Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Ostalo/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 1385/2015
Datum:
31.05.2016
DAVEK OD
PREMOŽENJA NA POSEST STAVB – Poslovni prostor, ki se oddaja v
najem
JEDRO:
V 76. členu ZDavP-2 je jasno
določeno, da nosi breme dokazovanja za svoje trditve zavezanec za
davek. Pri tem je še posebej določeno, da je zavezanec za davek
tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna
obveznost zmanjša. Kar za konkreten primer pomeni, da je z ozirom
na samoprijavo in predložene listine, iz katerih je bil razviden
zgolj neodplačen prenos sredstev (denarja in zlatnikov) s strani
A.A. na tožnika, bilo na tožniku, da dokaže svojo trditev, da v
konkretnem primeru ne gre za darilo v smislu določb ZDDD, temveč za
transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.
IZREK:
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje
stroške postopka.
Predmet spora:
1. Prvostopni davčni organ je z
izpodbijano odločbo od premoženja, ki ga je tožnik prejel v letih
2007 in 2008 od A.A., tožniku odmeril in naložil v plačilo davek na
dediščine in darila od davčne osnove 563 080,53 EUR v znesku 171
201,40 EUR.
2. Iz obrazložitve izpodbijane
odločbe sledi, da je tožnik dne 27. 11. 2014 predložil napoved za
odmero davka od prejetega darila kot samoprijavo ter v njej
prijavil prejem denarnih sredstev in zlatih kovancev v skupnem
znesku 1 136 161,05 EUR, ki jih je v letih 2007 in 2008 prejel od
A.A. in od B.B. kot darilo, in sicer od vsakega darovalca ½ delež.
Ob sklicevanju na določbe Zakona o davku na dediščine in darila (v
nadaljevanju ZDDD) davčni organ ugotavlja, da je bila vrednost
prejetega premičnega premoženja ugotovljena na podlagi podatkov iz
davčne napovedi in da le-ta znaša za darilo, ki ga je tožnik prejel
od A.A., 568 080,53 EUR. Tožnik z darovalcem ni v sorodstvenem
razmerju in je s tem zavezanec izven dednega reda ter se mu zato
davek v skladu z 8. členom ZDDD odmeri po lestvici in po stopnjah,
ki veljajo za „vse druge“ zavezance, ter znaša skupaj 171 201,40
EUR.
3. Drugostopni davčni organ je
pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot
neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve
stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih naj bi šlo v
konkretnem primeru za izplačilo kupnine za prodajo deležev
podjetja, kot je bila dogovorjena med družbeniki in po katerih je
bil prejem kupnine že obdavčen s strani prejemnikov kupnine,
zaključi, da navedenim zatrjevanjem ne more slediti. Po pregledu
spisov ugotavlja, da obdavčitev temelji na podatkih, ki jih je
podal tožnik v samoprijavi, v kateri je bilo navedeno, da je denar
in zlate kovance tožnik prejel od dveh fizičnih oseb. Razlog za to
naj bi bil ustni dogovor med družbeniki, da je tožnik ob prodaji
družbe C. d.o.o. upravičen do kupnine za delež v višini 17,5%,
čeprav je njegov delež formalno znašal 7,5336%. Zato naj bi mu oba
družbenika ob prodaji družbe D. d.d. naknadno nakazala še
dogovorjeno razliko v višini prejete kupnine. Postopek odmere
akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve se je s sklepom z dne
12. 12. 2014 ustavil, v skladu z dogovorom s tožnikom pa je davčni
organ uvedel postopek odmere davka na dediščine in darila, kar je
po presoji pritožbenega organa pravilno in skladno z določbami 3.
točke prvega odstavka 19. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju
ZDoh-2).
4. Tožnik je kot dokaz za svoje
trditve davčnemu organu predložil fotokopije listin, ki se nanašajo
na dokapitalizacijo družbe E. oziroma C. d.o.o. in o prodaji
poslovnega deleža v družbi ter izpisek iz bančnega računa, odprtega
v Švici z dodatnimi pojasnili. Vse navedeno izkazuje kot nesporno
(formalno) velikost deležev v družbi C. d.o.o., ki je bila predmet
prodaje, kot nesporno pa izkazuje tudi prejem nakazil sredstev s
strani nekdanjih solastnikov družbe tožniku. Ni pa v spisih dokaza,
da izplačilo denarja in zlatih kovancev s strani obeh družbenikov
dejansko predstavlja izplačilo razlike med prejeto kupnino glede na
formalne deleže v družbi in ustno dogovorjene dejanske deleže v
družbi in s tem tudi višjo kupnino, ki dejansko pripada tožniku iz
naslova prodaje družbe D. d.d. Zato drugostopni organ ne more
slediti pritožbi, saj meni, da ni dokazano z zadostno verjetnostjo,
da bi bilo mogoče podvomiti v pravilnost obdavčitve po izpodbijani
odločbi.
5. V zvezi z davčnopravnimi
posledicami prodaje družbe C. d.o.o. pa drugostopni organ navaja,
da so družbeniki ob prejemu kupnine v letu 2007 oziroma 2008 podali
napovedi za odmero davka od dobička iz kapitala in da jim je bil
davek odmerjen na podlagi predloženih podatkov, in sicer glede na
pogodbeno vrednost kapitala. Kakršnikoli naknadno izplačani zneski,
ki presegajo vrednosti iz pogodbe, so zato samostojne transakcije,
ki se obdavčijo bodisi kot izplačila po ZDoh-2, bodisi kot darila
in predstavljajo nova dejstva in novo podlago za obdavčitev. Zato
tudi ob morebitnem izkazanem zatrjevanem temelju za izplačilo teh
sredstev ne bi šlo za obdavčitev z davkom od dobička iz kapitala,
kot napačno meni tožnik. Prav tako ne gre v konkretnem primeru za
dvakratno obdavčitev istega prejemka, temveč za obdavčitev več
različnih transakcij, ki vsaka posebej zapadejo pod obdavčitev z
različnimi vrstami davka. Tožnik je bil za odsvojitev svojega
deleža obdavčen v letih 2007 in 2009 z davkom od dobička iz
kapitala, z izpodbijano odločbo pa je obdavčen za prejem sredstev,
ki jih glede na zbrane podatke ni mogoče opredeliti drugače kot
brezplačni prejem sredstev s strani dveh fizičnih oseb in s tem kot
darilo. Tako prejem sredstev kot njihova višina pa za tožnika nista
sporna in je zato izpodbijana obdavčitev pravilna. Medtem ko
dejansko stanje, na katerega se nanaša pojasnilo DURS-a, na
katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, ni enako dejanskemu stanju
v konkretni zadevi in se zato pri odločanju ne upošteva.
6. Tožnik se s takšno
odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev
stroškov postopka. V tožbi navaja, da ob prejemu dohodka ni bil
dolžan vložiti napovedi ter da zadevni dohodek ne more biti predmet
obdavčitve. Kot ključno poudari, da od A.A. ni prejel darila,
temveč pripadajoči del kupnine od prodaje poslovnega deleža v
družbi C. d.o.o. Zato pri zadevnem dohodku ne gre za darilo, temveč
za dohodek, ki je povezan s kapitalom in ga je zato treba tako tudi
obdavčiti, tj. cedularno in po stopnji, ki velja za kapitalski
dobiček. Kot najpomembnejše izpostavlja, da se je ob drugi
dokapitalizaciji družbe tožnikov lastniški delež de iure zmanjšal
iz 30% na zgolj 7,5336% ter da je bilo de facto med družbeniki
dogovorjeno, da tožniku kljub vstopu družbe F. d.o.o. v lastništvo
pripada poslovni delež v višini 17,5%. Dogovor ni bil nikoli
sklenjen v pisni obliki, je pa med strankami veljal in so ga
stranke spoštovale ter ga na koncu ob prodaji družbe C. d.o.o. tudi
realizirale tako, da je A.A. tožniku razliko izročil v naravi in z
nakazilom na njegov račun. Tožnik tako ni prejel darila, pač pa
njemu pripadajoči delež kupnine. Po vedenju tožnika je A.A. od
celotne prejete kupnine plačal dohodnino, in torej tudi od tistega
dela, ki ga je izročil tožniku. Čeprav je ta del kupnine formalno
prejel A.A., pa mu ta del kupnine ni pripadal in do nje ni bil
upravičen, zato jo je treba presojati kot tožnikov dohodek ter pri
tem upoštevati peti odstavek 16. člena ZDoh-2 glede obdavčitve.
Tožnik v letu 2007 ni mogel vložiti napovedi za odmero dohodnine od
kapitalskega dobička od prodaje sorazmernega deleža v višini 17,5%,
saj formalno ni bil njegov lastnik v celoti. Napoved pa je bila
vložena s strani formalnih lastnikov. In ker so kapitalski dobički
že od leta 2006 cedularno obdavčeni, tudi ni prišlo do prenizkega
plačila dohodnine. Pri tem se tožnik sklicuje še na pojasnilo DURS
št. 4218-8/2007 z dne 20. 9. 2007. Izpodbijana odločitev zato po
navedbah v tožbi pomeni dvakratno obdavčitev istega vira dohodka,
kar pomeni nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33.
člena Ustave. Poseženo pa je tudi v pravico do enakosti pred
zakonom iz 14. člena Ustave s tem, ko je zgolj zato, ker družbeniki
med seboj niso sklenili pisnega dogovora, ki bi lahko služil kot
dokazilo o davčni naravi dohodka, tožnik postavljen v manj ugoden
položaj v primerjavi s tistimi primeri, ko posamezniki takšen
sporazum sklenejo.
7. V zvezi z razlogi
pritožbenega organa tožnik ugovarja zaključku, da je dokazno breme
zgolj na zavezancu. Po določbah 76. člena ZDavP-2 je dokazno breme
tudi na davčnem organu. Kot dokaz se lahko uporabi vse, kar je
primerno, dolžnost davčnega organa pa je, da ugotovi materialno
resnico. Davčni organ trditve tožnika pavšalno zavrne, pri tem pa
zanemari, da tudi za opredelitev prejetih sredstev kot darilo ni
prav nobenih dokazov oziroma je takšna opredelitev celo povsem
nelogična, saj brezplačno podeljevanje večjih vrednosti med
nepovezanimi osebami ni nekaj običajnega in ekonomsko
logičnega.
8. Poleg tega tožnik opozarja,
da zakonodaja ne zahteva, da bi davčni zavezanec moral sestavljati
pogodbe v pisni obliki in jih hraniti. V skladu s 77. členom
ZDavP-2 listinska dokumentacija nima prednosti pred drugimi dokazi.
Izvedba dokazov se lahko predlaga tudi z drugimi dokaznimi
sredstvi. Z ozirom na to, da ga zavezuje načelo materialne resnice,
pa davčni organ postopka ni izvedel pravilno, saj ni zaslišal
ključnih prič v postopku, to je A.A. in B.B. in s tem zagrešil
bistveno kršitev pravil postopka. Poleg tega je davčni organ v
dvomu dolžan odločiti v korist zavezanca ter pri izbiri več možnih
odločitev izbrati tisto, ki je za zavezanca ugodnejša. Vsega tega
davčni organ druge stopnje ni upošteval, čeprav je sam izrazil
določen dvom v odločitev prvostopnega organa. Ustrezna tudi ni
navedba druge stopnje, po kateri naknadnih izplačil ni mogoče
upoštevati v okviru kupnine, ki se obdavčuje s kapitalskim
dobičkom, saj se ne upošteva načelo dajanja prednosti vsebini pred
obliko oziroma ekonomska vsebina pogodbenih razmerij. V tem delu se
tožnik sklicuje na sodno prakso, ki se je uveljavila v zvezi z
obdavčenjem družbenikov tihe družbe. Le-to je vsebinsko podobno
konkretnemu primeru, saj tudi tihi družbenik ni vpisan kot
solastnik družbe v poslovni register, pa se kljub temu izplačila
tihemu družbeniku lahko štejejo kot izplačilo dobička.
9. Tožena stranka v odgovoru na
tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter
predlaga zavrnitev tožbe.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
10. Tožba ni
utemeljena.
11. Po pregledu spisov in
izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba
pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni
razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o
upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.
12. Pretežni del tožbenih navedb
v II. točki tožbe („Tožbeni razlogi“ na straneh 2, 3 in 4) je enak
navedbam v pritožbi. Na pritožbene ugovore je izčrpno in v celoti
odgovoril že organ druge stopnje v svoji odločbi. Sodišče se zato v
tem delu sklicuje na obrazložitev drugostopne odločbe.
13. Tožbeni očitki dvoma v
pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vzbudijo. V 76.
členu ZDavP-2 je jasno določeno, da nosi breme dokazovanja za svoje
trditve zavezanec za davek. Pri tem je še posebej določeno, da je
zavezanec za davek tisti, ki mora dokazati svoje trditve, na
podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Kar za konkreten
primer pomeni, da je z ozirom na samoprijavo in predložene listine,
iz katerih je bil razviden zgolj neodplačen prenos sredstev
(denarja in zlatnikov) s strani A.A. na tožnika, bilo na tožniku,
da dokaže svojo trditev, da v konkretnem primeru ne gre za darilo v
smislu določb ZDDD, temveč za transakcijo, ki jo zatrjuje v tožbi.
Neutemeljeno se tudi očita, da davčni organ tožnikove ugovore
pavšalno zavrne, saj je iz obširne obrazložitve drugostopne odločbe
razviden odgovor na prav vse pritožbene ugovore, le da jim
drugostopni organ ne sledi, temveč jih po presoji sodišča
utemeljeno zavrne. Prav tako ni res, da bi davčni organ pri
odločanju „zanemaril“, da za opredelitev darila ni nobenih dokazov.
Tudi v tem pogledu iz spisov jasno sledi, da je do takšnega
zaključka davčni organ utemeljeno prišel tako na podlagi podatkov
iz samoprijave in torej na podlagi trditve tožnika samega, da gre
za darilo, kot tudi na podlagi listin, ki jih je tožnik predložil v
odmernem postopku in iz katerih je bilo razvidno, da je ob prodaji
družbe C. d.o.o. tožnik dobil svoj delež v družbi v celoti
izplačan. Pri izpodbijani odločitvi torej ne gre za nikakršno
„prekvalifikacijo“ prejetih sredstev v darilo, temveč se z
izpodbijano odločbo v celoti sledi samoprijavi in ostalim
predloženim podatkom. Ni pa na davčnem organu dolžnost, da v
takšnem primeru uradoma ugotavlja morebiten drugačen tožnikov namen
od tistega, ki ga je navedel v prijavi, temveč je, kot že rečeno,
na tožniku, da svoje drugačne trditve dokaže.
14. Pri tem je potrebno
poudariti še, da tožnik z drugačnimi trditvami, kot so tiste v
samoprijavi, nastopi šele v postopku s pritožbo. Zato je prvostopni
davčni organ utemeljeno upošteval podatke iz samoprijave in zato je
povsem neutemeljen tožbeni očitek, da dokaznega postopka ni izvedel
pravilno. Sicer pa tožnik izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, ki ga
šteje za nujnega, prvič omenja v tožbi. To pa pomeni, da davčnim
organom ni mogoče uspešno očitati, da zaslišanje prič ni bilo
opravljeno, oziroma da predlog za njihovo zaslišanje ni bil
upoštevan, in da so iz tega razloga ostale okoliščine
nerazjasnjene, zaključki davčnih organov pa preuranjeni, kot se
navaja v tožbi.
15. Sodišča ne „bode v oči“ niti
zapis drugostopnega organa, da so dejstva, ki jih zatrjuje tožnik,
verjetna. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev se v davčnem
postopku lahko odloči le, če tako določa ta zakon ali zakon o
obdavčenju (drugi stavek prvega odstavka 5. člena ZDavP-2). Za
takšno zadevo pa v konkretnem primeru ne gre in zato verjetnost, ki
jo po presoji pritožbenega organa s svojimi navedbami izkazuje
tožnik, za drugačno odločitev od tiste, ki izhaja iz izpodbijane
odločbe, ne zadošča. In ker drugačna vrsta transakcije, ki jo
zatrjuje tožnik, po povedanem ni izkazana, tudi ni podlage za
presojo utemeljenosti nadaljnjih tožbenih navedb, ki se nanašajo na
način njene presoje (po ekonomski vsebini). Da bi bila zatrjevana
transakcija odplačna, pa tožnik niti ne zatrjuje.
16. Ker je torej po povedanem
izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo
nepravilnosti oziroma nezakonitosti, na katere pazi po uradni
dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot
neutemeljeno zavrnilo.
17. O stroških upravnega spora
je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1,
po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka
svoje stroške postopka.
18. Sodišče je odločilo na
nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že
v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim
odstavkom 51. člena ZUS-1).
Področje:
ZDO