krpan in druščina postani član

Naslov teme: Zakaj se pogovarjamo sami s seboj

1496  24.04.2019 - 13:56h / Ostalo / Avtor: mimica / 104 / 4

Ojla,

Sem vas malo razvadila a ne? Petek, aha, bo mimica kaj lepega napisala pa bo takoj krajši dan pred vikendom… a veste, da vse kar napišem je resnično. Nič izmišljenega.

Jutri in pojutrišnjem me ni, zato se odlašam danes. Včeraj sem sporočila tastarmu, ki ni pokazal nobenih reakcij na moje sporočilo; sam bog ve kje je plaval v svoji raztresenosti, povedala sodelavkam, ki so se takoj začele zmrdavati, joj kako bomo z DDV-jem, pa kako bomo sprovedle tisto kompenzacijo, pa … ne smem nadaljevati z naštevanjem, ker postajam živčna. Ne morem razumeti ljudi, ki leta in leta delajo iste stvari, pa jih ne kapirajo in pika!

Na hitrco sem morala skočiti še po štampiljko, ki so jo »oni« pozabili pri poslovnem partnerju, ko so podpisovali pogodbo. Iskreno povedano sem bila vesela, da bom spoznala računovodkinjo s katero se več let slišim vsaj enkrat tedensko. Pridem na cilju. Vratar me napoti v jedilnico, ker je čas malice. Vsi imajo enako malico; ribo, kar sem zavohala že ob vstopu v poslovno stavbo. Komaj zadržujem sline. Pridem blizu prve mize, ter prašam gospoda v delovnem kombinezonu kje je računovodkinja. »Una, ki se pogovarja sama sabo« mi odvrne z nasmeškom. Na izjavo svojega kolega se še ostali sedeči nasmejejo, tako glasno, da mi postane zelo nerodno. Ne vem če mi je uspelo skriti mešane občutke, ki so me oblile v tistem trenutku. Razočaranje, sram, slaba volja… ker vem koliko se ta računovodkinja  trudi za te delavce. Spomnim se, ko je lani prepričevala svojega direktorja naj izplača višji znesek regresa, naj izplača 13 plačo ob zaključku leta taistim delavcem, darilca njihovim otrokom… ona pa se pogovarja sama s seboj… Najraje bi zbrisala od tam, da sploh nisem prišla tja in slišala to kar sem slišala.. Smo res različni po izobrazbi, po karakterju, vzgoji… nekulturo in nespoštovanje,  pa res ne prenesem.

Tole na koncu me je dotolklo. Brez dežnika sem šla nazaj v pisarno. Dežne kaplje so se mešale s solzami in tekle po mojem licu. Sem se morala zjokati...In deliti z vami to zgodbo. Vse ostalo je danes zame nepomembno.

Lp, m

rakov povratnik - 25.04.2019 - 07:53

Pred leti, ko sem tudi sam še bil računovodja, sem doživel podobno zgodbo, le da sem bil jaz tisti, ki sem se pogovarjal sam s seboj... in sem nehal biti računovodja. Včasih je treba samo malo poguma, da se zadeve obrnejo. Ali na boljše ali na slabše pa pokaže čas.

Seveda vas, spoštovana publika, s svojim primerom ne prepričujem, da zadeve tako drastično obrnete, vendar je lahko mimicina zgodba izhodišče za razmislek ali ste na pravi poti...

Opa Zovalec - 25.04.2019 - 14:50

Zadnji čas za daljši dopust. Taki ful odštekani, da na kante, davke, zakone itd... sploh ne boste pomislili. Če pa ste vsaj malo sado-mazo se za trenutek posvetite sebi in si odgovorite mogoče na vprašanje "Kaj pa jaz hočem, kaj pričakujem...)

 

Nisem psiholog, ampak vaš zapis zagotovo kaže na strašno izgorelost. To pa je nevarno, ker lahko ima zelo neprijetne zdravstvene posledice. Torej še enkrat: TAKOJ NA DOPUST!

Odpisodpis - 26.04.2019 - 16:15

Sem skladiscnik in vcasih imam monolog. Mimica, krivica boli, to vem iz lastnih izkusenj. 

nja - 30.04.2019 - 15:01

Marsikdo se pogovarja s seboj. Jaz včasih na glas razmišljam, pa me kdo čukasto pogleda. Tako to je. Ni nujno stvar izgorelosti, ni nujno stvar avtističnega spektra recimo.

Kako me šele pogledajo, ko kakšno rečem psici in ji na veliko razlagam, kam greva, ko se ji zahvalim, da ni požrla tiste svinjarije na tleh ali se šla valjat v njo.