www.davkoplacevalci.com

<html>

<head>

<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style>

<!--

/* Style Definitions */

p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal

{margin:0cm;

margin-bottom:.0001pt;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman";}

p.MsoHeader, li.MsoHeader, div.MsoHeader

{margin:0cm;

margin-bottom:.0001pt;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman";}

p.MsoFooter, li.MsoFooter, div.MsoFooter

{margin:0cm;

margin-bottom:.0001pt;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman";}

a:link, span.MsoHyperlink

{color:blue;

text-decoration:underline;}

a:visited, span.MsoHyperlinkFollowed

{color:purple;

text-decoration:underline;}

{margin-right:0cm;

margin-left:0cm;

font-size:12.0pt;

font-family:"Times New Roman";}

span.brownish1

{color:#745328;

text-decoration:none none;}

/* Page Definitions */

@page Section1

{size:595.3pt 841.9pt;

margin:70.9pt 70.9pt 2.0cm 70.9pt;}

div.Section1

{page:Section1;}

-->

</style>

</head>

Iz

sklopa - modula:

<span

style="font-family:Arial">PRAKSA/Sodbe sodišč/DDPO/Upravno sodišče

</div>

<span

style="font-family:Arial;color:black">

<span

style="font-family:Arial;color:black">REPUBLIKA SLOVENIJA

<span

style="font-family:Arial;color:black">UPRAVNO SODIŠČE

<span

style="font-family:Arial;color:black">

<span

style="font-family:Arial;color:black">Sodba Upr. sodišča, številka: U 2227/2002

<span

style="font-family:Arial;color:black">Datum: 24.01.2006

<span

style="font-size:14.0pt;font-family:Arial">DAVČNA OSNOVA ZA DDPO - Vnaprej

vračunani stroški, investicijska rezerva, stroški tekočega vzdrževanja, odprava

škode

<span

style="font-family:Arial">JEDRO:

SRS

izboljšav, ki povečujejo bodoče koristi v primerjavi s prej ocenjenimi,

primeroma sicer ne našteva. Edina izjema so stroški, ki omogočajo podaljšanje

dobe uporabnosti osnovnega sredstva, ki po SRS 1.6 najprej zmanjšajo do takrat

obračunani popravek vrednosti osnovnega sredstva. Določbe SRS o razmejevanju

med investicijski vlaganji v opredmetena osnovna sredstva ter vlaganji v tekoče

in investicijsko vzdrževanje opredmetenih osnovnih sredstev sledijo rešitvam

MRS 16 in ne le tistim v točki 24, na katero se sklicuje tožeča stranka. Neposredna

uporaba MRS je po določbah 3. poglavja Uvoda k SRS/1993 dopustna le za

področja, ki jih noben SRS ne pokriva, saj so sicer MRS, pa tudi rešitve v

drugih državah, zlasti v ZDA, kot obvezni okvir upoštevani že pri oblikovanju

SRS (2. poglavje Uvoda v SRS/1993). Odločitev je utemeljena tudi v določbi 5.

alinee 13. člena ZDDPO, po kateri se med odhodke po tem zakonu rezervacije za

kritje možnih izgub ne priznajo. Stališče tožeče stranke, da možnih izgub po

tej določbi ni enačiti s pričakovanimi izgubami po SRS 10, ni utemeljeno.

<span

style="font-family:Arial">

<span

style="font-family:Arial">IZREK:

Tožbi

se delno ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije, št.

... z dne 3. 10. 2002 se v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, odpravi.

Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 28.

9. 1998 se v izreku pod točkami I/1, I/2, I/5 in I/6 glede obračuna v plačilo

naloženih zamudnih obresti odpravi in v tem delu odloči tako, da zamudne

obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila.

V

ostalem se tožba zavrne.

Vsaka

stranka nosi svoje stroške postopka.

<span

style="font-family:Arial">

<span

style="font-family:Arial">Predmet spora:

Tožena

stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče

stranke zoper točke I/1, I/2, I/5 in I/6 izreka odločbe Davčne uprave Republike

Slovenije, Davčnega urada A, št. .. z dne 28. 9. 1998, s katerimi je po

opravljenem postopku inšpiciranja pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in

plačevanja davka od dobička za leto 1997 tožeči stranki naloženo, da plača: pod

I/1 - davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 107.238.170,00 SIT,

pod I/2 - akontacije davka od dobička za leto 1998 v znesku 71.492.112,00 SIT,

pod I/5 - davek od osebnih prejemkov v znesku 92.322,00 SIT in pod I/6 - davek

od prometa storitev v znesku 20.516,10 SIT, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi

od prvega dne zamude do plačila, v roku 30 dni od vročitve odločbe. Po

proučitvi podatkov v spisu, pritožbenih navedb in preizkusu odločbe po uradni

dolžnosti, tožena stranka odločitev prvostopnega organa v izpodbijanem delu v

celoti potrdi kot pravilno in zakonito. Ugotovitev prvostopnega organa, da

stroški storitev vzdrževanja industrijskih tirov v znesku 2.933.830,00 SIT,

asfaltiranja betonske ploščadi deponije v znesku 11.874.814,00 SIT ter popravil

poslovne stavbe v B v znesku 16.375.243,60 SIT, predstavljajo investicijska

vlaganja in ne stroškov tekočega vzdrževanja osnovnih sredstev, potrjuje kot

pravilno in skladno z določbami 8., 9. in 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/94, v nadaljevanju

ZDDPO) ter SRS 1. Dela na industrijskem tiru zato, ker se z njimi osnovno

sredstvo sanira zaradi dotrajanosti, kar nedvomno podaljšuje dobo njegove

uporabnosti, zaračunana dela v zvezi z asfaltiranjem betonske ploščadi

deponije, ker ne predstavljajo stalnih, ponavljajočih se izdatkov za

vzdrževanje osnovnih sredstev, stroški popravil proizvodne hale pa zaradi vrste

del, ki izhajajo iz predloženih računov. - Odločitev prvostopnega organa, da

tožniku davčno ne prizna 30% stroškov kotizacij za seminarje za člane

nadzornega sveta, temelji na napačni uporabi 24. člena ZDDPO. Ob pravilni

uporabi ZDDPO bi morali bili tožniku navedeni stroški na podlagi 12. člena v

celoti davčno nepriznani. Ker pogoji za spremembo odločbe v škodo (pri)tožnika

niso izpolnjeni, v odločbo v tem delu tožena stranka ne posega. - Potrjuje tudi

povečanje davčne osnove na podlagi davčno nepriznanih stroškov odprave škode

povzročene drugim v višini 383.000.000,00 SIT, ki jih je tožeča stranka v

glavni knjigi evidentirala med stroški drugih storitev na kontu 419-3000, na

podlagi temeljnice za knjiženje št. 30636 z dne 31. 12. 1997 kot protiknjižbo

na podlagi temeljnice št. 30635 oblikovanih pasivnih časovnih razmejitev.

Ugotavlja namreč, da tožeča stranka pri oblikovanju kratkoročnih časovnih

razmejitev za zneske vnaprej vračunanih stroškov ni uporabila nikakršnih sodil

za njihovo razporejanje na poslovne učinke, niti ni uporabila koeficientov za

vračunavanje. Na dan bilance stanja je knjižila vnaprej vračunani strošek v

znesku, ki ni izračunljiv, pač pa predstavlja le neko oceno, brez utemeljitve.

Škoda v znesku 415.124.212,20 SIT, katere plačilo z dne 10. 2. 1997 vloženo

tožbo od tožeče stranke uveljavlja AAA d.o.o, je, kot izhaja iz tožbe,

dolgoročna. Tožeča stranka je z vnaprejšnjim vračunanjem stroškov v višini

383.000.000,00 v celoti obremenila poslovni izid leta 1997, kar je v nasprotju

s težnjo po realnem obremenjevanju poslovnih učinkov. Ker je tožeča stranka

stroške odprave škode, povzročene drugim, vnaprej vračunala v nasprotju s SRS 12,

niti ni upoštevala SRS 10, je povečanje davčne osnove skladno z 11. členom

ZDDPO. (Pri)tožnikovo sklicevanje na MRS in ameriške računovodske usmeritve

zavrača kot neutemeljeno, saj SRS način vnaprejšnjega vračunavanja stroškov

oziroma odhodkov natančno opredeljujejo. - Pravilna in skladna z določbo 202.

člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 87/97, v

nadaljevanju: ZDavP) je po presoji tožene stranke tudi odločitev, da se tožeči

stranki davčna olajšava iz naslova investicijskih rezerv za vlaganja v

opredmetena osnovna sredstva prizna v višini, ki jo je tožeča stranka

uveljavljala v davčnem obračunu. Člen 202 je bil spremenjen z Zakonom o

spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št.

91/98), ki je pričel veljati 1. 1. 1999, uporabljati pa se je začel pri

obračunih davka od dobička za leto 1998. - Opredelitev plačila stroškov

kotizacije za seminar članom nadzornega sveta kot prejemek na podlagi pogodbe o

delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljanja storitev in poslov na

drugi podlagi, je pravilna in skladna s tretjo alineo 15. člena Zakona o

dohodnini. Od plačane bruto osnove je prvostopni organ skladno z 20. členom

Zakona o prometnem davku obračunal tudi davek od prometa storitev po stopnji 5%

(tar.št. 1 Tarife davka od prometa storitev).

Tožeča

stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov iz 25.

člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v

nadaljevanju: ZUS), predvsem pa zato, ker je davčni organ nepravilno

interpretiral in uporabil materialno pravo ter ob tem tudi dejansko stanje ni

bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno, oziroma je bil na podlagi napačne

subsumpcije materialnega prava napravljen napačen sklep o dejanskem stanju ter

zato davčni organ tudi ni ravnal po pravilih postopka in je to vplivalo na

zakonitost in pravilnost odločitve. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi,

izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje

oziroma odločbo samo spremeni v obsegu in smislu pritožbe. Podrobneje

pojasnjuje razloge v delu, ki se nanaša na povečanje davčne osnove zaradi

nepriznavanja stroškov investicijskega in tekočega vzdrževanja ter na povečanje

davčne osnove zaradi odprave vnaprej vračunanih stroškov odprave škod

povzročenih drugim. - Tožeča stranka je med stroški tekočega in investicijskega

vzdrževanja osnovnih sredstev evidentirala le tiste, ki ne povečujejo bodočih

koristi v primerjavi s prej ocenjenimi. Pri tem je v celoti upoštevala SRS 1 in MRS 16. S stroški storitev vzdrževanja industrijskih tirov je bilo zagotovljeno normalno

obratovanje industrijskega tira, obnavljanje in ohranjanje prihodnjih

gospodarskih koristi, ki jih tožeča stranka pričakuje na podlagi prvotno

ocenjene stopnje učinkovitosti sredstev. Trditev davčnega organa, da navedena

dela ne predstavljajo njegovega rednega vzdrževanja, temveč sanacijo tira

zaradi dotrajanosti, kar nedvomno podaljšuje dobo uporabnosti osnovnega

sredstva zato ne drži, ker so bila dela namenjena izključno obnavljanju in

ohranjanju prihodnjih gospodarskih koristi, ne pa njihovemu povečanju, kot trdi

davčni organ. SRS 1.6 jasno določa, da kasneje nastali stroški, ki so povezani

z opredmetenim osnovnim sredstvom, povečujejo njegovo nabavno vrednost, če le

povečujejo njegove bodoče koristi v primerjavi s prej ocenjenimi. MRS 16

(Poglavje Kasnejša vrednost porabe, točka 24) pa določa, da se kasnejšo

vrednost porabe za opredmetena osnovna sredstva pripozna kot sredstvo samo, če

izboljšuje stanje sredstva nad prvotno ocenjeno stopnjo učinkovitosti. Z

asfaltiranjem betonske ploščadi deponije se življenjska doba osnovnega sredstva

ne povečuje, omenjena dela tudi ne prinašajo drugih koristi, kot npr. povečanja

zmogljivosti osnovnega sredstva, izboljšanja kakovosti izdelkov, in tudi ne

bistvenega zmanjšanja prvotno ocenjenih stroškov poslovanja. Tožeča stranka jih

je zato uvrstila med stroške investicijskega vzdrževanja. Trditev tožene

stranke, da gre za investicijo in ne za stalne, ponavljajoče se izdatke za

vzdrževanje osnovnih sredstev torej ne drži, ker ne gre za povečevanje bodočih

koristi osnovnega sredstva v primerjavi s prej ocenjenimi. Tožeča stranka teh

stroškov ni nikoli obravnavala kot stalne, ponavljajoče izdatke, ampak kot

stroške investicijskega vzdrževanja in jih kot take tudi evidentirala skladno s

SRS 1 in 14 ter MRS 16. Stroški popravil na hali v B predstavljajo vzdrževanje

stavbe in ne dodatno investicijo, kot navaja tožena stranka. Stroški odvoza

smeti, popravila in pregled dvigal, obnova elektroinstalacije, mizarska

popravila vrat in oken, obnova strehe zaradi burje, obnova sistema ogrevanja in

gradbena dela povezana z ureditvijo okolice stavbe, ne morejo povečevati

vrednosti stavbe in povečevati bodočih koristi, pač pa predstavljajo

vzdrževanje stavbe. Nepremičnina v B je bila kot osnovno sredstvo aktivirana v

avgustu 1997 in kot taka tudi usposobljena za uporabo. Naknadno je bilo

ugotovljeno, da so na stavbi in okolici potrebna manjša vzdrževalna dela, kar

je razvidno iz predloženih računov. Tudi v tem primeru SRS 1.6. jasno določa,

da kasneje nastali stroški, ki so povezani z opredmetenim osnovnim sredstvom,

povečujejo njegovo nabavno vrednost, če le povečujejo njegove bodoče koristi v

primerjavi s prej ocenjenimi, MRS 16 pa, da se vrednost porabe kot sredstvo

pripozna, če izboljšuje stanje sredstva nad prvotno ocenjeno stopnjo

učinkovitosti. S spornimi stroški popravil se le ohranja prvotno ocenjena

stopnja učinkovitosti. Odločitev tožene stranke temelji na napačni uporabi

materialnega prava in posledično nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. -

Tožeča stranka je v letu 1997 v okviru pasivnih časovnih razmejitev in med

stroški drugih storitev evidentirala vnaprej vračunane stroške za odpravo škod

povzročenih drugim na podlagi tožbenega zahtevka AAA d.o.o., v višini

383.000.000,00 SIT in jih v skladu z 11. členom ZDDPO v davčnem obračunu

upoštevala med odhodki. Tožena stranka sklicevanje tožeče stranke na MRS

zavrača z nepravilno trditvijo, da SRS natančno opredeljujejo način

vnaprejšnjega vračunavanja stroškov oziroma odhodkov poslovanja. V SRS ni

podrobnih opredelitev glede vnaprejšnjega vračunavanja potencialnih obveznosti

in sodil za razporejanje potencialnih obveznosti na poslovne učinke oziroma

odhodke obračunskega obdobja, zato je bilo nujno podrobne rešitve poiskati v MRS.

Tako se je tožeča stranka pri oblikovanju teh odhodkov poslužila usmeritev iz

uvoda v SRS, kjer je v točki 2. Splošni okvir za oblikovanje SRS zapisano:

"Pri iskanju podrobnejših rešitev, katerih opisi naj bi bili vključeni v

domače računovodske standarde, pa se kot obvezni okvir pojavljajo MRS. Pri

izdelovanju domačih računovodskih standardov stroka ne sme mimo teh okvirov...

Pri oblikovanju domačih standardov se je bilo mogoče opirati na ... rešitve v

nekaterih drugih državah, zlasti ZDA...". Nadalje je v točki 3.

Sistematika slovenskih računovodskih standardov zapisano: "...kasneje pa

mednarodni računovodski standardi lahko pomagajo k dopolnjevanju tistih

rešitev, ki v slovenskih računovodskih standardih še niso mogle biti

upoštevane, ker so se šele kasneje pojavile kot možne in potrebne." Pri

oblikovanju navedenih odhodkov je bila tožeča stranka soočena z dejstvom, da

obravnavani poslovni dogodek - v vsebini in obliki, kot je obstajal -

predstavlja računovodsko kategorijo potencialnih (možnih) obveznosti, ki jih

SRS niso podrobneje opredelili, niti ni bilo doslej sprejeto nobeno stališče

Slovenskega inštituta za revizijo v zvezi s tem. Tožeča stranka se je zato v

smislu Uvoda v SRS poslužila MRS 13 - Predstavljanje kratkoročnih sredstev in

kratkoročnih obveznosti, po katerem (točka 15 g) kratkoročne obveznosti predstavljajo vnaprej vračunane postavke v zvezi z možnimi pojavi (glej MRS 10 - Možni

pojavi in dogodki, ki sledijo datumu bilance stanja). Opredelitve MRS je

potrebno sprejemati in razumeti kot potreben pripomoček pri razjasnitvi

konkretne situacije pri tožeči stranki. V MRS 10 - je v točki 8 navedeno

"...da je znesek možne izgube treba v računovodskih izkazih pripoznati kot

odhodek in kot obveznost, če a) je verjetno, da bodi prihodnji dogodki potrdili,

da se bo po upoštevanju vseh možnih rešitev zmanjšala vrednost kakega sredstva

ali nastal dolg na dan bilance stanja, in b) je moč razumno oceniti znesek

izgube..". Znesek izgube ne predstavlja izgube v smislu 5. alinee 1.

odstavka 13. člena ZDDPO, kar je tožeča stranka že podrobno opisala v pritožbi

zoper odločbo prvostopnega organa. Tožeča stranka je tudi pravilno upoštevala

kriterij oblikovanja pasivnih časovnih razmejitev v smislu obrazložitve k

stališču 11 - Kratkoročne časovne razmejitve, kjer je navedeno: "Iz

sprejetega stališča jasno izhaja, da aktivne in pasivne časovne razmejitve

podjetje lahko oblikuje na dan bilance stanja,..". Trditev tožene stranke,

češ, da tožnik "ni uporabil nikakršnih sodil za njihovo razporejanje na

poslovne učinke niti ni uporabil koeficientov za vračunavanje", ampak je

"knjižil vnaprej vračunani strošek v znesku, ki ni izračunljiv, pač pa

predstavlja le neko oceno, brez utemeljitve" napačno izpodbija nujnost

knjiženja potencialne obveznosti ob koncu leta 1997. Po MRS 10 pa je bilo

podjetju možno razumno oceniti znesek potencialnih obveznosti. Osnovo je

predstavljal tožbeni zahtevek, pri čemer je tožeča stranka ravnala skladno z

načelom previdnosti (Uvod v SRS, točka 6) in skrbnostjo dobrega

gospodarstvenika (258. člen ZGD). Da je bila usmeritev prava in nujna, potrjuje

tudi vmesna in delna sodba Okrožnega sodišča v C, opr. št. 8 Pg 63/97 z dne 31.

3. 1998. Pri tem je bila ocenitev (kot izvedbena faza računovodske usmeritve)

narejena na poklicni presoji oblikovalca le-te in podprta z ustrezno

dokumentiranimi dejstvi. Pri oceni potencialne obveznosti je tožeča stranka

ravnala tudi v skladu s SRS 12.9, kjer se ne sme predpostavljati, da bodo

dejanski stroški manjši od zneska, ki ga je po pameti pričakovati v letu dni.

Tožena stranka zato nima - in tudi ni podala ali pojasnila - nikakršnega

dokaza, da gre pri oblikovanju navedenih pasivnih časovnih razmejitev za skrito

rezervo, saj za to ni imela in ni mogla imeti podlage v SRS in MRS. Tožena

stranka v obrazložitvi svoje odločbe zavestno izpusti trditev tožeče stranke,

ki argumentirano trdi in dokazuje, da se po MRS 13 - Predstavljanje

kratkoročnih sredstev in kratkoročnih obveznosti, med kratkoročnimi obveznostmi

lahko pojavljajo vnaprej vračunane postavke v zvezi z možnimi pojavi (glej MRS

10 - Možni pojavi in dogodki, ki sledijo datumu bilance stanja). Neutemeljeno

se sklicuje na SRS 10 - Dolgoročne rezervacije, s čemer negira pravilnost

uporabe MRS 13 in MRS 10 pri tožeči stranki, pri čemer uporablja najprej pojem

pričakovane izgube, da bi ga nato nadomestila s pojmom možne izgube v poslovni

bilanci. Sklicevanje davčnega organa, da sankcionirana potencialna obveznost

predstavlja pričakovane izgube v smislu SRS 10.3, je torej povsem napačna in

zavajajoča. Vztraja pri stališču, da ob uporabi MRS in FAS (Financial

Accounting Standard) potencialne (samonikle) obveznosti iz naslova tožb oziroma

njim pripadajoči stroški (odhodki) spadajo smiselno v isto kategorijo stroškov

(odhodkov) kot na primer popravek vrednosti terjatev ali stroški garancij za

prodane izdelke - katerih SRS ne definirajo kot pričakovane izgube iz

dolgoročnih rezervacij v smislu SRS 10.3. Tako kot formirani popravki vrednosti

terjatev in vkalkulirani stroški prodanih izdelkov predstavljajo davčno

upravičene stroške (odhodke), velja slednje tudi za potencialne (samonikle)

obveznosti iz naslova tožb in za na tej osnovi vkalkulirane (obračunane)

stroške (odhodke), ki so v sodnem postopku - ob predpostavki, da sta izpolnjena

pogoja o 1) verjetnosti nastanka in 2) možnosti razumne ocenitve, za kar pa pri

tožeči stranki obstajajo ustrezne podlage. Navedeno je mogoče strniti v

naslednje sklepne ugotovitve: - Tožeča stranka je pri oblikovanju potencialne

(samonikle) obveznosti in njej pripadajočega stroška upoštevala SRS glede

spoštovanja načela previdnosti in obvezne uporabe MRS, 258. člen ZGD, določila

MRS 10 in MRS 13 ter FAS 5. Stroške drugih storitev v višini 383.000.000,00 SIT

je pravilno in upravičeno uvrstila in prikazala v davčnem obračunu za leto

1997, ker gre za davčno priznane odhodke v smislu 11. in 12. člena ZDDPO, obenem pa tudi nimajo narave "rezervacij za možne izgube" v smislu

5. alinee 1. odstavka 13. člena ZDDPO. Tožena stranka je torej napačno

uporabila SRS 12 in SRS 10, kar posledično pomeni, da potrditev prvostopne

odločbe ni pravilna.

Tožena

stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in

predlaga zavrnitev tožbe.

Državno

pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo

v postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 10. 12. 2002.

<span

style="font-family:Arial">IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV

Tožba

je delno utemeljena.

Odločitev,

kot izhaja iz izreka te sodbe, narekuje odločba Ustavnega sodišča št.

U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, po kateri zamudne obresti od davčnih obveznosti,

ki so stranki naložene z odločbo davčnega organa, v zadevah iz 406. člena

Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04), torej tudi v obravnavani

zadevi, tečejo šele od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. Odločitev o teku

zamudnih obresti temelji na 1. odstavku 61. člena Zakona o upravnem sporu

(Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

Sicer

pa je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom,

tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Sodišče

se strinja s presojo tožene stranke, da imajo sporni stroški storitev

vzdrževanja skladno s SRS 1 naravo investicijskih vlaganj in na tej dejanski

podlagi z odločitvijo, da se tožeči stranki po določbi 2. odstavka 12. člena

ZDDPO kot odhodek ne priznajo. Po SRS 1.6., na katerega se sklicujeta obe

stranki, kasneje nastali stroški, ki so povezani z opredmetenim osnovnim

sredstvom, povečujejo njegovo nabavno vrednost, če le povečujejo njegove bodoče

koristi v primerjavi s prej ocenjenimi, pri tem pa stroški, ki omogočajo

podaljšanje dobe uporabnosti osnovnega sredstva, najprej zmanjšajo do takrat

obračunani popravek vrednosti takšnega osnovnega sredstva. Iz uvodnega dela SRS

1 izhaja, da ta standard MRS 16, na katerega se sklicuje tožeča stranka, že

upošteva. Tako SRS 1 kot MRS 16 povečanje nabavne vrednosti osnovnih sredstev

pogojujeta z povečanjem njegove bodoče (gospodarske) koristi v primerjavi s

prej ocenjenimi. SRS izboljšav, ki povečujejo bodoče koristi v primerjavi s

prej ocenjenimi, primeroma sicer ne našteva. Edina izjema so stroški, ki

omogočajo podaljšanje dobe uporabnosti osnovnega sredstva, ki po SRS 1.6.

najprej zmanjšajo do takrat obračunani popravek vrednosti osnovnega sredstva.

Stališču tožeče stranke, da se v spornimi vlaganji bodoče koristi v primerjavi

s prej ocenjenimi ne povečujejo (MRS 16.24.), po presoji sodišča ni mogoče

slediti. Določbe SRS o razmejevanju med investicijskimi vlaganji v opredmetena

osnovna sredstva ter vlaganji v tekoče in investicijsko vzdrževanje

opredmetenih osnovnih sredstev sledijo rešitvam MRS 16 in ne le tistim v točki 24, na katero se sklicuje tožeča stranka. - Pri tem pa v zvezi z stroški

vzdrževanja industrijskih tirov ni sporno, da se ti nanašajo na zamenjavo

dotrajane tirnice in montažo nove, ker bi bilo staro, zaradi dotrajanosti,

treba zapreti. Tožeča stranka hkrati ne prereka ugotovitve tožene stranke, da

se s spornimi vlaganji podaljšuje doba uporabnosti osnovnega sredstva. - V

zvezi s stroški asfaltiranja betonske ploščadi pa se sodišče najprej strinja s

tožečo stranko, da stalni, ponavljajoči se izdatki za vzdrževanje osnovnih

sredstev predstavljajo stroške tekočega vzdrževanja in da dejstvo, da sporni

stroški teh lastnosti nimajo, še ne predstavlja zadostne podlage za razmejitev

med stroški investicijskega vzdrževanja in investicijo. Vendar pa tožeča

stranka ne prereka ugotovitve davčnega organa prve stopnje, da izvedena dela,

ki jih v obrazložitvi svoje odločbe navaja tožena stranka, pomenijo vlaganje, s

katerim se bistveno povečuje vrednost osnovnega sredstva in da torej ne gre

zgolj za obnavljanje in ohranjanje prihodnjih gospodarskih koristi, ki jih

podjetje pričakuje na podlagi prvotno ocenjene stopnje učinkovitosti sredstev.

Po določbi SRS 14.20 se stroški po pogodbah o gradbenih delih štejejo kot

stroški in ne kot vrednost ustreznega sredstva le, če gre za vzdrževalna dela,

ki ne povečujejo vrednosti osnovnega sredstva v duhu SRS 1.6.. Pri tem pa, kot

zmotno meni tožeča stranka, ni relevantno le povečanje prihodkov ali zmanjšanje

odhodkov, temveč kot navedeno že zgoraj, tudi podaljšana doba uporabnosti

osnovnega sredstva v primerjavi s prvotno ocenjeno. - Odločitev tožene stranke

je v delu, ki se nanaša na stroške popravil poslovne stavbe v B, pomanjkljivo

obrazložena. Tožena stranka namreč v obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja le,

da je tožeča stranka med stroške popravil proizvodne hale med drugim knjižila

račune za v odločbi navedena dela. Na tej podlagi pritrjuje prvostopnemu organu,

da omenjeni računi ne predstavljajo stroškov tekočega vzdrževanja. Zakaj jih ni

mogoče opredeliti kot stroške investicijskega vzdrževanja, tožena stranka ne

pove. Vendar pa iz podatkov upravnega spisa in obrazložitve prvostopne odločbe,

ki jo tožeča stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ponovi, izhaja

ugotovitvena podlaga za odločitev. To prvostopni organ ugotavlja skladno s

podatki, ki se nahajajo v spisu (sporni računi in prodajna pogodba z dne 1. 7.

1997). Na tej podlagi pa sodišče pritrjuje njegovemu stališču, da sporni

stroški predstavljajo stroške usposobitve v letu 1997 pridobljenega osnovnega

sredstva in njegove prilagoditve dejavnosti tožeče stranke (SRS 1.9.) in ne

stroškov investicijskega vzdrževanja. Dejstvo, da je tožeča stranka osnovno

sredstvo dejansko aktivirala še pred njegovo usposobitvijo, pa na opredelitev

stroškov ne more vplivati.

Sodišče

se z odločitvijo tožene stranke strinja tudi v delu, ki se nanaša na oblikovane

kratkoročne pasivne časovne razmejitve zaradi odprave škode. Nesporno med

strankama je, da je tožeča stranka v letu 1997 knjižila stroške odprave škode,

povzročene drugim v znesku 383.072.000,00 SIT na podlagi predloga splošnega

sektorja za oblikovanje stroškov za leto 1997 z dne 17. 2. 1998, z

utemeljitvijo, da je AAA d.o.o. 1. 2. 1997 zoper tožečo stranko zaradi

prepovedi kršitve avtorske pogodbe in plačila vložila tožbo, v mesecu juniju

1997 pa prvotni tožbeni zahtevek povišala na 415.124.212,20 SIT, v zvezi s tem

pa je bilo v postopku že izdelano izvedeniško mnenje. Ker izid sodnega postopka

še ni znan, predlagajo oblikovanje stroškov za leto 1997 v znesku

383.000.000,00 SIT kot poplačilo za eventualno odškodnino iz naslova navedenega

tožbenega zahtevka. Podrobnejše pojasnilo o nujnosti oblikovanja in izkazovanja

potencialnih (možnih) obveznosti v računovodskih izkazih je podalo tudi

revizijsko podjetje BBB d.o.o.. Nesporne so tudi ugotovitve o poteku knjiženja

in o predhodnih popravkih knjižb poslovnih dogodkov, na podlagi katerih je

prvostopni organ, tudi po presoji sodišča, utemeljeno podvomil v realnost

ugotovljenega čistega dobička, ki je tudi po številnih popravkih knjižb ostal

po višini povsem nespremenjen. Sporna med strankama je najprej uporaba

materialnega prava - SRS v zvezi z 11. členim ZDDPO in v tej zvezi neposredna

uporaba MRS. Ta je po določbah 3. poglavja Uvoda k SRS/1993 dopustna le za

področja, ki jih noben SRS ne pokriva, saj so sicer MRS, pa tudi rešitve v

drugih državah, zlasti v ZDA, kot obvezni okvir upoštevani že pri oblikovanju

SRS (2. poglavje Uvoda v SRS/1993). Zastavlja se torej najprej vprašanje, ali

SRS pokrivajo področje vnaprejšnjega vračunavanja potencialnih obveznosti in

sodil za razporejanje potencialnih obveznosti na poslovne učinke oziroma

odhodke obračunskega obdobja. MRS 10, na katerega neposredno uporabo se

sklicuje tožeča stranka, je kot strokovna podlaga upoštevan v SRS 10 -

Dolgoročne rezervacije ter SRS 17 - Odhodki. Ne gre torej za področje, ki ga

SRS ne bi pokrivali, temveč za drugačno ureditev po določbah SRS. Sicer pa tožeča

stranka pri oblikovanju kratkoročne časovne razmejitve tudi po presoji sodišča

ni ravnala skladno s SRS 12., po katerem kratkoročne pasivne časovne razmejitve

kot kategorija kratkoročnih obveznosti nastajajo z enakomernim obremenjevanjem

poslovnega izida, pri nobeni postavki vnaprej vračunanih stroškov (odhodkov) na

kontih pasivnih časovnih razmejitev pa se ob njenem nastanku ne sme

predpostavljati, da bodo dejanski stroški manjši od zneska, ki ga je po pameti

pričakovati v letu dni. Vnaprej vračunani strošek je tako glede višine, kot

glede roka nastanka dejanskih stroškov v celoti neutemeljen. Sicer pa se tudi

po MRS 13, na katerega se sklicuje tožeča stranka, med kratkoročne obveznosti

vnaprej vračunane postavke v zvezi z možnimi pojavi vključujejo le, če je

njihovo poravnavo pričakovati v letu dni po datumu bilance stanja. Davčna

organa odhodkov zato po presoji sodišča utemeljeno nista priznala že na podlagi

11. člena ZDDPO. Ne glede na to pa je po presoji sodišča odločitev utemeljena

tudi v določbi pete alinee 13. člena ZDDPO, po kateri se med odhodke po tem

zakonu rezervacije za kritje možnih izgub ne priznajo. Stališče tožeče stranke,

da možnih izgub po tej določbi ni enačiti s pričakovanimi izgubami po SRS 10,

ni utemeljeno. Da gre za isti pomen, potrjujejo tudi določbe SRS 17, ki

oblikovanje rezervacij za kritje možne izgube opredeljujejo kot izredni

odhodek, oblikovanje rezervacij pa dopuščajo, če je a) verjetno, da bodo bodoči

dogodki potrdili, da bo, ob upoštevanju vseh možnih rešitev, prišlo do

zmanjšanja vrednosti kakega sredstva ali do nastanka dolga na dan bilance

stanja, in če je b) moč razumno oceniti znesek možne izgube. Končno pa možne

izgube enako opredeljuje tudi MRS 10, na katerega se sklicuje tožeča stranka

sama. Sicer pa je tožeča stranka stroške drugih storitev v davčnem postopku

sama utemeljevala z določbami MRS 10.8. - Možne izgube (kot pričakovani izid

možnega pojava). Stališča, da bi bilo treba potencialne (samonikle) obveznosti

obravnavati enako kot prodajne garancije ali kot popravek vrednosti terjatev,

ki jih SRS 10 ne opredeljuje kot pričakovane izgube, tožeča stranka ne

utemelji, utemeljeno pa tudi ni v določbah SRS.

Sodišče

je zato tožbo v preostalem zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Odločitev

o stroških temelji na določbah 1. in 3. odstavka 23. člena ZUS.

<span

style="font-family:Arial;color:navy">Področje: DDPO

</div>

</body>

</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV

DAVČNA OSNOVA ZA DDPO - Vnaprej vračunani stroški, investicijska rezerva, stroški tekočega vzdrževanja, odprava škode (U 2227/2002) (12.01.2010)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE