Predniki so imeli z ognjem zmeraj veselje.

Požgali so gozd, da so lahko posadili zelje,

V pozdrav Turkom so prižgali veliko kresov,

A skrit ogenjček, kadar so končali krivolov.

Če jim je zavrelo, so grofu zakurili grad,

Krompir iz žerjavice je imel vsakdo rad,

Na pomlad so požigali suho staro travo,

Da so k hitrejši rašči požgečkali naravo.

Na kresni večer je povsod gorelo,

Da se tako poletje je lahko začelo.

Celo kmetijo in hlev je zapalil najprej,

da je lahko pipo prižgal Hlapec Jernej.

­­- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Zdaj so nas več kot pol strpali v bloke

In z nevarnostjo požara plašijo otroke;

V meščanski kuhinji ni več šporgerta,

Zadnjega je kurila rajnka teta Berta.

Vsa smetana prebiva v soseski mondeni,

Kjer se ne šika ogenj na vrtu niti jeseni;

V večino vil so postavili elektro kamine,

Tako da samo fovš drva bude spomine.

Navaden državljan nima prav pogosto

Prilike, da bi lahko šel kurit na prosto.

Vnamejo se nam požigalske prastrasti,

Samo kadar nam to predvidijo oblasti.

Delavski kres je takšne vrste praznik,

Da si lahko kjerkoli ognja prižigalnik;

Takrat niti gume ne prizadenejo narave,

Saj plameni plapolajo za namene prave.

Največja fešta, skoraj izbruh svete vojne

Je za piromane dan spomina na pokojne.

Tudi drugim Evropejcem ta dan ni odveč,

 Samo mi pokurimo na grob največ sveč.

Res imamo to plemensko plamensko okvaro,

Vendar poskušajmo upoštevati pravilo staro:

Tri svečke na grob naj bo v spomin in slavo;

Kar je več, jim počitek moti z vso to bleščavo.

Postavljamo se z zapravljivostjo bahavo,

Obenem pravnukom uničujemo naravo.

Da ne bi še naprej ravnali puhloglavo,

Kako to doseči, odpiram zdaj razpravo.

Pripis za Tebe

V skladu s temo ognjen pozdrav,

Pa da bi Tvoj bližnji bil še zdrav,

Da se pri prižiganju svečk ne opeče

In da bo imel pri kartah dosti sreče.

(Da je ne bo v ljubezni, to pomeni;

Tako je morda le kaj ostane meni).