Veliko zmede nastaja glede pojma "elektronsko opravljena storitev" in glede ugotavljanja narave storitve pri razvoju programske opreme. V nekaj primerih še posebej težko razločimo med tem, ali gre za "storitev", "blago" ali "elektronsko opravljeno storitvijo". V prvih treh primerih je izvajalec slovensko podjetje, ki je davčni zavezanec in razvija programsko opremo, torej prodaja storitev naročnikom iz drugih držav. 

Primer 1: Naročnik iz EU, ki je pravna oseba vendar ni davčni zavezanec, naroči razvoj programske opreme pri slovenskem programerskem podjetju, ki je davčni zavezanec. Slovensko podjetje programsko opremo razvije v celoti in preda naročniku v uporabo, pri tem pa po pogodbi zaračuna stroške razvoja, po dogovorjeni urni postavki. Mi si razlagamo, da v tem primeru ni šlo za storitve "posrednika" iz 25. člena ZDDV-1 ali za "elektronsko opravljene storitve" iz 29. člena ZDDV-1. Menimo, da gre za storitev, za katero velja splošno pravilo iz 24. člena ZDDV-1, torej da kot kraj opravljene storitve smatramo Slovenijo in moramo posledično tudi zaračunati slovenski (22%) DDV, saj imamo na drugi strani davčnega nezavezanca brez VAT številke.

Primer 2: Naročnik izven EU, ki je pravna oseba in ni davčni zavezanec v svoji državi (za primer recimo Švica, ali pa Dubai), naroči razvoj programske opreme kot v primeru 1, pri slovenskem podjetju, ki je davčni zavezanec. Programsko opremo uporablja izključno za lastne potrebe. Tudi v tem primeru menimo, da gre za storitev, ki jo slovensko podjetje opravlja za naročnika izven EU, vendar slovenskega DDV ne zaračunamo, naročnik pa se je dolžan obdavčiti v lastni državi po zakonih, ki veljajo v njegovi državi. 

Primer 3: Naročnik izven EU, ki je pravna oseba in je davčni zavezanec (za primer Švica). Menimo, da tudi v tem primeru ne zaračunamo slovenskega DDV, se je pa naročnik dolžan samoobdavčiti po zakonih, ki veljajo v njegovi državi.

Popolnoma enaki primeri, le da je izvajalec storitve slovensko podjetje, ki še NI davčni zavezanec, torej še nima ID za DDV.

Primer 4 (glej 1): Navkljub temu, da je izvajalec davčni nezavezanec, bi moral naročniku, ki se ga lahko smatra kot "potrošnika" iz EU, zaračunati slovenski DDV. Zato menimo, da mora postati atipični davčni zavezanec, pridobiti ID za obračun DDV za namen poslovanja s tujino, svoje poslovanje s tujino mora nato poročati FURS. Naročnik si najverjetneje lahko ta DDV kasneje povrne.

Primer 5 (glej 2): Tudi v tem primeru menimo, da gre za storitev, ki jo slovensko podjetje opravlja za naročnika izven EU, vendar slovenskega DDV ne zaračunamo, naročnik pa se je dolžan obdavčiti v lastni državi po zakonih, ki veljajo v njegovi državi. 

Primer 6 (glej 3): Menimo, da tudi v tem primeru ne zaračunamo slovenskega DDV, se je pa naročnik dolžan samoobdavčiti po zakonih, ki veljajo v njegovi državi.  

V splošnem bi si torej radi odgovorili na vse primere, ki se nanašajo na razvoj programske opreme (kar ni izvajanje elektronske storitve):

Izvajalec je: 

A) davčni zavezanec v SLO 

B) davčni nezavezanec v SLO

Naročnik je iz:

1) Slovenije

2) Članice EU

3) Iz druge države izven EU (primer Švica, Rusija, ZDA)

ter ima status

DZ) Davčni zavezanec

DN) Davčni nezavezanec