Iz sklopa
- modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Ostalo/Evropsko sodišče/ …
EVROPSKA
UNIJA
EVROPSKO
SODIŠČE
Sodba
Evropskega sodišča (prvi senat) v zadevi: C-185/11
Datum:
26.01.2012
NEPOSREDNO ZAVAROVANJE RAZEN ŽIVLJENJSKEGA
ZAVAROVANJA - Dopolnilno zdravstveno zavarovanje v
Sloveniji
Zadeva: Evropska
komisija proti Sloveniji
Predmet
spora:
1 Evropska
komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika
Slovenija s tem, da je v svoj pravni red nepravilno in nepopolno
prenesla Prvo direktivo Sveta z dne 24. junija 1973 o usklajevanju
zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju
dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja
(73/239/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek
1, str. 14), kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega
parlamenta in Sveta 2005/68/ES z dne 16. novembra 2005 (UL L 323,
str. 1) (v nadaljevanju: Prva direktiva o neživljenjskem
zavarovanju), in Direktivo Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o
spremembah direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi
zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen
življenjskega zavarovanja (tretja direktiva o premoženjskem
zavarovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek
1, str. 346), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/68 (v
nadaljevanju: Tretja direktiva o neživljenjskem zavarovanju), ni
izpolnila obveznosti iz člena 8(3) Prve direktive o neživljenjskem
zavarovanju ter iz členov 29 in 39 Tretje direktive o
neživljenjskem zavarovanju niti obveznosti iz členov 56 PDEU in 63
PDEU.
Pravni okvir
Ureditev Unije
2 Člen
8(3) Prve direktive o neživljenjskem zavarovanju določa:
„Nobena določba iz te direktive ne preprečuje državam članicam, da
ohranijo v veljavi ali sprejmejo zakone in druge predpise, ki
zahtevajo odobritev družbene pogodbe in akta o ustanovitvi ter
predložitev drugih listin, potrebnih za normalno izvajanje
nadzora.
Vendar države članice ne sprejmejo določb, ki zahtevajo predhodno
dovoljenje ali sistematično obveščanje o splošnih in posebnih
zavarovalnih pogojih, o premijskih cenikih in obrazcih ter drugih
tiskanih listinah, ki jih namerava podjetje uporabljati pri svojem
poslovanju z zavarovalci.
Države članice ne morejo ohraniti ali uvesti predhodnega obvestila
ali odobritve predlaganih povečanj premijskih stopenj razen v
sklopu splošnega sistema nadzora cen.
Nobena določba iz te direktive ne preprečuje državam članicam, da
za podjetja, ki so zaprosila ali pridobila dovoljenje za
zavarovalno vrsto 18 iz točke A Priloge, uvedejo preglede njihovih
neposrednih in posrednih virov in osebja ter opreme, vključno s
kvalifikacijo njihovih zdravstvenih ekip in kakovosti opreme, ki
jih imajo podjetja na razpolago za izpolnjevanje svojih obveznosti,
ki izhajajo iz te zavarovalne vrste.“
3 Člen
29 Tretje direktive o neživljenjskem zavarovanju določa:
„Države članice ne sprejmejo predpisov, ki zahtevajo predhodno
dovoljenje ali sistematično obveščanje o splošnih in posebnih
zavarovalnih pogojih, premijskih cenikih ali o obrazcih in drugih
tiskanih listinah, ki jih namerava zavarovalnica uporabljati pri
svojem poslovanju z zavarovalci. Zahtevajo lahko le nesistematično
obveščanje o teh zavarovalnih pogojih in drugih listinah zaradi
preverjanja usklajenosti z nacionalnimi predpisi v zvezi z
zavarovalnimi pogodbami in ta zahteva ne more predstavljati
predhodnega pogoja za podjetje, da bi opravljalo svoje
dejavnosti.
Države članice ne morejo ohraniti ali uvesti predhodnega obvestila
ali odobritve predlaganih povečanj premijskih stopenj razen v
sklopu splošnega sistema nadzora cen.“
4 Člen
39(2) in (3) Tretje direktive o neživljenjskem zavarovanju
določa:
„2. Država članica, v kateri je
podružnica ali kjer se izvajajo storitve, ne sprejme predpisov, ki
zahtevajo predhodno dovoljenje ali sistematično obveščanje o
splošnih in posebnih zavarovalnih pogojih, premijskih cenikih ali o
obrazcih in drugih tiskanih listinah, ki jih namerava zavarovalnica
uporabljati pri svojem poslovanju z zavarovalci. Zahteva lahko
samo, da podjetje, ki predlaga, da bi na njenem ozemlju izvajalo
zavarovalne posle iz naslova pravice do ustanavljanja ali svobode
opravljanja storitev, pošlje nesistematično obveščanje o teh
zavarovalnih pogojih in drugih listinah, zaradi preverjanja
skladnosti z nacionalnimi predpisi o zavarovalnih pogodbah, ta
zahteva pa ne more predstavljati predhodnega pogoja za nadaljevanje
poslovanja podjetja.
3. Država članica, v kateri je
podružnica ali kjer se izvajajo storitve, ne more ohraniti ali
uvesti predhodnega obveščanja ali odobritve predlaganih povečanj
premijskih stopenj, razen v sklopu splošnega sistema nadzora
cen.“
Nacionalna ureditev
5 Člen
62(2), točka 4, Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem
zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92) s poznejšimi spremembami in
dopolnitvami (v nadaljevanju: ZZVZZ) določa, da se javni interes
Republike Slovenije na področju dopolnilnega zdravstvenega
zavarovanja uresničuje tako, da „morajo zavarovalnice sredstva iz
poslovanja dopolnilnega zavarovanja uporabiti le za izvajanje tega
zavarovanja. V primeru pozitivnega izida iz dopolnilnega
zavarovanja morajo polovico tega izida nameniti za izvajanje
dopolnilnega zavarovanja“.
6 Člen
62(2), točka 6, ZZVZZ določa:
„Povišanje premije dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj v času
trajanja zavarovanja mora predhodno pisno potrditi imenovani
pooblaščeni aktuar zavarovalnice. Agencija za zavarovalni nadzor
lahko v primeru dvoma v podatke imenuje neodvisnega pooblaščenega
aktuarja, ki opravi naloge imenovanega pooblaščenega aktuarja po
tem zakonu.“
7 Člen
62a ZZVZZ določa:
„Zavarovalnica mora za opravljanje zavarovalnih poslov dopolnilnega
zavarovanja pridobiti predhodno soglasje ministra, pristojnega za
zdravje.
Vloga za pridobitev soglasja iz prejšnjega odstavka mora vsebovati
podatke o zavarovalnici, splošne pogoje za dopolnilna zavarovanja,
izjavo o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega člena ter izjavo
zavarovalnice, da vstopa v izravnalno shemo dopolnilnega
zavarovanja in da izpolnjuje vse pogoje, ki so potrebni za
izvajanje izravnave po tem zakonu. Prav tako mora vloga vsebovati
tudi posebne pogoje, obrazce in tiskovine, ki jih bo zavarovalnica
uporabljala v poslovanju z zavarovanci, obrazce izračuna premij in
drugo dokumentacijo glede višine premij.
Pred izdajo soglasja lahko minister, pristojen za zdravje, zahteva
dopolnitev vloge zavarovalnice s podatki in dokazili, iz katerih je
mogoče nedvoumno ugotoviti izpolnjevanje meril in pogojev za
izvajanje dopolnilnih zavarovanj v skladu s tem zakonom.
Minister, pristojen za zdravje, da soglasje za opravljanje
zavarovalnih poslov dopolnilnih zavarovanj v dveh mesecih od
prejema popolne vloge iz drugega odstavka tega člena. Odločba je v
upravnem postopku dokončna in je zoper njo dovoljen upravni
spor.“
8 Člen
62f(9) ZZVZZ določa:
„Zavarovalnica države članice Evropske unije, ki deluje v okviru
Evropske unije in je v skladu z zakonom o zavarovalništvu
pooblaščena opravljati zavarovalne posle na območju Republike
Slovenije bodisi preko podružnice ali neposredno, je dolžna za čas
opravljanja poslov dopolnilnega zavarovanja imenovati pooblaščenca
za vročitve odločb ministrstva, pristojnega za zdravje.
Zavarovalnica je dolžna podatke o pooblaščencu za vročitve
sporočiti ministrstvu, pristojnemu za zdravje. V času, ko
zavarovalnica nima pooblaščenca za vročitve ali njegovi podatki
niso bili sporočeni ministrstvu, pristojnemu za zdravje, se odločbe
vročajo z objavo na oglasni deski ministrstva, pristojnega za
zdravje.“
9 Člen
62i(1) ZZVZZ določa:
„Zavarovalnica, ki izvaja dopolnilno zavarovanje, mora Agencijo za
zavarovalni nadzor seznaniti z novimi ali spremenjenimi
zavarovalnimi pogoji dopolnilnega zavarovanja in sicer najmanj dva
meseca prej, preden jih začne uporabljati. Agencija za zavarovalni
nadzor te pogoje posreduje ministrstvu, pristojnem za zdravje, ki
lahko zahteva od Agencije za zavarovalni nadzor izvedbo nadzora ali
spremembo zavarovalnih pogojev zavarovalnice.“
Dejansko stanje in predhodni postopek
10 Na
podlagi pritožbe slovenske zavarovalnice je Komisija Republiki
Sloveniji 23. marca 2007 poslala uradni opomin, v katerem je
izrazila stališče, da Republika Slovenija ne izpolnjuje obveznosti
iz člena 8(3) Prve direktive o neživljenjskem zavarovanju ter iz
členov 29 in 39 Tretje direktive o neživljenjskem zavarovanju.
Uradni opomin se je nanašal na nekatere sporne določbe ZZVZZ,
zlasti določbe o obvezni seznanitvi Agencije za zavarovalni nadzor
z novimi ali spremenjenimi zavarovalnimi pogoji dopolnilnega
zavarovanja (člen 62i ZZVZZ), o obveznosti, da povišanje premije
predhodno pisno potrdi aktuar zavarovalnice (člen 62(2), točka 6,
ZZVZZ), o obveznosti pridobitve predhodnega soglasja ministra,
pristojnega za zdravje, k splošnim pogojem poslovanja za izvajanje
dopolnilnega zavarovanja (člen 62a ZZVZZ).
11 Republika
Slovenija je v odgovoru na navedeni uradni opomin v bistvenem
navedla, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kakor ga ureja
ZZVZZ, sicer ni obvezno, vendar ga je treba šteti za del
slovenskega sistema socialne varnosti, saj predstavlja javni
interes te države članice. Zato je nasprotovala uporabi Prve
direktive o neživljenjskem zavarovanju in se hkrati navajajoč
Tretjo direktivo o neživljenjskem zavarovanju sklicevala na možnost
ohranitve posebnega režima za pogodbe zdravstvenega zavarovanja, ki
služijo kot delna ali popolna alternativa zdravstvenemu
kritju.
12 Z
dopisom z dne 26. junija 2009 je Komisija Republiki Sloveniji
poslala dodatni uradni opomin, v katerem je tej državi članici
očitala, da s tem, da zavarovalnici s sedežem v drugi državi
članici, ki želi opravljati zavarovalne posle v Sloveniji, nalaga
obveznost, da postavi pooblaščenca za vročanje, omejuje svobodo
opravljanja storitev in torej ne izpolnjuje obveznosti iz člena 56
PDEU. V istem dopisu je Republiki Sloveniji očitala še, da prav
tako ne izpolnjuje obveznosti iz člena 63 PDEU, ker z
obveznostjo zavarovalnice, da polovico svojega dobička nameni za
izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, omejuje prosti
pretok kapitala.
13 V
odgovoru z dne 26. avgusta 2009 na dodatni uradni opomin je
Republika Slovenija ponovila svoje argumente, ki naj bi govorili v
prid neuporabe Prve in Tretje direktive o neživljenjskem
zavarovanju. Hkrati je izrecno izrazila namero, da bo s spremembo
ZZVZZ odpravila sporne določbe o obveznosti predhodne aktuarjeve
pisne potrditve povišanja premij, o obveznosti imenovanja
pooblaščenca za vročanje in o obveznosti uporabe polovice dobička
iz poslovanja dopolnilnega zavarovanja za izvajanje tega
zavarovanja.
14 Komisija
je nato Republiko Slovenijo v drugem dodatnem opominu z dne
22. marca 2010 opozorila, da ji glede sprememb ZZVZZ ni
predložila niti predloga zakona niti časovnega načrta zakonodajnega
postopka in da v teh okoliščinah Komisija vztraja pri že navedenih
očitkih.
15 Ker
odgovor Republike Slovenije na drugi dodatni opomin, poslan 21.
maja 2010, ni vseboval ničesar novega, je Komisija 1. oktobra 2010
tej državi članici poslala obrazloženo mnenje, v katerem je
ponovila vse svoje očitke in jo pozvala, naj v dveh mesecih od
prejetja tega obrazloženega mnenja sprejme ukrepe, potrebne za
njegovo upoštevanje.
16 Republika
Slovenija je v odgovoru z dne 25. novembra 2010 na navedeno
obrazloženo mnenje Komisijo obvestila, da ne nasprotuje njenim
argumentom, in vnovič obljubila, da bo ZZVZZ spremenila tako, da bo
skladen z zahtevami ureditve Unije na področju neživljenjskega
zavarovanja.
17 Vendar
pa Komisija glede na to, da so med prvim uradnim opominom in dnevom
vložitve predmetne tožbe pretekla štiri leta, dvomi o uresničitvi
te spremembe slovenske zakonodaje. Poleg tega opozarja, da je
potekel dvomesečni rok, ki je bil v obrazloženem mnenju določen
Republiki Sloveniji za sprejetje ustreznih ukrepov za zagotovitev
skladnosti njene zakonodaje.
18 V
teh okoliščinah se je Komisija odločila, da vloži to
tožbo.
Tožba
19 Komisija
s tožbo Republiki Sloveniji očita, da zaradi nepravilnega in
nepopolnega prenosa Prve in Tretje direktive o neživljenjskem
zavarovanju v notranji pravni red ni izpolnila obveznosti iz člena
8(3) Prve direktive o neživljenjskem zavarovanju ter iz členov 29
in 39 Tretje direktive o neživljenjskem zavarovanju niti obveznosti
iz členov 56 PDEU in 63 PDEU.
20 Republika
Slovenija ne izpodbija očitane neizpolnitve obveznosti. Vendar
trdi, da je začela zakonodajno reformo, s katero bodo sporne
določbe odpravljene. Zatrjuje, da je zato, da bi pridobila širše
soglasje za spremembo na področju dopolnilnega zdravstvenega
zavarovanja, izvedla posvetovanja z javnostjo, zaradi katerih
spremembe ZZVZZ še niso bile sprejete.
21 V
zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno
prakso obstoj neizpolnitve obveznosti treba presojati glede na
položaj države članice, kot je obstajal ob izteku roka, določenega
v obrazloženem mnenju, in da Sodišče sprememb po izteku tega roka
ne more upoštevati (glej zlasti sodbi z dne 20. novembra 2003
v zadevi Komisija proti Franciji, C‑296/01, Recueil,
str. I‑13909, točka 43, in z dne 4. marca 2010 v zadevi
Komisija proti Italiji, C‑297/08, ZOdl., str. I‑1749, točka
79).
22 V
obravnavani zadevi pa ni sporno, da so sporne določbe ZZVZZ ob
izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, v Republiki
Sloveniji še vedno veljale. Preučiti je torej treba, ali so te, kot
trdi Komisija, v nasprotju z ureditvijo Unije na področju
neživljenjskega zavarovanja.
Očitek v zvezi s kršitvijo člena 8(3) Prve direktive o
neživljenjskem zavarovanju ter členov 29 in 39 Tretje direktive o
neživljenjskem zavarovanju
23 V
zvezi z zatrjevano neizpolnitvijo obveznosti iz člena 8(3) Prve
direktive o neživljenjskem zavarovanju ter iz členov 29 in 39
Tretje direktive o neživljenjskem zavarovanju je treba navesti,
prvič, da člen 62a ZZVZZ za zavarovalnice določa obveznost, da za
opravljanje zavarovalnih poslov dopolnilnega zavarovanja pridobijo
predhodno soglasje ministra, pristojnega za zdravje, in obveznost,
da za pridobitev takega soglasja vložijo vlogo, ki mora med drugim
vsebovati splošne in posebne pogoje za dopolnilna zdravstvena
zavarovanja, obrazce in tiskovine, ki jih bo zavarovalnica
uporabljala v poslovanju z zavarovanci, obrazce izračuna premij in
drugo dokumentacijo glede višine premij. Poleg tega člen 62i tega
zakona za zavarovalnice, ki ponujajo dopolnilno zavarovanje, določa
obveznost, da Agencijo za zavarovalni nadzor seznanijo z novimi ali
spremenjenimi zavarovalnimi pogoji dopolnilnega zavarovanja, in
sicer najmanj dva meseca prej, preden jih začnejo
uporabljati.
24 Ugotoviti
pa je treba, da člen 8(3), drugi pododstavek, Prve direktive o
neživljenjskem zavarovanju ter člena 29, prvi odstavek, in 39(2)
Tretje direktive o neživljenjskem zavarovanju prepovedujejo
zahtevanje predhodnega dovoljenja ali sistematičnega obveščanja o
splošnih in posebnih zavarovalnih pogojih, o premijskih cenikih in
obrazcih ter drugih tiskanih listinah, ki jih namerava
zavarovalnica uporabiti pri poslovanju z zavarovanci.
25 Drugič,
člen 62(2), točka 6, ZZVZZ določa obveznost za imenovanega
pooblaščenega aktuarja zavarovalnice, da predhodno pisno potrdi
povišanje premije dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj v času
trajanja zavarovanja.
26 Toda
treba je ugotoviti, da člen 8(3), tretji pododstavek, Prve
direktive o neživljenjskem zavarovanju ter člena 29, drugi
odstavek, in 39(3) Tretje direktive o neživljenjskem zavarovanju
prepovedujejo ohranitev ali uvedbo predhodnega obveščanja ali
odobritve predlaganih povečanj premijskih stopenj, razen v sklopu
splošnega sistema nadzora cen. Vendar pa v obravnavani zadevi
Republika Slovenija ni navedla elementov, iz katerih bi lahko
izhajalo, da navedena nacionalna določba spada v okvir takega
sistema.
27 V
teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Republika Slovenija s tem,
da je v nacionalni pravni red nepravilno in nepopolno prenesla Prvo
in Tretjo direktivo o neživljenjskem zavarovanju, ni izpolnila
obveznosti iz člena 8(3) Prve direktive o neživljenjskem
zavarovanju ter iz členov 29 in 39 Tretje direktive o
neživljenjskem zavarovanju.
Očitek v zvezi s kršitvijo členov 56 PDEU in 63
PDEU
28 V
zvezi z zatrjevano neizpolnitvijo obveznosti iz členov 56 PDEU in
63 PDEU je treba spomniti, da lahko Sodišče po uradni dolžnosti
preveri, ali so izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi
neizpolnitve obveznosti, določeni v členu 258 PDEU (glej sodbo
z dne 3. junija 2010 v zadevi Komisija proti Španiji, C‑487/08,
ZOdl., str. I-4843, točka 70 in navedena sodna
praksa).
29 Opozoriti
je treba tudi, da je iz člena 38(1)(c) Poslovnika Sodišča in
iz sodne prakse v zvezi s to določbo razvidno, da je treba v vsaki
tožbi navesti predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov
ter da morajo biti te navedbe dovolj jasne in natančne, da toženi
stranki omogočijo pripravo obrambe in Sodišču nadzor. Iz tega
izhaja, da morajo temeljni dejanski in pravni elementi, na katerih
tožba temelji, koherentno in razumljivo izhajati iz besedila same
tožbe in da morajo biti tožbeni predlogi izraženi nedvoumno, da se
prepreči, da bi Sodišče odločilo ultra petita ali da o nekem
očitku ne bi odločilo (glej sodbo z dne 15. junija 2010 v
zadevi Komisija proti Španiji, C‑211/08, ZOdl., str. I-5267,
točka 32 in navedena sodna praksa).
30 Ugotoviti
je treba, da v obravnavani zadevi ni koherentnosti med povzetkom
drugega očitka Komisije, in sicer, da Republika Slovenija krši
člena 56 PDEU in 63 PDEU, in tožbenim predlogom, v okviru katerega
Komisija tej državi članici očita nepravilen in nepopoln prenos
Prve in Tretje direktive o neživljenjskem zavarovanju.
31 Komisija
namreč v tožbi Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika
Slovenija s tem, da je v notranji pravni red nepravilno in
nepopolno prenesla Prvo in Tretjo direktivo o neživljenjskem
zavarovanju, ni izpolnila obveznosti iz členov 56 PDEU in 63
PDEU.
32 Vendar
pa Komisija v povzetku svojega drugega očitka navaja, da Republika
Slovenija s sprejetjem in ohranjanjem v veljavi, prvič, obveznosti
iz člena 62(2), točka 4, ZZVZZ, v skladu s katero morajo
zavarovalnice polovico morebitnega dobička iz dopolnilnega
zavarovanja nameniti za izvajanje dopolnilnega zavarovanja, in
drugič, obveznosti iz člena 62f(9) tega zakona, v skladu s katero
mora zavarovalnica države članice, ki deluje na območju Republike
Slovenije, imenovati pooblaščenca za vročitve odločb ministrstva,
pristojnega za zdravje, ni izpolnila obveznosti iz člena 63 PDEU in
56 PDEU. Pri tem Komisija ne navaja nobenega elementa, iz katerega
bi bilo razvidno, zakaj naj bi do zatrjevane neizpolnitve
obveznosti iz navedenih členov Pogodbe DEU prišlo zaradi
nepravilnega in nepopolnega prenosa Prve in Tretje direktive o
neživljenjskem zavarovanju.
33 Iz
tega izhaja, da Komisija v obravnavi zadevi Sodišču ni omogočila,
da učinkovito odloči o drugem očitku iz tožbe. Ta očitek je zato
treba zavreči kot nedopusten.
Stroški
34 V
skladu z odstavkom 2 člena 69 Poslovnika se neuspeli stranki
naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče pa lahko
v skladu z odstavkom 3, prvi pododstavek, tega člena odloči, da
vsaka stranka nosi svoje stroške, če stranke ne uspejo z enim ali
več predlogi. Ker sta Komisija in Republika Slovenija s svojimi
predlogi uspeli le delno, vsaka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
1. Republika Slovenija s tem,
da je v nacionalni pravni red nepravilno in nepopolno prenesla Prvo
direktivo Sveta z dne 24. junija 1973 o usklajevanju zakonov in
drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti
neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja
(73/239/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega
parlamenta in Sveta 2005/68/ES z dne 16. novembra 2005, in
Direktivo Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o spremembah
direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih
predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja
(tretja direktiva o neživljenjskem zavarovanju), kakor je bila
spremenjena z Direktivo 2005/68, ni izpolnila obveznosti iz člena
8(3) Direktive 73/239 ter iz členov 29 in 39 Direktive
92/49.
2. V preostalem se tožba
zavrne.
3. Evropska komisija in
Republika Slovenija nosita vsaka svoje stroške.
Področje:
Ostalo