Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/DDPO/Upravno
sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 2367/2018-12
Datum:
26.11.2020
DDPO IN
PRIDOBITNA DEJAVNOST – Višje strokovno izobraževanje – Vpisnine,
šolnine in drugi prispevki kot prihodki pridobitne
dejavnosti
JEDRO:
Če gre za dohodke,
ki jih zavezanec doseže na trgu oziroma na podlagi prodaje
(proizvodov ali) storitev, je to opravljanje pridobitne dejavnosti.
Za dohodke nepridobitne dejavnosti nasprotno veljajo namenska
sredstva, ki so pridobljena lahko iz različnih virov za namene, za
katere je zavezanec ustanovljen, in ne pomenijo nadomestila za
proizvode ali storitve, in kar je bilo pri odločanju davčnih
organov (z izvzetjem subvencij in sredstev MIZŠ ter EU iz
prihodkov) tudi upoštevano.
IZREK:
I. Tožba se
zavrne.
II. Vsaka stranka
trpi svoje stroške postopka.
Predmet spora:
1. Prvostopenjski
davčni organ je v zadevi izvzema prihodkov od nepridobitne
dejavnosti v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od
1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, tožeči stranki z izpodbijano odločbo
odmeril: 1. davek od dohodkov pravnih oseb v znesku 27 255,82 EUR
od osnove 160 328,32 EUR po 17 % stopnji in pripadajoče obresti v
znesku 2 175,14 EUR in 2. zamudne obresti od naknadno ugotovljenih
mesečnih obrokov akontacij za obdobje januar 2017 do december 2017
v višini 1 857,33 EUR ter ji omenjene zneske naložil v plačilo, s
tem da se obveznost zmanjša za že plačane akontacije v znesku 23,84
EUR in obveznosti za doplačilo davka v višini 98,50 EUR (I. in II.
točka izreka). V III. točki izreka je zavrnil zahtevo za povračilo
stroškov postopka in v IV. točki izrekel, da pritožba ne zadrži
izvršitve.
2. V obrazložitvi
izpodbijane odločbe se na podlagi določb akta o ustanovitvi tožeče
stranke in odločbe Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo
in šport (v nadaljevanju: MIZKŠ) ugotavlja, da je tožeča stranka
ustanovljena kot zasebni izobraževalni zavod za opravljanje javno
veljavnega višjega strokovnega izobraževanja z glavno dejavnostjo
izobraževanje. Kot sredstva za delovanje šole so v aktu navedena
sredstva, ki jih prispeva ustanovitelj, prispevki študentov,
sredstva, pridobljena s prodajo blaga in storitev, darila,
donatorska sredstva ipd. Nadalje se ugotavlja, da iz poslovnega
izida za inšpicirano obdobje izhaja, da tožeča stranka izkazuje
čiste prihodke od prodaje v višini 331 370,14 EUR, subvencije v
višini 1 393,44 EUR in druge poslovne prihodke, ki se nanašajo na
sofinanciranje projektov iz sredstev MIZKŠ in EU v višini 12 092,61
EUR, kar skupaj znese 344 856, EUR. Še nadalje se ugotavlja, da je
tožeča stranka v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto
2016 kot nepridobitne prihodke izvzela prihodke, dosežene na
podlagi vpisnin, šolnin in drugih prispevkov, ki jih je zaračunala
svojim študentom, in ki znašajo 331 379,13 EUR. Po pojasnilih, ki
jih je dala tožeča stranka med postopkom, je bila ustanovljena za
izvajanje višješolskega izobraževanja kot organizacija, ki opravlja
nepridobitno dejavnost in je zato v skladu z 9. členom Zakona o
davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) oproščena
plačila davka od dohodkov pravnih oseb iz naslova opravljanja
dejavnosti višješolskega izobraževanja.
3. Po presoji
davčnega organa je tožeča stranka prihodke v višini 331 379,13 EUR
izvzela neupravičeno. Pri tem davčni organ izhaja iz 9. člena
ZDDPO-2 in navaja, da tudi zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz
prvega odstavka 9. člena, tj. ustanovitev za nepridobitni namen in
delovanje skladno z namenom ustanovitve, plača DDPO iz opravljanja
pridobitne dejavnosti, pri čemer je razlikovanje med pridobitno in
nepridobitno dejavnostjo opredeljeno v Pravilniku o opredelitvi
pridobitne in nepridobitne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik).
Kateri del dohodka se obdavči, je torej določeno v Pravilniku, ki v
5. alinei 4. člena kot pridobitne in s tem obdavčene izrecno navaja
dohodke od prodaje storitev, med katere je po presoji davčnega
organa šteti tudi izvajanje dejavnosti izobraževanja kot
opravljanje storitev, ki so zaračunane študentom. Da gre nedvomno
za obdavčeno dejavnost, po presoji davčnega organa nadalje izhaja
iz določb 1. alinee 4. člena v povezavi s šesto alineo 3. člena
Pravilnika, ki določa, da se kot pridobitni dohodki štejejo tudi
sredstva za izvajanje javne službe, ki niso prejeta iz
javnofinančnih virov, kot so npr. doplačila uporabnikov. Kar
pomeni, da bi se plačila študentov štela za pridobitni dohodek tudi
v primeru, če bi imela tožeča stranka status javnega zavoda. Pri
čemer se ločevanje pridobitne in nepridobitne dejavnosti skladno s
5. členom Pravilnika ugotavlja ob upoštevanju vseh dejstev in
okoliščin posameznega primera. Glede na vse navedeno in glede na
določbe 1. in 5. alinee 4. člena Pravilnika, se po presoji davčnega
organa plačila za vpisnine, šolnine, prispevke študentov za plačila
izpitov, ki po vsebini predstavljajo plačilo za storitev
izobraževanja, v skladu z določbami 27. člena ZDDPO ne izvzamejo iz
davčne osnove, medtem ko se del prihodkov, ki izvirajo iz javnih
sredstev, uvrsti med nepridobitne dohodke ter na tej podlagi naredi
nov obračun davka, ki je razviden iz tabele na straneh 6 in 7
izpodbijane odločbe.
4. Pripombe tožeče
stranke na zapisnik je davčni organ zavrnil kot neutemeljene. V
odgovoru na pripombe navaja, da izvajanje javno potrjenega
izobraževalnega programa ne izključuje konkuriranja na trgu, saj
opravljanje dejavnosti kot nepridobitne ni povezano z odnosom med
zavezancem in potencialnimi drugimi izvajalci primerljivih storitev
in uporabniki storitev. Konkuriranje na trgu je namreč tekmovanje
ponudnikov za naklonjenost kupcev, ki imajo pri odločanju možnost
svobodne izbire. Po vsebini je bistveno, da gre za opravljanje
storitev izobraževanja, ki jih tožeča stranka zaračunava študentom,
s tem pa gre za ustvarjanje obdavčenih dohodkov. Po presoji
davčnega organa gre pri 1. in 5. alinei četrtega odstavka
Pravilnika za povsem jasne določbe, ki na področju izobraževanja
zadevajo vse javne in zasebne izvajalce javno veljavnih programov,
pri katerih nastopa okoliščina (do)plačil uporabnikov. Zato
sklicevanje tožeče stranke, da bi bilo pri odločanju treba
upoštevati določbe 5. člena Pravilnika, šteje za neutemeljeno, saj
tožeča stranka ni navedla nobenih posebnih oziroma enkratnih
dejstev in okoliščin, ki bi jo razlikovale od drugih zavezancev, ki
izvajajo javno priznane izobraževalne programe in ki prejemajo
(do)plačila uporabnikov. Davčni organ zavrača tudi ugovor, da gre v
konkretnem primeru za kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave
ter navaja, da izobraževalni zavod, ki je financiran iz javnih
sredstev, in tisti, ki je financiran s strani uporabnikov, nista v
enakem položaju, saj prvi nastopa kot del sistema javnega
izobraževanja in s tem zaradi svoje dostopnosti oziroma
brezplačnosti ni del trga ponudnikov izobraževalnih storitev.
Nasprotno pa v drugem primeru izobraževalni zavod nastopa na trgu
izobraževalnih storitev in bi ga izvzetje iz obdavčitve dohodka
postavilo v privilegiran položaj z ozirom na druge ponudnike
primerljivih storitev, ki se financirajo s plačili uporabnikov
njihovih storitev. Namen zakona je torej izenačiti davčno obravnavo
subjektov, ki nastopajo na trgu oziroma v odnosu do uporabnikov, ne
glede na to, v kakšni organizacijski obliki delujejo.
5. Glede stroškov
postopka davčni organ, ko odgovarja na pripombe, citira tretji
odstavek 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju
ZDavP-2) ter na podlagi citiranih določb zahtevo tožeče stranke za
povrnitev stroškov postopka zavrača iz razloga, ker tožeča stranka
povrnitve stroškov ni zahtevala do izdaje odločbe.
6. Ministrstvo za
finance je kot organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper
izpodbijano odločbo z odločbo št. DT 499 14 32 2018 z dne 17. 10.
2018 kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevo za
povrnitev stroškov postopka. V svojih razlogih organ druge stopnje
v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V obrazložitvi
najprej ugotavlja, da so pritožbene navedbe v pretežni meri enake
navedbam, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že v postopku pred
izdajo izpodbijane odločbe in jih je pravilno presodil že organ
prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa ponovno poudari,
da je v drugem odstavku 9. člena ZDDPO-2 določena izjema od
oprostitve davka, ki sicer izhaja iz določb prvega odstavka istega
člena in po katerih so plačila davka načeloma oproščene pravne
osebe, ki so ustanovljene za opravljanje nepridobitne dejavnosti.
Oprostitev plačila davka tako ni mogoča za tisti del dejavnosti
nepridobitne pravne osebe, ki se opravlja na pridobitni
način.
7. Kaj je šteti za
pridobitno oziroma nepridobitno dejavnost je podrobneje opredeljeno
v Pravilniku. Pri tem določbe Pravilnika sledijo napotilu
zakonodajalca iz četrtega odstavka 9. člena ZDDPO 2, po katerem
mora biti pri opredelitvi dejavnosti kot pridobitne izpolnjen vsaj
eden iz tam določenih pogojev, tj. da se pridobitna dejavnost
opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička ali da z opravljanjem
pridobitne dejavnosti zavezanci iz tega člena konkurirajo na trgu z
drugimi osebami po tem zakonu. V primeru navedenih meril torej ne
gre za razvrščanje dejavnosti po vrsti dejavnosti, temveč za način
opravljanja pridobitne ali nepridobitne dejavnosti. Povedano
drugače: oprostitev ni podeljena vrsti oziroma pravnoorganizacijski
obliki zavezanca za davek, temveč zavezancem z nepridobitnim
namenom ustanovitve, ki v skladu s tem tudi dejansko
poslujejo.
8. Vrsta in
struktura prihodkov nepridobitne pravne osebe sta lahko različni.
Odvisni sta od vrste nepridobitne osebe, namena ustanovitve in
delovanja oziroma sta odsev načina njenega financiranja. Zahtevano
dejansko delovanje na nepridobiten način je v Pravilniku
opredeljeno preko načina financiranja, med drugim iz javnih
sredstev, donacij, volil, dediščin. Gre torej za dohodke, ki niso
posledica delovanja na trgu oz. glede na takšen način financiranja
dejavnost ne konkurira na trgu z drugimi osebami, zavezanci po
ZDDPO-2. Zato za odločitev ni pomembno, kdo izvaja javno
izobraževalni program, temveč je pomemben način njegovega
financiranja. Prav tako samo po sebi in za davčne namene ni
pomembno, da se presežek prihodkov nad odhodki ne razdeli članom
zavoda, če ni hkrati izkazano, da zavezanec s to dejavnostjo ne
konkurira na trgu z drugimi osebami po ZDDPO-2. Zato bi bilo
izvajanje programa tožeče stranke za davčne namene lahko
opredeljeno kot nepridobitna dejavnost, vendar le, če bi bilo to
izvajanje financirano iz javnofinančnih virov ali na kakšen drug
način iz 3. člena Pravilnika in s tem na način, ki ni posledica
konkuriranja na trgu, kar pa v konkretnem primeru ni podano. V
primeru, ko je to izvajanje financirano s strani drugih oseb, ki so
uporabniki javno izobraževalnega programa, in ko zavod s tem
programom konkurira z drugimi osebami, ki ravno tako ponujajo javno
izobraževalni program, pa take dejavnosti za davčne namene ni
mogoče šteti za nepridobitno dejavnost. To izhaja iz 4. člena
Pravilnika v zvezi z 2. členom Pravilnika in četrtim odstavkom 9.
člena ZDDPO 2.
9. Zato po presoji
pritožbenega organa ni podana niti v pritožbi zatrjevana neenaka
obravnava med zasebnimi in javnimi zavodi in s tem kršitev načela
enakosti, kot tudi ni kršeno načelo legalitete in načelo pravne
države, saj že iz samega zakona, konkretno iz prvega, drugega in
četrtega odstavka 9. člena ZDDPO 2 in zatem še iz 2. člena
Pravilnika izhaja, da oprostitev ni pogojena zgolj s
pravnoorganizacijsko obliko zavezanca in z njegovim dejanskim
poslovanjem, temveč tudi z dejstvi in okoliščinami, ki jih je treba
upoštevati pri podrobni opredelitvi pridobitne oziroma nepridobitne
dejavnosti. Pravilnik pri tem zgolj podrobno opredeli še pridobitno
oziroma nepridobitno dejavnost v skladu z zakonsko določenim
namenom in ciljem in v zakonsko določenem okviru.
10. Ker v zadevi ni
spora o tem, da je izvajanje javno izobraževalnih programov redna
dejavnost tožeče stranke, s katero konkurira na trgu z drugimi
zavodi, ki izvajajo s strani države regulirane javno izobraževalne
programe, in ker tožeča stranka z ničemer ne trdi in dokazuje, da
cene njenega programa v kontroliranem obdobju niso bile usmerjene k
sistematičnemu doseganju presežka prihodkov nad odhodki, pritožbeni
organ pritrjuje razlogom prve stopnje, po katerih je prihodke iz
naslova vpisnin, šolnin in drugih prispevkov, ki jih je tožeča
stranka zaračunala študentom, opredelila kot pridobitne dohodke od
prodaje storitev po 5. alinei 4. člena Pravilnika. Sklicevanje prve
stopnje na dohodke iz 1. alinee 4. člena Pravilnika pa je treba
razumeti le kot dodaten argument, da gre v zadevi za pridobitne
dohodke.
11. Tožeča stranka
se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga odpravo
odločbe. Pri tem na prvem mestu predlaga, da sodišče samo odloči v
zadevi in podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno
odločanje. V obeh primerih predlaga, da se ji povrnejo stroški
postopka.
12. V tožbi vztraja,
da šolnine, vpisnine in prispevki za opravljanje izpitov ne
prestavljajo pridobitnih dohodkov ter v tej zvezi uveljavlja, da je
dejansko stanje ugotovljeno napačno, da je nepravilno uporabljeno
materialno pravo in da so podane bistvene kršitve pravil
postopka.
13. V zvezi s prvima
navedenima tožbenima razlogoma navaja, da so pogoji za oprostitev
plačila davka opredeljeni v prvem in drugem odstavku 9. členu
ZDDPO-2, medtem ko opredelitev pridobitne in nepridobitne
dejavnosti za namene oprostitve davka določa Pravilnik. Po navedbah
v tožbi tožeča stranka svoje dejavnosti ne opravlja na trgu zaradi
pridobivanja dobička, temveč v skladu z namenom njene ustanovitve.
Prav tako tožeča stranka z opravljanjem dejavnosti ne konkurira na
trgu, dejavnost pa tudi ni v Pravilniku našteta kot pridobitna
dejavnost, kar pomeni, da ne opravlja pridobitne dejavnosti, kot je
opredeljena v Pravilniku.
14. Dalje navaja, da
je ustanovljena v skladu z Zakonom o zavodih (v nadaljevanju ZZ)
kot zasebni izobraževalni zavod, ki opravlja javno veljavno višje
strokovno izobraževanje in katerega glavna in osnovna dejavnost je
nepridobitna dejavnost višješolskega izobraževanja. Iz ZZ izhaja,
da tožeča stranka ni bila ustanovljena za opravljanje dejavnosti na
trgu, temveč za opravljanje nepridobitne dejavnosti, kar je
razvidno tudi iz 14. člena ustanovitvenega akta. Pri ugotavljanju
pridobitne in nepridobitne dejavnosti pa je potrebno izhajati iz
zakona in iz ustanovitvenega akta, pri čemer je že v ustanovitvenem
aktu narejena jasna ločnica med izvajanjem višješolske dejavnosti
kot nepridobitne dejavnosti in med pridobitno dejavnostjo prodaje
storitev, razvidno pa je tudi, da sredstev, ki jih tožeča stranka
prejme s prispevki študentov, ne gre enačiti s sredstvi, ki jih
tožeča stranka pridobi s prodajo blaga in storitev na trgu, kot to
meni tožena stranka. Iz izvajanja javno veljavnega višješolskega
študijskega programa tožeča stranka pridobiva zgolj osnovna in
edina sredstva za svoje poslovanje, ki ga regulira in nadzira
MIZKŠ, in kot takšno ne more šteti za pridobitno dejavnost oziroma
tržno dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja
dobička. Takšne dejavnosti ni mogoče enačiti z dejavnostjo npr.
prodaje knjig ipd. Dejavnost izobraževanja se namreč regulira s
strani države ter izvaja na način in v obsegu, kot ga določa
država, takšno izvajanje dejavnosti pa posledično ne more
predstavljati izvajanja dejavnosti kot tržne in konkurenčne. Tako
tožeča stranka lahko izvaja le akreditiran izobraževalni program,
vanj pa lahko vpiše le toliko slušateljev, kot ji določi
ministrstvo in torej ni svobodna pri vrsti in obsegu storitev, ki
jih nudi. Zgolj okoliščina, ali se javno veljavni izobraževalni
program delno ali v celoti financira iz javnih virov, kar bi
prihodke po Pravilniku naredilo za nepridobitne, pa ne more
spremeniti narave izvajanja dejavnosti, ki je za izpolnjevanje
pogojev iz 9. člena ZDDPO-2 in njihovo presojo bistvena, ni pa
bistven izvor premoženja oziroma način financiranja, kot po
stališču tožbe napačno zatrjuje tožena stranka. Plačila šolnin tako
ne predstavljajo dohodkov od prodaje in s tem pridobitnih prihodkov
iz 5. alinee 4. člena Pravilnika, temveč gre za sredstva, ki so
pridobljena z opravljanjem neprofitne osnovne dejavnosti in so
naposled vselej vložena oziroma vrnjena v razvoj osnovne dejavnosti
tožeče stranke. Gre za glavni vir prihodkov in brez njih sploh ne
bi mogla poslovati nepridobitno, vsak prihodek pa bi skladno s
stališčem tožene stranke že pomenil pridobitni prihodek, kar je
nelogično in absurdno. Potem ni smiselno sploh, da je tožeča
stranka ustanovljena kot zavod, saj bi bila njena neprofitnost
zgolj deklaratorna, ustanovitelj pa bi bil neutemeljeno prikrajšan
za dobiček, ki ga kot ustanovitelj zavoda itak ni upravičen
prejeti.
15. Podlaga za
obdavčenje ne more biti niti 1. alinea 4. člena v povezavi s 6.
alineo 3. člena Pravilnika, niti kot dodaten argument. Oba člena
namreč govorita o izvajanju javne službe in se torej nanašata
izključno na izvajalce javnih služb in ne zadevata zasebnih
izvajalcev veljavnih študijskih programov. Tožeča stranka je
zasebni zavod brez koncesije in kot taka ne izvaja javne službe
niti za to ne izpolnjuje pogojev. Zato v njenem primeru ni nobene
dejanske in materialnopravne podlage za uporabo navedenih določb.
Plačil za izvajanje javne službe ni mogoče enačiti z doplačili
uporabnikov, prav tako z doplačili ni mogoče enačiti šolnin
študentov tožeče stranke. Plačila študentov so namenjena za
izvajanje osnovne dejavnosti tožeče stranke in predstavljajo glavni
vir financiranja, hkrati pa služijo istemu namenu, ki je v primeru
javnih zavodov financiran iz javnofinančnih virov in v skladu s 6.
alineo 3. člena Pravilnika ne šteje za pridobitno dejavnost in ni
obdavčena.
16. V zvezi z
zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb postopka pa tožeča stranka
navaja, da je tožena stranka pri uporabi določb 3. in 4. člena
Pravilnika spregledala, da ne gre za zaprt seznam dohodkov ter da
je v posameznih primerih treba skladno s 5. členom Pravilnika
upoštevati posebnosti posamezne vrste pravne osebe ter dejstva in
okoliščine v konkretnem primeru presojati v skladu z namenom in
ciljem ZDDPO-2. Zato bi tožena stranka po navedbah v tožbi morala
Pravilnik uporabiti na drugačen način ter določbe 3. in 4. člena
razlagati širše, česar pa ni storila, temveč je naredila pavšalen
zaključek, kot je razvidno iz odločbe.
17. Tožeča stranka
nadalje poudari, da je Pravilnik podzakonski predpis in da je
vsebinsko vezan na zakon ter navaja, da zadevni Pravilnik
navedenemu pogoju ne ustreza, prav tako pa temu pogoju ne ustreza
njegova uporaba s strani tožene stranke, ki je uporabo Pravilnika
razširila celo izven namenov iz Zakona in Pravilnika. V davčnih
postopkih namreč ni prostora za smiselno uporabo predpisov. V
primeru nejasne ali nedoločne norme mora davčni organ davčno normo
razlagati tako, da bo to za stranko ugodno, kar nenazadnje sledi
tudi iz davčnih predpisov. V konkretnem primeru pa je tožeča
stranka davčno obveznost ugotovila ob smiselni uporabi določb
Pravilnika, ki je nižje veljave kot zakon, pri tem pa sploh ni
ugotavljala dejstev, ki so tožeči stranki v korist, temveč je
določbe davčne zakonodaje razlagala izrazito v škodo tožeče
stranke. Vsako odstopanje od temeljnih načel upravnega postopka pa
vedno pomeni tudi bistveno kršitev pravil postopka.
18. Še dodatno pa
tožeča stranka v tožbi izpostavi neenakopravno obravnavo zasebnih
in javnih zavodov, ki jo je vzpostavil Pravilnik, saj javna
sredstva, namenjena izobraževanju in s tem istemu namenu, za
katerega je ustanovljena in ga izvaja tožeča stranka, šteje za
nepridobitni dohodek, šolnine za izvajanje iste dejavnosti pa za
pridobitni dohodek, kar je nelogično in nesmiselno, saj so zasebni
in javni šolski zavodi ustanovljeni za isti nepridobitni namen in
prihodke porabljajo za izvajanje iste dejavnosti. Ker za takšno
razlikovanje po stališču tožbe ne obstaja noben razumen razlog, gre
v primeru tožeče stranke za kršitev načela enakosti iz 14. člena
Ustave. Tudi ne drži sklepna ugotovitev tožene stranke, da javni
zavodi zaradi svoje dostopnosti oziroma brezplačnosti
izobraževalnih programov ne nastopajo v odnosu do potrošnikov
oziroma uporabnikov. Ravno nasprotno: ta obča dostopnost povzroča,
da so javni izobraževalni programi s strani uporabnikov sprejeti v
širšem obsegu kot plačljivi programi, kar pomeni, da je v posledici
zasebnim izvajalcem veliko težje doseči enake poslovne učinke in bi
torej obdavčitev samo še dodatno otežila njihov že tako težji
ekonomski položaj.
19. V zvezi s
konceptom financiranja tožeča stranka navaja, da obseg financiranja
javnih višješolskih zavodov ne zasleduje motiva pokritja dejanskih
stroškov, temveč se višina javnih sredstev odmerja na podlagi
kazalnikov, ki v prvi vrsti odražajo uspešnost poslovanja zavoda v
proračunskem obdobju, kot je število vpisanih študentov. Kar
pomeni, da tako javni kot zasebni zavodi morebitne presežke
prihodkov nad odhodki namenjajo za razvoj lastne dejavnosti in
torej tudi z vidika koncepta financiranja med njimi ni takšnih
razlik, ki bi terjale različno davčno obravnavo.
20. Tožeča stranka
ugovarja tudi stališčem tožene glede konkuriranja zasebnih in
javnih zavodov na trgu. Programa obeh pravnih subjektov šteje za
povsem uravnotežena tudi glede na vplive do tretjih in zato ni
razlogov za različno davčno obravnavo. Isto velja za šolnine in
proračunska sredstva v primeru javnih zavodov, ki služijo istemu
namenu. Takšnega mnenja je bila ob sprejetju Pravilnika tudi tožena
stranka, ki pa je nato leta 2009 brez ustrezne zakonske podlage
svoje stališče spremenila in omogočila privilegiran položaj le
prejemnikom javnih sredstev. Poudari še, da je sodišče, drugače kot
upravni organ, vezano pri odločanju le na Ustavo in
zakon.
21. Tožeča stranka
ugovarja tudi odločitvi o stroških postopka kot nepravilni in v
nasprotju z določbami 116. člena ZUP, na katerega se sklicuje
prvostopenjski davčni organ v obrazložitvi izpodbijane
odločbe.
22. Tožena stranka v
odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih
ter predlaga zavrnitev tožbe.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
23. Tožba ni
utemeljena.
24. Kot sledi iz
tožbe ter obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe, je
tožba v pretežnem delu enaka pritožbi, ta pa pripombam na zapisnik.
V obeh davčnih odločbah je po presoji sodišča pravilno odgovorjeno
na ugovore, ki jih tožeča stranka ponavlja v tožbi in se zato
sodišče na razloge prve in druge stopnje sklicuje.
25. V konkretnem
primeru ni sporno, da je tožeča stranka ustanovljena kot zasebni
izobraževalni zavod in da je v skladu z določbami ZZ ustanovljena
za opravljanje dejavnosti višješolskega izobraževanja na
nepridobiten način in s tem za opravljanje t.i. nepridobitne
dejavnosti. Spora tudi ni o tem, da tožeča stranka dejansko posluje
skladno z namenom ustanovitve in delovanja in da torej izpolnjuje
pogoje iz prvega odstavka 9. člena ZDDPO-2 in s tem osnovne pogoje
za to, da lahko uveljavlja oprostitev davka. Kar pa, glede na
nadaljnje določbe omenjenega člena še ni dovolj za oprostitev, saj
so po drugem odstavku istega člena iz oprostitve izrecno izvzeti
dohodki, ki jih zavezanec doseže z opravljanjem pridobitne
dejavnosti. Upoštevati pa je treba tudi četrti odstavek, s katerim
zakonodajalec pooblašča ministra za finance, da podrobneje opredeli
pridobitno oziroma nepridobitno dejavnost za namene tega člena ter
pri tem upošteva določene kriterije oziroma merila, ki so navedena
v nadaljevanju.
26. V Pravilniku je
torej na podlagi zakonskega pooblastila in ne samovoljno, kot se
očita v tožbi, podrobneje opredeljeno, kaj se šteje za pridobitno
dejavnost oziroma za dohodke iz opravljanja pridobitne ali
nepridobitne dejavnosti, in to specifično za namene oprostitve iz
9. člena zakona. Na podlagi pogojev in meril iz Pravilnika pa se
potem s strani davčnih organov ugotavlja kot nesporno, da tožeča
stranka izvaja storitve višješolskega izobraževanja in da s temi
storitvami konkurira na trgu z drugimi zavodi, ki izvajajo s strani
države regulirane javno izobraževalne programe. To pa pomeni, da
davčni organ šteje za izpolnjen vsaj drugi od dveh pogojev iz 2.
člena Pravilnika za to, da je dejavnost tožeče stranke šteti za
pridobitno. Za pridobitne pa nato utemeljeno šteje tudi dohodke iz
naslova opravljanja omenjene dejavnosti, to je prispevke študentov
kot plačila za storitve izobraževanja, in sicer na podlagi določb
4. člena Pravilnika, ki med pridobitne dohodke v 5. alinei uvršča
dohodke od prodaje storitev. Medtem ko sklicevanje organa prve
stopnje na 1. alineo 4. člena pritožbeni organ pravilno označi kot
zgolj pojasnilo oziroma kot dodaten argument, ki na odločitev ne
vpliva.
27. Glede na opisano
zakonsko in podzakonsko ureditev tudi ni bistveno, za kakšno vrsto
storitve gre. Če gre za dohodke, ki jih zavezanec doseže na trgu
oziroma na podlagi prodaje (proizvodov ali) storitev, je to
opravljanje pridobitne dejavnosti. Za dohodke nepridobitne
dejavnosti nasprotno veljajo namenska sredstva, ki so pridobljena
lahko iz različnih virov za namene, za katere je zavezanec
ustanovljen, in ne pomenijo nadomestila za proizvode ali storitve,
in kar je bilo pri odločanju davčnih organov (z izvzetjem subvencij
in sredstev MIZŠ ter EU iz prihodkov) tudi upoštevano. Prav tako ni
mogoče upoštevati tožbenih ugovorov, po katerih se doseženi dohodki
vračajo v razvoj osnovne (nepridobitne) dejavnosti tožeče stranke
in po katerih gre pri plačilu šolnin itd. za glavni vir njenih
prihodkov. Nobena od navedenih okoliščin namreč po citiranih
predpisih sama po sebi ni relevantna za odločitev. Pri čemer je
treba dodati, da odločanje o oprostitvi kot davčni ugodnosti
zahteva restriktiven pristop, kar pomeni, da že davčni organ, pa
tudi sodišče, zapisanega ne more širiti na primere, ki v predpisu
niso zajeti, obenem pa je dolžan dosledno upoštevati vse predpisane
pogoje. Že davčni organ prve stopnje pa utemeljeno zavrne
sklicevanje tožeče stranke na določbe 5. člena Pravilnika, saj po
neprerekanih ugotovitvah davčnega organa tožeča stranka posebnih
oziroma enkratnih dejstev, ki bi jo razlikovala od drugih
zavezancev, izvajalcev javno priznanih izobraževalnih programov, ki
sprejemajo (do)plačila uporabnikov, v davčnem postopku ni navedla
niti jih ne navaja in se nanje sklicuje v tožbi. Obrazloženo pa že
davčni organ prve stopnje zavrne tudi očitek kršitve načela
enakosti iz 14. člena Ustave ter pri tem pravilno ugotavlja, da
izobraževalni zavod, ki je financiran iz javnih sredstev, in tisti,
ki je financiran s strani uporabnikov storitev, nista v enakem
položaju in da zato ni podlage za njuno enako (davčno)
obravnavo.
28. Glede na
povedano je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in
skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je sodišče
tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu
(v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.
29. Pravilno je
odločeno tudi glede stroškov postopka (II. točka izreka).
Nepravilno obrazložitev, ki jo vsebuje izpodbijana odločba in po
kateri naj bi stroški postopka ne bili priglašeni (pa so bili),
popravi organ druge stopnje v svojih razlogih, s tem ko, ob
sklicevanju na določbe 79. člena ZDavP-2, pravilno navede, da se
stroškovni zahtevek zavrne zato, ker se je postopek za tožečo
stranko končal neugodno.
30. Sodišče je v
zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje v
tistem, kar je bistveno za odločitev, ni sporno (prvi odstavek 59.
člena ZUS-1).
Področje:
ZDDPO-2