Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Ostalo/Vrhovno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: VIII Ips 47/2016
Datum:
17.05.2016
DELAVČEVA
IZREDNA ODPOVED POGODBE O ZAPOSLITVI – Izplačevanje plače z zamudo
in odprava kršitev
JEDRO:
ZDR-1 določa dva pogoja za
delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvi pogoj je
kršitev obveznost oziroma neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega
razmerja v smislu opredelitev v prvem odstavku 111. člena, drugi
pogoj pa je pisno obvestilo Inšpektorata za delo in pisni opomin
delavca delodajalcu na izpolnitev obveznosti in dejstvo, da
delodajalec tudi po pisnem opominu v kratkem roku treh delovnih dni
ne izpolni svoje obveznosti oziroma kršitve ne odpravi.
Z odpravo kršitve oziroma
izpolnitvijo obveznosti v kratkem roku po delavčevem pisnem opominu
delodajalec izkazuje, da je s svoje strani vsekakor pripravljen
zagotavljati pogoje za nadaljevanje delavčeve zaposlitve (tako s
priznanjem predhodne kršitve kot s pripravljenostjo in dejansko
realizacijo njene sanacije). Ob izpolnitvi teh pogojev po zakonu
pogoji za izredno odpoved niso podani (delavec pa ima sicer vedno
možnost redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi).
Iz določb prvega in drugega
odstavka 111. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi zakonodajalec predvidel,
da se posledice posamezne kršitve iz prvega odstavka ne bi dale
odpraviti. V nasprotnem primeru bi za primer takih kršitev ne
zahteval pisnega opomina in ne dopuščal možnosti odprave kršitve.
Drugo vprašanje pa je, na kak način lahko delodajalec posamezno že
storjeno kršitev odpravi.
Ker predstavlja plačilo plače
denarno obveznost delodajalca in ker omogočajo določbe OZ popolno
odškodnino tako v obliki plačila zakonskih zamudnih obresti, kot v
obliki dodatno zahtevane odškodnine, če je škoda zaradi zamude
višja, je evidentno, da splošna pravila civilnega prava v tej
obliki ustrezno urejajo tudi možnost odprave posledic
nepravočasnega plačila plače oziroma kršitve pravice do plačila
plače na plačilni dan.
Glede na navedeno je tožena
stranka svoje kršitve zaradi trikratnega plačila plače z zamudo
pravno veljavno odpravila s plačilom zakonskih zamudnih obresti v
tridnevnem roku po tožnikovem opominu, saj višje odškodnine iz
naslova toženkine zamude tožnik ni uveljavljal. Zato drugi pogoj za
njegovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je ta opredeljen
v drugem odstavku 111. člena ZDR-1, ni bil podan.
IZREK:
Reviziji se ugodi, sodbi sodišča
druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni
zahtevek za plačilo 2.053,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
ki tečejo od 13. 11. 2013 dalje do plačila in zahtevek za plačilo
bruto zneska 1.540,18 EUR, po odvodu davkov in prispevkov z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 13. 11.
2013 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo stroškov
postopka.
Tožnik mora toženi stranki
plačati stroške postopka v znesku 1.661,12 EUR v 15 dneh, v primeru
zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka
navedenega roka do plačila.
Predmet spora:
1. Sodišče prve stopnje je
ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da mu mora tožena stranka v
posledici njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova
odpravnine plačati 2.053,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in
iz naslova odškodnine zaradi izgube odpovednega roka 1.540,18 EUR
bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa neto znesek plačati z
zakonskimi zamudnimi obrestmi, s tem, da v obeh primerih zamudne
obresti tečejo od 13. 11. 2013 dalje, ter mu povrniti stroške
postopka.
2. Sodišče druge stopnje je
pritožbo tožene stranke zavrnilo in ob strinjanju s presojo, da so
bili podani pogoji za tožnikovo izredno odpoved pogodbe o
zaposlitvi, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Na predlog tožene stranke je
Vrhovno sodišče v zadevi dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so
bili glede na okoliščine primera podani pogoji za delavčevo izredno
odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je delodajalec v roku treh dni (po
delavčevem opominu) plačal zakonske zamudne obresti od z zamudo
plačanih plač (sklep VIII DoR 94/2015-8 z dne 10. 12.
2015).
4. V reviziji tožena stranka
navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje nepravilno uporabili
določbe 4. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 111. člena
Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), saj nista
upoštevali, da je tožena stranka v zakonskem roku treh dni po
prejemu poziva delavca očitano kršitev odpravila z izplačilom
zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar pogoji za tožnikovo
izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso več obstajali. Navaja, da
je neuspešen opomin za odpravo kršitev iz drugega odstavka 111.
člena ZDR-1 v vseh primerih in brez izjeme določen kot pogoj za
izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. ZDR-1 je na novo in
sedaj povsem določno kot pogoj za delavčevo izredno odpoved pogodbe
o zaposlitvi določil predhodni pisni opomin delodajalcu na
izpolnitev obveznosti v roku treh dni in izredno odpoved določil le
za primere, ko delodajalec tudi po tem opominu kršitve ne odpravi
oziroma obveznosti ne izpolni. Zato starejša sodna praksa,
oblikovana na podlagi prejšnjih manj jasnih določb, ni skladna s
sedanjo zakonsko rešitvijo, novejše sodne prakse glede delavčeve
izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb ZDR-1 pa še
ni. Navaja, da je šlo s strani tožene stranke za minimalne zamude
pri predhodnih izplačilih plač, ki so bile posledica neplačevanja
pomembnega poslovnega partnerja in blokade računa tožene stranke,
posledice minimalne zamude pri plačilih plač pa je tožena stranka
po tožnikovem opominu tudi odpravila z izplačilom zakonskih
zamudnih obresti. Poudarja, da je institut izredne odpovedi pogodbe
o zaposlitvi namenjen primerom, ko je zaradi kršitev s strani
delodajalca dejansko onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja.
Ni pa namenjen temu, da bi delavci izkoriščali vsako nenamerno
zamudo pri plačilu plač, da bi ob zagotovljeni zaposlitvi pri
drugem delodajalcu prišli do plačil dodatnih denarnih
zneskov.
5. Revizija je bila vročena
tožniku, ki nanjo ni odgovoril.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
6. Revizija je
utemeljena.
7. V zvezi z izredno odpovedjo
pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik toženi stranki dne 11.
11. 2013, so bile pred sodiščem ugotovljene naslednje pravno
pomembne okoliščine, ki v okviru dopustitve revizije niso predmet
revizijske presoje:
- Tožnik je bil delavec tožene
stranke. Tožena stranka je za mesec junij, avgust in september
2013, zamujala s plačilom plače, in sicer je bila plača za mesec
junij izplačana z enodnevno zamudo, za mesec avgust in september pa
s petdnevno zamudo.
- Tožnik je dne 4. 11. 2013
toženko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in istočasno o
njenih kršitvah pri plačilu plače obvestil Inšpektorat za
delo.
- Dne 5. 11. 2013 je tožena
stranka tožniku od z zamudo izplačanih plač plačala zakonske
zamudne obresti.
- Dne 11. 11. 2013 je tožnik
toženi stranki zaradi trikratne zamude pri plačilu plače pisno
podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
8. Ob upoštevanju revizijskih
navedb in sklepa o dopustitvi revizije je bilo glede na navedene
okoliščine potrebno v zvezi z izpodbijano sodbo odgovoriti na
vprašanje, ali so bili podani pogoji za tožnikovo izredno odpoved
pogodbe o zaposlitvi, v posledici tega pa tudi pogoji za
utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka.
9. Na podlagi 4. alineje prvega
odstavka 111. člena ZDR-1 delavec lahko izredno odpove pogodbo o
zaposlitvi, če mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju
šestih mesecev ni izplačal plače v zakonsko oziroma pogodbeno
dogovorjenem roku. V drugem odstavku 111. člena pa ZDR-1 določa, da
mora delavec delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o
zaposlitvi pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvi
pisno obvestiti Inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku treh
delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti
iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec
izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem tridesetdnevnem
roku.
10. Glede na navedeno ZDR-1
določa dva pogoja za delavčevo izredno odpoved pogodbe o
zaposlitvi. Prvi pogoj je kršitev obveznost oziroma neizpolnjevanje
obveznosti iz delovnega razmerja v smislu opredelitev v prvem
odstavku 111. člena, drugi pogoj pa je pisno obvestilo Inšpektorata
za delo in pisni opomin delavca delodajalcu na izpolnitev
obveznosti in dejstvo, da delodajalec tudi po pisnem opominu v
kratkem roku treh delovnih dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma
kršitve ne odpravi.
11. Navedeni pogoji za delavčevo
izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so v ZDR-1 jasno opredeljeni,
tako da ni dvoma, da gre za kumulacijo predhodne v zakonu navedene
kršitve in za neodpravo le-te v tridnevnem roku tudi po delavčevem
pisnem opominu. Taka opredelitev pogojev za delavčevo izredno
odpoved pogodbe o zaposlitvi ima podlago v določbah prvega odstavka
109. člena ZDR-1, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta
pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom,
in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih
strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka
odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila
sklenjena pogodba o zaposlitvi. Navedena opredelitev glede izredne
odpovedi pogodbe o zaposlitvi velja tako za delavca, kot za
delodajalca. Z odpravo kršitve oziroma izpolnitvijo obveznosti v
kratkem roku po delavčevem pisnem opominu delodajalec izkazuje, da
je s svoje strani vsekakor pripravljen zagotavljati pogoje za
nadaljevanje delavčeve zaposlitve (tako s priznanjem predhodne
kršitve kot s pripravljenostjo in dejansko realizacijo njene
sanacije). Ob izpolnitvi teh pogojev po zakonu pogoji za izredno
odpoved niso podani (delavec pa ima sicer vedno možnost redno
odpovedati pogodbo o zaposlitvi).
12. Iz določb prvega in drugega
odstavka 111. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi zakonodajalec predvidel,
da se posledice posamezne kršitve iz prvega odstavka ne bi dale
odpraviti. V nasprotnem primeru bi za primer takih kršitev ne
zahteval pisnega opomina in ne dopuščal možnosti odprave kršitve.
Drugo vprašanje pa je, na kak način lahko delodajalec posamezno že
storjeno kršitev odpravi.
13. Neplačilo plače ob zakonsko
določenem ali pogodbeno dogovorjenem roku iz 4. alineje prvega
odstavka 111. člena ZDR-1 pomeni kršitev obveznosti plačila plače,
tudi če jo delodajalec kasneje delavcu z zamudo izplača.
Nadaljevanje kršitve s kasnejšim plačilom preneha, dejstvo kršitve
zaradi zamude plačila pa ostaja.
14. Odprave kršitve neizplačila
plače na plačilni dan ZDR-1 ne ureja. Zato je potrebno na podlagi
prvega odstavka 13. člena ZDR-1 za odgovor na to vprašanje smiselno
uporabiti splošna pravila civilnega prava.
15. Obligacijski zakonik (v
nadaljevanju OZ) v 378. členu določa, da dolžnik, ki je v zamudi z
izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne
obresti. Upnik ima v tem primeru pravico do zamudnih obresti ne
glede na to, ali mu je zaradi zamude nastala kakšna škoda. Če pa je
škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska,
ki bi ga dobil na račun obresti, ima pravico zahtevati razliko do
popolne odškodnine (380. člen OZ). Ker predstavlja plačilo plače
denarno obveznost delodajalca in ker omogočajo navedene določbe OZ
popolno odškodnino tako v obliki plačila zakonskih zamudnih
obresti, kot v obliki dodatno zahtevane odškodnine, če je škoda
zaradi zamude višja, je evidentno, da splošna pravila civilnega
prava v tej obliki ustrezno urejajo tudi možnost odprave posledic
nepravočasnega plačila plače oziroma kršitve pravice do plačila
plače na plačilni dan.
16. Glede na navedeno je tožena
stranka svoje kršitve zaradi trikratnega plačila plače z zamudo
pravno veljavno odpravila s plačilom zakonskih zamudnih obresti v
tridnevnem roku po tožnikovem opominu, saj višje odškodnine iz
naslova toženkine zamude tožnik ni uveljavljal. Zato drugi pogoj za
njegovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je ta opredeljen
v drugem odstavku 111. člena ZDR-1, ni bil podan[1].
17. Ker zakonski pogoji za
tožnikovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob njeni podaji niso
bili izpolnjeni, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko
je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine in
odškodnine zaradi kršitve pravice do odpovednega roka.
18. Glede na navedeno je
revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o
pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo in sodbi
sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov
tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.
19. Ker tožnik v sporu ni uspel,
mora na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene
utemeljene stroške postopka. Upoštevaje ob vložitvi tožbe veljavni
Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) so znašali stroški zastopanja
tožene stranke pred sodiščem prve stopnje 614,00 EUR, stroški
vložitve pritožbe in revizije, vključno s stroškom plačila sodne
takse, pa 484,76 EUR oziroma 562,36 EUR, torej skupno 1.661,12
EUR.
Področje:
ZDR-1