www.davkoplacevalci.com

Bilans.siB DoberRacunovodja.siDR DDVpoznavalec.siDDV Superdavki.comSD

krpan in druščina

postani član

OKOLIŠČINE, KI KAŽEJO NA TO, DA JE DAVČNI ZAVEZANEC VEDEL OZ. BI MORAL VEDETI ZA GOLJUFIJO IZDAJATELJA RAČUNOV – ZMOTNA UPORABA MATERIALNEGA PRAVA (17.09.2014)

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
    "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 11 (filtered)" />
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
</head>
<body lang="SL" xml:lang="SL">
<div class="Section1">
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial;color:black'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial;color:black'>REPUBLIKA
SLOVENIJA</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial;color:black'>VRHOVNO
SODIŠČE</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial;color:black'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial;color:black'>Sodba VS, številka: X
Ips 211/2013</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial;color:black'>Datum:
10.04.2014</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:Arial'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:Arial'>JEDRO:</span></b></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>Okoliščine, na katere je
prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, ne zadostujejo za
zaključek, da je revidentka vedela ali bi morala vedeti za
goljufijo izdajatelja spornih računov v zvezi z DDV. Védenja
oziroma dolžnosti védenja o goljufiji v zvezi z DDV ni mogoče
utemeljiti s kakršno koli neskrbnostjo prejemnika računa, temveč z
njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani
izdajatelja računa.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>Védenje oziroma dolžnost vedeti o
goljufiji izdajatelja računa v zvezi z DDV logično predpostavlja,
da je do goljufije v zvezi z DDV sploh prišlo. Šele od tedaj, ko
izdajatelj računa deluje kot neplačujoči gospodarski subjekt, torej
od takrat, ko izhodnega DDV, ki ga je zaračunal prejemniku računa,
ne plača v proračun z goljufivim namenom, je upravičeno ugotavljati
soodgovornost prejemnika računa preko zavrnitve odbitka vstopnega
DDV. V obravnavani zadevi ta ključna okoliščina ni bila
ugotovljena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:Arial'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:Arial'>IZREK:</span></b></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>I. Reviziji se ugodi, sodba
Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1776/2012-44 z dne 27. 3.
2013 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>II. Odločitev o stroških postopka
se pridrži za končno odločbo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:Arial'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:Arial'>Predmet spora:</span></b></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>1. Z izpodbijano sodbo je
prvostopenjsko sodišče v novem sojenju, opravljenem na podlagi
sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 452/2011 z dne 8. 11. 2012, na
podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v
nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju
revidentka) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za
finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada
Ljubljana, št. DT 0610-1226/2009-15-0803-68-(0303-09) z dne 30. 4.
2010. S to je prvostopenjski davčni organ po opravljenem davčnem
inšpekcijskem nadzoru pravilnosti obračunavanja davka na dodano
vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 2. 2006 do 31. 12.
2008 revidentki naložil v plačilo DDV v skupnem znesku 117.027,58
EUR ter pripadajoče obresti v znesku 13.845,47 EUR. Tožena stranka
je revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot
neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-16-177/2010-5 z dne 24. 1.
2011.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe
je prvostopenjsko sodišče navedlo, da ni sporno, da so bile
storitve, ki jih je družba A., d. o. o., zaračunala revidentki,
dejansko opravljene, vendar se glede na v postopku ugotovljene
okoliščine revidentki lahko očita, da je vedela oziroma bi morala
vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri
utemeljitvi pravice do odbitka vstopnega DDV, povezane z goljufijo
izdajatelja računov, družbe A., zaradi česar je odločitev davčnega
organa o naložitvi dodatnega DDV pravilna in zakonita. Odločitev je
sprejelo na seji na podlagi prvega odstavka 59. člena
ZUS-1.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>3. Zoper sodbo prvostopenjskega
sodišča je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost
utemeljuje z vrednostnim razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83.
člena ZUS-1, zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem
sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da prvostopenjsko
sodišče ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips
453/2011, in sicer, da mora presoditi vsebino zapisnika z dne 30.
4. 2010 o davčnem inšpekcijskem nadzoru zakonitosti in pravilnosti
obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 10. 2006 do 31. 1.
2008 pri B., s. p., (v nadaljevanju podjetnik B.), ki je poslovno
sodeloval tako z revidentko kot z družbo A. Iz tega zapisnika je
razvidno, da podjetnik B. ni vedel ali mogel vedeti, da s tem, ko
posluje z družbo A., sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV.
Prav nasprotno je davčni organ ugotovil za revidentko, kar
predstavlja neenako obravnavanje davčnih zavezancev. Prvostopenjsko
sodišče tudi ni sledilo napotku Vrhovnega sodišča, da se mora
opredeli do tožbenega ugovora, da davčni organ v postopku davčnega
inšpekcijskega nadzora pri družbi A., katerega predmet je bil DDV
za davčna obdobja od 1. 9. 2006 do 31. 12. 2006, ni ugotovil
nepravilnosti, zaradi česar je postopek ustavil s sklepom z dne 29.
12. 2007. Ta sklep dokazuje, da družba A. do dne izdaje tega sklepa
ni bila tako imenovani neplačujoči gospodarski subjekt oziroma
„missing trader“<a href="#_edn1" name="_ednref1" title=
""><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:Arial'>[1]</span></span></span></a>
in da je DDV, ki ga je obračunala na svojih računih, tudi nakazala
v proračun. Z izpodbijano odločbo pa je bil revidentki naložen v
plačilo DDV iz računov, ki v večini izhajajo iz obdobja pred
omenjenim datumom. Tudi za obdobje po tem datumu v prvostopenjski
sodbi, kot tudi sicer, ni navedeno, kdaj naj bi družba A. postala
neplačujoči gospodarski subjekt. Davčni organ je šele v letu 2009,
torej po obdobju, ki je bil predmet nadzora pri revidentki, in po
tem, ko je revidentka že nehala poslovati z družbo A., ugotovil
nepravilnosti pri družbi A., in sicer v zapisniku z dne 29. 6. 2009
o drugem davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A., katerega
predmet je bil DDV v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 10. 2008.
Protispisna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz zapisnika
o davčnem pregledu pri podjetniku B. izhaja, da je vse storitve, ki
jih je družba A. zaračunala revidentki, opravil podjetnik B.,
družba A. pa naj bi jih le prefakturirala revidentki. Takšen
zaključek je tudi v nasprotju drugimi navedbami v obrazložitvi
izpodbijane sodbe. S takšnim zaključkom pa je prvostopenjsko
sodišče hkrati ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo
ugotovljeno v upravnem postopku. Tožena stranka ni zatrjevala, da
je vsa dela, ki jih je družba A. zaračunala revidetnki, dejansko
izvedel podjetnik B. Prvostopenjskemu sodišču slednjič očita, da je
bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo
glavne obravnave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo
spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu predlogu. Priglaša
stroške postopka.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>4. V odgovoru na revizijo tožene
stranka predlaga zavrnitev revizije iz razlogov, navedenih v
obrazložitvi njene odločbe in izpodbijane sodbe. Navaja, da je na
podlagi vseh dejstev in okoliščin primera mogoče utemeljeno
sklepati, da je šlo “s strani družbe A. za navidezne posle“ in da
so pri revidentki „obstajali indici, ki opravičujejo sum goljufije
na strani družbe A.“, na podlagi katerih bi revidentka lahko
vedela, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je pridobitev
davčne ugodnosti. Meni, da revidentka ni ravnala s skrbnostjo
dobrega gospodarstvenika.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p class="MsoNormal" align="center" style=
'text-align:center;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:Arial'>IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV</span></b></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>5. Revizija je
utemeljena.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>6. Revizija je dovoljena na podlagi
1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj višina glavnice DDV
znaša preko 117.00,00 EUR in tako presega znesek 20.000,00, ki je v
navedeni zakonski določbi postavljen kot spodnja meja za
dovoljenost revizije.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>7. Revidentka je zoper
prvostopenjsko sodbo v isti vlogi vložila pritožbo in revizijo,
vendar je Vrhovno sodišče vlogo obravnavalo samo kot revizijo, ker
za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo niso izpolnjenji
zakonski pogoji. V (rednem) upravnem sporu o zakonitosti upravnega
akta, kakršen je obravnavni upravni spor, je pritožba zoper
prvostopenjsko sodbo glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1
dovoljena, če sta kumulativno izpolnjena pogoja, in sicer, da je
prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot
ga je ugotovila tožena stranka, ter da je na tej podlagi spremenilo
izpodbijani upravni akt. Za takšen položaj v obravnavanem primeru
ne gre. Prav tako v obravnavanem primeru ne gre za položaj, ko bi
prvostopenjsko sodišče odločilo po 66. členu ZUS-1, ki določa možne
odločitve upravnega sodišča, ko gre za (subsidiarni) upravni spor
iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 o zakonitosti posamičnih aktov in
dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne
svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V
obravnavnem primeru ne gre za upravni spor iz 4. člena ZUS-1, ker
je zoper izpodbijani akt dopusten redni upravni spor, to je ta, ki
ga na podlagi revizije sodišče tudi vodi. Ker torej pritožba zoper
izpodbijano sodbo ni dopustna, je ta postala pravnomočna,
pravnomočno sodbo pa je mogoče izpodbijati samo z revizijo (prvi
odstavek 83. člena ZUS-1).</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>8. Revizija je izredno pravno
sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen
ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb
postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena
ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne
uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena
ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko
prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost
presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti
zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi
odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo
preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in
v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni
dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen
ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti
revizije v obravnavani zadevi.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>9. V zadevi ostaja sporna dodatna
odmera DDV, ki je posledica ocene tožene stranke, da revidentka ni
imela pravice odbijati vstopnega DDV na podlagi računov, ki ji jih
je izdala družba A.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>10. Iz dejanskih ugotovitev zadeve,
kot izhajajo iz obrazložitev upravnih odločb in prvostopenjske
sodbe in na katere je revizijsko sodišče vezano, je razvidno, da je
revidentka uveljavljala odbitek vstopnega DDV na podlagi računov,
ki jih je v letih 2006 do 2008 prejela od družbe A. Iz opisov
računov izhaja, da je družba A. revidentki zaračunala različne
storitve v zvezi z izgradnjo baznih postaj, kot so: pomoč pri
montaži, montaža anten ter antenskih konstrukcij, polaganje kablov,
izdelava idejnih projektov, projektov zasnove izvedbenih del in
projektov izvedbenih del za določene lokacije anten. Z družbo A. je
revidentka sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 3. 4.
2005, s katero sta se dogovorili, da bo družba A. v imenu
revidentke izvajala „pomoč pri montaži GSM in UMTS anten“. Dela, ki
naj bi jih družba A. opravila, v pogodbi niso bila natančneje
opredeljena. Izvedba konkretnih del je bila vsakokrat ustno
dogovorjena. Veljavnost pogodbe sta stranki z več aneksi podaljšali
do 1. 4. 2009. Zaračunana dela so bila opravljena za tretjo osebo,
končnega kupca, v pretežni meri za družbo S., d. d., Ljubljana (v
nadaljevanju družba S.). S to je revidentka dne 11. 3. 2003
sklenila pogodbo, s katero se je revidentka kot izvajalka del
zavezala, da bo za investitorja, družbo S. v obsegu in okviru
vsakokratnega pisnega naročila opravila ogled lokacij za postavitev
radijskih postaj in izvedbo radijskih povezav ter izdelala
projektno dokumentacijo in izpeljala upravne postopke v zvezi z
radijskimi postajami (gradbeno dovoljenje, uporabno dovoljenje,
odločba o dodelitvi frekvence). S posebni sporazumom z dne 13. 2.
2006 sta se revidentka in družba S. dogovorili še o ukrepih za
zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, v katerem je bilo med
drugim določeno, da mora izvajalec del voditi evidence, iz katerih
je razvidno, kateri njegovi delavci se nahajajo na skupnem
delovišču, da mora izvajalec dela izvajati izključno z delavci,
navedenimi v tej evidenci, ter da mora v primeru, da dela opravlja
s podizvajalci, z njimi skleniti pisne sporazume o zagotavljanju
varnosti. Dela, ki jih je družba A. zaračunala revidentki, so bila
opravljena in družba S. je revidentki opravljena dela plačala.
Zaradi nedostopnosti knjigovodske dokumentacije družbe A. davčni
organ ni mogel preveriti, ali je pravilno in pravočasno
obračunavala in plačevala DDV. Glede na njeno materialno in
kadrovsko zmožnost in usposobljenost v letih 2007 in 2008 ocenjuje,
da storitev, ki jih je zaračunala, ni mogla opraviti, hkrati pa
tudi ni izkazano, da bi najemala podizvajalce. Direktor revidentke
C. C. je izjavil, da je z družbo A. že več let (od 2006 do 2009)
korektno sodeloval. Direktorja in lastnika družbe A. D. D. in
njegove zaposlene pozna osebno. D. D. je konec leta 2008 zapadel v
odvisnost od droge, zaradi česar je revidentka oziroma njen
direktor z njim oziroma z družbo A. prekinil poslovno sodelovanje.
V tistem času so D. D. zažgali avtomobil, v katerem naj bi se
nahajala tudi vsa izvirna poslovna dokumentacija (knjigovodske
evidence) družbe A. Revidentka je predložila tudi fotokopije
gradbenih dnevnikov, iz katerih je razvidno, da so kot delavci
družbe A. vpisani D. D. (v času od 10. 1. 2006 do 12. 9. 2006), E.
E. (od 12. 9. 2006 do 16. 11. 2007) ter F. F. (le za dneva 7. 11.
2007 in 16. 11. 2007). V rubriki „najeti delavci“ je vpisana družba
P., d. o. o., ki je po podatkih davčnega organa neplačujoči
gospodarski subjekt. Gradbenih dnevnikov ni podpisal odgovorni
nadzornik investitorja in tudi ne odgovorni vodja del izvajalca,
temveč so le ožigosani z žigom družbe A., poleg tega pa vsebujejo
še parafo in nečitljiv podpis. Revidentka je predložila tudi
fotokopije odločb o dodelitvi frekvence ter fotokopije projektov
izvedenih del (PID) in projektov za izvedbo (PZI), ki so opremljeni
s pečatom in podpisom direktorja revidentke in pečatom ter podpisom
odgovornega projektanta, podjetnika B.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>11. Davčni zavezanec sme praviloma
pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je
dolžan, ali ga je plačal če so kumulativno izpolnjeni naslednji
pogoji: 1) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega
davčnega zavezanca; 2) da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3)
da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih
obdavčenih transakcij; 4) da ne gre za goljufijo ali zlorabo
sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti,
da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi
pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil
izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni
verigi (t. i. subjektivni element). Gre za ustaljeno stališče
revizijskega sodišča v zadevah, v katerih je sporna pravica odbitka
vstopnega DDV, ki upošteva tudi prakso Sodišča Evropske unije (v
nadaljevanju SEU),<a href="#_edn2" name="_ednref2" title=
""><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:Arial'>[2]</span></span></span></a>
npr. v zadevah X Ips 2/2011, X Ips 351/2011, X Ips 352/2011, X Ips
432/2011, X Ips 167/2012, X Ips 443/2011, X Ips 58/2012.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>12. Kot izhaja iz obrazložitve
prvostopenjske sodbe, so po oceni prvostopenjskega sodišča prvi
trije pogoji za odbitek vstopnega DDV iz prejšnje točke izpolnjeni.
Za prvostopenjsko sodišče ni sporno, da je prvi pogoj izpolnjen,
saj izrecno navaja, da je zaračunane storitve opravil drug davčni
zavezanec. V zvezi z drugim pogojem za odbitek vstopnega DDV iz
prejšnje točke te obrazložitve prvostopenjsko sodišče sicer navaja,
da računi družbe A. vsebujejo tako splošen opis storitev, da ne
izpolnjujejo pogojev o vsebini računa iz 82. člena ZDDV-1, vendar
to okoliščino, kot je razvidno tudi iz strukture obrazložitve
izpodbijane sodbe, izpostavlja kot enega od elementov, s katerim
utemeljuje revidentkino védenje o goljufivosti transakcij, in ne
kot samostojni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega
DDV. Tudi sicer Vrhovno sodišče meni, da so nasprotujoče si
trditve, da so storitve po računih bile opravljene in hkrati, da ni
jasno, kaj je bilo z istimi računi zaračunano.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>13. Pravica do odbitka vstopnega
DDV bi bila revidentki utemeljeno zavrnjena samo, če revidentka ni
izpolnjevala četrtega pogoja iz 10. točke te obrazložitve.
Preizkusiti je torej treba, ali je prvostopenjsko sodišče (posredno
pa tudi davčna organa) navedlo zadostne razloge in okoliščine, na
podlagi katerih se lahko zaključi, da je revidentka vedela ali
morala vedeti (subjektivni element), da so transakcije, na podlagi
katerih je odbijala vstopni DDV, povezane z goljufijo, ki jo je
storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v
dobavni verigi.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>14. Po oceni prvostopenjskega
sodišča na obstoj subjektivnega elementa pri revidentki kaže že sam
način sklepanja posla z družbo A. Sklenjena pogodba ni vsebovala
niti bistvenih elementov, ki so predpisani za sklenitev pogodbe
(predmeta pogodbe in cena). Revidentka poteka poslov ni nadzirala
in nima nobene poslovne korespondence v zvezi s predmetnimi posli.
Opis del na računih je bil zelo splošen, računi se niso sklicevali
na pogodbo. Iz gradbenih dnevnikov je razvidno, da je bil v času od
10. 1. do 12. 9. 2006 vpisan kot delavec izvajalca le D. D.,
direktor družbe A. Gradbenih dnevnikov ni podpisal odgovorni
nadzornik investitorja in tudi ne odgovorni vodja del izvajalčevega
predstavnika. Pogodba med revidentko in družbo A. je bila sklenjena
le za pomoč pri montaži GSM in UMTS sistema in ne za celotno
izvedbo predmetne investicije, kot je bila zaračunana s spornimi
računi družbe A. Posebej izpostavi, da je dolžnost davčnih
zavezancev, da poskrbijo za nastanek pisnih dokazov o dejanski
izvedbi posla in da takšna zahteva zanje ne predstavlja prevelike
obremenitve.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>15. Vrhovno sodišče ocenjuje, da
okoliščine oziroma njihovo naštevanje, na katere je prvostopenjsko
sodišče oprlo svojo odločitev, ne zadostujejo za zaključek, da je
revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo izdajatelja
spornih računov v zvezi z DDV. Splošnost pogodbe, splošnost opisov
na računih, očitek o opustitvi nadzora del, pomanjkljivosti
gradbenih dnevnikov (pravilno izpolnjevanje gradbenega dnevnika je
sicer obveznost izvajalca del, torej družbe A.),<a href="#_edn3"
name="_ednref3" title=""><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:Arial'>[3]</span></span></span></a>
in pomanjkanje druge poslovne dokumentacije (ki jo revidentka
formalno ni bila dolžna voditi), brez dvoma izkazuje revidentkino
neskrbnost pri poslovanju z družbo A. Vendar te okoliščine same po
sebi in tudi kot celota niso takšne narave, da bi bilo na njihovi
podlagi mogoče zaključiti, da je revidentka vedela ali bi morala
vedeti za goljufijo družbe A. v zvezi z DDV, saj je imela družba A.
v času opravljanja del veljavno identifikacijsko številko za DDV,
za opravljena dela je izdala račune in na njih izkazala izhodni
DDV. Védenja oziroma dolžnosti védenja o goljufiji v zvezi z DDV ni
mogoče utemeljiti s kakršno koli neskrbnostjo prejemnika računa,
temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani
izdajatelja računa. Okoliščin, ki bi izkazovale neskrbnost
revidentke v tem smislu in v tej povezavi, pa v obravnavanem
primeru niso dovolj izkazane oziroma obrazložene.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>16. Takšna ocena Vrhovnega sodišča
sledi stališčem, ki jih je v zadevah s primerljivimi dejanskimi
okoliščinami, sprejelo SEU. V združenih zadevah C-80/11 in
C-142/11, Mahagében kft, je denimo v 2. točki izreka sodbe navedlo,
da je treba člene 167, 168(a), 178(a) in 273 Direktive Sveta
2006/112/ES razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni praksi, v
skladu s katero davčni organ zavrne pravico do odbitka, ker se
davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa za
blago, glede katerega se uveljavlja pravica do odbitka, status
davčnega zavezanca, ali je imel blago na voljo in ali ga je lahko
dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede napovedi in plačila
davka na dodano vrednost, oziroma ker navedeni davčni zavezanec
razen tega računa nima drugih dokumentov, na podlagi katerih bi
bilo mogoče dokazati, da so navedene okoliščine podane, čeprav so
izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji, ki so v Direktivi 2006/112
določeni za uveljavljanje pravice do odbitka, in davčni zavezanec
nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost ali goljufijo
na področju dejavnosti izdajatelja računov.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>17. Poleg navedenega Vrhovno
sodišče ugotavlja, da se prvostopenjsko sodišče ni ustrezno
opredelilo do okoliščin, na katere ga je Vrhovno sodišče opozorilo
v sklepu X Ips 453/2011.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>18. Prva od teh okoliščin je ta, da
je iz podatkov spisa mogoče ugotoviti, da delovanje družbe A. z
vidika plačevanja DDV sprva ni bilo sporno, saj davčni organ po
prvem opravljenem inšpekcijskem pregledu pri družbi A. za obdobje
od 1. 9. 2006 do 31. 12. 2006 – to pa je tudi obdobje, ki je sporno
tudi v obravnavanem primeru – ni ugotovil nobenih nepravilnosti v
zvezi s plačevanjem DDV. Če poslovanje družbe A. z vidika DDV v tem
obdobju ni bilo sporno, potem tudi ne more biti sporno revidentkino
odbijanje vstopnega DDV na podlagi računov družbe A. v tem obdobju.
Védenje oziroma dolžnost vedeti o goljufiji izdajatelja računa v
zvezi z DDV logično predpostavlja, da je do goljufije v zvezi z DDV
sploh prišlo. Šele od tedaj, ko izdajatelj računa deluje kot
neplačujoči gospodarski subjekt, torej od takrat, ko izhodnega DDV,
ki ga je zaračunal prejemniku računa, ne plača v proračun z
goljufivim namenom, je upravičeno ugotavljal soodgovornost
prejemnika računa preko zavrnitve odbitka vstopnega DDV. V
obravnavani zadevi, kot opozarja revidentka, ta ključna okoliščina
v zvezi z družbo A. ni identificirana in zato tudi ni jasno, od
kdaj je mogoče revidentkini pravici do odbitka vstopnega DDV
nasprotovati.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>19. Druga okoliščina, na katero je
opozorilo Vrhovno sodišče, pa je, da je davčni organ po davčnem
inšpekcijskem pregledu pri podjetniku B., kjer je bilo obravnavano
bistveno enako časovno obdobje, kot v danem primeru, zaključil, da
podjetniku B. ni mogoče očitati, da bi vedel ali bi moral vedeti za
goljufijo družbe A., s katero je podjetnik B. sodeloval pri
projektih, ki so predmet spornih računov. Ker je podjetnik B., tako
kot revidentka, z družbo A. sodeloval več let in to pri istih
projektih, kar lahko pomeni, da je bilo njuno poznavanje družbe A.
v bistvu enako, bi moralo prvostopenjsko sodišče pojasniti, zakaj
je različno obravnavanje podjetnika B. in revidentke utemeljeno,
česar pa ni storilo.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>20. Na podlagi vsega navedenega
Vrhovno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče sicer
pravilno presodilo, da se v danem primeru revidentkina pravica do
odbitka lahko zavrne le, če je revidentka vedela ali bi morala
vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri
utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo v zvezi z DDV
(četrti pogoj 10. točke te obrazložitve), vendar je napačno
ocenilo, da v postopku ugotovljene okoliščine zadostujejo za sklep
o revidentkinem védenju o goljufiji v zvezi z DDV, kot je
obrazloženo v 13. in 14. točki te obrazložitve. Zaradi navedenega
je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi zmotne uporabe
materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno
ugotovljeno, saj okoliščin, ki bi lahko bile pravno pomembne, ni v
celoti oziroma zadovoljivo ugotavljalo.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>21. Ker se prvostopenjsko sodišče
ni opredelilo v skladu s predhodnim napotkom iz sklepa X Ips
453/2011 do okoliščin, navedenih v 17. in 18. točki te
obrazložitve, te okoliščine pa bi lahko bile odločilnega pomena v
zadevi, je storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem
sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem
postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi 1. točko prvega odstavka 85.
člena ZUS-1.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>22. Vrhovno sodišče je zato
reviziji na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 (zmotne
uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega
dejanskega stanja) oziroma prvega odstavka 93. člena ZUS-1 (zaradi
bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu) ugodilo in
izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve
stopnje v novo sojenje.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>23. V novem sojenju mora
prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, na
podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je revidentka vedela ali
bi morala vedeti za goljufijo v zvezi z DDV, kar lahko stori le z
dopolnitvijo dejanskih ugotovitev na glavni obravnavi, ob presoji
revidentkinega védenja o goljufiji v zvezi z DDV pa se mora
opredeliti še do odločilnih okoliščin, do katerih se v izpodbijani
sodbi ni opredelilo, in to v novem aktu tudi
obrazložiti.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'>24. Odločitev o stroških
revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v
zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.</span></p>
<p style='margin:0in;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:Arial'> </span></p>
</div>
<div><br clear="all" />
<hr align="left" size="1" width="33%" />
<div id="edn1">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref1" name="_edn1" title=""><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman"' xml:lang=
"EN-GB">[1]</span></span></span></span></a> <span style=
'font-family:Arial'>Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29.
oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih
določb Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na
področju davka na dodano vrednost v 2. členu določa, da je
„neplačujoči gospodarski subjekt“ gospodarski subjekt, registriran
kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom
pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in
dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega
DDV ustreznemu državnemu organu.</span></p>
</div>
<div id="edn2">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref2" name="_edn2" title=""><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman"' xml:lang=
"EN-GB">[2]</span></span></span></span></a> <span style=
'font-family:Arial'>Gre npr. za stališča v zadevi C-255/02 (Halifax
plc) z dne 21. 2. 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03,
C-484/03 (Optigen Ltd) z dne 12. 1. 2006, v združeni zadevi
C-439/04, C-440/04 (Axel Kittel) z dne 6. 7. 2006, ter v novejšem
času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 (Mahagében kft) z dne
21. 6. 2012 ter v zadevah C-324/11 (Gábor Tóth) z dne 6. 9. 2012,
C-285/11 (Bonik EOOD) z dne 6. 12. 2012 in C-563/11 (SIA Forvards
V) z dne 28. 2. 2013.</span></p>
</div>
<div id="edn3">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref3" name="_edn3" title=""><span class=
"MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" xml:lang=
"EN-GB"><span class="MsoEndnoteReference"><span lang="EN-GB" style=
'font-size:10.0pt;font-family: "Times New Roman"' xml:lang=
"EN-GB">[3]</span></span></span></span></a> <span style=
'font-family:Arial'>Tedaj veljavni Pravilnik o načinu označitve in
organizaciji ureditve gradbišča, o vsebini in načinu vodenja
dnevnika o izvajanju del in o kontroli gradbenih konstrukcij na
gradbišču je v tretjem odstavku 10. členu določal: „Gradbeni
dnevnik in knjigo obračunskih izmer, kadar je predpisana, mora na
gradbišču voditi delavec, ki ga za to določi izvajalec (v
nadaljnjem besedilu: pooblaščeni sestavljavec).“</span></p>
</div>
</div>
</body>
</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

VEČ RAZLOGOV

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

VEČ RAZLOGOV

KRPANOV BLOG

BABUNI in BABUNKE iz parlamenta - ko primati sprejemajo davčne predpise!
Mi je prav žal, vendar: »Da lahko opišem v nas ...
21.07.2021 - 10:59:31
NE IZGRAJTE SE Z NAŠIM DENARJEM - Izboljšajte "mega paket" za gospodarstvo!
Da bo vsem jasno: »Finančno breme vseh »MEGA P ...
07.04.2020 - 11:55:29
HEJ, BANDA, BREZ GOSPODARSTVA NE BOSTE PREŽIVELI!
Da ne bo nesporazuma: »Apel ni namenjen samo v ...
23.03.2020 - 16:17:31

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV