Ojla,

ta petek sem imela v službi norišnico. Poleg OPSVZ-je, sem strankam pošiljala še opomine tako, da mi je resnično zmanjkovalo časa. V pisarni je bila pasja vročina. Klima je pokvarjena že dalj časa. Ful se mi mudi, rada bi postorila vse, da se bo v ponedeljek štartalo iz nule.

Nekateri ste mi pisali po mailu, ter inbox FB ja, da vas zanima kako je potekala moja zaposlitev pri tem delodajalcu.

Bom zelo kratka: po enem letu Zavoda ( za zaposlovanje) so me poslali v to in to firmo, ki potrebuje računovodjo. Malo sem poguglala in sklenila, da grem na zaposlitveni intervju.

Deževen dan... (kakor, da se je vreme zjokalo nad mojo usodo). Premočena kot miška vstopim v pisarno. Prijazna gospodična Lucija, mi ponudi kavo, in v hipu pove vse : da je ona, inženirka varstva pri delu, v firmi je deklica za vse, da piše fakture, naroča pri dobaviteljih, izdeluje razne excel tabele za šefa, ker tapravega programa nimajo, da vodi blagajno, ročno materialno knjigovodstvo, kadrovske zadeve in podobno, občasno »preko študenta« pride pomagati direktorjeva svakinja…

Kar  nisem mogla verjeti, da je vse to možno… sama pa povem, da sem dipl. tla la la, da iščem službo, da me pošilja Zavod… V njenih očeh sem videla veselje. Končno bo nekdo prišel njej v pomoč!

Telefonski klic prekine najin pogovor. Šef kar iz parkirišča preveri če je »ena nova« že tukaj. »Zmenili smo se ob 7,30 uri, sedaj pa je krepko čez osem« pomislim, da je dren na cesti… In, vstopi njegova visokost.

Najlonska vrečka, ki jo vrže na mizo, ne more zadržati vonjave mesnega bureka. Drugače pa  daje videz uglajenega gospoda. Pričakovala sem bolj močen pozdrav, ne pa mlahavo podajanje roke. Ves čas pogovora gladi kravato izpod katere kuka zlata verižica, se usede in se začne pozibavati levo desno na fotelju. Noht na mezincu presega vse mere; sem se spraševala čemu služi tako podvit in izkrivljen. Sedaj vem: ali za odstranjevanje ušesnega masla ali čiščenje nosne votline. Tisto, kar ne zna povedati z besedo nadomesti z mahanjem rok. Pohištvo je še iz socialističnih časov, čeprav mi je rolo omara bila »in«. Najprej me vpraša kaj znam delati ( vmes opravi par telefonskih pogovorov, skuša najti v svojih predalih neka potrdila – reverze; vmes preklinja tistega, ki jih je založil…) ) ko pa  izstrelim rafal opravil, ki jih znam, se dvigne in na glas pove, da sem taprava za to hišo, tako, na glas, da je slišala tudi Lucija v predprostoru. Ko sem kasneje šla ven, je prikimala; tako sem vedela, da ona vse sliši in ve, kaj se dogaja v direktorjevi pisarni.

Ta zrak in vzdušje ne bom nikoli pozabila. »No, kaj še želite, vse je že urejeno« se me hoče znebiti, ( sedaj vem, da se mu je mudilo zaradi bureka) » dajte z Lucijo urediti vse ostalo« ( tipično za tastarga). Konec!

Zapuščam ta prostor, sprejeta sem v službo, ne vem ali se naj veselim ali zjokam kar tukaj na licu mesta, ne vem niti kakšna  bo moja plača, kje bo moja pisalna miza, kdaj nastopim z delom, kdo so moji bodoči sodelavci, primopredaja… skratka to je bil moj najslabši intervju, ki sem ga opravila v zvezi z zaposlitvijo.

Lucija bo sestavila pogodbo, jaz pa bom ta in ta dan prišla v službo…pripada mi tudi daljinec za parkirišče ( to mi je bilo še najbolj pri srcu).

»Čuden patron je ta tip« pomislim. To, ne mislim, ampak trdim še danes.

lp, m