www.davkoplacevalci.com

<head>
<meta http-equiv=Content-Type content="text/html; charset=windows-1250">
<meta name=ProgId content=Word.Document>
<meta name=Generator content="Microsoft Word 11">
<meta name=Originator content="Microsoft Word 11">
<link rel=File-List
href="Obveznost%20obračuna%20DDV%20od%20kraje%20blaga_datoteke/filelist.xml">
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>
<o:SmartTagType namespaceuri="urn:schemas-microsoft-com:office:smarttags"
 name="metricconverter"/>

<style>

</style>

</head>

Iz poglavja:

SODNA PRAKSA/Davek na dodano
vrednost

</div>

EVROPSKA UNIJA

EVROPSKO SODIŠČE

<o:p> </o:p>

Sodba Evropskega sodišča (tretji
senat) v zadevi: C-435/03

Datum: 14.07.2005

<o:p> </o:p>

OBVEZNOST OBRAČUNA DDV OD KRAJE BLAGA<o:p></o:p>

<o:p> </o:p>

Predmet spora:<o:p></o:p>

Predlog za sprejem predhodne
odločbe se nanaša predvsem na razlago členov 2, <st1:metricconverter
ProductID="5 in" w:st="on">5 in</st1:metricconverter> 27 Šeste direktive Sveta
77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o
prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za
odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva).

<o:p> </o:p>

Ta predlog je bil vložen v sporu
med družbama British American
Tobacco International Ltd (v nadaljevanju: BATI) in Newman Shipping
& Agency Company NV (v
nadaljevanju: Newman) proti Belgische Staat zaradi plačila davka na dodano vrednost (v
nadaljevanju: DDV) za predelani tobak, shranjen v trošarinskem skladišču in po
tatvinah prijavljen kot manjkajoč.

<o:p> </o:p>

Pravni okvir<o:p></o:p>

Skupnostna ureditev<o:p></o:p>

<o:p> </o:p>

Na podlagi člena 2 Direktive:

»Predmet davka na dodano vrednost
je naslednje:

1. dobava blaga ali storitev, ki
jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;

2. uvoz blaga.«

<o:p> </o:p>

Člen 5(1) Direktive določa:

»Dobava blaga pomeni prenos
pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.«

<o:p> </o:p>

Člen 10(1) in (2) določa:

»1. (a) Obdavčljivi dogodek je
dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti
obračuna davka.

(b) Obveznost obračuna davka
nastane v trenutku, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od
osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi se plačilo odloži.

2. Obdavčljivi dogodek in s tem
obveznost obračuna davka nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve
opravljene.«

<o:p> </o:p>

Na podlagi člena 11 Direktive je
davčna osnova pri dobavah blaga vse, kar pomeni plačilo, ki ga je prejel ali ga
bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te
dobave.

<o:p> </o:p>

Na podlagi člena 27 Direktive,
naslovljenega »Poenostavljeni postopki«:

»1. Na predlog Komisije lahko
Svet soglasno dovoli kateri koli državi članici, da uvede posebne ukrepe za
odstopanje od določb te direktive, za poenostavitev postopka za obračunavanje
davka ali za preprečevanje določenih vrst davčnih utaj ali izogibanja davkom.
Ukrepi za poenostavitev postopka za obračunavanje davka ne smejo, razen v
zanemarljivem obsegu, vplivati na znesek dolgovanega davka v fazi končne
potrošnje.

2. Država članica, ki želi uvesti
ukrepe iz odstavka 1, o njih obvesti Komisijo in ji da na voljo vse potrebne
informacije.

5. Tiste države članice, ki 1.
januarja 1977 uporabljajo posebne ukrepe, navedene v odstavku 1 zgoraj, lahko
te ukrepe ohranijo pod pogojem, da o njih do 1. januarja 1978 uradno obvestijo
Komisijo, in, če so takšna odstopanja namenjena poenostavitvi postopka za
obračunavanje davka, da so v skladu z zahtevo iz odstavka 1 zgoraj.«

<o:p> </o:p>

Direktiva Sveta 92/12/EGS z dne
25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o
skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L 76, str. 1) med drugim
na podlagi svojega člena 3(1) velja za predelani tobak.

<o:p> </o:p>

Člen 6(1) Direktive 92/12 določa:

»Obveznost za plačilo trošarine
nastane ob sprostitvi v porabo ali ko se ugotovi primanjkljaj, od katerega je
treba plačati trošarino v skladu s členom 14(3).

Sprostitev trošarinskih
proizvodov v porabo je:

a) vsaka odprema, tudi
nepravilna, iz režima odloga plačila trošarine;«

<o:p> </o:p>

Nacionalna ureditev<o:p></o:p>

<o:p> </o:p>

Člen 58(1) belgijskega zakonika o
DDV določa:

»Za predelani tobak, ki je
uvožen, pridobljen v smislu člena 25(c) ali proizveden v Belgiji, se davek
obračuna v vseh primerih, ko je na podlagi zakonskih ali drugih določb v zvezi
z davčnim režimom tobaka treba plačati trošarino.

Tako obračunani davek se šteje
kot davek, ki velja za uvoz, pridobitve v Skupnosti in dobave predelanega
tobaka.

Kralj določi podrobna pravila obračunanja davka na predelani tobak in osebe, ki so
zavezane k njegovem plačilu.«

<o:p> </o:p>

Člen 58(1) zakonika o DDV je bil
v veljavi ob sprejetju Direktive. Na podlagi njenega člena 27(5) je Kraljevina
Belgija dne 19. decembra 1977 o tem členu 58 obvestila Komisijo. Besedilo tega
obvestila je bilo naslednje:

»B. Plačilo davka v predhodni fazi

1. Proizvodi iz predelanega
tobaka

Za poenostavitev nadzora
obračunavanja DDV na tem področju se davek iz naslova uvoza in dobave
predelanega tobaka obračuna hkrati s trošarino. Ko proizvajalec ali uvoznik
kupi davčne nalepke, je DDV dejansko plačan na ceno, ki jo bo moral plačati
potrošnik. Noben DDV ni obračunan v predhodnih fazah, vendar seveda ne more
biti nobenega odbitka. Vsaka prodaja predelanega tobaka mora biti zaračunana
skupaj z davkom.«

<o:p> </o:p>

Na podlagi člena 1 Kraljevega
odloka št. 13 z dne 29. decembra 1992 o ureditvi predelanega tobaka na področju
davka na dodano vrednost (Belgisch Staatsblad z dne 31. decembra 1992, str. 28086, v nadaljevanju:
Kraljevi odlok št. 13):

»Obveznost za obračun davka na
dodano vrednost za predelani tobak…nastane v istem trenutku kot za trošarino.«

<o:p> </o:p>

Spor v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje<o:p></o:p>

<o:p> </o:p>

Newman uporablja trošarinsko
skladišče v Antwerpnu, kjer je BATI, lastnik tega blaga, začasno uskladiščil
predelani tobak, proizveden in zapakiran v Belgiji. Nobena davčna nalepka ni
bila nalepljena nanj.

<o:p> </o:p>

V tem skladišču so bile dne 4.
decembra <st1:metricconverter ProductID="1995 in" w:st="on">1995 in</st1:metricconverter>
29. januarja 1996 ter v noči s 14. na 15. junij 1998 ukradene cigarete. Te
tatvine so bile prijavljene policiji.

<o:p> </o:p>

Belgijska uprava za carine in
trošarine je Newmanu predložila odločbo o odmeri davka, v kateri mu je iz
naslova manjkajočih cigaret naložila plačilo trošarine in DDV, v skladu z
ureditvijo iz člena 58(1) zakonika o DDV. Po neuspešni pritožbi je Newman
plačal zahtevani znesek, vendar s pridržkom vseh pravic glede DDV. BATI je
Newmanu v celoti povrnil omenjene zneske.

<o:p> </o:p>

Newman in BATI sta pri Rechtbank van eerste
aanleg te Antwerpen proti Belgische
Staat vložila tožbo za povračitev
plačanih zneskov.

<o:p> </o:p>

Ta tožba je bila zavrnjena s
sodbo z dne 4. aprila 2001. V tej sodbi je omenjeno sodišče menilo, da je bila
trošarina dolgovana za blago, manjkajoče zaradi tatvine, in da je zato v skladu
s členom 58(1) zakonika o DDV in s členom 1 Kraljevega odloka št. 13 za
omenjeno blago prav tako nastala obveznost obračuna DDV. Poleg tega je Rechtbank van eerste
aanleg presodilo, da so te določbe namenjene
poenostavitvi postopka za obračunavanje davka in da so v skladu s členom 27
Direktive.

<o:p> </o:p>

Dne 7. maja 2001 sta tožeči
stranki v postopku v glavni stvari zoper to sodbo vložili pritožbo pri Hof van beroep
te Antwerpen.

<o:p> </o:p>

To sodišče je glede trošarine
ugotovilo, da je bil med prenos strankama dogovorjen in opravljen, in tako
zavrnilo ugovor glede obveznosti obračuna te dajatve.

<o:p> </o:p>

Glede DDV je Hof
van beroep te Antwerpen
poudarilo, da če bi bilo sprejeto stališče uprave za carine in trošarine, ki ga
je potrdilo prvostopenjsko sodišče, bi ne bilo treba preverjati, ali se tatvino
blaga lahko opredeli kot „dobavo blaga“ v smislu Direktive. Obdavčljivi dogodek
za DDV naj ne bi bila dobava blaga niti njegov uvoz, ampak obračunanje
trošarine.

<o:p> </o:p>

Ker je Hof
van beroep te Antwerpen
menilo, da je tožbeni razlog tožečih strank v postopku v glavni stvari o
neskladnosti ureditve iz člena 58(1) zakonika o DDV z Direktivo resen, je
odločilo, da prekine odločanje in da Sodišču v predhodno odločanje predloži
naslednja vprašanja:

»1. Ali lahko do dobava nastane v
smislu…Direktive, s posledico, da se (DDV) lahko obračuna:

– v odsotnosti vsakršnega plačila
ali posla za plačilo;

– v odsotnosti prenosa pravice z
blagom razpolagati prosto kot lastnik;

– če blaga ni bilo mogoče
zakonito dati na trg, ker gre za ukradene predmete in za tihotapsko blago?

2. Ali je odgovor na prvo
vprašanje drugačen, če gre za proizvode, podvržene trošarini, natančneje za
predelani tobak?

3. Če se za proizvode, podvržene
trošarini, ne obračuna nobena trošarina, ali je v tem primeru obračunanje [DDV] v skladu z določbami […] Direktive?

4. Ali lahko države članice
dopolnijo kategorije transakcij, podvrženih [DDV], z obvestilom v smislu člena
27(2) ali 27(5) […] Direktive, da bi na nacionalni ravni naložile [DDV] ob
tatvini proizvodov, podvrženih trošarini, v trošarinskem skladišču, ali pa je
člen 2 […] Direktive izčrpen?

5. Ali lahko v primeru obvestila
v smislu člena 27(5) […] Direktive, ki se nanaša zgolj na vnaprejšnje plačilo
[DDV] z davčnimi nalepkami, država članica dopolni kategorije transakcij,
podvrženih [DDV], na primer s tem, da naloži plačilo [DDV], če so bili
proizvodi, podvrženi trošarini, ukradeni v trošarinskem skladišču?«

<o:p> </o:p>

Ustreznost vprašanj za predhodno odločanje<o:p></o:p>

<o:p> </o:p>

Uvodoma je treba odgovoriti na
trditve belgijske vlade, da naj bi bila vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, neustrezna in da bi jih bilo treba
povsem preoblikovati.

<o:p> </o:p>

Belgijska vlada zatrjuje, da ta
vprašanja izhajajo iz napačne razlage določb člena 58(1) zakonika o DDV, ki ga
je Svet odobril, da bi ostal veljaven člen 27(5) Direktive.

<o:p> </o:p>

Edini cilj te določbe naj bi bila
poenostavitev obračunavanja DDV preden nastane obdavčljivi dogodek in naj ne bi
vzpostavljala nove kategorije obdavčljivih transakcij, ki naj jih Direktiva ne
bi določila. Tako plačani DDV bi bil dokončno plačan državi samo, če bi bil ta
vnaprej dolgovani DDV pozneje naložen obdavčljivi transakciji.

<o:p> </o:p>

Če ta naložitev nazadnje ni bila
mogoča, zaradi neobstoja pozneje obdavčljive transakcije, naj bi bil davčni
zavezanec v skladu s členom 77 zakonika o DDV in s členoma <st1:metricconverter
ProductID="5 in" w:st="on">5 in</st1:metricconverter> 11 Kraljevega odloka št.
13 upravičen do povračila zneska DDV. Za to bi lahko šlo v okoliščinah, kot so
te iz spora v glavni stvari, če bi podjetje dokazalo, da je bilo manjkajoče
blago dejansko ukradeno in da ni bilo dobavljeno. Ureditev, sporočena 19.
decembra 1977, naj bi torej v ničemer ne vplivala na pojem „dobave blaga“ v
smislu člena 2 Direktive, tako da naj bi bili četrto in peto predhodno
vprašanje nepomembni za rešitev spora v glavni stvari. Zato naj bi bila tudi
prvo, drugo in tretje vprašanje neustrezna.

<o:p> </o:p>

Vendar iz trditev belgijske vlade
ni mogoče ugotoviti, da bi bila vprašanja za predhodno odločanje nepomembna za predložitveno sodišče.

<o:p> </o:p>

Po eni strani iz besedila predložitvene odločbe ne izhaja, da naj bi bilo povračilo
vnaprej plačanega DDV mogoče ob tatvini blaga, podvrženega trošarini.

<o:p> </o:p>

Po drugi strani, tudi če bi taka
možnost bila predvidena z nacionalnimi predpisi, bi bili zahtevani dokazni
pogoji za povračilo le redko izpolnjeni. Iz odgovora belgijske vlade na pisno
vprašanje Sodišče glede teh dokaznih pogojev namreč izhaja, da bi žrtev tatvine
blaga lahko prejela povračilo DDV samo, če bi lahko dokazala, da je bilo blago
dejansko ukradeno in da po tatvini ni bilo dano v promet. Dokaz tega
negativnega dejstva, ki naj bi bil tako zahtevan in ga žrtev tatvine ne bi
mogla pridobiti, bi tako rekoč onemogočil izvrševanje pravice do povračila.

<o:p> </o:p>

Iz predložitvene
odločbe izhaja, da so bili predmetni tobačni proizvodi iz spora v glavni stvari
dejansko ukradeni. Dejstvo, da je bilo za to blago, podvrženo trošarini,
plačilo DDV zahtevano točno po tatvini, jasno kaže, da je ravno tatvina
sprožila podvrženje temu davku. Ni bil odločilen
poznejši dogodek, ko bi tatovi blago morebitno vključili v tržno verigo. Zato
je bila prav tatvina tista, ki je za belgijsko davčno upravo pomenila
obdavčljivi dogodek za DDV.

<o:p> </o:p>

V teh okoliščinah je treba
preučiti vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno
sodišče.

<o:p> </o:p>

Prvo, drugo in tretje vprašanje<o:p></o:p>

<o:p> </o:p>

Predložitveno
sodišče želi s temi vprašanji, ki jih je treba preučiti skupaj, po eni strani
izvedeti, ali se tatvino blaga lahko opredeli kot „dobavo blaga za plačilo“ v
smislu člena 2 Direktive in se jo posledično lahko podvrže DDV, in po drugi
strani, ali dejstvo, da gre v sporu v glavni stvari za blago, podvrženo
trošarini, vpliva na to presojo.

<o:p> </o:p>

Najprej, kot to pravilno
zatrjujeta tožeči stranki v postopku v glavni stvari in Komisija, tatvina blaga
po definiciji ne prinaša nobenega finančnega plačila v korist žrtve tatvine.
Zato se je kot take ne more šteti za dobavo blaga „za plačilo“ v smislu člena 2
Direktive.

<o:p> </o:p>

Dalje, tatvina blaga ne sodi pod
pojem „dobava blaga“, kot izhaja iz Direktive.

<o:p> </o:p>

V skladu s členom 5(1) Direktive »dobava
blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot
lastnik.«

<o:p> </o:p>

Iz besedila te določbe izhaja, da
se pojem dobave blaga ne nanaša na prenos lastninske pravice v oblikah,
predvidenih z upoštevnim nacionalnim pravom, ampak da
zajema vsak prenos premoženja v stvareh ene stranke, ki drugo stranko
pooblasti, da s tem premoženjem dejansko razpolaga, kot da bi bila lastnik
le-tega. Takšno pojmovanje je v skladu s ciljem Direktive, ki med drugim določa
vzpostavitev skupnega sistema DDV na enotni opredelitvi obdavčljivih transakcij.

<o:p> </o:p>

Tat pa je po tatvini blaga zgolj
njegov posestnik. Posledica tatvine torej ni, da se tatu pooblasti, da z blagom
razpolaga pod enakimi pogoji kot lastnik blaga. Tatvine se torej ne more šteti
za prenos med stranko, ki je žrtev tatvine, in storilcem kršitve v smislu
zgoraj navedene določbe Direktive.

<o:p> </o:p>

Nazadnje, v nasprotju s trditvami
belgijske in grške vlade načelo davčne nevtralnosti nikakor ne nalaga, da se
tatvino blaga izenači z dobavo blaga, in ne nasprotuje presoji, po kateri ta
tatvina kot taka ne pomeni transakcije, podvržene DDV.

<o:p> </o:p>

Res je, da sta nezakonita uvoz in
dobava blaga, kakršen je zadevni predelani tobak v postopku v glavni stvari, ki
nista prepovedana zaradi svojega značaja ali svojih posebnih lastnosti,
podvržena DDV, saj je to blago lahko dano v zakonit promet in vključeno v tržno
verigo. Poleg tega načelo davčne nevtralnosti nasprotuje posplošenemu
razlikovanju med zakonitimi transakcijami in nezakonitimi transakcijami.

<o:p> </o:p>

Vendar obstaja obveznost obračuna
DDV v takih okoliščinah zato, ker je do obdavčljivega dogodka – uvoza ali
dobave blaga – prišlo po tatvini in ker se je plačilo te transakcije, ki pomeni
davčno osnovo, lahko določilo.

<o:p> </o:p>

Kot je izpostavila Komisija, taka
presoja ne more veljati za tatvino, ki sama po sebi ne pomeni obdavčljivega
dogodka. Ne more upravičevati, da se poznejša, tudi morebitna, transakcija
dajanja v promet ukradenega blaga naloži žrtvi tatvine, ki dejansko ni uvozila
ali dostavila omenjenega blaga. Poleg tega, če bi se tatvina v imenu načela
davčne nevtralnosti štela za obdavčljivi dogodek, neodvisno od vsakršnega uvoza
ali dobave in torej v odsotnosti plačila, ki bi se ga dalo določiti, bi bila
davčna osnova povsem fiktivna.

<o:p> </o:p>

Okoliščina, da je blago, kakršno
je tisto v postopku v glavni stvari, podvrženo trošarini, ne vpliva na odgovor,
ki ga je treba dati predložitvenemu sodišču. Nobena
določba Direktive namreč obveznosti obračuna DDV ne veže na trošarino.
Obdavčljivi dogodek za DDV, s katerim so izpolnjeni potrebni zakonski pogoji za
obveznost obračuna davka, je dobava ali uvoz blaga, ne pa pobiranje trošarine
zanj.

<o:p> </o:p>

Posledično je treba na prvo,
drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da tatvina blaga ne pomeni „dobave blaga
za plačilo“ v smislu člena 2 Direktive, in torej kot taka ne more biti
podvržena DDV. Okoliščina, da je to blago, kakršno je v sporu v glavni stvari,
podvrženo trošarini, ne vpliva na to presojo.

<o:p> </o:p>

Četrto in peto vprašanje<o:p></o:p>

<o:p> </o:p>

S tema vprašanjema predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali država
članica, ki ji je bilo na podlagi člena 27(5) Direktive dovoljeno, da izvede
podrobna pravila za vnaprejšnje plačilo DDV z davčnimi nalepkami, lahko na
podlagi istega dovoljenja podvrže DDV tudi druge transakcije kot tiste iz člena
2 Direktive, tako da ta davek določi za proizvode, podvržene trošarini in ukradene
v trošarinskem skladišču.

<o:p> </o:p>

Kot je Sodišče že presodilo, za
nacionalne ukrepe za odstopanje iz člena 27(5) Direktive, namenjene „za
poenostavitev postopka za obračunavanje davka ali za preprečevanje določenih
vrst davčnih utaj ali izogibanja davkom“, velja stroga razlaga (glej v tem
smislu sodbo z dne 10. aprila 1984 v zadevi Komisija proti Belgiji, 324/82, Recueil, str. 1861, točka 29). Odstopanja glede davčne
osnove za DDV iz člena 11 Direktive so mogoča le v mejah, nujno potrebnih za
dosego tega cilja. Dovoljenja, danega na podlagi člena 27(5) Direktive, ni
mogoče raztegniti čez meje namena, za katerega je bilo zahtevano.

<o:p> </o:p>

Vendar je, kot to priznava
belgijska vlada, edini cilj ukrepov, ki jih je bilo Kraljevini Belgiji
dovoljeno ohraniti na podlagi člena 27(5) Direktive, „poenostaviti nadzor nad
obračunom DDV“, med drugim z določitvijo, da je ta odmerjen hkrati s trošarino,
preden nastopi obdavčljivi dogodek. Ti ukrepi se torej nanašajo na trenutek
obveznosti obračuna tega, tako da ta sovpada s tistim obračuna trošarine. Ne
nanašajo se na pravila o določitvi transakcij, podvrženih DDV, in torej ne
morejo ustvariti nove kategorije obdavčljivih transakcij, ki jih Direktiva ne
bi določila.

<o:p> </o:p>

Res je, da je te ukrepe dovolil
Svet, da bi poenostavil postopek za obračunavanje davka ali za preprečevanje
davčnih utaj ali izogibanja davkom, kot to potrjuje besedilo obvestila na
podlagi člena 27(5) Direktive („za poenostavitev nadzora nad obračunom DDV“).
Vendar posledica okoliščine, da je bil cilj dovoljenja tudi preprečevanje
davčnih utaj ali izogibanja davkom, ni to, da je Kraljevini Belgiji dovoljeno
podvreči DDV druge transakcije kot tiste iz člena 2 Direktive.

<o:p> </o:p>

V vsakem primeru, v nasprotju s
trditvami grške vlade, nastanka nove kategorije transakcij, ki sodi na področje
uporabe DDV in ki ni predvidena s členoma <st1:metricconverter ProductID="2 in"
w:st="on">2 in</st1:metricconverter> 10 Direktive, ni mogoče opredeliti kot
odstopanje, ki je nujno potrebno za preprečitev davčnih utaj ali izogibanja
davkom, in je zato ni mogoče zakonito sprejeti ali ohraniti na podlagi člena
27(5) Direktive.

<o:p> </o:p>

Zato dovoljenje, dano Kraljevini
Belgiji na podlagi člena 27(5) Direktive, ni v ničemer pooblastilo te države
članice, da tatvino predelanega tobaka podvrže DDV.

<o:p> </o:p>

Na četrto in peto vprašanje je
torej treba odgovoriti, da dovoljenje, da se izvedejo ukrepi poenostavitve
postopka obračunanja DDV, ki je bilo državi članici
dano na podlagi člena 27(5) Direktive, te države ne pooblašča, da temu davku
podvrže druge transakcije kot tiste iz člena 2 Direktive. Takšno dovoljenje
torej ne more biti zakonska podlaga za nacionalne predpise, ki tatvino blaga v
trošarinskem skladišču podvržejo DDV.

<o:p> </o:p>

Stroški<o:p></o:p>

<o:p> </o:p>

Ker je ta postopek za stranke v
postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim
sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč
Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

<o:p> </o:p>

IZ TEH RAZLOGOV JE SODIŠČE (TRETJI SENAT) RAZSODILO:<o:p></o:p>

<o:p> </o:p>

1) Tatvina blaga ne pomeni
„dobave blaga za plačilo“ v smislu člena 2 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z
dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih –
Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero in torej kot
taka ne more biti podvržena davku na dodano vrednost. Okoliščina, da je to
blago, kakršno je v sporu v glavni stvari, podvrženo trošarini, ne vpliva na to
presojo.

2) Dovoljenje, da se izvedejo
ukrepi poenostavitve postopka obračunanja davka na
dodano vrednost, ki je bilo državi članici dano na podlagi člena 27(5) Šeste
direktive 77/388, te države ne pooblašča, da temu davku podvrže druge
transakcije kot tiste iz člena 2 te direktive. Takšno dovoljenje torej ne more
biti zakonska podlaga za nacionalne predpise, ki tatvino blaga v trošarinskem
skladišču podvržejo davku na dodano vrednost.

<o:p> </o:p>

Področje:
ZDDV

<o:p> </o:p>

</div>

</body>

</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV

OBVEZNOST OBRAČUNA DDV OD KRAJE BLAGA (01.03.2006)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE