REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 2439/2018-12
Datum:
23.10.2019
JEDRO:
Ob uporabi vseh metod razlage
pravne norme tako jezikovne, zgodovinske, sistemske in namenske
razlage drugega odstavka 65. člena ZDDV-1 izhaja, da je za izračun
odbitnega deleža relevanten „znesek letnega prometa“ davčnega
zavezanca. Po mnenju sodišča je davčni organ citirano pravno normo
pravilno razlagal in je tako neutemeljen tožnikov ugovor napačne
uporabe materialnega prava.
IZREK:
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje
stroške postopka.
Predmet spora:
1. Z izpodbijano odločbo je
Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni,
davčni tudi prvostopenjski organ) tožniku za obdobje od 1. 1. 2015
do 31. 12. 2015 dodatno odmerila 8.411,55 EUR davka na dodano
vrednost (v nadaljevanju DDV) in pripadajoče obresti v znesku
1.572,69 EUR (točka I izreka). Tožnik je dolžan plačati obveznosti
v skupnem znesku 9.984,24 EUR v roku 30 dni od vročitve te odločbe.
Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in pričet
postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval
povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu
organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožbe ne
zadrži izvršitve te odločbe (točka IV izreka).
2. Davčni organ je pri tožniku
opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN)
obračunavanja DDV za leto 2015 in ugotovil, da je tožnik nepravilno
uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi prejetih
računov, navedenih na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane
odločbe. Tožnik opravlja dejavnost iger na srečo, ki je v skladu s
6. točko 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v
nadaljevanju ZDDV-1) plačila DDV oproščena dejavnost in hkrati tudi
gostinsko ter hotelsko dejavnost, ki pa je z DDV obdavčljiva
dejavnost. Tožnik je v postopku navedel, da je odbitek DDV
uveljavljal za obe dejavnosti v skladu z določbo 65. člena ZDDV-1
in 105. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano
vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1) z uporabo metode dejanskih
podatkov glede prejetih računov, ki se nanašajo na skupne stroške
(stroške elektrike, telefonije, komunalnih storitev, tekočega
vzdrževanja, čiščenja itd.), ki jih ni mogoče natančno pripisati
posamezni dejavnosti. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka
vstopnega DDV po kriteriju glede na površino poslovnih prostorov
(„po kvadraturi“), ki je namenjena opravljanju obeh predhodno
navedenih dejavnosti (oproščene plačila DDV in z DDV obdavčene
dejavnosti). Tovrstne skupne stroške je razdelil glede na površino
igralnega salona (26,4%) in površino za opravljanje gostinske ter
hotelske dejavnosti (73,26%). Davčni organ navaja, da se odbitni
delež pravilno določi v skladu drugim odstavkom 65. člena ZDDV-1 in
105. člena PZDDV-1 ob upoštevanju letnega prometa davčnega
zavezanca, ne pa deleža , na katerem se določena dejavnost
opravlja. Citirani določbi ne predvidevata alternativne metode, to
je uporabe površine poslovnih prostorov („po kvadraturi“), ki je
namenjena opravljanju dejavnosti oproščene plačila DDV in z DDV
obdavčene dejavnosti kot merila, na podlagi katerega se določi
pravica do odbitka vstopnega DDV. V skladu z drugim odstavkom 65.
člena ZDDV-1 se razmerje med deležema ugotovi na podlagi
opravljenega prometa davčnega zavezanca. V predmetni zadevi je
davčni organ delež za leto 2015 izračunal na podlagi dejanskih
podatkov tožnika v skladu z 2 alinejo prvega odstavka 105. člena
PZDDV-1 glede na letno dobavo blaga in storitev, obdavčljivo z DDV
(1.534.113,00 EUR) in letno dobavo, oproščeno plačila DDV
(3.722.749,00 EUR). Tako znaša delež dobav blaga in storitev, od
katerih je obračunan DDV glede na vse transakcije (obdavčljive z
DDV in plačila DDV oproščene) v predmetni zadevi 29,18%, oziroma v
skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZDDV-1 znaša delež 30%
(izračun je razviden na strani 5 obrazložitve izpodbijane
odločbe).
3. Glede na predhodno navedeno
bi moral tožnik za razdelitev skupnih stroškov na dejavnost,
oproščeno plačila DDV in dejavnost, obdavčeno z DDV, uporabiti
kriterij svojega prometa v letu 2015. Prvostopenjski organ je
odbitek vstopnega DDV izračunal in odmeril z uporabo metode po
opravljenem prometu tožnika, s katero se tudi zagotavlja davčna
nevtralnost in sorazmernost, ki pa se ju z uporabo metode
ugotavljanja deleža odbitka vstopnega DDV glede na površino
poslovnih prostorov, ki je namenjena obdavčeni dejavnosti z DDV
oziroma plačila DDV oproščeni dejavnosti, ne dosega. Posledično je
davčni organ zneske odbitnega vstopnega DDV, ki ga je tožnik
ugotovil na podlagi razmerja med površino poslovnih prostorov, na
katerih se opravlja z DDV obdavčena oziroma oproščena dejavnost,
zmanjšal na obseg oziroma razmerje, ugotovljeno na podlagi
tožnikovega letnega prometa ene in druge dejavnosti, kar je
razvidno na straneh 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na
podlagi izračunov zmanjšanja odbitkov vstopnega DDV je davčni organ
ugotovil, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV
za leto 2015 v previsokem znesku (za 8.411,55 EUR). Pripombe
tožnika na zapisnik DIN in odgovori davčnega organa nanje so
razvidni na straneh 12 do 20 obrazložitve izpodbijane
odločbe.
4. Pritožbeni organ se z
odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in tožnikove pritožbene
ugovore zavrača.
5. Tožnik se z izpodbijano
odločitvijo ne strinja in jo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne
ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava
ter kršitev pravil postopka. Prvenstveno tožnik ugovarja, da je
davčni organ napačno razlagal materialni predpis in sicer določbe
63. člena in 65. člena ZDDDV-1 ter 105. člena PZDDV-1. Sporno je
ali lahko davčni zavezanec v okviru metode dejanskih podatkov
vstopni DDV deli „po ključu, ki ga sam določi“, ali pa je edini
možni način izračuna odbitnega deleža, kot ga določa 65. člen
ZDDV-1, ki temelji na prometu in ki ga zagovarja davčni organ.
Jasna in nedvoumna razlaga citiranih zakonskih določb pa iz
obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa ne
izhaja. Argumenti davčnih organov so nekonsistentni in si
nasprotujejo, izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti.
Davčni organ kot podlago za odločitev navaja 63. člen in 65. člen
ZDDV-1 ter 105. člen PZDDV-1, kar pa se ne sklada z navedbami v
obrazložitvi izpodbijane odločbe, kar tožnik pojasni na straneh 3
in 4 tožbe. Tožnik meni, da se lahko uporabi tudi druga metoda
razdelitve in ne le metoda prometa pod pogojem, da ta metoda
zagotavlja natančnejši rezultat, za kar navaja sodbe SEU v zadevah
C-511/10, C-183/13 in C-322/14. Davčni organ po eni strani navaja,
da je potrebno kot metodo uporabiti izključno metodo prometa
davčnega zavezanca, hkrati pa dopušča tudi uporabo druge metode
(stran 5 tožbe). Iz prvega, drugega in sedmega odstavka 65. člena
ZDDV-1 jasno izhaja, da se način izračunavanja odbitnega deleža od
nabav, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZDDV-1, na
podlagi letnega prometa uporablja le v primeru, kadar se izračunava
en odbitni delež za vse transakcije za celotno dejavnost (s pravico
do odbitka DDV in brez pravice do odbitka DDV), ki jo opravlja
zavezanec za davek. Navedena metoda se tako razlikuje od metode
dejanskih podatkov. Zakonodajalec je omogočil izjemo glede na
vsebino zapisa v predhodni alineji, da se način izračunavanja
odbitnega deleža, skladno z drugim odstavkom navedenega člena
ZDDV-1, na podlagi prometa lahko uporablja tudi v primeru, kadar
izračunavamo dva ali več odbitnih deležev za vsako izmed dejavnosti
posebej (področje dejavnosti lahko predstavlja dejavnost, skladno z
določili SKD, po obratih itd. - tretja alineja prvega odstavka 105.
člena PZDDV-1). Tako sam davčni organ na več mestih ugotavlja, da
se določa odbitek DDV na podlagi dejanskih podatkov, kar je skladno
z vsebino prvega stavka prvega odstavka 65. člena ZDDV-1 in prve
alineje prvega odstavka 105. člena PZDDV-1.
6. Tožnik navaja vsebino sodb
SEU v zadevah C-511/10, C-183/3 ter B-332/14, ki jih pojasnjuje na
straneh 6 do 8 tožbe. Sklicuje se na Pojasnilo Finančne Uprave
Republike Slovenije 4230-376/2006 01032-05 z dne 25. 1. 2007,
katerega vsebino navaja. V zvezi s citiranimi sodbami SEU se
sklicuje na načelo varstva legitimnih pričakovanj in navaja sodbo
SEU v zadevah C-181/04 do C-183/4 z dne 14. 9. 2006, kar pojasni.
Tako prvostopenjski, kot tudi pritožbeni organ nista pojasnila
razlogov, zaradi katerih naj bi se z uporabo metode prometa
davčnega zavezanca dosegel natančnejši izračun odbitnega deleža.
Pri določanju odbitnega deleža se skuša doseči čimbolj natančen
rezultat. Višina odbitka pa mora odražati tudi v kakšni meri se za
določeno dejavnost ali transakcije uporabljajo vhodni podatki.
Razmerje prometa posamezne dejavnosti pa ne daje vedno
najustreznejših rezultatov, kar tožnik pojasni.
7. Razlaga metode dejanskih
stroškov po navedenem ni enotna. Tudi ni enotno stališče, da je
metoda prometa davčnega zavezanca edini možni kriterij in da na
podlagi prometa davčnega zavezanca dobljeni rezultat ni sam po sebi
vedno najbolj natančen, česar pa davčni organ v obrazložitvi ne
pojasni. Tožnik se sklicuje tudi na načelo nevtralnosti DDV. Ker je
davčni organ napačno uporabil materialno pravo, je tudi zmotno in
nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožnik sodišču prvenstveno
predlaga, da naj v zadevi meritorno odloči in tožbi ugodi ter
izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi. Podrejeno pa sodišču
predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi
(pravilno odpravi, opomba sodišča) ter zadevo vrne toženi stranki v
ponoven postopek. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da
je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v
primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po
preteku paricijskega roka dalje do plačila.
8. Tožena stranka v odgovoru na
tožbo navaja, da so v tožbi zgolj obširneje obrazložene navedbe
tožnika, ki so enake pritožbenim ter jih prereka in vztraja pri
obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da naj tožbo
kot neutemeljeno zavrne.
9. Tožnik v pripravljalni vlogi
vztraja pri svojih navedbah in se ponovno sklicuje na načelo
nevtralnosti DDV tudi pri delnem odbitku vstopnega DDV. Primarno je
po mnenju tožnika potrebno zasledovati cilj, da izračun odbitnega
DDV zagotavlja čim bolj natančen rezultat.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
10. Tožba ni
utemeljena.
11. Po presoji sodišča je
izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z
razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločitve (tako
odločbe prvostopenjskega, kot tudi odločbe drugostopenjskega
organa) in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi
odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1),
glede tožbenih ugovorov pa dodaja:
12. V predmetni zadevi dejansko
stanje med strankama ni sporno, sporna je razlaga materialnega
prava. Med strankama tako ni sporno, da tožnik opravlja dejavnost
iger na srečo, ki je v skladu s 6. točko 44. člena ZDDV-1 plačila
DDV oproščena dejavnost in hkrati tudi gostinsko ter hotelsko
dejavnost, ki pa je z DDV obdavčljiva dejavnost. Med strankama tudi
ni sporno, da pravno podlago za izpodbijano odločitev predstavlja
določba 65. člena ZDDV-1. Med strankama pa je sporna razlaga
relevantnih določb 65. člena ZDDV-1 z naslovom „(odbitni delež)“,
veljavnega v obravnavanem obdobju. Prvi odstavek se glasi: “Za
blago in storitve, ki jih davčni zavezanec potrebuje tako za
transakcije, pri katerih DDV lahko odbije v skladu s 63. členom
tega zakona, kot za transakcije, pri katerih DDV ne sme odbiti, se
lahko odbije samo tak delež, ki se pripiše prvim transakcijam. Ta
delež se določi v skladu s tem členom za vse transakcije, ki jih
opravi davčni zavezanec.“ Drugi odstavek se glasi: „Odbitni delež
se določi tako, da se navede: a. v števcu: skupni znesek letnega
prometa, brez DDV, ki se nanaša na transakcije, pri katerih je DDV
odbiten po 63. členu tega zakona; b. v imenovalcu: skupni znesek
letnega prometa, brez DDV, ki se nanaša na transakcije, vključene v
števcu, in na transakcije, pri katerih DDV ni odbiten, vključno s
subvencijami, razen tistih, ki so neposredno povezane s ceno blaga
ali storitev iz prvega odstavka 36. člena tega zakona.“ Četrti
odstavek se glasi: „Odbitni delež se določi na letni podlagi kot
odstotek in se zaokroži navzgor na celo število.“ Peti odstavek se
glasi: „Odbitni delež za tekoče leto določi davčni zavezanec sam na
podlagi podatkov o transakcijah v preteklem letu. Če v preteklem
letu ni bilo transakcij ali če so te transakcije v znesku neznatne,
se odbitni delež začasno določi na podlagi podatkov o predvidenih
transakcijah.“ Sedmi odstavek se glasi: „Ne glede na prvi odstavek
tega člena lahko davčni zavezanec določi odbitni delež ločeno za
vsako področje svoje dejavnosti, če vodi ločeno knjigovodstvo za
vsako področje svoje dejavnosti. Davčni zavezanec mora izračunavati
odbitni delež v skladu z načinom, ki ga je izbral v skladu s tem
odstavkom, najmanj 12 mesecev.“ Po presoji sodišča so relevantne
določbe 65. člena ZDDV-1 jasne. Jasen je način oziroma metoda
izračuna odbitnega deleža in sicer iz drugega odstavka 65. člena
jasno izhaja, da se odbitni delež določi tako, da se navede: a. v
števcu: skupni znesek letnega prometa, brez DDV, ki se nanaša na
transakcije, pri katerih je DDV odbiten po 63. členu tega zakona;
b. v imenovalcu: skupni znesek letnega prometa, brez DDV, ki se
nanaša na transakcije, vključene v števcu, in na transakcije, pri
katerih DDV ni odbiten, vključno s subvencijami, razen tistih, ki
so neposredno povezane s ceno blaga ali storitev iz prvega odstavka
36. člena tega zakona.
13. Po presoji sodišča ob
uporabi vseh metod razlage pravne norme tako jezikovne,
zgodovinske, sistemske in namenske razlage drugega odstavka 65.
člena ZDDV-1 izhaja, da je za izračun odbitnega deleža relevanten
„znesek letnega prometa“ davčnega zavezanca. Po mnenju sodišča je
davčni organ citirano pravno normo pravilno razlagal in je tako
neutemeljen tožnikov ugovor napačne uporabe materialnega prava.
Tudi po presoji sodišča 65. člen ZDDV-1 ne daje davčnemu zavezancu
možnosti, da bi odbitni delež DDV izračunal drugače, kot to določa
drugi odstavek 65. člena ZDDV-1, kot je to storil tožnik v
predmetni zadevi, z uporabo drugega merila in sicer glede na
površino poslovnih prostorov („po kvadraturi“), ki je namenjena
opravljanju dejavnosti oproščene plačila DDV in površini poslovnih
prostorov, ki je namenjena opravljanju z DDV obdavčene dejavnosti.
Enako velja tudi v primeru iz sedmega odstavka 65. člena ZDDV-1, če
davčni zavezanec določi odbitni delež ločeno za vsako področje
svoje dejavnosti ob pogoju, da vodi ločeno knjigovodstvo za vsako
področje svoje dejavnosti. Pri izračunu se uporabijo dejanski
podatki davčnega zavezanca. S citirano določbo ZDDV-1 je bil v
slovenski pravni red prenesen 173. člen Direktive sveta 2006/112/ES
o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki navaja možne ukrepe,
ki jih lahko sprejmejo države članice za dosego cilja, da se lahko
odbije zgolj takšen delež DDV, ki se pripiše transakcijam, pri
katerih ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV.
14. Glede tožbenih ugovorov v
zvezi z razlago določb 105. člena PZDDV-1 pa sodišče pripominja, da
Pravilnik, kot podzakonski akt način izračuna odbitnega deleža
zgolj podrobneje pojasnjuje (105. člen PZDDV-1), ne more pa ga
urediti drugače, kot je v zakonu. Po mnenju sodišča je način
določitve odbitnega deleža DDV v 105. členu PZDDV-1 v skladu z
načinom določitve odbitnega deleža, kot ga določa drugi odstavek
65. člena ZDDV-1. Metoda določitve odbitnega deleža DDV je po
povedanem letni promet davčnega zavezanca.
15. Sodišče se strinja z
zaključkom obeh davčnih organov, da je tožnik imel pravico odbijati
vstopni DDV po odbitnem deležu, določenem po 65. členu ZDDV-1, le v
tistem delu, ki je bil namenjen obdavčljivim transakcijam. Delež pa
se v skladu z drugim odstavkom 65. člena ZDDV-1 ugotavlja glede na
letni promet davčnega zavezanca z dejavnostjo oproščeno plačila DDV
v primerjavi z dejavnostjo, obdavčeno z DDV (odbitni delež).
Transakcije, ki so izven sistema DDV, pa ne omogočajo odbitka
vstopnega DDV.
16. Tudi po presoji sodišča je
bilo z uporabljeno metodo v konkretni zadevi spoštovano načelo
nevtralnosti DDV. Sodišče ne sledi tožnikovemu ugovoru, da je bilo
kršeno načelo davčne nevtralnosti. Po presoji sodišča sta
izpodbijana odločba in tudi odločba pritožbenega organa ustrezno
obrazloženi in omogočata preizkus ter vsebujeta vse zakonsko
predpisane elemente iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem
postopku. Obrazložitev izpodbijane odločbe po mnenju sodišča
vsebuje jasno in nedvoumno razlago 65. člena ZDDV-1, argumenti
davčnega organa so konsistentni in izčrpno ter logično
navedeni.
17. Na drugačno odločitev v
navedeni zadevi po presoji sodišča tudi ne more vplivati tožnikovo
sklicevanje na sodno prakso SEU. Združena zadeva C-181/04 do
C-183/04, na katero se izrecno sklicuje tožnik, ni primerljiva s
predmetno zadevo. V omenjeni združeni zadevi je namreč šlo za
situacijo, ko je družba A. davčni organ zaprosila za stališče glede
vprašanja ali je konkretna transakcija oproščena plačila DDV. Po
pridobitvi negativnega odgovora, pa je davčni organ za predmetno
transakcijo naložil plačilo DDV, kljub predhodno danemu drugačnemu
stališču. V konkretni zadevi pa so po presoji sodišča določbe
ZDDV-1, ki se nanašajo na obravnavani primer, jasne. Tožnik se
sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi C-332/14, pri kateri pa gre za
drugačno dejansko stanje, kot je v obravnavani zadevi.
18. Iz predhodno navedenih
razlogov sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da je bilo z
izpodbijano odločbo nedopustno poseženo v tožnikovo legitimno
pričakovanje. Po presoji sodišča je namreč treba upoštevati, da so
relevantne določbe ZDDV-1 do te mere jasne in razumljive, da si
gospodarski subjekt, sploh, če je njegovo poslovanje povezano z
uveljavljanjem odbitka DDV, legitimnega pričakovanja v nasprotju s
temi določbami, ne bi smel ustvariti.
19. Glede na povedano sodišče
ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu
utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je
dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega
odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
20. Sodišče je v zadevi odločilo
na nejavni seji, ker so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in
pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe,
dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je razlaga prava in
sicer določbe 65. člena ZDDV-1 (prvi odstavek 59. člena
ZUS-1).
21. Izrek o stroških temelji na
četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo
zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške
postopka.