Ojla!

Tole, kar vam bom danes povedala je živa resnica. Naš šef se je sedaj, ko smo ful natrpani z delom okrog bilanc, spomnil da je treba njegovo pisarno preurediti. To se ne dogaja prvič. Selitev vseh kupov papirjev, ki jih ima na mizi (vsak kup meri cca 20-25 cm), odmakniti omare, korito s fikusom, ki je nase prevzel ves prah tega sveta in še in še. Dva študenta se motata ves dan po moji pisarni, saj kako bi drugače selili, če je začasna direktorjeva pisarna v sosednji sobi. Kar knedl sem dobila v grlu, ko sem slišala besedo selitev. Spomnim se, nekaj let nazaj smo s sodelavkami morale selitev opraviti brez tuje pomoči. Takrat smo nehote prišle do gore papirjev, ki jih je čas povozil in ki nikoli ne bodo imeli časti krasiti davčnih obračunov poznih devetdesetih… No, ker smo v stresu zaradi bilanc, je ta selitev prišla kot pika na i, kulminacija nezadovoljstva. Postali smo nejevoljni roboti, ki vse prenašamo stihijsko, klikamo in klikamo. Nič nas ne more ustaviti, nič nas več ne more presenetiti. Niti današnja selitev. No, preseneti nas lahko informacija, da eDavki delujejo brezhibno, ter da lahko mirno brez zapletov oddajamo davčne obračune.

Ko že omenjam goro papirjev, vam moram povedati zgodbo, izpred nekaj let, ko se je naš stari lisec spomnil, da bi na zvit način pospravil svojo pisarno. Objavil je prosto delovno mesto administratorke. Vsi smo debelo gledali zakaj administratorka, ko je bila prepotrebna pomoč na drugih področjih, na primer v računovodstvu… financah ali v komerciali.  

In res, raznorazne punce, strokovnjakinje za administratorske posle, so si podajale kljuko, saj jih je naročal na intervju na vsako uro. Intervju o zaposlitvi je potekal tako, da jim je dal kup papirja, in vsak list so morale odložiti  v ustrezne fascikle ( preverjal je njihovo hitrost, iznajdljivost, natančnost…) Tako je bila po obisku zadnje prijavljene kandidatke, njegova miza pospravljena. Od zaposlitve pa niti črka O ni ostala, saj so bile vse kandidatke neustrezne in niso izpolnjevale pogojev, razen ene (!) , ki je prišla v miniču in krznenem plašču, ta pa je bila ustrezna. Ostale punce smo opravljale ta novo, ne iz ljubosumja, ampak smo bile prepričane, da je prišla preko VIP (veze in poznanstva). Imela je tako dolge nohte, da je komaj tipkala po tipkovnici, svinčniki, papirji, pisarna, vse je dišalo po Lacoste in Bvlgari. Ko bi saj kavo znala skuhati… Našim skritim opazkam ni bilo konca ne kraja. Od tistega dne dalje, je naš šef hodil v službo skuliran u nulo: spucani čevlji, nova kravata, nič več zanemarjen, odrekel se je bureka, skratka drug človek! Kar je postalo zanimivo, so se tudi poslovni prijatelji obnašali bolj.. kako naj rečem… Nevoščljivi nismo bili, samo nastopilo je neko novo stanje, ki ga ne znam opisati. Vsi so hoteli biti podobni njej, Cvetki ! Cvetka, je dobila svojo prenovljeno pisarno z novim pohištvom, v službi dobivala šopke, Cvetka je govorila par jezikov, Cvetka je bila svež vetrič v naši zatohli firmi, Cvetka je bila inspiracija, vse dokler nas ni obiskala žena od tastarga… Takrat je nastala štala! Kaj se je doma dogajalo ne vemo, vemo pa da je Cvetka pobrala šila in kopita in odšla iz naših življenj. Nekaj tednov po njenem odhodu, je še dišalo po Lacoste in Bvlgari… Administratorke ni bilo več v naši firmi, cvetke, ta prave računovodske cvetke, pa se nam dogajajo in se bodo še dogajale.

lp, mimica