EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (drugi
senat) v zadevi: C-546/14
Datum: 07.04.2016
V zadevi: Degano
Transporti
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4(3)
PEU in Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347,
str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru predloga za dogovor z upniki, ki ga
je vložila družba Degano Trasporti Sas di Ferruccio Degano &
C., v likvidaciji, (v nadaljevanju: Degano Trasporti) pri Tribunale
di Udine (sodišče v Vidmu, Italija).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V
skladu s členom 2(1)(a), (c) in (d) Direktive o DDV so
predmet davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) dobave blaga
in storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na
ozemlju države članice za plačilo, ter uvoz blaga.
4 Člen 250(1)
Direktive o DDV določa:
„Vsak davčni zavezanec mora predložiti obračun
DDV, ki vsebuje vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega
je nastala obveznost obračuna in odbitkov, in, kolikor je to
potrebno za določitev osnove za obdavčitev, skupno vrednost
transakcij, ki se nanašajo na ta davek in odbitke, ter
vrednost kakršnih koli oproščenih transakcij.“
5 Člen 273,
prvi odstavek, Direktive o DDV določa:
„Države članice lahko določijo še druge
obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje
DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem
obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo
davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne
obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo
formalnosti pri prehodu meja.“
Italijansko pravo
6 Kraljevi
odlok št. 267 o določbah o stečaju, dogovoru z upniki,
nadzorovanem upravljanju in prisilni upravni likvidaciji (Regio
Decreto n° 267 recante „Disciplina del fallimento, del concordato
preventivo, dell’amministrazione controllata e della liquidazione
coatta amministrativa“) z dne 16. marca 1942 (GURI št. 81
z dne 6. aprila 1942) v različici, ki se uporablja za dejansko
stanje iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o
stečaju), v členu 160 in naslednjih ureja postopek dogovora z
upniki.
7 Gospodarski
subjekt, ki je v kriznem položaju ali je insolventen, lahko s tem
postopkom, katerega namen je izogniti se razglasitvi stečaja,
upnikom predlaga, naj se njegovo premoženje unovči za zagotovitev
popolnega poplačila prednostnih terjatev in delnega poplačila
nezavarovanih terjatev. Vendar lahko dogovor določa delno poplačilo
nekaterih kategorij prednostnih terjatev, če neodvisni strokovnjak
potrdi, da zadevne terjatve ne bi bile bolje poplačane, če bi šel
gospodarski subjekt v stečaj.
8 Postopek
dogovora z upniki, pri katerem sodeluje državno tožilstvo, se začne
z vlogo gospodarskega subjekta pri pristojnem sodišču. To sodišče
se po preveritvi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za dogovor z
upniki, najprej izreče o dopustnosti vloge. Nato so upniki, ki jim
dolžnik ne predlaga celotnega poplačila njihovih terjatev, pozvani
h glasovanju o predlogu dogovora z upniki, ki ga mora sprejeti
toliko upnikov, pripuščenih h glasovanju, da skupaj predstavljajo
večino celotnega zneska njihovih terjatev. Nazadnje, če je ta
večina dosežena, sodišče potrdi dogovor z upniki, potem ko je
odločilo o morebitnih ugovorih upnikov, ki se ne strinjajo s
predlogom za dogovor, in ponovno preverilo, ali so zakonski pogoji
izpolnjeni. Dogovor z upniki, ki je bil tako potrjen, je zavezujoč
za vse upnike.
9 Poleg
tega člen 182b zakona o stečaju, ki je naslovljen „Davčna
poravnava“, določa, da lahko dolžnik z načrtom iz člena 160
tega zakona predlaga delno in/ali odloženo plačilo davkov in
stranskih terjatev davčne uprave ter prispevkov in stranskih
terjatev, ki jih zahtevajo nosilci obveznega socialnega
zavarovanja, kar zadeva nezavarovane terjatve, tudi če niso vpisane
v register, razen davkov, ki sestavljajo lastna sredstva Evropske
unije. Glede DDV in opravljenih, vendar neplačanih odtegljajev pa
lahko dolžnik predlaga zgolj odloženo plačilo.
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
10 Družba
Degano Trasporti je 22. maja 2014 pri predložitvenem sodišču
vložila vlogo za začetek postopka dogovora z upniki. Ta družba je
navedla, da je v kriznem položaju, zato je želela unovčiti svoje
premoženje, da bi nekatere prednostne upnike poplačala v celoti,
nezavarovanim upnikom in nekaterim prednostnim upnikom, ki so nižje
po vrstnem redu, katerih terjatve po njenem mnenju v stečajnem
postopku nikakor ne bi bile v celoti poplačane, pa bi plačala nek
odstotek svojih dolgov. Med zadnje navedenimi terjatvami je bil
tudi dolg glede DDV, za kateri je družba Degano Trasporti
predlagala, da ga plača delno, ne da bi ta predlog vezala na
sklenitev davčne poravnave.
11 Predložitveno
sodišče, ki se mora izreči o dopustnosti vloge družbe Degano
Trasporti, poudarja zlasti, da člen 182b zakona o stečaju
prepoveduje, da bi se v okviru davčne poravnave sklenil dogovor o
delnem plačilu terjatev države na področju DDV, ki se štejejo za
prednostne terjatve na 19. mestu v vrstnem redu, in dovoljuje
le obročno plačilo teh terjatev.
12 Navaja, da v
skladu s sodno prakso Corte suprema di cassazione (vrhovno
kasacijsko sodišče, Italija) ta prepoved, čeprav je določena v
členu 182b zakona o stečaju, ki ureja davčno poravnavo, velja
v vseh primerih in od nje ni mogoče odstopiti, niti v okviru
predloga dogovora z upniki. V skladu z zadnjenavedenim sodiščem je
taka razlaga nacionalnega prava glede na pravo Unije, zlasti
člen 4(3) PEU in Direktivo o DDV, kakor sta bila razložena v
sodbah Komisija/Italija (C-132/06, EU:C:2008:412), Komisija/Italija
(C-174/07, EU:C:2008:704) in Belvedere Costruzioni (C-500/10,
EU:C:2012:186), nujna.
13 Predložitveno
sodišče pa se sprašuje, ali obveznost držav članic, da sprejmejo
vse potrebne zakonodajne in upravne ukrepe za izterjavo DDV v
celoti, iz prava Unije dejansko preprečuje uporabo postopka zaradi
insolventnosti, ki ni stečajni, v okviru katerega insolventen
gospodarski subjekt unovči vse svoje premoženje, da bi poplačal
upnike, in predvidi plačilo svojega dolga glede DDV v višini, ki je
vsaj tolikšna, kot bi jo plačal v primeru stečaja.
14 V teh
okoliščinah je Tribunale di Udine (sodišče v Vidmu) prekinilo
odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to
vprašanje:
„Ali je treba načela in predpise iz
člena 4(3) PEU in [Direktive o DDV], kot so že razloženi v
sodbah Sodišča v zadevah Komisija/Italija (C-132/06,
EU:C:2008:412), Komisija/Italija (C-174/07, EU:C:2008:704), in
Belvedere Costruzioni (C-500/10, EU:C:2012:186), tudi razlagati
tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji (in torej v
obravnavanem primeru razlagi členov 162 in 182b zakona o
stečaju), v skladu s katero je dopusten predlog za dogovor z
upniki, ki določa, da se z likvidacijo dolžnikovega premoženja samo
delno poplača terjatev države v zvezi z DDV, če se ne uporabi
instrument davčne poravnave in za to terjatev – na podlagi
ocene neodvisnega strokovnjaka in po tem, ko Tribunale opravi
formalno preverjanje – ni mogoče predvideti višjega poplačila
v primeru stečaja?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
15 Ker je
predložitveno sodišče navedlo, da je ta predlog za sprejetje
predhodne odločbe predložilo v fazi presoje dopustnosti vloge, ki
mu je bila predložena, strogo meritorna faza postopka dogovora z
upniki pa se začne šele po potrditvi takega dogovora, ko lahko
manjšinski upniki vložijo ugovor, je treba uvodoma poudariti, da ti
elementi niso ovira za pristojnost Sodišča za obravnavanje tega
predloga za sprejetje predhodne odločbe.
16 Nacionalno
sodišče namreč lahko predloži vprašanje Sodišču, če pred njim
poteka spor in če odloča v postopku, ki bo privedel do izdaje sodne
odločbe (sodbi Grillo Star Fallimento, C-443/09, EU:C:2012:213,
točka 21, in Torresi, C-58/13 in C-59/13, EU:C:2014:2088,
točka 19), in izbira najprimernejšega trenutka za predložitev
vprašanja za predhodno odločanje je v izključni pristojnosti
nacionalnega sodišča (glej v tem smislu sodbi X, C-60/02,
EU:C:2004:10, točka 28, in AGM-COS.MET, C-470/03,
EU:C:2007:213, točka 45).
17 Zato je
Sodišče pristojno za obravnavanje tega predloga za sprejetje
predhodne odločbe, čeprav ga je predložitveno sodišče predložilo v
nekontradiktorni fazi presoje dopustnosti vloge, ki je bila pri
njem vložena, saj se ta nanaša na začetek postopka dogovora z
upniki, ki bo, kot je razvidno iz nacionalnih postopkovnih pravil,
navedenih v točki 8 te sodbe, če je dopusten, privedel do
sodne odločbe, izdane ob udeležbi državnega tožilstva, potem ko bo
sodišče odločilo o morebitnih ugovorih manjšinskih
upnikov.
18 Predložitveno
sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 4(3) PEU in
členi 2, 250(1) in 273 Direktive o DDV nasprotujejo
nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki se
razlaga tako, da lahko insolventen gospodarski subjekt na sodišču
vloži vlogo za začetek postopka dogovora z upniki, da bi poplačal
svoje dolgove z unovčenjem svojega premoženja, v tej vlogi pa
predlaga le delno plačilo dolga v zvezi z DDV in s poročilom
neodvisnega strokovnjaka dokaže, da v primeru stečaja navedenega
gospodarskega subjekta ta dolg ne bi bil bolje poplačan.
19 V zvezi s
tem je treba spomniti, da je iz členov 2, 250(1) in 273
Direktive o DDV ter člena 4(3) PEU razvidno, da morajo države
članice sprejeti vse potrebne zakonodajne in upravne ukrepe, s
katerimi zagotovijo, da je DDV, ki je dolgovan na njihovem ozemlju,
v celoti pobran (sodbe Komisija/Italija, C-132/06, EU:C:2008:412,
točka 37; Belvedere Costruzioni, C-500/10, EU:C:2012:186,
točka 20; Åkerberg Fransson, C-617/10, EU:C:2013:105,
točka 25, in WebMindLicenses, C-419/14, EU:C:2015:832,
točka 41).
20 Države
članice morajo v okviru skupnega sistema DDV zagotoviti spoštovanje
obveznosti, ki jih imajo davčni zavezanci, in imajo v zvezi s tem
nekaj svobode, zlasti v zvezi z načinom uporabe sredstev, ki jih
imajo na voljo (sodbi Komisija/Italija, C-132/06, EU:C:2008:412,
točka 38, in Belvedere Costruzioni, C-500/10, EU:C:2012:186,
točka 21).
21 Vendar je ta
svoboda omejena z obveznostjo zagotoviti učinkovito pobiranje
lastnih sredstev Unije in obveznostjo, da se davčni zavezanci ne
smejo znatno različno obravnavati bodisi v eni od držav članic
bodisi v vseh. Direktivo o DDV je treba razlagati v skladu z
načelom davčne nevtralnosti, ki je neločljivo povezan s skupnim
sistemom DDV, po katerem se gospodarski subjekti, ki opravljajo
enake transakcije, ne smejo obravnavati različno glede pobiranja
DDV. Države članice morajo to načelo spoštovati pri vsakem ukrepu v
zvezi s pobiranjem DDV (glej v tem smislu sodbe Komisija/Italija,
C-132/06, EU:C:2008:412, točka 39; Komisija/Nemčija, C-539/09,
EU:C:2011:733, točka 74, in Belvedere Costruzioni, C-500/10,
EU:C:2012:186, točka 22).
22 Lastna
sredstva Unije sestavljajo v skladu s členom 2(1) Sklepa Sveta
2007/436/ES, Euratom z dne 7. junija 2007 o sistemu virov
lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL L 163, str. 17)
med drugim prihodki iz uporabe enotne stopnje od usklajene osnove
za odmero DDV, določene v skladu s predpisi Unije. Tako obstaja
neposredna zveza med pobiranjem prihodkov od DDV ob spoštovanju
prava Unije, ki se uporabi, in dajanjem ustreznih virov iz naslova
DDV na razpolago proračunu Unije, saj lahko vsaka vrzel pri
pobiranju prvih povzroči zmanjšanje drugih (sodba Åkerberg
Fransson, C-617/10, EU:C:2013:105, točka 26 in navedena sodna
praksa).
23 Glede na
navedeno je treba preveriti, ali je dopustitev, da insolventen
gospodarski subjekt v okviru postopka dogovora z upniki, kot je
določen z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari,
terjatev v zvezi z DDV plača delno, v nasprotju z obveznostjo držav
članic, da zagotovijo, da je DDV, ki je dolgovan na njihovem
ozemlju, v celoti pobran, in učinkovitim pobiranjem lastnih
sredstev Unije.
24 V zvezi s
tem je treba ugotoviti, kot je poudarila generalna pravobranilka v
točkah od 38 do 42 sklepnih predlogov, da za postopek dogovora z
upniki, kot ga je opisalo predložitveno sodišče in je povzeto v
točkah od 6 do 8 te sodbe, veljajo strogi pogoji za uporabo,
katerih namen je zagotavljati jamstva zlasti glede poplačila
prednostnih terjatev in torej terjatev v zvezi z DDV.
25 Najprej,
postopek dogovora z upniki tako vključuje to, da insolventen
gospodarski subjekt unovči vse svoje premoženje za poplačilo svojih
dolgov. Če to premoženje ne zadostuje za poplačilo vseh terjatev,
je mogoče delno plačilo prednostne terjatve dopustiti, le če
neodvisni strokovnjak potrdi, da ta terjatev v primeru stečaja
dolžnika ne bi bila plačana v večjem odstotku. Zdi se, da je
postopek dogovora z upniki tak, da omogoča ugotovitev, da zadevna
država članica zaradi insolventnosti gospodarskega subjekta ne more
izterjati svoje terjatve v zvezi z DDV v večjem
odstotku.
26 Dalje, ker o
predlogu dogovora z upniki glasujejo vsi upniki, ki jim dolžnik ne
predlaga plačila njihove terjatve v celoti, in ga mora sprejeti
toliko upnikov, priglašenih h glasovanju, da skupaj predstavljajo
večino zneska njihovih terjatev, daje postopek dogovora z upniki
zadevni državi članici možnost, da glasuje proti predlogu za delno
plačilo terjatve v zvezi z DDV, zlasti če se ne strinja z
ugotovitvami neodvisnega strokovnjaka.
27 Nazadnje, ob
predpostavki, da je kljub temu negativnemu glasu naveden predlog
sprejet, mora dogovor z upniki potrditi sodišče, ki mu je zadeva
predložena, potem ko je odločilo o morebitnih ugovorih upnikov, ki
se ne strinjajo s predlogom dogovora, tako da postopek dogovora z
upniki zadevni državi članici omogoča, da še enkrat z vložitvijo
ugovora izpodbija dogovor, ki določa delno plačilo terjatve v zvezi
z DDV, navedenemu sodišču pa, da opravi nadzor.
28 Glede na te
okoliščine, dopustitev, da insolventen gospodarski subjekt v okviru
postopka dogovora z upniki, ki drugače od zadevnih ukrepov v
zadevah, v katerih sta bili izrečeni sodbi Komisija/Italija
(C-132/06, EU:C:2008:412) in Komisija/Italija (C-174/07,
EU:C:2008:704) in na kateri se sklicuje predložitveno sodišče, ne
pomeni splošne in nediferencirane odpovedi pobiranju DDV, terjatev
v zvezi z DDV plača delno, ni v nasprotju z obveznostjo držav
članic, da zagotovijo to, da je DDV, dolgovan na njihovem ozemlju,
v celoti pobran, in učinkovito pobiranje lastnih sredstev
Unije.
29 Zato je
treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da člen 4(3) PEU in
členi 2, 250(1) in 273 Direktive o DDV ne nasprotujejo
nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki se
razlaga tako, da lahko insolventen gospodarski subjekt na sodišču
vloži vlogo za začetek postopka dogovora z upniki, da bi poplačal
svoje dolgove z unovčenjem svojega premoženja, v tej vlogi pa
predlaga le delno plačilo dolga v zvezi z DDV in s poročilom
neodvisnega strokovnjaka dokaže, da v primeru stečaja navedenega
gospodarskega subjekta ta dolg ne bi bil bolje poplačan.
Stroški
30 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat)
razsodilo:
Člen 4(3) PEU in členi 2, 250(1)
in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost ne nasprotujejo
nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki se
razlaga tako, da lahko insolventen gospodarski subjekt na sodišču
vloži vlogo za začetek postopka dogovora z upniki, da bi poplačal
svoje dolgove z unovčenjem svojega premoženja, v tej vlogi pa
predlaga le delno plačilo dolga v zvezi z davkom na dodano vrednost
in s poročilom neodvisnega strokovnjaka dokaže, da v primeru
stečaja navedenega gospodarskega subjekta ta dolg ne bi bil bolje
poplačan.