www.davkoplacevalci.com

<html>

<head>
<meta http-equiv=Content-Type content="text/html; charset=windows-1250">
<meta name=Generator content="Microsoft Word 11 (filtered)">
<title>Šablona</title>

</head>

<body >

Iz sklopa - modula:

PRAKSA/Sodbe
sodišč/DDV/Evropsko sodišče/…

</div>

EVROPSKA UNIJA

EVROPSKO SODIŠČE

Sodba Evropskega sodišča (veliki senat)
v zadevi: C-132/06

Datum: 17.07.2008

AMNESTIJA NA PODROČJU DDV
IN ODSTOPANJE OD SPLOŠNE ZAKONODAJE EU O DDV – Opustitev vseh dejavnosti
nadzora in preverjanja na področju DDV

Predmet spora:

1       Komisija
Evropskih skupnosti s to tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Italijanska
republika, s tem da je v členih 8 in 9 zakona št. 289 z dne 27. decembra 2002 o
pravilih o oblikovanju letne in večletne državne bilance (finančni zakon iz
leta 2003) (legge n. 289, disposizioni per la formazione del bilancio annuale e
pluriennale dello Stato (legge finanziaria 2003)) (redni dodatek št. 240/L h
GURI št. 305 z dne 31. decembra 2002, v nadaljevanju: zakon št. 289/2002)
izrecno sprejela splošno opustitev preverjanja obdavčljivih transakcij, ki so
bile opravljene v več davčnih letih, ni izpolnila obveznosti iz členov 2 in 22 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o
prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za
odmero (UL L 145, str.1, v nadaljevanju: Šesta direktiva), in iz člena 10 ES.

Pravni
okvir

Pravo
Skupnosti

„Države
članice sprejemajo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile
izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe ali so posledica ukrepov
institucij Skupnosti. Tako olajšujejo izpolnjevanje nalog Skupnosti.

Vzdržijo
se vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev te pogodbe.“

„ker […]
se ne glede na druge prihodke proračun Skupnosti v celoti financira iz lastnih
sredstev Skupnosti; ker naj bi ta sredstva vključevala tudi sredstva iz davka
na dodano vrednost [(v nadaljevanju: DDV)], dobljena z uporabo skupne davčne
stopnje od osnove za odmero, ki se enotno določi v skladu s pravili Skupnosti.“

„ker je
treba upoštevati cilj odprave obdavčitve pri uvozu in odpustitev davka pri izvozu
v trgovini med državami članicami; ker je treba zagotoviti, da skupni sistem
prometnih davkov ni diskriminatoren glede porekla blaga in storitev, da bo
mogoče vzpostaviti skupni trg, ki bo omogočal lojalno konkurenco in odražal
dejanski notranji trg“.

„ker je
treba obveznosti davkoplačevalcev čim bolj uskladiti, da se zagotovijo potrebne
varovalke za pobiranje davkov na enoten način v vseh državah članicah; ker
morajo davkoplačevalci zlasti sestavljati periodične skupne obračune svojih
transakcij, nanašajoče se na vložena sredstva in rezultate, kadar je to
potrebno za določitev in spremljanje osnove za odmero virov lastnih sredstev“.

6       V skladu s
členom 2 Šeste direktive je predmet DDV dobava blaga ali storitev, ki jo davčni
zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo, ter uvoz
blaga.

„[...]

4.      (a)   Vsak
davčni zavezanec predloži obračun v roku, ki ga določi država članica […].

5.      Vsak
davčni zavezanec plača neto znesek [DDV] ob predložitvi obračuna. Države
članice pa lahko določijo drugačen datum za plačilo zneska ali lahko zahtevajo
vmesno plačilo.

[...]

8.      [...]
države članice [lahko] naložijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so
potrebne za pravilno odmero in pobiranje davka ter preprečevanje goljufij.

[...]“

Nacionalno
pravo

8       Člena 8 in 9 zakona št. 289/2002, ki urejata „Dodatne obračune elementov obdavčitve za prejšnja leta“ in
„Avtomatično poravnavo za prejšnja leta“, se nanašata tako na DDV kot na druge
obvezne davke in dajatve.

Člen
8 zakona št. 289/2002

9       Člen 8
zakona št. 289/2002 v bistvu določa možnost, da davčni zavezanec predloži
dodatni obračun za DDV, da bi popravil obračune, ki so bili že predloženi za
davčna leta od 1998 do 2001. V skladu z navedenim členom 8(3) mora biti hkrati
z obračunom plačan dodatni znesek DDV, dolgovan pred 16. aprilom 2003, s
tem da se zadnjenavedeni izračuna „v skladu z določbami, ki so veljale v
posameznem davčnem letu“. Navedeni obračun je veljaven samo, če prikazuje
dodatne dolgovane zneske v višini vsaj 300 eurov za vsako davčno leto. Plačila
se lahko opravijo v dveh enakih obrokih, če presegajo 3000 eurov za posameznike
in 6000 eurov za pravne osebe.

10     Člen 8(4) zakona št.
289/2002 določa možnost, da se dodatni obračun predloži v okviru zaupnega
postopka. Vendar davčni zavezanec, ki ni predložil obračuna za niti eno zadevno
davčno leto, nima te možnosti.

11     V skladu s členom 8(6)
tega zakona ima predložitev dodatnega obračuna DDV v zvezi z zneski, ki so
enaki povečanemu DDV, ki izhajajo iz tega obračuna, povečanega za 100 %, torej
v višini dvojnega zneska DDV, ki ga je obračunal davčni zavezanec, za posledico
ugasnitev upravnih in davčnih sankcij, izključitev uporabe kazenskopravnih
sankcij za zadevnega davčnega zavezanca za določene davčne kršitve in kršitve
splošnega prava ter izključitev vsakršnega davčnega nadzora.

12     Člen 8(9) navedenega
zakona dovoljuje davčnim zavezancem, ki so uporabili zaupni postopek iz člena
8(4) tega zakona, da se izognejo vsakršnemu preverjanju, razen preverjanju
glede doslednosti njihovih dodatnih obračunov.

–       davčni
zavezanci, ki jim je bil na datum začetka veljavnosti tega zakona vročen
zapisnik, v katerem je bila ugotovljena kršitev, odločba o popravku ali so bili
pozvani k udeležbi v kontradiktornem postopku;

–       davčni zavezanci,
v zvezi s katerimi je bil začet kazenski pregon zaradi kršitev iz člena 8(6)(c)
istega zakona, o katerem so bili uradno obveščeni pred datumom predložitve
dodatnega obračuna DDV.

14     V skladu s členom
8(12) zakona št. 289/2002 vložitev dodatnega obračuna DDV ne more pomeniti
informacije o kaznivem ravnanju.

Člen
9 zakona št. 289/2002

15     Člen 9 zakona št.
289/2002 se nanaša na „Avtomatično poravnavo za prejšnja leta“. V skladu z
okrožnico št. 12/2003 Agenzia delle Entrate – Direzione centrale normativa e
contenzioso (agencija za davke – generalna direkcija za zakonodajo in pravne
zadeve) z dne 21. februarja 2003 namen obračuna za avtomatično poravnavo iz
člena 9 zakona št. 289/2002, v nasprotju z dodatnim obračunom DDV iz člena 8
tega zakona, ni obračun dodatnih obdavčljivih zneskov, ampak predložitev
podatkov, ki omogočajo opredelitev zneskov, ki jih je treba izplačati za
amnestijo.

16     Čeprav so davčna leta,
na katera se nanaša navedena avtomatična poravnava, enaka kot leta iz člena 8 zakona
št. 289/2002, pa se mora obračun iz člena 9 tega zakona, v skladu z odstavkom 1
tega člena 9 navedenega zakona, „[nanašati na] vsa davčna leta, da bi se
izognili neveljavnosti“.

17     V skladu s členom
9(2)(b) zakona št. 289/2002 se avtomatična poravnava v zvezi z DDV izvede z
izplačilom za vsako davčno leto „zneska 2 % davka za dobavo blaga ali storitev,
ki jo opravi davčni zavezanec, v zvezi s katerimi je v davčnem letu nastala
obveznost plačila davka“ in zneska 2 % DDV za dobavo blaga ali storitev
„ki je bil v istem letu odbit“, s tem da je treba navedene zneske kumulirati.
Ta odstotek je določen na 1,5 % za vstopni ali izstopni davek, ki preseže
200.000 eurov, in na 1 % za zneske, ki presegajo 300.000 eurov. Kadar pa je
posledica uporabe te določbe plačilo zneska, višjega od 11.600.000 eurov, se
delež, ki presega ta znesek, zmanjša za 80 %. Vendar člen 9(6) navedenega
zakona določa minimalno vsoto za vsakoletna plačila, in sicer v znesku 500
eurov, kadar promet zadevnega davčnega zavezanca ne presega 50.000 eurov; 600
eurov, kadar je ta promet med 50.000 in 180.000 eurov, in 700 eurov, kadar
promet presega 180.000 eurov.

18     Člen 9(8) zakona
289/2002 za posamezna davčna leta, ko obračuni sploh niso bili predloženi,
zahteva pavšalno plačilo v višini 1500 eurov za zadevne fizične osebe in 3000
eurov za družbe in združenja.

19     V skladu s členom
9(10)(b) in (c) navedenega zakona avtomatična poravnava v zvezi z DDV za
zadevnega davčnega zavezanca pomeni ugasnitev s tem povezanih upravnih in davčnih
sankcij, izključitev uporabe kazenskopravnih sankcij za določene davčne in
nedavčne kršitve ter izključitev vsakršnega davčnega nadzora.

–       davčni
zavezanci, ki jim je bil na datum začetka veljavnosti tega zakona vročena
zapisnik, v katerem je bila ugotovljena kršitev, in odločba o popravku ali so
bili pozvani k udeležbi v kontradiktornem postopku;

–       davčni
zavezanci, proti katerim se je začel kazenski pregon zaradi kršitev iz člena
9(10)(c) istega zakona, o katerem so bili uradno obveščeni pred datumom
predložitve dodatnega obračuna;

–       davčni
zavezanci, ki niso predložili vseh obračunov v zvezi z vsemi plačili iz
odstavka 2 člena 9 za vsa davčna leta iz odstavka 1 člena 9.

Predhodni
postopek

21     Komisija je, ker je
menila, da določbe členov 8 in 9 zakona št. 289/2002 niso združljive s členoma 2 in 22 Šeste direktive ter s členoma 10 ES in 249 ES, v skladu s postopkom iz člena 226 ES 16. decembra
2003 na Italijansko republiko naslovila pisni opomin. Ta država članica je z
dopisom z dne 30. marca 2004 ugovarjala nezdružljivosti, na katero se je
sklicevala Komisija. Ker Komisija z odgovorom Italijanske republike ni bila
zadovoljna, je 18. oktobra 2004 izdala obrazloženo mnenje, s katerim jo je
pozvala, naj v dveh mesecih od prejetja tega obrazloženega mnenja sprejme
ukrepe, potrebne za uskladitev z njim. Italijanska republika je 31. januarja
2005 v odgovoru na navedeno obrazloženo mnenje ponovno ugovarjala obstoju take
nezdružljivosti. V navedenih okoliščinah se je Komisija odločila vložiti to
tožbo.

Tožba

Trditve
strank

22     Komisija zatrjuje, da
Italijanska republika, s tem da je v členih 8 in 9 zakona št. 289/2002 sprejela opustitev preverjanja obdavčljivih transakcij, ki so bile
opravljene v zaporednih davčnih letih, ni izpolnila svojih obveznosti iz členov
 2 in 22 Šeste direktive ter iz člena 10 Pogodbe ES.

23     Komisija navaja, da
člena 2 in 22 Šeste direktive ter člen 10 ES državam nalagajo dve obveznosti,
in sicer ne le, da izdajo vse nacionalne zakonodajne akte, potrebne za izvedbo
Šeste direktive o DDV, ampak tudi, da sprejmejo vse potrebne upravne ukrepe za
zagotovitev, da bodo zavezanci za DDV spoštovali obveznosti iz te direktive,
zlasti obveznost plačila davka od opravljanja obdavčljivih transakcij v
določenem roku.

24     Komisija meni, da
člena 8 in 9 zakona št. 289/2002 določata odstopanje od splošne zakonodaje o
DDV in v italijansko pravo prenašata direktive Skupnosti o DDV. Komisija šteje,
da je tako odstopanje v nasprotju s členoma 2 in 22 Šeste direktive.

25     Komisija v zvezi z
obveznostjo, ki jo imajo države članice na podlagi člena 2 Šeste direktive, da
obračunajo DDV za vsako dobavo blaga ter vse opravljene storitve, trdi, da je
izključeno, da bi se država članica lahko enostransko izognila obveznosti
obdavčiti z DDV določene kategorije obdavčljivih transakcij, s tem da bi uvedla
oprostitve davka, ki jih zakonodajalec Skupnosti ni določil, ali iz področja
uporabe te direktive izključila obdavčljive transakcije, ki bi nasprotno morale
biti z njim zajete.

26     Komisija v zvezi z
obveznostmi iz člena 22 Šeste direktive trdi, da lahko države članice, ker so
te obveznosti določene nedvoumno in obvezujoče, davčnim zavezancem oprostijo
katero od njih, le če posebna določba člena 22 izrecno določa, da imajo možnost
odstopanja od navedenih obveznosti. Komisija meni, da se člen 22(8) navedene
direktive nanaša na to, da se nacionalnim davčnim upravam zagotovijo potrebna sredstva
za nadzor, s tem da davčnim zavezancem naložijo obveznosti, ki ustrezajo tem
zahtevam nadzora, in na to, da se državam članicam naloži obveznost „zagotoviti
pravilno odmero in pobiranje davka“ z učinkovitim preverjanjem in bojem proti
goljufijam. Komisija meni, da navedeni člen 22 državam članicam ne daje
diskrecijske pravice, ki bi jim omogočala, da vse davčne zavezance oprostijo
obveznosti vodenja knjig, izdajanja računov in predložitve obračuna za plačilo
DDV.

27     Komisija priznava, da
imajo države članice, ko preverjajo natančnost obračunov DDV in ustreznih
izplačil davčnih zavezancev, določeno diskrecijsko pravico, ki jim omogoča
prilagajanje njihovih ukrepov nadzora glede na kadrovske vire in tehnična
sredstva, ki so v ta namen na voljo. Vendar zatrjuje, da člena 8 in 9 zakona št. 289/2002 presegata diskrecijsko pravico, ki jo je zakonodajalec Skupnosti dal
državam članicam, ker je Italijanska republika sprejela splošno, nerazlikovalno
in predhodno opustitev vseh dejavnosti nadzora in preverjanja na področju DDV.

28     Ker je Komisija poleg
tega ugotovila, da ni povezave med davčnim dolgom, izračunanim v skladu z
običajnimi pravili o DDV, in zneski, ki jih mora plačati davčni zavezanec, ki
želi biti upravičen do ugodnosti iz ureditve o amnestiji iz členov 8 in 9 zakona št. 289/2002, meni, da določbe navedenih členov povzročajo resne motnje pravilnega
delovanja skupnega sistem DDV, izkrivljajo načelo davčne nevtralnosti, ki velja
za ta sistem, in pomenijo kršitev obveznosti zagotoviti pobiranje davkov enotno
v vseh državah članicah.

29     Italijanska republika,
ki je priznala, da ureditev Skupnosti o DDV državam članicam nalaga, da
obdavčijo vse davčne zavezance in da izvajajo nadzor v zvezi s to obveznostjo,
trdi, da mehanizem iz členov 8 in 9 zakona št. 289/2002 ne vpliva niti na
obveznosti davčnih zavezancev niti na bistvene elemente davka. Ta mehanizem se,
nasprotno, umešča na področje nadzora in izterjave davka, na katerem imajo
države članice diskrecijsko pravico.

30     Ta država članica
meni, da bi očitek Komisije – katerega namen je opredelitev mehanizma iz členov
 8 in 9 zakona št. 289/2002 kot „splošno nerazlikovalno in predhodno opustitev
vseh dejavnosti nadzora in preverjanja na področju DDV“ – privedel do tega, da
države članice ne bi mogle uporabiti instrumentov za konciliacijo ali poravnavo
sporov, ki potekajo, da bi se izognili postopkom in zagotovili takojšen
prihodek z dogovorjenimi znižanji davkov.

31     Italijanska republika
zatrjuje predvsem to, da njena davčna uprava ne more nadzorovati vseh davčnih
zavezancev, ureditev iz členov 8 in 9 zakona št. 289/2002 pa omogoča
takojšnje pobiranje pomembnega dela davka in izvajanje ukrepov nadzora nad
davčnimi zavezanci, ki niso uporabili postopka zadevne amnestije.

32     Navedena država
članica tudi zatrjuje, da je na podlagi pobiranja zneskov davka, ki so po
njenem mnenju znatno višji kot tisti, ki bi lahko bili odmerjeni na podlagi
običajnega postopka preverjanja in nadzora, mogoče šteti, da so bile obveznosti
iz Šeste direktive spoštovane in da nasprotnega ni mogoče zatrjevati zgolj
zato, ker so davčni zavezanci te zneske plačali prostovoljno, ne pa s prisilno
zahtevo davčne uprave.

33     Ta država članica
zatrjuje, da je cilj člena 8 zakona št. 289/2002 davčnim zavezancem, ki jih
davčna uprava še ni obvestila, da so storili goljufijo, omogočiti, da svoj položaj
uskladijo s predpisi, če so prostovoljno obračunali obdavčljive zneske, na
katere se nanaša goljufija, in če so plačali vsoto, ki znaša najmanj 50 %
utajenega davka (ali dve tretjini davka, če gre za odbiti davek). Zaradi
izvedenih plačil davčna uprava ne sme izvajati nadzora nad vsotami, ki vsaj za
100 % ne presegajo zneskov, ki so bili dodatno obračunani (ali 50 %, če gre za
dodatno odbiti davek).

34     Italijanska republika
se sklicuje na člen 8(10) zakona št. 289/2002, katerega določbe so navedene v
točki 13 te sodbe, in navaja, da davčni zavezanci, za katere je že znano, da so
storili goljufijo, niso upravičeni do ugodnosti iz ureditve člena 8.

35     Italijanska republika
v zvezi s členom 9 zakona št. 289/2002 navaja, da se upravičenost do ugodnosti
iz te določbe zavrne v dveh primerih, določenih v členu 8(10) tega zakona, ki
sta navedena v točki 13 te sodbe, in na podlagi člena 9(14) navedenega zakona,
kadar zadevna oseba ni predložila nobenega obračuna v zvezi s plačili iz
odstavka 2 člena 9 za nobeno od davčnih let iz odstavka 1 člena 9.

36     Ta država članica
navaja, da se je sklicevanje v členu 9(14) zakona št. 289/2002 na „ vs[a]
plačil[a] iz odstavka 2“ vedno razlagalo tako, da je treba plačila iz člena
9(2)(a) tega zakona in DDV iz člena 9(2)(b) upoštevati ločeno. Avtomatične
poravnave iz člena 9 tako ni mogoče uporabiti, ker DDV v nobenem od zadevnih
let ni bil obračunan, čeprav so bili za ta leta predloženi obračuni v zvezi z
drugimi davki. Navedena država članica dodaja, da ima davčna uprava v skladu s
členom 9(9) zakona št. 289/2002 še vedno pravico davek izterjati na podlagi
podatkov iz obračuna DDV in da je v vsakem primeru davčni nadzor še vedno
mogoč, kadar gre za preveritev upravičenosti (ali neupravičenosti) do povračila
davka, ki bi morala izhajati iz tega obračuna.

Presoja
Sodišča

37     Iz členov 2 in 22 Šeste direktive ter člena 10 ES izhaja, da ima vsaka država članica obveznost sprejeti vse
potrebne zakonske in upravne ukrepe, s katerimi zagotovi, da je dolgovani DDV v
celoti pobran na njenem ozemlju. V zvezi s tem morajo države članice preveriti
obračune davčnih zavezancev, njihove račune in druge upoštevne dokumente ter
odmeriti in pobrati dolgovani davek.

38     Države članice morajo
v okviru skupnega sistema DDV zagotoviti spoštovanje obveznosti, ki jih imajo
davčni zavezanci, in imajo v zvezi s tem določeno svobodo, zlasti v zvezi z
načinom uporabe sredstev, ki jih imajo na voljo.

39     Vendar je ta svoboda
omejena z obveznostjo zagotoviti učinkovito pobiranje lastnih sredstev
Skupnosti in obveznostjo, da se davčnih zavezancev ne sme znatno različno
obravnavati bodisi znotraj določenih držav članic ali v vseh državah članicah.
Sodišče je odločilo, da je treba Šesto direktivo razlagati v skladu z načelom
davčne nevtralnosti, ki velja za skupni sistem DDV, v skladu s katerim se
gospodarskih subjektov, ki opravljajo enake transakcije, ne sme obravnavati
različno glede pobiranja DDV (sodba z dne 16. septembra 2004 v zadevi Cimber
Air, C‑382/02, ZOdl., str. I‑8379, točka 24). Države članice morajo
to načelo spoštovati pri vsakem ukrepu v zvezi z odmero DDV.

40     Na podlagi člena 8
zakona št. 289/2002 se lahko davčni zavezanci, ki niso spoštovali svojih
obveznosti v davčnih letih od 1998 do 2001 – kar je v določenih primerih zgolj
eno leto pred sprejetjem tega zakona –, izognejo vsakemu nadzoru in veljavnim
sankcijam do zneska, ki je enak dvojnemu znesku DDV iz dodatnega obračuna DDV.
Italijanski organi namreč nimajo več podlage, da preverijo obdavčljive
transakcije, opravljene v štirih letih pred sprejetjem navedenega zakona, do
mej zneskov, določenih v členu 8(6) tega zakona. Ta opustitev načeloma velja,
kadar davčni zavezanec obračuna in plača znesek, ki bi ga moral plačati
prvotno. Ker je mogoče preveriti zgolj zneske, ki presegajo dvojni znesek, ki
ga je davčni zavezanec obračunal v dodatnem obračunu DDV, zakon
št. 289/2002 davčnega zavezanca zelo spodbuja, da obračuna le del dejansko
dolgovanega dolga. Iz tega sledi, da se davčni zavezanci, ki so upravičeni do
ugodnosti iz tega člena, dokončno izognejo svojim obveznostim obračunati in
plačati znesek DDV, običajno dolgovan za davčna leta od 1998 do 2001.

41     Znesek DDV, dolgovan
na podlagi člena 9 zakona št. 289/2002, se še bolj razlikuje od zneska DDV, ki
bi ga davčni zavezanec moral plačati. V skladu s tem členom se lahko davčni
zavezanec, ki ni predložil obračuna za davčna leta od 1998 do 2001, izogne
vsakemu nadzoru ter vsaki davčni, upravni in kazenskopravni sankciji, s tem da
plača znesek 2 % DDV za dostavo blaga in storitve, ki jih je opravil, in znesek
2 % DDV, odbitega v istem letu. Ta odstotek je določen na 1,5 % za vstopni ali
izstopni davek, ki preseže 200.000 eurov, in na 1 % za znesek, ki presega
300.000 eurov. Kadar pa je dolgovani znesek zaradi uporabe člena 9 višji od
določenega zneska, se delež, ki presega ta znesek, zmanjša za 80 %. Zneski, ki
jih je treba plačati, ne smejo biti nižji od 500 eurov.

43     Člena 8 in 9 zakona št. 289/2002 sta s tem – da sta kmalu po izteku rokov, ki so jih imeli davčni zavezanci
za plačilo običajno dolgovanih zneskov DDV, obveznosti zadevnih oseb iz člena 2 in 22 Šeste direktive nadomestila z drugimi obveznostmi, v skladu s katerimi se ne zahteva plačilo
navedenih zneskov – tem členom Šeste direktive, ki so kljub temu temelj
skupnega sistema DDV, odvzela učinek in tako posegla v samo strukturo tega
davka. Veliko neravnovesje med zneski, ki so jih davčni zavezanci, ki želijo
biti zajeti z zadevno davčno amnestijo, dejansko dolgovali, in zneski, ki so
jih plačali, praktično vodi do davčne oprostitve.

44     Iz tega izhaja, da
zakon št. 289/2002 povzroča resne motnje pravilnega delovanja skupnega sistem
DDV. Njegove določbe s tem, da uvajajo pomembna odstopanja pri obravnavanju
davčnih zavezancev na italijanskem ozemlju, izkrivljajo načelo davčne
nevtralnosti. Te določbe iz istih razlogov pomenijo kršitev obveznosti
zagotoviti pobiranje davkov enotno v vseh državah članicah.

45     Ker je cilj načela
davčne nevtralnosti, kot je navedeno v četrti uvodni izjavi Šeste direktive,
vzpostaviti skupni trg, ki bo omogočal lojalno konkurenco, italijanska
zakonodaja vpliva na samo delovanje skupnega trga, ker lahko davčni zavezanci v
Italiji pričakujejo, da ne bodo zavezani plačati večjega dela svojih davkov.

46     V zvezi s tem je treba
poudariti, da je boj proti goljufijam cilj, ki ga Šesta direktiva priznava in
spodbuja (glej sodbi z dne 21. februarja 2006 v zadevi Halifax in drugi, C‑255/02,
ZOdl., str. I‑1609, točka 71, in z dne 22. maja 2008 v zadevi Ampliscientifica
in Amplifin, C‑162/07, točka 29, še neobjavljena v ZOdl., točka 29). Člen
22(8) Šeste direktive države članice tako spodbuja, da po potrebi naložijo
dodatne obveznosti, da bi se preprečile goljufije.

47     Ugotoviti je torej
treba, da ima italijanska zakonodaja v bistvu nasproten učinek, ker zakon št.
289/2002 ugodneje obravnava davčne zavezance, ki so storili goljufijo.

48     Italijanska republika
trdi, da primeri izključitve iz upravičenosti do ugodnosti zadevne davčne
amnestije vodijo k zmanjšanju njenega dejanskega vpliva. Zatrjuje tudi, da so
davčni zavezanci, ki niso predložili obračuna DDV za nobeno od zadevnih davčnih
let, in davčni zavezanci, ki niso spoštovali svojih obveznosti na področju DDV
in v zvezi s katerimi je bil postopek že končan v korist davčnih organov,
izključeni iz upravičenosti do ugodnosti takega ukrepa.

49     Podatki, ki jih je
Italijanska republika posredovala v obrambo, da naj bi leta 2001 okoli 15 %
davčnih zavezancev, in sicer 800.000, zaprosilo za davčno amnestijo, ponazarja
obseg ukrepa, za katerega ni mogoče šteti, da ima omejen obseg, kljub primerom
izključitev, ki jih je navedla zadevna država članica.

50     Ker so primeri
izključitev zelo omejeni, je treba ugotoviti, da je Komisija izpodbijani ukrep
amnestije upravičeno opredelila kot splošno in nerazlikovalno opustitev
pooblastila davčne uprave za preverjanje in izterjavo.

51     Italijanska republika
zatrjuje, da naj bi zakon št. 289/2002 državni blagajni omogočal, da del DDV,
ki prvotno ni bil obračunan, izterja takoj, ne da bi morala začeti dolge sodne
postopke.

52     Zadevni ukrep torej, s
tem da uvaja amnestijo kmalu po izteku rokov, v katerih bi morali davčni
zavezanci plačati DDV, in s tem da zahteva plačilo zelo majhnega zneska v
primerjavi z dejansko dolgovanim davkom, zadevnim davčnim zavezancem omogoča,
da se dokončno izognejo svojim obveznostim na področju DDV, čeprav bi
nacionalni davčni organi lahko odkrili vsaj del teh davčnih zavezancev v
obdobju štirih let pred nastopom zastaralnega roka za običajno dolgovani davek.
Zakon št. 289/2002 v tem smislu povzroča dvome o odgovornosti vsake države
članice, da zagotovi pravilno pobiranje davka.

53     Zato je treba šteti,
da je tožba Komisije utemeljena, in ugotoviti, da Italijanska republika, s tem
da je v členih 8 in 9 zakona št. 289/2002 sprejela splošno in nerazlikovalno
opustitev preverjanja obdavčljivih transakcij, ki so bile opravljene v več
davčnih letih, ni izpolnila obveznosti iz členov 2 in 22 Šeste direktive in člena 10 ES.

Stroški

54     V skladu s členom
69(2) Poslovnika Sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so
bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se Italijanski republiki naloži
plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo
stroškov.

IZ TEH RAZLOGOV JE SODIŠČE (VELIKI SENAT) RAZSODILO:

1)      Italijanska
republika, s tem da je v členih 8 in 9 zakona št. 289 o pravilih o oblikovanju
letne in večletne državne bilance (finančni zakon iz leta 2003) (legge n. 289,
disposizioni per la formazione del bilancio annuale e pluriennale dello Stato
(legge finanziaria 2003)) z dne 27. decembra 2002 sprejela splošno in
nerazlikovalno opustitev preverjanja obdavčljivih transakcij, ki so bile
opravljene v več davčnih letih, ni izpolnila obveznosti iz členov 2 in 22 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o
prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za
odmero, in iz člena 10 ES.

Področje: ZDDV

</div>

</body>

</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV

AMNESTIJA NA PODROČJU DDV IN ODSTOPANJE OD SPLOŠNE ZAKONODAJE EU O DDV – Opustitev vseh dejavnosti nadzora in preverjanja na področju DDV (26.08.2008)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE