Iz sklopa -
modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/DDPO/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba Upr.
sodišča, številka: I U 13/2011
Datum:
18.10.2011
DAVČNO
(NE)PRIZNANI ODHODKI IN DOHODNINSKA OBRAVNAVA DOLOČENIH STROŠKOV –
Potni nalogi, masažne storitve za predsednike uprav, pogostitev
poslovnih partnerjev, katere strošek presega 42 €
JEDRO:
V skladu s 3. odstavkom
12. člena ZDPPO-2 se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in
odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem
poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida, in prikazuje
prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z
njim uvedenimi SRS. ZGD-1 določa, da morajo družbe voditi poslovne
knjige in jih enkrat letno zaključiti v skladu z ZGD in SRS ali
mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Uporaba
računovodskih standardov je torej predpisana.
Potrebni in s tem davčno
priznani so le tisti medicinski stroški, ki jih kot zakonsko
dolžnost za delodajalca predpisuje ZVZD. V njem pa ni zaslediti, da
bi bile s tem zajete tudi masažne storitve za predsednike
uprav.
Pravilna je tudi
odločitev glede pogostitev poslovnih partnerjev, ki jih davčni
organ pri presežkih zneska nad 42 EUR utemeljeno opredeli kot
obdavčljiv dohodek, prejet v naravi, ki ima lahko zgolj značaj
darila.
IZREK:
Tožba se
zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje
stroške upravnega spora.
Predmet
spora:
Z izpodbijano odločbo je
Posebni davčni urad davčnemu zavezancu naložil, da mora za obdobje
leta 2007 plačati premalo plačani davek od dohodka pravnih oseb v
znesku 6,22 EUR s pripadki (I. točka izreka izpodbijane odločbe).
Pod II. točko izreka izpodbijane odločbe pa je odločil, da mora
plačati premalo plačano akontacijo dohodnine za omenjeno leto v
znesku 18.567,16 EUR s pripadki ter prispevke od in za zaposlene
oziroma za posebne primere, vse v 30 dneh po vročitvi odločbe. V
obrazložitvi prvostopni organ pojasnjuje, da je pri tožeči stranki
opravil davčni inšpekcijski nadzor davka od dohodkov pravnih oseb
za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007. O ugotovitvah je sestavil
zapisnik ter dodatni zapisnik, v nadaljevanju pa izdal izpodbijano
odločbo. Pri opravljanju davčnega inšpekcijskega nadzora je
upošteval določila Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni
list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDDPO-2), Zakon o
davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v
nadaljevanju ZDavP-2), Pravilnik o izvajanju Zakona o davku od
dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 60/07), Pravilnik o
davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007
(Uradni list RS, št. 46/07), Pravilnik o opredelitvi pridobitne in
nepridobitne dejavnosti (Uradni list RS, št. 109/07), Pravilnik o
transfernih cenah (Uradni list RS, št. 141/06), Pravilnik o
priznani obrestni meri (Uradni list RS, št. 141/06 in naslednji),
Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave
in razvoj (Uradni list RS, št. 38/06), Uredbo o davčni regijski
olajšavi za raziskave in razvoj (Uradni list RS, št. 110/07) ter
Uredbo o višini in povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih
dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uradni list RS, št.
140/06). Sklicuje se na 12. člen ZDDPO-2 in ugotavlja, da je bila v
postopku preverjena pravilnost in zakonitost izkazovanja posameznih
prihodkov in odhodkov, kot tudi posameznih postavk bilance stanja.
Pri tem so se ugotavljali zneski odhodkov, ki se iz davčnega vidika
ne priznavajo kot odhodki, oziroma se priznajo samo do določene
višine, ter zneski prihodkov, ki jih je potrebno zajeti v davčnem
izkazu. Ugotovljeno je bilo, da je davčna zavezanka nepravilno
izkazovala stroške, kar je imelo za posledico spremembo davčne
osnove pri obračunu davka od dohodkov pravnih oseb. Tako so bili
previsoko izkazani odhodki iz naslova izvrševanja programske
opreme, iz naslova dnevnic in kilometrin oziroma iz naslova
masažnih storitev. Prav tako so bili izkazani previsoko odhodki, ki
se nanašajo na stroške reklame in propagande. Dodatno se je
zavezanki priznal odhodek dodatno obračunanih bonitet in dohodkov
iz delovnega razmerja iz naslova dodatno obračunanih prispevkov
delodajalca in prispevkov iz zavarovanja za poslovodenje. V zvezi z
izplačilom dnevnic in kilometrin je bilo ugotovljeno, da potni
nalogi nimajo ustreznih prilog in da so pomanjkljivo izpolnjeni.
Nekatera potovanja nimajo potnih nalogov. Prav tako se je
ugotovilo, da so borzni posredniki trgovali, ko so bili na
službenih potovanjih (130 zapisov), kar je imelo za posledico, da
je davčni organ potne naloge opredelil kot neverodostojne listine.
Izplačila potnih nalogov in dnevnic je zato prekategoriziral v
dohodke iz delovnega razmerja, saj ne izpolnjujejo pogoja iz 4.
točke 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št.
117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-2). Davčni organ je pri
tem izplačila štel za dohodek iz delovnega razmerja, posledično pa
obračunal tudi davke in prispevke. Vozilo Mercedes Benz S 500 je
bilo s strani A.A. največkrat uporabljeno za privatne namene, zato
je zanj davčni organ obračunal boniteto. Ta je bila obračunana tudi
od masažnih storitev za A.A., saj gre za stroške, ki se nanašajo na
privatno življenje lastnikov. Tudi evidenca službenih voženj B.B.
in uporaba službenega vozila Mercedes Benz CCLK cabrio je pokazala,
da je slednja službeno vozilo uporabljala tudi za zasebne poti.
Zato je davčni organ vožnjo z omenjenim vozilom opredelil kot
privatno za prokuristko. Slednja ni bila zaposlena v družbi, zato
je davčni organ zaračunal boniteto od uporabe vozila. V zvezi s
stroški pogostitve poslovnih partnerjev davčni organ ugotavlja, da
jih je priznal, saj so bili predloženi listinski dokazi, ki so
kazali na pogostitev poslovnih partnerjev. V nadaljevanju je
pregledal še druge račune, ki se tičejo pogostitve poslovnih
partnerjev, in ugotovil, da nekateri presegajo obdavčljiv prag
42,00 EUR iz 108. člena ZDoh-2, zato je takšne pogostitve davčni
organ štel kot druge dohodke po 3. odstavku 105. člena ZDoh-2 in
jih obdavčil. Pri tem pripominja, da se davčni odtegljaj, ki ga je
zavezan opraviti plačnik davka, po določbi 1. odstavka 131. člena
ZDoh-2 plačuje po stopnji 25 %. Na tej podlagi so bila obdavčena
tudi plačila za trenerske storitve tenisa, podaritev pozlačenih
manšetnih gumbov, plačilo neznanih storitev, nabava vina rumeni
muškat, nakupi blaga v prodajalnah Petrola ter nakupi darilnih
bonov za sezonske teniške karte.
Ministrstvo za finance
kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT
499-02-25/2009 z dne 26. 11. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper
izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da so v
zadevi v prvi vrsti sporni obračuni potnih stroškov in izplačilo
dnevnic in kilometrin po vseh potnih nalogih za opravljena
potovanja v letu 2007 za direktorja družbe in vse zaposlene. Tožeča
stranka je na vpogled dostavila potne naloge, obračune potnih
nalogov, blagajniške izdatke in pogodbe. Na tej podlagi je bilo
ugotovljeno, da sta A.A. in B.B. imela izstavljene trajne potne
naloge za potovanja znotraj Slovenije, za potovanja v tujino pa so
bili A.A. izstavljeni potni nalogi za posamezno potovanje. Ostalim
zaposlenim so bili nalogi izstavljeni za vsako posamezno potovanje.
Zavezanka ni vodila in hranila obračunov potnih nalogov, na potnih
nalogih pa niso bile zapisane registrske oznake službenih vozil.
Nalogi tudi niso bili opremljeni z žigom podjetja, obračuni pa so
bili podpisani s strani predlagatelja, pri čemer je manjkal tudi
podpis odredbodajalca. Tudi obračuni ne vsebujejo žiga podjetja, na
blagajniških izdatkih pa ni podpisa blagajnika, odobritelja in žiga
podjetja. K potnim nalogom niso bile predložene ustrezne priloge,
kot so dokazila o nastalih stroških na poti, npr. stroški cestnin,
parkirnin in stroški namestitev, ki bi lahko dokazovali, da so bila
potovanja opravljena za službene potrebe. Za nekatera službena
potovanja potni nalogi sploh niso bili izdani. Prvostopni organ je
s strani Ljubljanske borze pridobil tudi izpis prijav in odjav
borznih posrednikov na sistem Borzno trgovalni sistem in Borza net.
Podatki so pokazali, da so posamezniki dostopali do trgovalnega
sistema, medtem ko naj bi po potnem nalogu potovali in prevozili
tudi 664 km daleč. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da
potni nalogi, po katerih so se izplačevala povračila stroškov
službenih poti, niso bili sestavljeni kot verodostojne knjigovodske
listine. Niso bili torej popolni niti po formalni plati (niso bili
podpisani, niso vsebovali obveznih sestavin, niso vsebovali
obveznih prilog), niti po materialni plati (dokazana ni bila
njihova vsebina, torej dejanska oprava službene poti). Ker so bili
zaposleni praktično vsak drugi dan v letu napoteni na službene
poti, ni mogoče verjeti, da pritožnica ne bi razpolagala s
spremljajočo dokumentacijo, kolikor bi poti dejansko bile
opravljene. Pavšalnim navedbam, da zaposleni na službenih poteh
prenočujejo pri prijateljih, da goriva na poti ne točijo, da
cestnine plačujejo iz svojega žepa, tudi pritožbeni organ ni mogel
verjeti. Slednje velja zlasti ob dejstvu, da ne obstaja niti
dokumentacija o poslovnih sestankih, ki naj bi bili na tej podlagi
opravljeni, niti, ker je prvostopni organ z izpisom prijav in odjav
borznih posrednikov v sistem BTS in Borza net dokazal, da so
zaposleni v času, ko naj bi bili na službeni poti, dostopali v
sistem. Odhodki, ki imajo značaj privatnosti, se ne štejejo za
odhodke, ki so potrebni za pridobitev prihodkov. Pri tem
drugostopni organ citira 3. točko 1. odstavka 30. člena ZDDPO-2.
Gre za davčno nepriznane odhodke, so pa taki stroški kot boniteta
vključeni v dohodek iz delovnega razmerja za fizične osebe, ki so
ji bili taki prejemki omogočeni. Pritožnica je poskušala tudi
dokazati, da je bila določenega dne na službeni poti v konkretnem
kraju, medtem ko je iz predloženih dokazov razvidno, da je gorivo
točila na drugi lokaciji, oziroma tistega dne, ko je točila gorivo
v službeni avtomobil, po evidenci službenih poti ni bila na
službeni poti. Evidenca prevoženih kilometrov se zato ne ujema z
evidenco opravljenih službenih poti. Med nepriznane stroške je
davčni organ utemeljeno vštel tudi stroške za masažne storitve
A.A., saj mora delodajalec zagotavljati zdravstvene preglede
zaposlenih na podlagi 8. alinee 15. člena Zakona o varstvu
zaposlenih pri delu ( Ur. list RS št. 56/99 in naslednji, v
nadaljevanju ZVZD) in nič več. V danem primeru pa ni šlo za
zdravstvene preglede po omenjenem zakonu.
Tudi ni sporno, da so
bile vse pogostitve in poslovna kosila oziroma večerje članov
uprave ali drugih zaposlenih s pomembnimi poslovnimi partnerji,
poslovno potrebne. Zato jih je davčni organ priznal kot stroške
reprezentance, to je 50 % od vrednosti predloženih računov. Prav
tako ni sporno, da so z dohodnino obdavčeni prejemniki fizičnih
oseb, ki presegajo zakonsko predpisani znesek 42,00 EUR. Pri tem se
sklicuje na 15. člen ZDoh-2. Pojasnjuje še, da so drugi dohodki
opredeljeni v 105. členu ZDoh-2. Gre za vse dohodke, ki se v skladu
z zakonom, ne štejejo za dohodke fizičnih oseb iz 1. do 5. točke
18. člena ZDoh-2.
V zvezi z navedbami, da
davčni organ pri izračunu nove davčne osnove za davek od dohodkov
pravnih oseb ni upošteval vseh znižanj davčne osnove, ki gredo na
drugačno opredelitev dohodkov, pritožbeni organ pojasnjuje, da
predstavlja znesek, od katerega davčni zavezanec davka ni
izračunal, odtegnil in plačal davčnega odtegljaja, po določbi 59.
člena ZDavP-2 bruto znesek, skupaj z vsemi davki in prispevki.
Dodatno obračunani prispevki za socialno varnost in davek na
izplačane plače, bremenijo izplačevalca in ta jih po 4. odstavku
59. člena ZDavP-2 nima pravice izterjati od prejemnika dohodka.
Prejemek fizične osebe se šteje kot bruto prejemek in predstavlja
znesek dodatno obračunanega davčnega odtegljaja in prispevkov za
socialno varnost, ki jih mora izplačevalec obračunati in plačati za
prejemnika dohodka. Dodatno obračunani prispevki za socialno
varnost in davek na izplačane plače, za katere je zavezanec
delodajalec kot izplačevalec, pa se priznavajo kot davčno priznani
odhodi.
Tožeča stranka vlaga
tožbo v tem upravnem sporu, saj se z izpodbijano odločbo ne
strinja. V zvezi z izplačilom dnevnic in kilometrin ugotavlja, da
je davčni organ svojo odločitev oprl zgolj na listinsko
dokumentacijo, ni pa preverjal vprašanja dejanske izvedbe poslovnih
dogodkov, čeprav gre za bistveno vprašanje glede odločanja o davčno
priznanih odhodkih. Napake in morebitne pomanjkljivosti v
dokumentaciji še ne pomenijo, da poslovni dogodki niso bili
izvedeni. Zgolj formalne pomanjkljivosti v listinah ne morejo biti
razlog, da se za posamezne odhodke odloči, da niso davčno priznani,
če je mogoče pomanjkljivost sanirati z drugimi dopolnilnimi
listinami in dokazili. Na podlagi 2. odstavka 76. člena ZDavP-2
mora tudi davčni organ izkazati in dokazati dejstva, na podlagi
katerih davčna obveznost nastane in, ali ne nastane oziroma se
poveča ali zmanjša. Davčni organ ni upošteval, da tako ZDavP-2 kot
ZUP dopuščata, da se relevantna dejstva dokazujejo z vsem, kar je
primerno za ugotavljanje stanja stvari in ustreza posameznemu
primeru. Svojo odločitev je argumentiral zgolj z Slovenskimi
računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS) in ZDDPO-2. Ni tudi
določno obrazložil, zakaj ne verjame, da so bile službene vožnje
dejansko opravljene. Do ugotovitev, ki so podlaga izpodbijani
odločbi, se lahko pride samo s konkretno vsebinsko obravnavo,
podkrepljeno z izvedbo ustreznih dokazov, kot so določeni z ZDavP-2
in ZUP. Nepravilna in arbitrarna je tudi opredelitev davčnega
organa, da naj bi A.A. in B.B. uporabljala službena vozila v
zasebne namene. Pojasnjeni so bili razlogi, zaradi katerih pogosto
manjkajo priloge k potnim nalogom. Tožeča stranka pa je že med
inšpekcijskim nadzorom predložila evidenco voženj, iz katere je
razvidna relacija, datum, vozilo in namen potovanja. Gre za dodatne
dokazne listine, ki bi jih davčni organ moral
upoštevati.
Kar se tiče nepriznanja
stroškov zdravstvenih storitev, tožeča stranka navaja, da je že med
postopkom predlagala, naj se izvede dodatni dokaz o medicinski
potrebnosti antistresnih terapij. Gre za nepravilno uporabo določbe
29. člena ZDDPO-2. Dejavnost tožeče stranke je primarno povezana s
tesnimi osebnimi stiki s strankami, ki je zelo stresna. Stroški
terapij ne morejo imeti značaja privatnosti. Prvostopni organ je
tudi kršil tožničino pravico do izjave. Prav tako izpodbijana
odločba nima razlogov o vprašanjih, ki so bistvena za odločitev.
Neutemeljena je tudi opredelitev stroškov pogostitev poslovnih
partnerjev v višini 17.356,58 EUR kot drug dohodek po ZDoh-2 in
obdavčitev z dohodnino. Tožeča stranka meni, da, ne glede na
vrednost pogostitve po osebi, ti stroški ne predstavljajo drugega
dohodka v smislu 105. člena ZDavP-2. Za opredelitev omenjenih
stroškov kot darilo, v davčnih predpisih ni podlage. Darilni namen
tudi v ničemer ni izkazan.
Glede na navedeno tožeča
stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo
vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, njej pa
povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki
vred.
Tožena stranka v odgovoru
na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke kot
neutemeljeno zavrne.
Sodišče je v skladu z 59.
členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in
naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo izven glavne
obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih
temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso
sporna.
IZREK
SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Tožba ni
utemeljena.
Po pregledu upravnih
spisov se sodišče z odločitvijo prvostopnega davčnega organa, ki mu
je pritrdil tudi drugostopni davčni organ, strinja. Strinja se tudi
z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene
ugovore. Kolikor so ti enaki ugovorom, ki jih tožeča stranka
uveljavlja v tožbi, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do
ponavljanja, zavrača tudi sodišče, v smislu 2. odstavka 71. člena
ZUS-1.
Ob tem sodišče še
pripominja, da tudi tožnikova tožba ne prepriča v potrebnost
drugače odločitve od tiste, ki sta jo sprejela oba davčna organa.
Glede potnih stroškov, ki jih je davčni organ dovolj izčrpno, jasno
in logično pojasnil, tudi po mnenju sodišča iz podatkov spisa
izhaja, da so bile listine, ki naj bi služile kot podlaga za
knjiženje odhodkov, tako formalno kot materialno nepravilne. Potni
nalog je namreč listina, ki sproži izvedbo posla, to je poslovnega
dogodka, ki mu sledi izdaja knjigovodske listine, kot podlaga za
vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje
poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Funkcija potnih nalogov služi
kontroli obračuna potnih stroškov, ki mora zagotavljati, da na
njegovi podlagi strokovno usposobljena oseba, ki ni sodelovala v
poslovnih dogodkih, jasno in brez kakršnih dvomov spozna narava in
obseg poslovnih dogodkov. Le tako sestavljeni obračun predstavlja
verodostojno knjigovodsko listino in s tem dokaz o opravljenem
službenem potovanju. Trditev, da je davčni organ oprl svojo
odločitev zgolj na SRS in ZDDPO-2, kar naj bi bilo neustrezno, ni
utemeljena. V skladu s 3. odstavkom 12. člena ZDPPO-2 se za
ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v
izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu
poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid,
na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi SRS. ZGD-1 določa,
da morajo družbe voditi poslovne knjige in jih enkrat letno
zaključiti v skladu z ZGD in SRS ali mednarodnimi standardi
računovodskega poročanja. Uporaba računovodskih standardov je torej
predpisana. V letu 2007 so veljali SRS, objavljeni v Uradnem listu
RS št. 118/05, (v nadaljevanju SRS). Ti opredeljujejo podrobnejša
pravila o računovodenju. Določajo, da mora za knjiženje poslovnih
dogodkov v poslovne knjige obstojati listinska podlaga in da mora
biti ta podlaga verodostojna. To pa pomeni, da mora na nedvoumen
način izkazovati tako obstoj, kot vsebino poslovnega dogodka, ki se
knjiži. Tega pa, tudi po presoji sodišča, sporni potni nalogi ne
izkazujejo. Pravila o dokazovanju v postopku upravnega odločanja,
dokazovanje z izjavo strank oziroma drugimi dokaznimi sredstvi
dopuščajo le, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih
dokazov. Za kaj takega pa v danem primeru ni šlo. Sicer pa se je
davčni organ opredelil tudi do vprašanja dejanske izvedbe poslovnih
dogodkov, saj je z navzkrižnim preverjanjem ugotovil, da posameznih
poslovnih dogodkov, kot jih je tožeča stranka želela prikazati, ni
bilo, saj so si bili posamezni podatki med seboj v nasprotju. Tako
ne drži tožnikova navedba v tožbi, da je šlo v danem primeru zgolj
za formalne pomanjkljivosti. Z uporabo določb SRS in ZDDPO-2 po
mnenju sodišča načelo materialne resnice ni bilo kršeno, saj je
prvostopni organ dovolj temeljito pojasnil svoje razloge za
odločitev oziroma za nepriznanje spornih potnih stroškov med davčno
priznanimi odhodki iz tega naslova.
Glede medicinske
potrebnosti masažnih storitev za predsednika uprave sodišče
pripominja, da vsak tretma, ki je po mnenju davčnega zavezanca
oziroma njegovega zaposlenega potreben, ni nujno potreben tudi v
davčnem smislu. Potrebnost odhodkov opredeljuje 2. odstavek 29.
člena ZDDPO-2, nepriznane odhodke pa 30. člen istega zakona. V
konkretnem primeru so lahko potrebni in s tem davčno priznani le
tisti medicinski stroški, ki jih kot zakonsko dolžnost za
delodajalca predpisuje ZVZD in ne tisti, ki jih kot take opredeli
davčni zavezanec, pa četudi jih podkrepi z mnenjem izvedenca. ZVZD
za delodajalca v 8. alinei 15. člena predpisuje obveznost
zdravstvenih pregledov delavcev. V drugem odstavku 22. člena ZVZD
je določeno, da vrsto, način, obseg in roke opravljanja
zdravstvenih pregledov predpiše minister. Pravilnik o preventivnih
zdravstvenih pregledih delavcev je bil objavljen v Uradnem listu RS
št. 87/02. V njem pa ni zaslediti, da bi bile zajete tudi masažne
storitve za predsednike uprav. Tožnik pravne podlage za njihovo
obveznost, s tem pa tudi potrebnost, prav tako ne navaja. Pavšalno
sklicevanje na 29. člen ZDDPO-2 pa je premalo.
Pravilna je tudi
odločitev v zvezi z pogostitvijo poslovnih partnerjev, temelječa na
ustrezni zakonski podlagi iz 31. člena ZDDPO-2 oz. 15. člena
ZDoh-2. Da bi sporni zneski ne bili predmet obdavčitve, se iz
ZDoh-2 ne da razbrati. Omenjeni zakon je v tem pogledu jasen. 2.
odstavek 108. člena določa, da se v davčno osnovo za druge dohodke
ne všteva posameznega darila, če njegova vrednost ne presega 42 EUR
oziroma, če skupna vrednost vseh daril, prejetih v davčnem letu od
istega darovalca, ne presega 84 EUR. Prav tako ni sporno, da na
podlagi 3. odstavka 105. člena ZDoh-2 darila predstavljajo druge
dohodke. Pri tem ni pomembno, ali gre za darilo v naravi ali v
denarju, pač pa, kakšna je vrednost darila. Da gre za obdavčljiv
dohodek, pa izhaja tudi iz 15. člena ZDoh-2. V danem primeru gre
torej pri presežkih zneska nad 42 EUR tudi po mnenju sodišča za
obdavčljiv dohodek, prejet v naravi, ki ima lahko zgolj značaj
darila. Da bi šlo za plačilo za konkretno opravljena dela, niti
nihče ne trdi, niti iz podatkov spisa slednje ne izhaja. Prav tako
tožnik kakršne koli druge narave danih spornih pogostitev ne
opredeli. Omeji se je zgolj na izjavo, da po njegovem ne gre za
darila. Zakon na dediščine in darila, na katerega se sklicuje, pa
ne prihaja v poštev, saj je potrebno uporabiti določila zakona, ki
predmet opredeljujejo kot darilo iz davčnega, in ne obligacijsko
pravnega vidika. Tožnik tudi ne pojasni, v neskladju s katerimi
materialnimi predpisi in temeljnimi načeli davčnega prava naj bi
bila odločitev o opredelitvi stroškov pogostitev poslovnih
partnerjev. V tožbi tudi ne pove, katerih znižanj davčne osnove
davčni organ ni upošteval in zakaj bi jih moral. Na pavšalne
navedbe pa se s konkretnimi ugovori ni mogoče odzvati.
Po navedenem sodišče
ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu
utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je
dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1.
odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
Izrek o stroških
upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.
Področje: DDPO,
Dohodnina