna je bila volja tožnika v trenutku sklenitve
pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjskemu organu pristojnosti
presojati voljo tožnika to določilo ZDoh-2 ne dalje. Takšno
arbitrarno odločanje davčnega organa je v nasprotju z načelom
zakonitosti in tudi s temeljnimi ustavnimi načeli pravne države, s
tem je tudi neposredno ogroženo načelo pravne varnosti. 56. člen
ZDR-1 je kogentni predpis in velja tudi za davčni organ. Tako pa je
prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi napačno ugotovil
dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabil materialno
pravo v škodo tožnika. Razlogi za zaključke prvostopenjskega organa
v izpodbijani odločbi niso jasni in konkretizirani, zaradi česar se
odločbe ne da preizkusiti in je poleg napačne ugotovitve dejanskega
stanja in napačne uporabe materialnega prava podana tudi bistvena
kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237.
člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju
ZUP).
6. V odgovoru na
tožbo tožena stranka vztraja na razlogih iz izpodbijane odločbe in
drugostopenjske odločbe in poudarja, da so zakonski pogoji za
uveljavljanje davčne olajšave po 61.a členu ZDoh-2 določeni
kumulativno in da jih tožnik ni izpolnjeval ne na dan 11. 7. 2017,
ko je zaposlil delavko, pa tudi na dan 1. 12. 2017 ne, saj takrat
delavka ni bila več oseba, ki bi bila prijavljena na Zavodu za
zaposlovanje.
7. Sodišče je s
sklepom I U 953/2020 – 14 odločilo, da o zadevi odloča sodnik
posameznik.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
8. Tožba ni
utemeljena.
9. V zadevi gre za
spor o razlagi pogojev za uveljavljanje davčne olajšave za
zaposlovanje, ki je v 61.a členu ZDoh-2 določena za fizično osebo,
ki dosega dohodke iz dejavnosti, konkretno glede pogoja iz drugega
odstavka 61.a člena Zakona o dohodnini, kot je veljal v davčnih
obdobjih 2017 in 2018. Drugi odstavek 61.a člena ZDoh-2 je določal,
da zavezanec lahko uveljavlja olajšavo po prvem odstavku tega
člena, če zaposli osebe iz prvega odstavka tega člena za nedoločen
čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih
razmerjih.
10. Med strankama ni
sporno, da je bila prva pogodba o zaposlitvi z dne 10. 7. 2017
sklenjena kot pogodba o zaposlitvi št. 01/2017 za določen čas in da
sta tožnik in delavka, v zvezi s katero je tožnik uveljavljal
sporno olajšavo za zaposlovanje, 1. 12. 2017 sklenila aneks k tej
pogodbi o zaposlitvi, s katerim sta spremenila 2. člen pogodbe na
način, da se od 1. 12. 2017 dalje šteje, da je delovno razmerje
sklenjeno za nedoločen čas. Nadalje med strankama ni sporno, da
prvotno besedilo pogodbe o zaposlitvi št. 01/2017 z dne 10. 7. 2017
ni vsebovalo enega od razlogov za sklenitev delovnega razmerja za
določen čas, kot to zahteva 54. člen ZDR-1. Prav tako sodišče šteje
za dokazano, da je delavka še danes zaposlena pri tožniku, kot je
to tožnik izpovedal na glavni obravnavi, tožena stranka pa temu ni
nasprotovala.
11. Sodišče se
strinja s tožnikovo razlago 56. člena ZDR-1[1],
v smislu da gre za kogentno določbo, po kateri se v primeru, ko v
pogodbi o zaposlitvi za določen čas razlog za sklenitev pogodbe ni
bil naveden, že na podlagi zakona (ex lege) šteje, da je pogodba
sklenjena v nasprotju z zakonom in da to posledično pomeni, da je
bila sklenjena za nedoločen čas. Tako tudi izhaja iz sodne prakse
Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi in sklepu VIII Ips 87/2017 z dne
21. 11. 2017 pojasnilo, da ker v pogodbi o zaposlitvi za določen
čas razlog sklenitve ni bil naveden, je bila pogodba sklenjena v
nasprotju z zakonom, kar posledično pomeni, da je bila sklenjena za
nedoločen čas.[2]
12. Kljub temu pa se
sodišče ne strinja s tožnikovo razlago, da se drugi odstavek 61.a
člena ZDoh-2 razširja tudi na takšne situacije. Tožnik svoj prav
utemeljuje z namensko razlago določbe drugega odstavka 61.a člena
ZDoh-2, sodišče pa sodi, da na podlagi jezikovno jasne norme
drugega odstavka 61.a člena in tudi na podlagi v Poročevalcu
Državnega zbora k noveli ZDoh-2G[3]
pojasnjenega namena zakonodajalca[4],
izhaja drugačen namen zakonodajalca, kot smatra tožnik, ki trdi, da
za uveljavljanje davčne olajšave za zaposlovanje ni ključno, ali je
pogodba o zaposlitvi formalno sklenjena za nedoločen čas in da se
olajšava razširja tudi na tožnikovo situacijo, v katerem bi delavka
glede na 56. člen ZDR-1 in zgoraj navedeno sodno prakso lahko v
sodnem postopku uspešno uveljavljala transformacijo delovnega
razmerja za določen čas v nedoločen čas. Sodišče se torej strinja s
stališčem tožene stranke, da iz jezikovno jasne določbe drugega
odstavka 61.a člena ZDR-1 izhaja drugačen namen zakonodajalca, in
sicer da se z davčno olajšavo spodbuja zaposlovanje za nedoločen
čas in bi torej tožniku olajšava pripadala zgolj v primeru, če bi
že prvo pogodbo o zaposlitvi tudi formalno sklenil za nedoločen
čas.
13. Z davčnimi
olajšavami zakonodajalec uvaja določeno davčno politiko, s katero
želi davčne zavezance usmeriti k določenemu ravnanju. Davčna
olajšava za zaposlovanje po naravi stvari delodajalce usmerja k
dodatnemu zaposlovanju, glede na jezikovno jasno zapisan pogoj iz
drugega odstavka 61.a člena ZDoh-2, kot je veljal za leti 2017 in
2018, torej k zaposlovanju za nedoločen čas. Da zakonodajalec z
davčno olajšavo uvaja razliko med novim zaposlovanjem za nedoločen
čas v primerjavi z zaposlitvijo za določen čas, je po presoji
sodišča razlikovanje, ki temelji na razumnem in stvarno utemeljenem
razlogu preferiranja zaposlitve za nedoločen čas nad zaposlitvijo
za določen čas, ki je razumen tako na delovnopravnem področju (v
smislu večje stabilnosti in varnosti zaposlovanja) kot tudi na
davčnem področju (v smislu stabilne davčne osnove za prispevke za
socialno varnost in dohodnino). Ta zakonski pogoj zaposlitve za
nedoločen čas, sprejet z novelo ZDoh-2G, sodišče razume kot
formalni pogoj, po katerem mora biti v pogodbi o zaposlitvi za čas
trajanja delovnega razmerja dogovorjen nedoločen čas, kar pa ni
bilo izpolnjeno v tožnikovem primeru. Izpolnjeno je bilo šele z
aneksom z dnem 1. 12. 2017, ko pa za uveljavljanje sporne olajšave
ni bil več izpolnjen pogoj nove zaposlitve, kot ga določa prvi
odstavek takrat veljavnega 61.a člena ZDR-1.[5]
Kasnejša sprememba zakonskih pogojev za uveljavljanje davčne
olajšave za zaposlovanje pomeni spremembo pogojev in s tem davčne
politike od spremembe dalje, kar pa ne vpliva na jasno določeno
vsebino pogojev za uveljavljanje olajšave, kot so bili določeni v
noveli ZDoh-2G.
14. Sodišče se torej
ne strinja s tožnikovo zgoraj opisano širšo razlago pomena in
namena določbe drugega odstavka 61.a člena ZDR-1, predvsem pa je
potrebno upoštevati, da tožnik s pogodbo z dnem 10. 7. 2017 ni
sklenil pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (tudi dejansko ne,
kot to skuša prikazati tožnik a se sodišče s tem ne strinja).
Sodišče sicer ne vidi razloga, da bi dvomilo v tožnikovo izpovedbo
na glavni obravnavi, kjer je prepričljivo pojasnil, zakaj je
delavko nujno potreboval in je z njo želel biti v dolgoročnem
delovnem razmerju in da je delavka še sedaj pri njem zaposlena, a
kljub to ne spreminja nespornega dejstva, da je bila prva pogodba o
zaposlitvi z dnem 10. 7. 2017 formalno sklenjena za določen čas, v
nedoločen čas pa bi se, brez soglasja tožnika kot delodajalca,
lahko transformirala šele v sodnem postopku, v katerem bi delavka
lahko uveljavljala svoja upravičenja po 56. členu ZDR-1. Ne ena in
ne druga okoliščina (torej kogentnost 56. člena ZDR-1, potrjena
tudi v sodni praksi in tožnikov namen nadaljevati delovno razmerja
z delavko tudi po izteku prve pogodbe o zaposlitvi) po oceni
sodišča ne zadoščata za to, da bi bil ob zaposlitvi dne 10.7. 2017
izpolnjen formalni pogoj zaposlitve za nedoločen čas, ob sklenitvi
aneksa z dnem 1. 12. 2017 pa ni bil več izpolnjen pogoj nove
zaposlitve, kot ga je določal takrat veljavni prvi odstavek 61.a
člena ZDR-1.
15. Sodišče tudi ni
našlo očitane procesne kršitve po 7. točki prvega odstavka 237.
člena ZUP, saj ugotavlja, da so razlogi v izpodbijani odločbi jasni
in konkretizirani, zaradi česar se odločbo da
preizkusiti.
16. Po povedanem
sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita,
sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po
uradni dolžnosti, zato je tožbo, po opravljeni glavni obravnavi, na
podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno
zavrnilo.
17. Odločitev o
stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem
trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo
zavrne.
Področje: ZDDPO-2,
ZDoh-2