EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (osmi
senat) v zadevi: C-186/15
Datum: 16.06.2016
V zadevi: Kreissparkasse
Wiedenbrück
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 173(2),
175(1) in 184 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 2006, str.
347).
2 Ta
predlog je bil vložen v sporu med Kreissparkasse Wiedenbrück (v
nadaljevanju: Kreissparkasse) in Finanzamt Wiedenbrück (davčni urad
v Wiedenbrücku, Nemčija) v zvezi z izračunom, ki se uporablja za
določanje pravice do odbitka davka na dodano vrednost (DDV), ki ga
je treba plačati ali je bil plačan pri pridobitvi blaga in
storitev, ki se hkrati uporabijo za transakcije, pri katerih je
davek odbiten, in za transakcije, pri katerih davek ni odbiten (v
nadaljevanju: blago in storitve za mešano uporabo).
Pravni okvir
Pravo Unije
Šesta direktiva
3 Člen
17 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o
usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni
sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL,
posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23) (v
nadaljevanju: Šesta direktiva) z naslovom „Nastanek in obseg
pravice do odbitka“ v odstavku 5 določa:
„Za blago in storitve, ki jih bo davčni
zavezanec uporabil bodisi [tako] za transakcije iz odstavkov 2 in
3, pri katerih je davek na dodano vrednost odbiten, bodisi [kot
tudi] za transakcije, pri katerih davek na dodano vrednost ni
odbiten, je odbiten samo takšen delež davka na dodano vrednost, ki
se pripiše prvim transakcijam.
Ta delež se v skladu s členom 19 določi za vse
transakcije, ki jih opravlja davčni zavezanec.
Države članice pa lahko:
(a) dovolijo,
da davčni zavezanec določi delež za vsako področje svoje
dejavnosti, če vodi ločeno knjigovodstvo za vsako
področje;
(b) zahtevajo,
da davčni zavezanec določi delež za vsako področje svoje dejavnosti
in za vsako področje vodi ločeno knjigovodstvo;
(c) dovolijo
ali zahtevajo, da davčni zavezanec opravi odbitek na podlagi
uporabe vsega ali dela blaga in storitev;
(d) dovolijo
ali zahtevajo, da davčni zavezanec v skladu s pravilom iz prvega
pododstavka opravi odbitek od vsega blaga in storitev, uporabljenih
za transakcije iz tega pododstavka;
[…]“
4 Člen
19 Šeste direktive, naslovljen „Izračun odbitnega deleža“, v
odstavku 1 določa:
„Odbitni delež po prvem pododstavku člena 17(5)
se določi z ulomkom, ki ima:
– v
števcu skupni znesek letnega prometa brez davka na dodano vrednost,
ki se nanaša na transakcije, pri katerih je davek na dodano
vrednost odbiten po členu 17(2) in (3),
– v
imenovalcu skupni znesek letnega prometa brez davka na dodano
vrednost, ki se nanaša na transakcije, vključene v števcu, in
transakcije, pri katerih davek na dodano vrednost ni odbiten.
Države članice lahko v imenovalec vključijo tudi znesek subvencij,
razen subvencij iz člena 11A(1)(a).
Delež se določi na letni podlagi kot odstotek in
se zaokroži navzgor na število, ki ne sme presegati naslednjega
celega števila.“
5 Direktiva
2006/112, s katero je bila navedena direktiva razveljavljena, je
začela veljati 1. januarja 2007.
Direktiva 2006/112
6 V
uvodni izjavi 3 Direktive 2006/112 je navedeno:
„Da bi zagotovili, da so določbe predstavljene
na jasen in racionalen način, v skladu z načelom boljše zakonodaje,
je treba preoblikovati strukturo in besedilo Direktive, čeprav to
načeloma ne bo povzročilo bistvenih sprememb v obstoječi
zakonodaji. Manjše število vsebinskih sprememb pa je neločljivo
povezanih s preoblikovanjem in jih je vseeno treba vključiti.
Primeri, v katerih so spremembe narejene, se izčrpno podajo v
določbah, ki urejajo prenos in začetek veljavnosti.“
7 Člen
173 navedene direktive določa:
„1. Za blago
in storitve, ki jih davčni zavezanec uporablja bodisi za
transakcije […], pri katerih ima pravico do odbitka DDV, bodisi za
transakcije, pri katerih nima pravice do odbitka DDV, odbije samo
takšen delež DDV, ki se pripiše prvim transakcijam.
Odbitni delež se določi v skladu s členoma 174
in 175 za vse transakcije, ki jih opravlja davčni
zavezanec.
2. Države
članice lahko sprejmejo naslednje ukrepe:
(a) dovolijo,
da davčni zavezanec določi delež za vsako področje svoje
dejavnosti, če vodi ločeno knjigovodstvo za vsako
področje;
(b) zahtevajo,
da davčni zavezanec določi delež za vsako področje svoje dejavnosti
in za vsako področje vodi ločeno knjigovodstvo;
(c) dovolijo
ali zahtevajo, da davčni zavezanec opravi odbitek na podlagi
uporabe vsega ali dela blaga in storitev;
(d) dovolijo
ali zahtevajo, da davčni zavezanec v skladu s pravilom iz prvega
pododstavka odstavka 1 opravi odbitek od vsega blaga in storitev,
uporabljenih za transakcije iz omenjenega pododstavka;
[…]“
8 Člen
174(1) iste direktive določa:
„Odbitni delež se določi z ulomkom, ki vsebuje
naslednje zneske:
(a) v števcu
skupni znesek letnega prometa brez DDV, ki se nanaša na
transakcije, pri katerih je dana pravica do odbitka DDV
[…]
(b) v
imenovalcu skupni znesek letnega prometa brez DDV, ki se nanaša na
transakcije, vključene v števcu, in transakcije, pri katerih ni
dana pravica do odbitka DDV.
Države članice lahko v imenovalec vključijo
tudi znesek subvencij, razen tistih, ki so neposredno povezane
s ceno dobave blaga ali storitev iz člena 73.“
9 Člen
175(1) Direktive 2006/112 določa:
„Odbitni delež se določi na letni podlagi kot
odstotek in se zaokroži navzgor na število, ki ne presega
naslednjega celega števila.“
10 Člen 184 te
direktive določa:
„Začetni odbitek se popravi, če je bil odbitek
višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec
upravičen.“
11 Člen 185(1)
iste direktive določa:
„Popravek se zlasti opravi, če se po opravljenem
obračunu DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za določitev zneska,
ki se odbije, med drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja
cen.“
12 Člen 186
Direktive 2006/112 določa:
„Države članice določijo podrobnosti za uporabo
členov 184 in 185.“
13 Členi od 411
do 414 navedene direktive so v Poglavju 3, naslovljenem „Prenos in
začetek veljavnosti“, pod njenim naslovom XV.
14 Člen 411 te
direktive določa:
„1. Direktiva
67/227/EGS in [Šesta direktiva] se razveljavita brez vpliva na
obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos teh
direktiv v domače pravo in njuno izvajanje, določenimi
v delu B Priloge XI.
2. Sklicevanja
na razveljavljeni direktivi pomenijo sklicevanja na to direktivo in
se berejo v skladu s primerjalno tabelo
v Prilogi XII.“
15 Člen 412
Direktive 2006/112 določa:
„1. Države
članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev
s členom 2(3), členom 44, členom 59(1),
členom 399 ter točko (18) Priloge III z učinkom
na dan 1. januarja 2008. Države članice Komisiji nemudoma
sporočijo besedila teh predpisov ter korelacijsko tabelo med
temi predpisi in to direktivo.
Države članice se v sprejetih predpisih
sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi
uradni objavi. Način sklicevanja določijo države
članice.
2. Države
članice Komisiji posredujejo besedila temeljnih predpisov
nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta
direktiva.“
16 Člen 413
te direktive določa:
„Ta direktiva začne veljati 1. januarja
2007.“
17 Člen 414
te direktive določa:
„Ta direktiva je naslovljena na države
članice.“
Nemško pravo
18 Člen 15(4)
Umsatzsteuergesetz (zakon o davku na dodano vrednost, v
nadaljevanju: UStG), naslovljen „Pravica do odbitka“,
določa:
„Če podjetnik blago, ki je bilo za njegovo
podjetje dobavljeno, uvoženo ali pridobljeno znotraj Skupnosti, ali
drugo storitev le delno uporablja za izvajanje transakcij, za
katere je odbitek vstopnega davka izključen, del vstopnega davka,
ki ga je treba gospodarsko pripisati transakcijam, za katere je
pravica do odbitka izključena, ni odbiten. Podjetnik lahko ustrezno
oceni neodbitne delne zneske. Ugotovitev neodbitnega dela davka v
skladu z odstotnim deležem prometa, ki izključuje odbitek davka
glede na promet, pri katerem obstaja pravica do odbitka, je
dopustna le, če ni mogoč noben drug gospodarski pripis.“
19 Člen 15a(1)
UStG določa:
„Če se dejavniki, ki so se upoštevali pri
določitvi zneska prvotnih odbitkov, spremenijo v petih letih od
prve uporabe investicijskega blaga, ki ni uporabljeno le enkrat za
izvršitev transakcij, je treba opraviti izravnavo za vsako
koledarsko leto teh sprememb s popravkom odbitka davkov, ki so bili
naloženi na stroške pridobitve ali proizvodnje. […]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
20 Kreissparkasse
je kreditna institucija.
21 Kreissparkasse
je določila, da je bil odbitni delež DDV, s katerim je bila
obdavčena njena pridobitev blaga in storitev za mešano uporabo,
13,55 % za leto 2009 in 13,18 % za leto 2010; te odstotke
je zaokrožila na 14 %. Tudi pri izračunu vrednosti popravkov,
ki jih je morala za ti dve leti opraviti v skladu s členom 15a
UStG, ker je iz sistema davčne oprostitve izvzela transakcije s
svojimi poslovnimi strankami, je Kreissparkasse uporabila odbitne
deleže, ki jih je zaokrožila na 14 %.
22 Po davčnem
nadzoru leta 2011, ki se je nanašal na omenjeni leti, sta bili
Kreissparkasse izdani dve odmerni odločbi davčnega urada v
Wiedenbrücku z dne 3. januarja 2012, ker naj bi neupravičeno
zaokrožila odbitne deleže DDV na naslednje celo število.
23 Kreissparkasse
je zoper ti odločbi vložila ugovor, v katerem se je sklicevala na
člen 175(1) Direktive 2006/112, iz katerega po njenem mnenju
izhaja, da se odbitni delež zaokroži na število, ki ne presega
naslednjega celega števila.
24 Davčni urad
v Wiedenbrücku je z odločbo z dne 13. junija 2012 ta ugovor zavrnil
z utemeljitvijo, da se v bistvu člen 175(1) Direktive 2006/112
uporabi le, če zadevna država članica ni izkoristila možnosti iz
člena 173(2) te direktive, da bi odstopila od metode izračuna iz
člena 173(1), drugi pododstavek, navedene direktive. Po mnenju tega
urada pa je Zvezna republika Nemčija to možnost izkoristila, saj je
treba v skladu s členom 15(4), tretji stavek, UStG odbitni delež
ugotoviti, kolikor je to mogoče, z metodo, imenovano „gospodarski
pripis“.
25 Kreissparkasse
je 16. julija 2012 pri Finanzgericht Münster (finančno sodišče v
Münstru, Nemčija) vložila tožbo zoper odločbo davčnega urada v
Wiedenbrücku z dne 13. junija 2012. Predložitveno sodišče navaja,
da je Sodišče v točki 21 sodbe z dne 18. decembra 2008, Royal Bank
of Scotland (C-488/07, EU:C:2008:750), razsodilo, da se pravilo
zaokroževanja iz člena 19(1), drugi pododstavek, Šeste direktive ne
uporabi, če so zadevni blago in storitve predmet enega od posebnih
režimov, ki jih določa člen 17(5), tretji pododstavek, te zadnje
direktive. Ima pa dvome v zvezi s tem, ali ta rešitev velja tudi za
člen 175(1) Direktive 2006/112.
26 V teh
okoliščinah je Finanzgericht Münster (finančno sodišče v Münstru)
prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta
vprašanja:
„1. Ali so
države članice dolžne uporabiti pravilo zaokroževanja iz člena
175(1) Direktive Sveta 2006/112, če je odbitni delež izračunan po
eni izmed posebnih metod iz člena 173(2)(a), (b), (c) ali (d) te
direktive?
2. Ali so
države članice dolžne uporabiti pravilo zaokroževanja iz člena
175(1) Direktive Sveta 2006/112 v primeru popravka davka v skladu s
členom 184 in naslednjimi te direktive, če je odbitni delež v
smislu člena 175(1) te direktive izračunan po eni izmed posebnih
metod iz člena 173(2)(a), (b), (c) ali (d) [navedene] direktive oz.
po členu 17(5), tretji pododstavek, točka (a), (b), (c) ali (d),
Šeste direktive?
3. Ali so
države članice dolžne izvesti popravke odbitkov v skladu s členom
184 in naslednjimi Direktive 2006/112 z uporabo pravila
zaokroževanja (vprašanje 2), tako da je treba znesek davka, ki se
ga mora popraviti, v korist davčnega zavezanca zaokrožiti na polni
odstotek navzgor ali navzdol?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
Prvo vprašanje
27 Predložitveno
sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba
člen 175(1) Direktive 2006/112 razlagati tako, da države članice
niso dolžne uporabiti pravila zaokroževanja iz te določbe, če se
odbitni delež izračuna po eni od odstopajočih metod, ki so določene
v členu 173(2) te direktive.
28 Glede tega
je treba navesti, da člen 175(1) navedene direktive določa le, da
„[se o]dbitni delež […] določi na letni podlagi kot odstotek in se
zaokroži na število, ki ne presega naslednjega celega
števila“.
29 Zato je
treba ugotoviti, da na podlagi tega besedila ni mogoče odgovoriti
na prvo vprašanje, ker ne vsebuje nobene navedbe o morebitni
uporabi pravila zaokroževanja iz te določbe pri uporabi ene od
odstopajočih metod, ki jih določa člen 173(2) iste
direktive.
30 Člen 175(1)
Direktive 2006/112 je zato treba razlagati ob upoštevanju
sobesedila, v katerega spada ta določba, in ciljev, ki jim ta
direktiva sledi (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2016,
Marchon Germany, C-315/14, EU:C:2016:211,
točka 29).
31 Glede
sobesedila te določbe je treba navesti, da je člen 175(1) Direktive
2006/112 del podskupine določb, ki so v poglavju 2, naslovljenem
„Delež odbitka“, pod naslovom X te direktive. Namen določb tega
poglavja je urediti sistem pravice do odbitka DDV, s katerim je
obdavčena pridobitev blaga in storitev za mešano
uporabo.
32 Ta
podskupina temelji na členu 173(1) navedene direktive, katerega
prvi pododstavek določa načelo delnega odbitka DDV, s katerim je
obdavčena pridobitev te vrste blaga in storitev. V skladu z drugim
pododstavkom te določbe se odbitni delež, ki se ga uporabi, določi
za vse transakcije, ki jih je izvedel davčni zavezanec, v skladu s
členoma 174 in 175 iste direktive.
33 Navedena
podskupina določb se, tako sestavljena, lahko razlaga v tem smislu,
da se pravilo zaokroževanja iz člena 175(1) Direktive 2006/112
lahko uporabi za vsak položaj, ki vključuje blago ali storitev za
mešano uporabo.
34 Vendar člen
173(2) navedene direktive določa metode določanja pravice do
odbitka, ki odstopajo od določb iz odstavka 1 tega člena. Zato je
treba preučiti, ob upoštevanju cilja tega člena 173(2), ali lahko
obstoj teh odstopanj vpliva na ugotovitev v prejšnji
točki.
35 V zvezi s
tem je gotovo, da je možnost iz člena 173(2) Direktive 2006/112, da
države članice odstopijo od metode izračuna pravice do odbitka, ki
jo določa člen 173(1) te direktive, namenjena temu, da državam
članicam omogoča, da ob upoštevanju specifičnih značilnosti
nekaterih dejavnosti davčnega zavezanca dosežejo natančnejše
rezultate pri določanju obsega pravice do odbitka (glej v tem
smislu sodbo z dne 10. julija 2014, Banco Mais, C-183/13,
EU:C:2014:2056, točka 29 in navedena sodna praksa).
36 Vendar
uporaba pravila – za določitev odbitnega deleža pri uporabi ene od
možnosti, ki je državam članicam dana s členom 173(2) Direktive
2006/112 –, v skladu s katerim se dobljeni odstotek odbitka
zaokroži na število, ki ne presega naslednjega celega števila, ne
bi bila v skladu s tem ciljem.
37 Glede na to
namreč, da je državam članicam dovoljeno, da sprejmejo ukrepe za
dosego natančnejših rezultatov pri določanju pravice do odbitka, bi
bilo nedosledno, da bi bile države članice, ki se odločijo za take
ukrepe, zavezane s pravilom zaokroževanja, določenim v členu 175(1)
Direktive 2006/112, in te posledično ne bi mogle niti sprejeti
oziroma uporabiti drugega, natančnejšega ali bolj prilagojenega
pravila niti izključiti vsakršno zaokroževanje dobljenega odstotka
odbitka.
38 Iz zgornjih
preudarkov izhaja, da če lahko pravilo zaokroževanja, ki ga določa
člen 175(1) Direktive 2006/112, sprejme država članica za vsak
izračun pravice do odbitka DDV, s katerim je obdavčena pridobitev
blaga in storitev za mešano uporabo, tudi če je uporabila eno od
odstopajočih metod iz člena 173(2) te direktive, se lahko države
članice prosto odločijo, da tega pravila ne uporabijo, če se
pravica do odbitka izračuna na podlagi ene od teh odstopajočih
metod.
39 Sodišče je
poleg tega prišlo do podobnega sklepa pri razlagi člena 17(5),
tretji pododstavek, in člena 19(1) Šeste direktive, ko je v točki
25 sodbe z dne 18. decembra 2008, Royal Bank of Scotland (C-488/07,
EU:C:2008:750) ugotovilo, da države članice niso zavezane uporabiti
pravila zaokroževanja iz tega člena 19(1), če uporabijo metode
izračuna iz navedenega člena 17(5), tretji pododstavek, (a), (b),
(c) ali (d), lahko pa sprejmejo lastna pravila zaokroževanja, ob
spoštovanju načel, na katerih temelji skupni sistem DDV.
40 Ta sodna
praksa pa ostaja upoštevna, ker na eni strani iz uvodne izjave 3
Direktive 2006/112 izhaja, da sprejetje te direktive ne povzroča
bistvenih sprememb v obstoječi zakonodaji o skupnem sistemu DDV,
razen v primerih vsebinskih sprememb, ki se izčrpno podajo v
določbah, ki urejajo prenos in začetek veljavnosti te direktive, in
ker na drugi strani te določbe, v členih od 411 do 414 navedene
direktive, ne vsebujejo nobenih napotil na člene od 173 do 175 iste
direktive, obravnavane v tej zadevi.
41 Zato je
treba člene od 173 do 175 Direktive 2006/112 razlagati podobno kot
določbe Šeste direktive glede sistema odbitka DDV, s katerim je
obdavčena pridobitev blaga in storitev za mešano uporabo, ki so
zlasti v členu 17(5), tretji pododstavek, in členu 19(1), drugi
pododstavek, te zadnje direktive.
42 Iz zgornjih
preudarkov izhaja, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je
treba člen 175(1) Direktive 2006/112 razlagati tako, da države
članice niso dolžne uporabiti pravila zaokroževanja iz te določbe,
če se odbitni delež izračuna po eni od odstopajočih metod, ki so
določene v členu 173(2) te direktive.
Drugo vprašanje
43 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen
184 in naslednje Direktive 2006/112 razlagati tako, da so države
članice dolžne uporabiti pravilo zaokroževanja iz člena 175(1) te
direktive v primeru popravka, če je bil odbitni delež izračunan po
eni od metod iz člena 173(2) navedene direktive ali iz člena 17(5),
tretji pododstavek, Šeste direktive.
44 Prvič,
ugotoviti je treba, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 41 te
sodbe, da so odstopajoče metode iz člena 173(2) Direktive 2006/112
podobne tem iz člena 17(5), tretji pododstavek, Šeste
direktive.
45 Zato za
odgovor na drugo vprašanje ni treba razlikovati med izračunom
odbitnega deleža na podlagi ene od metod iz člena 173(2) Direktive
2006/112 in na podlagi ene od metod iz člena 17(5), tretji
pododstavek, Šeste direktive.
46 Drugič, člen
184 Direktive 2006/112 določa, da se začetni odbitek popravi, če je
bil odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni
zavezanec upravičen. V skladu s členom 185(1) te direktive se
popravek zlasti opravi, če se spremenijo dejavniki, ki so bili
prvotno upoštevani za določitev zneska, ki se odbije.
47 Iz besedil
teh dveh določb izhaja na eni strani, da če je zaradi spremembe
enega od elementov, ki so bili sprva upoštevni pri izračunu
odbitkov, popravek nujen, mora izračun zneska tega popravka
pripeljati do tega, da znesek končnih odbitkov ustreza znesku, ki
bi ga bil davčni zavezanec upravičen odbiti, če bi bila ta
sprememba upoštevana že na začetku. Na drugi strani se pri izračunu
tega zneska upošteva iste elemente kot na začetku, razen tistega,
ki je bil spremenjen.
48 Pravilo
zaokroževanja iz člena 175(1) Direktive 2006/112 pa je element, ki
je bil upoštevan za izračun prvotnega zneska odbitka (glej v tem
smislu sodbo z dne 9. junija 2016, Wolfgang und Wilfried Rey
Grundstücksgemeinschaft, C-332/14, EU:C:2016:417, točka
46).
49 Vendar če se
odbitni delež ugotovi z uporabo ene od odstopajočih metod iz člena
173(2) navedene direktive, je treba spomniti, kot izhaja iz točke
38 te sodbe, da države članice niso dolžne uporabiti tega pravila
zaokroževanja pri ugotavljanju prvotnega zneska odbitka.
50 Torej so
države članice le v primeru, da so uporabile navedeno pravilo pri
izračunu prvotnega zneska odbitka, dolžne v primeru popravka
uporabiti pravilo zaokroževanja iz člena 175(1) Direktive 2006/112,
in to brez poseganja v primer, ko je element, zaradi spremembe
katerega je ta popravek nujen, sestavljen iz nove uporabe metode
izračuna iz člena 173(1), drugi pododstavek, te direktive ali
navedenega pravila zaokroževanja.
51 Glede na vse
zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je
treba 184 in naslednje Direktive 2006/112 razlagati tako, da so
države članice dolžne uporabiti pravilo zaokroževanja iz člena
175(1) te direktive v primeru popravka, če je bil, na podlagi
njihove nacionalne zakonodaje, odbitni delež izračunan po eni od
metod iz člena 173(2) navedene direktive ali iz člena 17(5), tretji
pododstavek, Šeste direktive, le v primeru, ko je bilo to pravilo
uporabljeno za ugotovitev začetnega zneska odbitka.
Tretje vprašanje
52 Predložitveno
sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu želi izvedeti, ali je treba
člen 175(1) Direktive 2006/112 razlagati tako, da so države članice
na podlagi členov od 184 do 192 te direktive dolžne popraviti
odbitke, ki so bili narejeni na podlagi pravila zaokroževanja iz
člena 175, tako, da se odbitni delež, ki ga je treba popraviti,
zaokroži na višji ali nižji odstotek v korist davčnega
zavezanca.
53 Na eni
strani iz elementov v spisu, ki so na voljo Sodišču, izhaja, da je
bil v postopku v glavni stvari odbitni delež izračunan z eno od
odstopajočih metod iz člena 173(2) Direktive 2006/112 in da za ta
izračun nemško pravo ne določa, da ga je treba
zaokrožiti.
54 Na drugi
strani iz predložitvene odločbe izhaja, da je sprememba elementov,
upoštevanih pri izračunu zneska odbitkov, zaradi katere je prišlo
do popravka v postopku v glavni stvari, posledica tega, da je
Kreissparkasse iz sistema davčnih oprostitev izvzela svoje
komercialne transakcije s svojimi poslovnimi strankami, in ne
posledica odločitve zadevne države članice, da bo v prihodnje
uporabljala metodo izračuna iz člena 173(1), drugi pododstavek, te
direktive ali pravilo zaokroževanja, ki ga določa člen 175(1)
Direktive 2006/112.
55 Glede na
preudarke v točki 47 te sodbe torej v zadevi, kot je ta v postopku
v glavni stvari, v primeru popravka ni treba uporabiti pravila
zaokroževanja, ki ga določa člen 175(1) Direktive
2006/112.
56 V teh
okoliščinah na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
57 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat)
razsodilo:
1. Člen
175(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako,
da države članice niso dolžne uporabiti pravila zaokroževanja iz te
določbe, če se odbitni delež izračuna po eni od odstopajočih metod,
ki so določene v členu 173(2) te direktive.
2. Člen
184 in naslednje Direktive 2006/112 je treba razlagati tako, da so
države članice dolžne uporabiti pravilo zaokroževanja iz člena
175(1) te direktive v primeru popravka − če je bil, na podlagi
njihove nacionalne zakonodaje, odbitni delež izračunan po eni od
metod iz člena 173(2) navedene direktive ali iz člena 17(5), tretji
pododstavek, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o
usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni
sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero − le v
primeru, ko je bilo to pravilo uporabljeno za ugotovitev začetnega
zneska odbitka.