Iz sklopa -
modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Davčni postopek/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba Upr.
sodišča, številka: I U 1918/2011
Datum:
09.05.2012
BLAGAJNIŠKO
POSLOVANJE DRUŠTVA – FINANCIRANJE DRUŠTVA S PRISPEVKI, KI JIH ČLANI
PLAČAJO OB ZAPITKU PIJAČE
JEDRO:
Davčni
inšpekcijski nadzor se formalno lahko začne z izdajo in vročitvijo
sklepa o nadzoru, lahko pa tudi brez tega.
Po prvem
odstavku 141. člena ZDavP-2 lahko po končanem davčnem inšpekcijskem
nadzoru davčni organ izda tudi odločbo o ugotovitvi nepravilnosti,
ki ne vpliva na višino davčne obveznosti.
IZREK:
Tožba se
zavrne.
Vsaka stranka
nosi svoje stroške upravnega spora.
Predmet
spora:
Z izpodbijano
odločbo je Davčni urad Celje v zadevi davčnega inšpekcijskega
nadzora poslovanja na dan 29. 2. 2008 pri zavezancu za davek
ugotovil, da omenjeni na dan 29. 2. 2008 ob 23.15 uri na sedežu
društva ni omogočil opraviti davčnega inšpekcijskega nadzora
registra blagajne – primerjave evidentiranega prometa po blagajni s
prešteto gotovino v blagajni in popisa zalog pijač, ki jih strežejo
v prostorih društva. Zaradi tega je ravnal v nasprotju s prvim
odstavkom 138. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju
ZDavP-2). V obrazložitvi še pojasnjuje, kako je prišel do omenjene
ugotovitve. Navaja, da je opis poskusa inšpiciranja in ogleda
prostorov tožeče stranke razviden iz zapisnika z dne 29. 2. 2008.
Začasna zastopnica A.A. ni podpisala zapisniških ugotovitev, pač pa
je izjavila, da ravna tako po naročilu predsednika B.B. Lokal ima 9
miz iz 27 sedežev. Zastopnik društva B.B. se je dne 12. 3. 2008
zglasil pri Davčnemu uradu Celje ter med drugim povedal, da cenika
pijač v društvu nimajo, imajo pa priporočene prispevke, ki jih
člani plačajo ob zapitku posamezne pijače. Društvo se financira
zgolj iz prispevkov članov, ki jih dajo člani ob tem, ko popijejo
pijačo v društvu. Namen društva je sicer izrecno druženje šoferjev
in motoristov, se pa včlanijo tudi tisti ljudje, ki se želijo
pogovarjati in izmenjati razne informacije. Računi za plačilo
zapitkov po ugotovitvah davčnega organa ne morejo predstavljati
plačila članarine, saj jih izda A.A. oziroma po izjavi zastopnika,
kakšen drug član, ki streže pijačo, šele na podlagi plačila
zapitka. Poleg tega pa je višina prispevka odvisna od vrste pijače,
ki jo posameznik naroči in nato plača. Tudi zastopnik društva je
pojasnil na zapisnik o izjavi stranke, da želijo s prispevki
pokriti stroške nabave pijač, ki jih nabavljajo v društvu. To
posledično pomeni, da plačila zapitkov, ki so navedeni kot
prispevki, dejansko ne predstavljajo plačila članarin. Pri tem se
sklicuje tudi na 4. člen Pravilnika o opredelitvi pridobitne in
nepridobitne dejavnosti, ki je izdan na podlagi četrtega odstavka
9. člena Zakona o davku o dohodku pravnih oseb (v nadaljevanju
ZDDPO-2). Pri tem davčni organ še ugotavlja, da v pravilih društva
ni nikjer omenjena dejavnost društva nudenja pijač, kar je v
nasprotju s 25. členom Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1).
Ugotavlja, da je tožeča stranka v smislu določil 12. člena ZDavP-2
dolžna omogočiti davčnemu organu vpogled v blagajniško poslovanje
društva, česar pa ni storila. Sklicuje se še na 26. člen ZDru-1,
135. člen ZDavP-2 ter njegov 137. člen. Pripominja še, da je sedež
društva v bivših prostorih gostinskega lokala „C.“, ki je last
predsednika društva B.B. Zato se je davčni inšpekcijski nadzor v
skladu s prvim odstavkom 137. člena ZDavP-2 tudi pričel na
registriranemu sedežu društva. Ker v času začetka davčnega
inšpekcijskega postopka predsednika društva ni bilo na sedežu
društva, v prostorih pa je bilo potrebno opraviti davčni
inšpekcijski nadzor blagajniškega poslovanja, ki ga ni bilo mogoče
preložiti, je davčni organ v skladu s četrtim odstavkom 51. člena
Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postavil
začasno zastopnico po sklepu z dne 29. 2. 2008.
Ministrstvo za
finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT
499-21-397/2008 z dne 28. 9. 2011, pritožbo tožeče stranke zoper
izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Najprej povzema
ugotovitve davčnega organa prve stopnje ter ugotavlja, da sta v
zadevi kot sporni postavljeni predvsem vprašanji opravljanja
pridobitne dejavnosti ter postavitve začasne zastopnice. Glede prve
se sklicuje na peto alineo 4. člena Pravilnika. Ugotavlja, da se
določba Pravilnika, ki opredeljuje pridobitne in s tem obdavčljive
dohodke, nanaša na prodajo hrane in pijače tako članom, kot
nečlanom. Da gre za prodajo pijače, pa tudi ni sporno.
Glede
postavitve začasne zastopnice pa se po presoji drugostopnega organa
pritožnik napačno sklicuje na določbo tretjega odstavka 51. člena
ZUP-1, saj je pravna podlaga za postavitev začasne zastopnice
četrti odstavek 51. člena ZUP-1, kar izhaja tudi iz podatkov spisa.
Delni davčni inšpekcijski nadzor je bil opravljen na določen dan,
po tretjem odstavku 132. člena ZDavP-2, zastopnika pa ni bilo
mogoče pravočasno povabiti. Drugostopni organ se pri tem strinja z
navedbo prvostopnega organa, da je predsednik društva na podlagi
prvega odstavka 138. člena ZDavP-2 dolžan tudi v času svoje
odsotnosti omogočiti kontrolo popisa pijač na presečni dan in
vpogled v blagajniško poslovanje društva, brez predhodnega
obvestila davčnega organa po tretjem odstavku 135. člena
ZDavP-2.
Tožnik se z
odločitvijo obeh davčnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v tem
upravnem sporu. Meni, da tožeči stranki ni mogoče očitati kršitve
prvega odstavka 138. člena ZDavP-2. Zakon res določa, da lahko
davčni inšpekcijski nadzor opravlja inšpektor tudi izven poslovnega
delovnega časa, vendar pa le, če zavezanec za davek na to pristane.
Dne 29. 2. 2008 predsednik društva na nadzor ni pristal. Po mnenju
tožnika tudi ne gre za nujen nadzor. Tožena stranka zapisnika tudi
ni posredovala v nadaljnjih desetih dneh, prav tako davčni organ
tožeče stranke ni opozoril na določilo 138. člena ZDavP-2, čeprav
bi ga moral. A.A. ni slovenska državljanka in je samo volontersko
delala na društvu. Pogojev za postavitev začasnega zastopnika ni
bilo, saj ni šlo za dejanje, ki ga ne bi bilo mogoče odložiti.
Postopek je potekal nepravilno in v nasprotju z določili ZDavP-2.
Potrebno bi bilo tudi ugotoviti, ali je tožeča stranka sploh
zavezanec za davek in ali je opravila pridobitno dejavnost. Tožeča
stranka pri tem vztraja na stališču, da ne opravlja nobene
dejavnosti, zato tožena stranka ni bila pripravljena opravljati
samega nadzora pri tožeči stranki. Tožena stranka je pregled
opravila v zasebnih prostorih društva, ki so namenjeni zgolj članom
društva in njihovemu druženju. Tožena stranka tudi ne pojasni,
zakaj predsednika društva ni bilo mogoče pravočasno seznaniti s
tem, da bo opravljen nadzor. Opravljanje nadzora izven svojega
delovnega časa je izjema in ne pravilo, glede na določilo sedmega
odstavka 137. člena ZDavP-2.
Glede na
navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v
zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi in ugotovi, da tožeča
stranka ni ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 138. člena
ZDavP-2, oziroma da se odločba odpravi in pošlje toženi stranki v
ponovno odločanje. Tožena stranka pa naj povrne tožeči stranki tako
stroške upravnega spora, kot tudi upravnega postopka, vse s
pripadki vred.
Tožena stranka
v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe
tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih
odločb.
Sodišče je na
podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne
obravnave.
IZREK
SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Tožba ni
utemeljena.
Davčni
inšpekcijski nadzor se formalno lahko začne z izdajo in vročitvijo
sklepa o nadzoru, lahko pa tudi brez njega po splošnih pravilih ZUP
in 72. členu ZDavP-2 v postopkih po uradni dolžnosti. Izdaja sklepa
o začetku postopka je po pravilih ZUP izjema. Zato je v ZDavP-2
določeno, da se postopek začne prednostno s sklepom. Če pa tako
zahteva učinkovitost nadzora, se sklep ne izda in se nadzor začne
neposredno z ogledom. Tako je v tretjem odstavku 135. člena ZDavP-2
določen odmik od splošnega načela, da se davčni inšpekcijski
pregled začne z vročitvijo sklepa, vse z namenom, da se zaradi tega
ne bi ogrozil namen davčnega inšpekcijskega nadzora. V teh primerih
se davčni inšpekcijski nadzor začne, ko davčni inšpektor opravi
kakršnokoli dejanje z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega
nadzora. Za tako situacijo je šlo tudi v danem primeru, ko je
davčni organ izvajal nadzor s točno določenim namenom, ko je bilo
za učinkovito oziroma uspešno izvedbo nadzora pomembno, da se
davčna inšpektorja ne najavita in predstavita prej. Pri tem davčni
organ o tem, ali bo izdal sklep ali ne, odloča na podlagi lastne
presoje, glede na namen nadzora in glede na podatke o izpolnjevanju
davčnih obveznosti davčnega zavezanca. Zoper neizdajo sklepa o
davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni zavezanec tudi nima pravice
pritožbe. Predstavitev pooblaščene osebe ob začetku davčnega
inšpekcijskega nadzora iz 136. člena ZDavP-2 velja za primere, ko
se postopek začne z vročitvijo sklepa. Tretji odstavek 135. člena
ZDavP-2, ki se je uporabil v danem primeru, pa je izjema od
slednjega. Po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 lahko po končanem
davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda tudi odločbo o
ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti,
kar je bilo storjeno tudi v danem primeru. Slednje je storil iz
razloga, ker gre, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe,
po njegovem za pridobitno dejavnost društva, ki v pravilih društva
tudi nikjer ni omenjena. Po mnenju sodišča sta bila tudi tako kraj
kot čas davčnega inšpekcijskega nadzora določena v skladu s 137.
členom ZDavP-2.
V ostalem se
sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi
izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s
katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so
ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki
pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja,
zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena
ZUS-1.
Po povedanem
sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega
upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu
utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je
dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega
odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
Izrek o
stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena
ZUS-1. Stroški upravnega postopka pa niso stvar sodnega, temveč
upravnega postopka. Do njih pa tožnik na podlagi 2. točke 113.
člena ZUP v upravnem postopku niti ne bi bil upravičen.
Področje:
Davčni postopek