Oviralna misel:
»Slovenska prihodnost je lahko naša preteklost v
najdeviantnejši obliki – prihaja čokolino
socializem.«
Vrednote in
vedenjske navade (občasno že motnje) Slovencev so glavna ovira naše
prihodnosti, našega napredka.
Ker
želim opozoriti na nekatere deviantne pojave v slovenski družbi,
čeprav se mnogih slovenskih duš ne dotaknejo, bom na kratko povzel
le nekaj tipičnih značajskih lastnosti, vedenjskih motenj, pardon –
navad Slovencev. S podkrepitvijo, od kod izvirajo te vrednote. Brez
prevrednotenja slovenske miselnosti nimamo svetle
prihodnosti.
MENI
PRIPADA
Nedolžna besedna
zveza, ki pa razkraja inovativnost, delovne navade, napredek.
Tipična beseda vseh prisesancev na državne jasli. Zadnje čase tudi
mlade generacije, prisesane na starše in/ali večnih študentov.
Upoštevajoč mnoge »zaslužne« upokojence z neumnimi privilegiji,
vključno z izredno kratko delovno dobo (v enem obdobju je menda
znašala povprečna starost slovenskih upokojencev 53 let!). Na
kratko – gre za več kot polovico slovenskega prebivalstva, katerih
vgraviran privilegij »meni pripada« že z dednim socialističnim
zapisom prenašajo na nove rodove. In takšne imajo naši zblojeni
voditelji najraje – ko dobijo, kaj jim pripada, jih vse drugo ne
briga.
KULT
OSEBNOSTI
Tole
bom hitro končal – koliko zastav visi na slovenskih domovih ob
praznikih. Izgubo nacionalne zavesti lahko poiščemo tudi v
slovenski bližnji preteklosti socialističnega samoupravljanja, ko
je kult osebnosti dokončno razgradil nacionalno zavest večine
Slovencev. Kult osebnosti je še kako živ v današnjem vsakdanjem
življenju – a vi volite politični program posamezne stranke ali
volite liderja stranke? A želite, da naštejem imena nekaterih
instant političnih strank, ki so nastale v zadnjih treh
letih?
USPEŠNOST? NE,
POVPREČNOST!
Tipičen Slovenec
dokaj sovražno odreagira na uspeh nekoga drugega. In smo znova v
socialistični polpretekli zgodovini, ko so ljudje hodili v službo
in ne delat, ko so vsi bili enaki med enakimi (»malo morgen« –
»levi« priviligiranci so živeli precej bolje od drugih), ko je bila
zasebna lastnina zlo in so imeli vsi vse (seveda, le navidezno),
vsekakor pa so bili vsi enaki med enakimi (temu se danes reče
virtualna resničnost). Skratka, vsi so bili povprečni. Štrleči iz
povprečja so bili hitro potolčeni. Napredovanje je bilo izključni
privilegij nepotizma, znanstva, predvsem pa ustrezne politične
prepričanosti. A se vam zdi, kot da danes živimo polpreteklo
zgodovino?
DAVČNA
KULTURA
Se
ne čudim, da je takšna, kot je. Začenši z državo, njenimi predpisi,
enormno obdavčitvijo, načinom pobiranja in predvsem PORABE zbranega
denarja z dajatvami. Če povzamem, ker se je moderno zgražati nad
davkoplačevalci – tisti, ki porabljajo proračunski denar in/ali
odmerjajo ter pobirajo dajatve niso (povprečno gledano – saj vam je
povprečje blizu, a ne?) nič manjše barabe kot klasični davčni
utajevalci. Takšno davčno kulturo pa so zakuhali tisti, katerim je
blizu besedna zveza »meni pripada«.
NEVIDNOST
Vedenjska
navada, občasno že pobožna želja vseh uspešnih in poštenih
slovenskih podjetnikov. Ne rabimo gospodarskega ministra! Ne pišite
prosim novinarskih člankov o meni! Ne povem, koliko imam
premoženja! Ne bomo se politično aktivirali s prvo pravo slovensko
liberalno stranko (ker nas bodo tako ali tako tisti s sloganom
»meni pripada« številčno preglasovali). Najuspešnejši večinoma
ekonomsko emigrirajo (postanejo rezidentje davčno ugodnejših ali
davčno bolj urejenih držav). V polpretekli zgodovini pa tudi
državljani bolj demokratičnih držav.
SADOMAZOHIZEM
Ne
gre za nevsakdanjo spolno prakso, temveč za neobičajno, a tipično
lastnost slovenskih davkoplačevalcev, ki držimo vso to »štalo
pokoncu«. Ko se sadomazohizmu priključi še nevidnost, potem ni luči
na koncu tunela. Skratka, prevladal je anarhosocializem, ki
ustvarja davčne sadomazohiste.
Če
vam še po vsem zapisanem ni jasno, da slovenske deviacijske
vrednote po poti našega modela socialistične miselnosti nimajo
nobenega opravka s solidarnostjo, enakopravnostjo, človečnostjo,
potem ste se vdali v usodo slovenske povprečnosti. In če ne bomo iz
vseh družbenih por odstranili slovenskih deviantnih socialistov v
vseh različnih pojavnih oblikah (najvišja oblika so strici iz
ozadja), zadnji deviantni pojav pa so slovenski čokolino socialisti
(ala Luka Mesec, zblojeno bitje), potem smo vsi obsojeni na
povprečnost in nazadovanje. Dokler ne bomo skupaj z našo svetlo
prihodnostjo (našimi otroci) – tako ali drugače –
emigrirali.
Vedno
vaš
Martin
Krpan
P.S.
Največji socialisti (v teoretičnem pomenu besede) in sindikalisti
(v pravem pomenu besede) so delodajalci, ki ustvarjajo delovna
mesta in pošteno plačujejo svoje sodelavcev za pošteno ter korektno
opravljeno delo. Za uspešne delodajalce imam na zalogi še nekaj
znakov »Psom in sindikalistom vstop prepovedan!«,
pripravljam pa tudi novega »Čokosocialisti -
raus!«