www.davkoplacevalci.com

Bilans.siB DoberRacunovodja.siDR DDVpoznavalec.siDDV Superdavki.comSD

krpan in druščina

postani član

POGOJI ZA PRIZNANJE PRAVICE DO ODBITKA DDV – Dokazovanje pridobitve blaga in storitve za namene ekonomske dejavnosti (26.10.2021)

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
    "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 14 (filtered)" />
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
</head>
<body lang="SL" xml:lang="SL">
<div class="WordSection1">
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>REPUBLIKA
SLOVENIJA</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>UPRAVNO
SODIŠČE</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 1912/2018-11</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Datum:
23.02.2021</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>JEDRO:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>V zvezi z vprašanjem, ki je
predmet tega spora, ali je tožnik deloval kot davčni zavezanec za
namene ekonomske dejavnosti (v smislu člena 9 (1) drugi pododstavek
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost), je pomembno, da lahko oseba, ki
deluje kot davčni zavezanec, pridobi blago in storitve za namene
ekonomske dejavnosti v smislu te določbe, tudi če se to blago ne
uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>SEU pravico do odbitka v korist
davčnega zavezanca priznava tudi ob neobstoju neposredne in
takojšnje povezave med posamično vstopno transakcijo in eno ali več
izstopnimi transakcijami, pri katerih je DDV odbiten, kadar so
nastali stroški del splošnih stroškov tega davčnega zavezanca in so
tako sestavni del cene blaga ali storitev, ki jih
dobavlja.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Po presoji sodišča v obravnavani
zadevi zgolj seznanitev z ugotovitvami v zapisniku ni dovolj za
uresničitev pravice do izjave stranke, saj je očitek tožnika, da
toženka v pozivu z dne 26. 10. 2015 tožnika ni pozvala, da pojasni,
kako bo prejete storitve po spornih računih uporabil za namene
obdavčene dejavnosti, utemeljen.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Tožbi se ugodi, odločba Finančne
uprave Republike Slovenije DT 0610-11917/2015-27 (10-510-07,
10-510-05) z dne 18. 5. 2016 se odpravi in zadeva vrne temu organu
v ponoven postopek.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Predmet spora:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>1. Z izpodbijano odločbo je
Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi
davčni organ) tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost
(DDV) za leto 2013 od davčne osnove 283.621,20 EUR po stopnji 20 %
v znesku 56.724,28 EUR, od davčne osnove 224.596,59 EUR po stopnji
22 % od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 v znesku 49.411,25 EUR, za
davčna obdobja: januar, februar, marec, april, junij, julij,
avgust, september, oktober 2013, v zneskih kot so navedeni (skupaj
106.135,53 EUR) in pripadajoče obresti v znesku 1.492,76 EUR,
obračunane od poteka rokov za plačilo do dneva izdaje odločbe
(točka I/1 izreka); DDV za leto 2014 od davčne osnove 530.834,31
EUR, po stopnji 22 % v znesku 116.783,59 EUR, za davčna obdobja:
januar, februar, april do junij, julij do september, oktober do
december 2014, v zneskih, kot so navedeni, (skupaj 116.783,59 EUR)
in pripadajoče obresti v znesku 736.93 EUR (točka I/2 izreka); DDV
za leto 2015 od davčne osnove 44.213,90 EUR, po stopnji 22 % v
znesku 9.617,07 EUR, za davčna obdobja januar do marec, april do
junij 2015 in pripadajoče obresti v znesku 16,70 EUR; vse
obračunano od poteka rokov za plačilo do dneva izdaje odločbe
(točka I/3 izreka). Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku
234.782,49 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve te odločbe
na prehodni podračun, kot je naveden (točka III izreka). Po preteku
tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne
izvršbe. Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka,
ki so nastali finančni upravi bremenijo slednjo (točka IV izreka).
Pritožba ne zadrži izvršitve izreka te odločbe (točka V
izreka).</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>2. Iz obrazložitve je razvidno,
da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v
nadaljevanju DIN) DDV za obdobje 1. 1. 2013 do 30. 6. 2015. Pred
sestavo zapisnika je uradna oseba s pisnim seznanilom dne 19. 2.
2016 tožnika seznanila o rezultatu DIN. Na navedeno seznanilo je
tožnik podal pripombe, na katere je finančni organ odgovoril v
zapisniku z dne 15. 3. 2016, v katerem so povzete vse ugotovitve
postopka inšpiciranja, na katerega je tožnik vložil pripombe, ki
niso bile upoštevane in ki jih prvostopenjski organ povzema tudi v
obrazložitvi izpodbijane odločbe.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>3. V postopku DIN je
ugotovljeno, da je tožnik identificiran za namene DDV ter da je
vodil knjigo prejetih in izdanih računov ter zagotovil podrobne
podatke, ki omogoča nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in
plačevanjem DDV, kot to določa 85. člen Zakona o davku na dodano
vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Finančni organ je pravilnost
obračunavanja DDV preveril na podlagi izdanih računov in knjige
izdanih računov, pravilnost odbitka vstopnega DDV pa na podlagi
prejetih računov in knjige prejetih računov. Finančni organ navaja
31. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ga
citira. Finančni organ je pregledal evidentirane račune: za leto
2013 od zaporedne številke 1 do 109, za leto 2014 od zaporedne
številke 1 do 121 in za leto 2015 (do 30. 6. 2015) od zaporedne
številke 1 do 24, ki so razvidni v tabeli 1 na straneh 4 do 9
obrazložitve izpodbijane odločbe. Po navedenih računih je tožnik
uveljavljal vstopni DDV kot odbitni in v posameznih obračunih
zahteval vračilo presežka DDV. Prejeti računi, ki so v tabeli
označeni „krepko“, se nanašajo na stroške storitve in blaga, ki so
bili uporabljeni za namene obdavčenih dejavnosti tožnika, saj gre
za storitve vodenja računovodstva, storitve notarjev za namene
ustanavljanja in sprememb GIZ (tožnika), dobave lesene embalaže, ki
je bila preprodana naprej, storitev udeležbe na sejmu, storitev
postavitve in vzdrževanja spletne strani itd. Prejeti račun družb:
A. d.o.o., B. d.d., samostojne podjetnice C.C. s.p., D.D., se
nanašajo na stroške ukrepa „informiranja in promocije kmetijskih
proizvodov na notranjem trgu EU“, za kar je med tožnikom in
Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj, Dunajska
160, Ljubljana (v nadaljevanju Agencija) podpisana Pogodba o
sofinanciranju z dne 1. 2. 2013 (v nadaljevanju tudi Pogodba), ki
je razdeljena na tri faze, od katerih vsaka traja 12 mesecev.
Finančni prispevek Evropske skupnosti, dejanskih upravičenih
izdatkov iz programa, predvidenih v Prilogi 2, ki je sestavni del
Pogodbe, je v skladu s 3. členom Pogodbe sledeči: do največ
312.645,34 EUR v prvi fazi, do največ 239.708,43 EUR v drugi fazi
in do največ 261.396,33 EUR v tretji fazi in ne presegajo 50 %
dejanskih upravičenih izdatkov. Finančni prispevek Republike
Slovenije, ki ne presega 30 % dejanskih upravičenj, je sledeči: do
največ 187.587,20 EUR v prvi fazi, do največ 143.825,00 EUR v drugi
fazi in do največ 156.837,80 EUR v tretji fazi. Prejemnik
sofinanciranih sredstev razliko 20 % dejanskih stroškov zagotavlja
sam, pri čemer se zneski v zvezi z DDV ali druge dajatve in davki
držav članic ne upoštevajo pri izračunu finančnega prispevka
skupnosti in države članice. Predmet sofinanciranja so dejanski
stroški akcij, ki so bili zaračunani po računih A. d.o.o., B. d.d.,
C.C. s.p., in D.D.. Akcije so sledeče: prenova celotne grafične
podobe, organizacija in izvedba novinarske konference, oglaševanja
z jumbo plakati, spletna stran in Facebook kampanja, promocija na
prodajnih mestih in deljenje letakov z degustacijami v trgovskih
centrih, oglaševanje in informiranje v revijah, degustacije in
informiranje v šolah in vrtcih, oglaševanje na TV in radiu,
nagradni natečaj (stran 10 obrazložitve). V skladu z Uredbo 3/2008
so upravičeni tudi stroški honorarja v višini 13 % dejanskih
stroškov, za kar so bili izdani računi pogodbenega podizvajalca A.
in izdatki pogodbenice – režijski stroški do višine največ 3 %
dejanskih stroškov ukrepa, za katere je izstavil račun D.D..
Sofinanciranje ne prestavlja plačilo za opravljeno dobavo blaga ali
storitev, ampak finančni priliv za že plačane storitve ali blago. V
skladu z navedenim tako sofinanciranje ne predstavlja t.i.
subvencije, kot jo določa 36. člen ZDDV-1.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>4. Finančni organ je pregledal
vse izdane račune tožnika, ki so navedeni v tabeli 2. Tožnik je od
skupno 37 računov izdal račune za storitve: 11 družbi E. d.d. za
prodajo lesene embalaže, 9 svojim članicam za plačilo članarine, 5
družbi F. d.o.o, za kar ima sklenjeno pogodbo o sodelovanju, 21
družbi G. d.o.o. z vsebino, kot je navedeno. V točki 3
obrazložitve: Dejavnost, pogodba o ustanovitvi, cilji, združenja;
izplačila subvencij posameznim zadrugam; dogovor o sodelovanju in
krepitvi partnerstva v zeleni verigi; lesena embalaža skozi pogodbo
in izdane račune, poslovni načrt; finančni organ navaja določbe
Pogodbe o ustanovitvi z dne 19. 10. 2011, kakor je bila spremenjena
dne 10. 7. 2013, člene 2, 3, 7 in 10; podatke Agencije o izplačilih
sredstev iz ukrepa 133-podpora skupinam proizvajalcem pri
dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje proizvodov in
navaja Uredbo 1974/2006/ES glede upravičenosti do odpore; zapisnike
sej Odbora za zelenjavne verige in poslovno korespondenco tožnika;
tožniku v skladu s Pogodbo za akcijo „promocija na prodajnih
mestih“ odobren strošek sofinanciranja brez DDV in po treh fazah, v
vrednosti 82.450,00 EUR, 106.020,00 EUR in 142.120,00 EUR. Za prvo
fazo je odobreno izplačilo 48.780,80 EUR, za drugo je tožnik prejel
3.025,60 EUR, kar predstavlja 80 % dejanskih stroškov brez DDV.
Zaračunano embalažo je v celoti prevzela samo Zadruga H., kjer je
8. 9. 2000 zastopnik kot podpredsednik D.D.. Tožnik je izven ukrepa
„R.“ brez sofinanciranja stroškov nabavil leseno embalažo od
dobavitelja I. d.o.o. Del nabavljene količine je tožnik prodal
poslovnemu sistemu E. d.d (računi na strani 15 obrazložitve);
Poslovni načrt ekonomske dejavnosti tožnika, december 2011, verzija
1.2: december 2013 (strani 16 do 18 obrazložitve).</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>5. Tožnik je v inšpiciranem
obdobju obračunal skupaj skupaj 4.897,00 EUR DDV obveznosti in
presežka DDV 220.787,00 EUR. Tožnik zaračunane storitve in blago
družb A. d.o.o., B. d.o.o., podjetnice C.C. s.p., ni uporabil za
namene svojih obdavčenih transakcij, pač pa za pridobitev
nepovratnih sredstev ukrepa. Tožnik je pridobival sredstva za
tekoče poslovanje, izključno posojilodajalca J.J., očeta K.K.,
direktorja družbe G. d.o.o., s katero ima tožnik sklenjeno Pogodbo
o poslovnem sodelovanju z dne 10. 10. 2013. Navedena družba nastopa
kot člen v verigi podizvajalcev izvajanja sofinanciranja ukrepa
informiranje in promocija kmetijskih proizvodov, ki ji je tožnik od
37 računov izdal 21. Tožnik je vsa prejeta nepovratna sredstva iz
ukrepa uporabil za vračilo posojila J.J.. Iz Finančnega načrta samo
podatkovno izhaja, da bi tožnik šele po letu 2016 bil finančno
sposoben vrniti svoj 20 % delež za sofinanciran projekt, in še to
samo v nominalni vrednosti glavnice brez obresti. Tožnik pa ni
predložil nobenih dokumentov, ki bi navedeni načrt objektivno
argumentirali. Pet od skupaj osem aktivnih članic tožnika je
samostojno prejelo sredstva EU iz ukrepa 133. Finančno odgovorna
pogodbenemu podizvajalcu za izvajanje ukrepa „R.“ družbi A. d.o.o.
je samo članica ....si, katere direktor je bil K.K., sin
posojilodajalca J.J., do 6. 12. 2011, od tega datuma do 26. 6. 2013
pa je bila direktorica L.L., žena K.K.. Tožnik je v svojem
Poslovnem načrtu kot ekonomsko dejavnost navedel oglaševanje, kar
je za leto 2014 in 2015 ovrednotil v višini 7.900,00 EUR, ki izhaja
iz izstavljenih računov oglaševanja pnevmatik M za družbo G.
d.o.o., za kar nima dovoljenja. Tožnik storitev v vrednosti
4.400,00 EUR po enoti mere v Finančnem načrtu ni vsebinsko
opredelil. Na računih družbi G. d.o.o. je navedeni znesek opredelil
kot svetovanje za prodajo pnevmatik. V Finančnem načrtu opredeljen
znesek „drugo“ v vrednosti 52.800,00 EUR za leti 2014 in 2015
predstavlja storitve svetovanja na področju pnevmatik, prav tako
znesek 7.200,00 EUR, tožnik pa nima zaposlenega. V drugi fazi
izvedbe programa je tožnik prejel in brezplačno posredoval samo eni
članici 13.600 kosov lesene embalaže s potiskom, to je KZ M.,
katere podpredsednik je D.D., kar predstavlja samo 4,75 % odobrenih
sredstev za stroške te embalaže. Tožnik opravljanje dejavnosti
prodaje lesene embalaže nima opredeljene v svojem statutu. Iz
poslovne korespondence Odbora partnerstva v zelenjavni verigi
izhaja, da se je tožnik zavzemal za prodor lesene embalaže v
trgovinske centre, vendar so posamezna ekonomska dejanja prodaje
bila predvidena preko KZ N., KZ O. in KZ P., ki dejansko vršijo
prodajo zelenjave. Zadnji dogovor datira na 5. 6. 2014. Tožnik v
svojem ustanovnem aktu nima registrirane dejavnosti nakup in
prodaja zelenjave, niti same prodaje ne izvaja. Storitve za
promocijo sveže zelenjave niso in ne bodo uporabljene za namene
njegove ekonomske dejavnosti. Po 3. členu Pravilnika o opredelitvi
pridobitne in nepridobitne dejavnosti namenska javna sredstva
štejejo za dohodke iz opravljanje nepridobitne dejavnosti
zavezancev. Zadnji zapisnik seje upravnega in nadzornega odbora je
datiran na dan 13. 5. 2014, kar dokazuje, da tožnik ni več aktiven
v smislu sodelovanja s posameznimi članicam. Neaktivnost delovanja
tožnika izhaja tudi iz kontradiktornosti navedb D.D. glede
članarin. Po 16. členu Zakona o gospodarskih družba, je cilj
združenja oglaševati in pospeševati pridobitno dejavnost njegovih
članov, ne pa ustvarjati lastnega dobička.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>6. Finančni organ ugotavlja, da
tožnik dobav in storitev po računih, kot jih navaja, ni uporabil,
niti ni dokazal objektivnih okoliščin, da bi te storitve in blago
uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, zato v skladu z a)
točko prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 nima pravice do odbitka DDV.
Na straneh 22 do 27 obrazložitve so razvidni prejeti računi za leta
2013, 2014 in do 30. 6. 2015 in zneski neupravičeno odbitega DDV v
višini 232.536,16 EUR. Pripombe tožnika so razvidne na straneh 27
in 28, odgovor nanje pa na straneh 28 in 29 obrazložitve
izpodbijane odločbe. Obračun obresti po 95. členu ZDavP-2 je
razviden na strani 33. obrazložitve.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>7. Pritožbeni organ se z
odločitvijo strinja. Postopek je bil voden v skladu z ZDavP-2.
Tožnik je bil med postopkom pozvan za predložitev določenih dokazil
in pojasnil. Sestavljen je bil zapisnik v skladu s 140. členom
ZDavP-2, ki je tožniku omogočil seznaniti se z vsemi ugotovitvami
davčnega organa. Tožnik zaračunanih storitev in blaga po spornih
računih ni uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, pač pa
za pridobitev nepovratnih sredstev ukrepa informiranje in promocija
kmetijskih proizvodov v tretjih državah in na notranjem trgu EU.
Tožnik je na ta način prejel subvencije, pri tem pa ni dokazal na
objektiven način, da so le te namenjene opravljanju obdavčljive
dejavnosti in posledično temu tako tudi uporabljene. Ker tako ni
bil izpolnjen eden od osnovnih pogojev za uveljavljanje pravice do
odbitka vstopnega DDV, tožnik te pravice iz naslova prejetih
računov, ki se nanašajo na ta projekt, nima. Projekt „R.“, je
trajal tri leta, in sicer se je 31. 1. 2016 končal, katerega
stroški predstavljajo vhodne račune, na podlagi katerih si je
tožnik odbijal vstopni DDV. Toženka izpostavlja, da znaša 20 %
delež, ki naj bi ga zagotovil tožnik, 325.500,00 EUR, in bi tožnik
že iz tega razloga moral razpolagati z objektivnimi dokazi, npr.
pogodbe s trgovinskimi centri za dobavo lesene embalaže, pogodbe s
trgovskimi centri o odkupu zelenjave članic, pogodbe o izdaji
morebitne aplikacije in podobno, ki bi dokazovale sposobnost, namen
in možnost, da so bila sredstva, pridobljena za opravljanje njegove
z DDV obdavčene dejavnosti. Razlog za zavrnitev vstopnega DDV je
okoliščina, da tožnik v trenutku pridobitve in dobav z
verodostojnimi listinami oziroma objektivnimi dokazi ni izkazal
namena opravljanja z DDV obdavčene dejavnosti, pri čemer se
sklicuje na sodno prakso SEU, Upravnega in Vrhovnega sodišča RS,
kot jo navaja. Tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena, da je
bila obravnavana nabava namenjena z DDV obdavčljivo dejavnostjo,
saj so pomembne relevantne okoliščine in dejansko stanje v času
uveljavljanja odbitka vstopnega DDV, ne pa kasnejše. Okoliščine, ki
nastopijo kasneje, imajo vpliv na popravek (sodba SEU C-184/04).
Tožniku odbitek vstopnega DDV ni bil priznan iz razloga, ker ni
izpolnil dokaznega standarda, da gre za nabavo, namenjeno za
njegove za DDV obdavčljive transakcije, in ne zato, ker naj bi
sredstva pridobival tudi od J.J..</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>8. Tožnik v tožbi izpodbija
navedeno odločitev iz razlogov, da toženka ni postopala po pravilih
postopka oziroma zaradi bistvenih kršitev določb postopka in ker
dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je
bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Tožnik prereka vse
navedbe prvostopenjskega in drugostopenjskega organa. Po mnenju
tožnika je finančni organ z arbitrarnimi navedbami želel uničiti
tožnika, ker je poslovno sodeloval z določenimi ljudmi, ki so za
finančne organe nesprejemljivi. Tako je želel uničiti izvedbo
projekta vrednega 1.627.500,00 EUR, ki je bil financiran s strani
EU v višini 813.750,00 EUR, s strani RS pa v višini 488.250,00 EUR
in s strani tožnika v višini 325.500,00 EUR. Sodišču predlaga, da
podrobno prebere pritožbo, pregleda priloge tožbe, ki so bile v
prilogah pritožbe, in so obstajale tudi pred izdajo zapisnika o
DIN, in jih je večinoma tožnik tudi izročil v postopku, do katerih
se pritožbeni organ sploh ni opredelil. Te priloge konkretizirajo
navedbe tožnika. Sklicuje se na 22. člen Ustave RS. Finančni organ
je kršil temeljna pravila o položaju stranke kot subjektu postopka.
Tožnik je bil v DIN objekt državnega ravnanja, zato ker mu v
davčnem postopku ni bila omogočena pravica do izjave o vseh
pomembnih dejstvih in okoliščinah, na katere se sklicuje finančni
organ. Finančni organ v postopku ni sestavil niti enega zapisnika o
izjavi stranke v skladu s 74. člena Zakona o splošnem upravnem
postopku (v nadaljevanju ZUP), kjer bi tožnik lahko pojasnil
situacijo, zato je v tem primeru arbitrarno odločal po lastni
presoji, ne po določilih ZUP. Kršena je bila njegova pravica do
aktivnega sodelovanja. Na opisan način vodenja postopka mu ni bilo
omogočeno, da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah,
še zlasti ne o tistih, ki bo do vplivala na končno odločitev.
Takšna pravica je bila v obravnavanem postopku kršena do te mere,
da je na navedbe davčnega organa tožnik lahko odgovoril šele v
pisni seznanitvi in kasneje v pripombah na zapisnik. Po mnenju
tožnika je sestava zapisnika procesno dejanje, ki ne more biti
prepuščeno prosti presoji finančnega organa, zato so navedbe
pritožbenega organa o tem, da je bil sestavljen zapisnik po 140.
členu ZDavP-2, ki je tožniku omogočal seznanitev in tako
uveljavitev procesnih pravic, zgolj potrditev, da je finančni organ
ravnal nezakonito.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>9. Da je tožnik objekt ravnanja,
kaže tudi to, da je finančni organ tožniku najprej vrnil ves
zahtevani DDV po obračunih, ki so med drugim vsebovali tudi DDV
spornih računov od A. d.o.o., C.C. s.p. in B. d.d.. Prav tako je
kontrolorka pred vračilom DDV v odobritev poslala vso dokumentacijo
in pojasnila svojim nadrejenim, po določenem času pa je finančni
organ pri tožniku odprl davčni nazor in odločil, da gre za
neupravičeno odbiti DDV. Tožnik je pojasnil, da opravlja samo
obdavčljivo dejavnost, in v zvezi s tem je finančni organ želel, da
mu predloži vse izdane račune za inšpicirano obdobje, kar je
storil. Kot zavezanca za namene DDV je tožnika obravnavala tudi
Agencija, ko mu je določila višino nepovratnih sredstev. Če bi
tožnik opravljal oproščeno dejavnost, bi mu priznala sorazmeren
delež DDV kot upravičen strošek. Tega ni mogla narediti, ker tožnik
ni opravil nobene oproščene dejavnosti po 42. členu, 43. členu in
44. členu ZDDV-1. Dodatni zaračunani DDV nima podlage v načelu
nevtralnosti. Navaja sodbo SEU C-204/03, po katerem se ne sme
omejevati pravica do odbitka vstopnega DDV pri dobavah blaga in
opravljanju storitev, ki so financirane z nepovratnimi sredstvi, če
ta opravlja obdavčljive dobave. Enako določa 104. člen Pravilnika o
izvajanju ZDDV-1, ki ga citira, katerega drugostopenjski organ ni
komentiral.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>10. Prvostopenjski organ je
odločil arbitrarno, zlonamerno in slabo uporabljal besedi
subjektivno in objektivno. Tožnik je predložil vedno vse, kar je
finančni organ zahteval. O sestankih s tožnikom pa nikdar ni
naredil zapisnika o izjavi stranke, da bi lahko dokazal, kaj je
tožnik izjavil. Za finančni organ so vsi dokazi neverodostojni,
tako so izstavljeni računi, ki dokazujejo opravljanje ekonomske
dejavnosti, prenizki. Poslovni načrt predstavlja subjektivni
interes tožnika, ni sklenjenih pogodb, ni objektivnih dokazov, ki
bi objektivno podprli predvidene storitve posredovanja in
zastopanja, in tako dalje. Dejstvo je, da je tožnik z objektivnimi
dokazi izkazal namen opravljanja obdavčene dejavnosti s storitvami,
zaračunanimi v spornih računih, kar izhaja tudi iz prilog k
pritožbi. Tako je oglaševal sveže in naravno, pripravil embalažo za
prodajo in se dogovarjal z zadrugami in trgovskimi centri. Želel je
vzpostaviti sistem lesene embalaže v Sloveniji, namesto plastične,
organiziral podizvajalce, prodajal leseno embalažo, organiziral
delavnice in to s slikami in dokumentacijo tudi dokazal organu prve
stopnje. Finančni organ je pri tožnik začel opravljati DIN še
preden se je projekt sploh končal in mu že očital, da opravljenih
storitev po spornih računih ne bo uporabil za namene svoje
obdavčene dejavnosti, kar se tožniku zdi nenavadno. Pritožbeni
organ ali sploh ni prebral celotne pritožbe, saj ne pove, kaj je
tožnik pojasnil in katere listine je predložil. Tožnik pove, da
kljub temu, da ga je finančna uprava z izpodbijano odločbo
popolnoma blokirala, deluje naprej in uporablja storitve,
zaračunane s strani A. d.o.o., C.C. s.p. in B. d.d. za namene DDV
obdavčene transakcije. Tako je v letu 2016 po končanem projektu z
dovoljenjem Agencije registriral na Ministrstvu za gospodarski
razvoj in tehnologijo tri blagovne znamke, ki so nastale na podlagi
storitev, zaračunanih po spornih računih, storitve pa so bile
financirane z nepovratnimi sredstvi iz ukrepa in jih tožnik trži,
za kar prilaga odločbe o registraciji blagovnih znamk. Predlaga, da
sodišče zasliši tožnikovega zastopnika D.D., računovodkinjo iz
družbe S. d.o., T.T., višjo finančno inšpektorico U.U. in V.V.,
izvede dokaze in mu v sodbi odgovori na tožbene navedbe. Sodišču
predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo toženke
odpravi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>11. V odgovoru na tožbo toženka
prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane
odločitve. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno
zavrne.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" align="center" style=
'text-align:center;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>12. Tožba je
utemeljena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>13. V obravnavani zadevi
prvostopenjski organ tožniku ni priznal odbitek vstopnega DDV po
računih, ki so navedeni na straneh 4 do 9 obrazložitve izpodbijane
odločbe družb A. d.o.o., B. d.d., C.C. s. p. in D.D.. Navedeni
računi se nanašajo na stroške ukrepa „Informiranja in promocije
kmetijskih proizvodov na notranjem trgu EU“, za kar je med tožnikom
in Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj
sklenjena Pogodba o sofinanciranju z dne 1. 2. 2013. Finančni organ
ugotavlja, da so predmet sofinanciranja dejanski stroški akcij, ki
so bili zaračunani po spornih računih navedenih družb, kot so
prenova celostne grafične podobe, organizacija in izvedba
novinarske konference, oglaševanje z jumbo plakati, spletna staran
in facebook kampanja itd., kot je razvidno iz opisa na strani 10
obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz ugotovitev finančnega organa
izhaja, da tožnik zaračunanih storitev in blaga po spornih računih
ni uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, temveč za
pridobitev nepovratnih sredstev navedenega ukrepa. Tožniku se
očita, da je na ta način prejel subvencije, pri tem pa ni dokazal
na objektiven način, da bo blago in storitve uporabljeno za namene
opravljanja obdavčljive dejavnosti. Finančni organ operativne
dogovore na skupščinah tožnika, kar izhaja iz predloženih
zapisnikov in Poslovnega načrta ekonomske dejavnosti tožnika,
december 2011, december 2013, obravnava kot dokaz, ki ni objektiven
dokaz, temveč kot subjektivni interes, na podlagi katerih bi
finančni organ lahko z gotovostjo potrdil dejanski namen izvedbe
ekonomskih dejavnosti tožnika. Tožniku očita, da ni predložil
nobenega objektivnega dokaza, razen lastnega poslovnega načrta, ki
bi objektivno podprl predvidene storitve posredovanja in zastopanja
ter storitve informacije o cenah, ki jih je tožnik v Poslovnem
načrtu ovrednotil. Kot objektivni dokaz tudi ni upošteval prodaje
lesenih embalaž v neto vrednosti 102,00 EUR iz leta 2013, ker je
vrednost te ekonomske dejavnosti zanemarljiva glede na višino
stroškov nabavljenega blaga in storitev. Tožniku finančni organ in
toženka očitata, da ne razpolaga z objektivnimi dokazi, kot so npr.
pogodba s trgovskimi centri za dobavo lesne embalaže, pogodbe s
trgovskimi centri o odkupu zelenjave članic tožnika ipd., ki bi
dokazovale sposobnost, namen in možnost, da so bila sredstva, ki
jih je tožnik pridobil preko javnega razpisa, pridobljena za
opravljanje njegove obdavčene dejavnosti. Relevantna okoliščina za
zavrnitev vstopnega DDV je torej, da tožnik v trenutku pridobitve
storitev in dobav z objektivnimi dokazi ni izkazal namena
opravljanja z DDV obdavčene dejavnosti.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>14. Pravica do odbitka vstopnega
DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV-1 (prvi odstavek
63. člena in prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen)<a href=
"#_edn1" name="_ednref1" title="" id="_ednref1"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[1]</span></span></span></a>
in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Davčni zavezanec sme
praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV,
ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni
naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma
storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec
ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za
namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo
ali zlorabo sistema DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi
moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri
utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je
storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v
dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne
le, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>15. Iz člena 168 Direktive o DDV
je razvidno, da je davčni zavezanec, ki ob pridobitvi blaga deluje
kot tak, v delu, v katerem to blago uporablja za svoje obdavčene
transakcije, upravičen odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga
je plačal za zadevno blago. V skladu s členoma 63 in 167 Direktive
o DDV ta pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane
obveznost za obračun odbitnega davka, ali ko je blago
dobavljeno<a href="#_edn2" name="_ednref2" title="" id=
"_ednref2"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[2]</span></span></span></a>.
V zvezi z vprašanjem, ki je predmet tega spora, ali je tožnik
deloval kot davčni zavezanec za namene ekonomske dejavnosti (v
smislu člena 9 (1) drugi pododstavek Direktive o DDV), je pomembno,
da lahko oseba, ki deluje kot davčni zavezanec, pridobi blago in
storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu te določbe, tudi
če se to blago ne uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost.<a href=
"#_edn3" name="_ednref3" title="" id="_ednref3"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[3]</span></span></span></a>
V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU je treba za davčnega
zavezanca šteti osebo, ki opravi naložbene izdatke z namenom,
potrjenim z objektivnimi elementi, opravljanja ekonomske dejavnosti
v smislu člena 9 (1) Direktive o DDV. Kot tak ima torej v skladu s
členom 167 in naslednjimi te direktive pravico do takojšnjega
odbitka DDV, dolgovanega ali plačanega za naložbene izdatke,
opravljene za namene transakcij, ki jih namerava opraviti in pri
katerih je davek odbiten. Vprašanje, ali je davčni zavezanec
deloval kot tak za namene ekonomske dejavnosti, pa je dejansko
vprašanje, ki ga je treba presojati ob upoštevanju vseh podatkov v
obravnavani zadevi, med katerimi sta vrsta zadevnega blaga in
obdobje, ki je preteklo med njegovo pridobitvijo in njegovo uporabo
za namene ekonomske dejavnosti tega davčnega zavezanca.<a href=
"#_edn4" name="_ednref4" title="" id="_ednref4"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[4]</span></span></span></a></span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>16. Po oceni sodišča na podlagi
dejstev, ki jih navaja davčni organ, ni mogoče nedvoumno sklepati,
da blago in storitve niso bili pridobljeni za namen zaradi
opravljanja tožnikove ekonomske dejavnosti. Ta kažejo le, da so
bile sporne storitve in blago uporabljene za pridobitev nepovratnih
sredstev in po presoji sodišča še ne pomenijo, da je tožnik deloval
npr. kot končni potrošnik. Res je SEU v svojih sodbah že večkrat
poudarilo, da mora za priznanje pravice do odbitka plačanega
vstopnega DDV pri davčnemu zavezancu in za določitev obsega take
pravice načeloma obstajati neposredna in takojšnja povezava med
posamično vstopno transakcijo in eno ali več izstopnimi
transakcijami, pri katerih je DDV odbiten - če torej davčni
zavezanec na izstopni strani transakcije ne pobere DDV (ga ne
zaračuna kupcu), ga ni upravičen odbiti niti na vstopni strani. SEU
pa pravico do odbitka v korist davčnega zavezanca priznava tudi ob
neobstoju neposredne in takojšnje povezave med posamično vstopno
transakcijo in eno ali več izstopnimi transakcijami, pri katerih je
DDV odbiten, kadar so nastali stroški del splošnih stroškov tega
davčnega zavezanca in so tako sestavni del cene blaga ali storitev,
ki jih dobavlja<a href="#_edn5" name="_ednref5" title="" id=
"_ednref5"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[5]</span></span></span></a>.
Zato razlogi organa prve stopnje in toženke, da v obravnavani
zadevi odbitek vstopnega DDV ni dovoljen, ker ni izkazana
obdavčljiva nabava, oziroma ker v trenutku pridobitve storitev in
dobav tožnik ni izkazal namena opravljati obdavčene transakcije, po
presoji sodišča niso pojasnjeni na način, da bi jih bilo mogoče
preizkusiti, skladno z navedeno prakso SEU.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>17. Tožnik utemeljeno očita tudi
kršitev pravil postopka, ker mu ni bila omogočena pravica do izjave
(22. člen Ustave RS) in kršena pravica, da v postopku aktivno
sodeluje in da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah.
Tožnik navaja, da je na navedbe davčnega organa lahko odgovoril
šele po pisni seznanitvi in kasneje v pripombah na zapisnik in da
je na sestanku 2. 9. 2015 pojasnil, kako ves čas opravlja
obdavčljivo dejavnost, kako bo posloval v prihodnosti, predložil
načrt ekonomske dejavnosti, odgovoril na vsa vprašanja in predložil
zahtevano dokumentacijo. Finančni organ o sestanku ni sestavil
nobenega zapisnika o izjavi stranke v skladu s 74. členom ZUP.
Zapis sestanka je sestavila tožnikova računovodkinja Z.Z., prav
tako ni nobenih zapisnikov o izjavi stranke s sestankov, ki naj bi
bili izvedeni tekom postopka. Organ prve stopnje in toženka se
sklicujeta na procesne določbe 140. člen ZDavP-2, ki sicer v zadevi
niso bile kršene. Je pa po presoji sodišča utemeljen očitek tožnika
glede kršitve pravice do izjave po 22. členu Ustave RS, ki je bila
po oceni sodišča v obravnavani zadevi kršena, kljub zagotavljanju
procesnih institutov po ZDavP-2. Po presoji sodišča v obravnavani
zadevi zgolj seznanitev z ugotovitvami v zapisniku ni dovolj za
uresničitev pravice do izjave stranke, saj je očitek tožnika, da
toženka v pozivu z dne 26. 10. 2015 tožnika ni pozvala, da pojasni,
kako bo prejete storitve po spornih računih uporabil za namene
obdavčene dejavnosti, utemeljen. Toženka je zaključila, da tožnik
ni predložil dokazov, s katerimi izkazuje, da ima namen opravljati
obdavčeno dejavnost, ne da bi tožnika pozvala, niti mu omogočila,
da se v postopku o tem izjavi. Zato sodišče sodi, da tožniku, kljub
seznanitvami z zapisnikom po 140. členu ZDavP-2, v postopku ni bila
dana možnost, da se izjavi in pojasni, kako bo prejete storitve po
spornih računih uporabil za namene obdavčene dejavnosti, kar je
relevantno v konkretnem primeru. Sodišče sodi, da je v postopku DIN
zato kršeno načelo zaslišanja stranke oziroma ustavna pravica do
izjave po 22. členu Ustave RS.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>18. Ob takem stanju stvari je
ostalo tudi dejansko stanje glede ocene, ali so stroški ukrepa
primerni za ekonomsko izkoriščanje, nepopolno ugotovljeno. Finančni
organ sicer navaja številne okoliščine (tako npr. tudi glede
pridobivanja sredstev za tekoče poslovanje tožnika s strani
posojilodajalca J.J. v povezavi z G. d.o.o. in vračila tega
posojila, cilji gospodarskega interesnega združenja po ZGD-1,
ustanovnega akta tožnika glede neregistrirane dejavnosti nakupa in
prodaje zelenjave, poslovno korespondenco Odbora partnerstva v
zelenjavi itd., glede oglaševanja ipd), vendar pa jih ni združil v
logično celoto, iz katere bi izhajalo, da je opravil celovito in
skrbno oceno dokazov in argumentiral zaključek glede relevantnih
okoliščin pri oceni, ali so stroški ukrepa primerni za ekonomsko
izkoriščanje, kot zatrjuje tožnik. Glede na zgoraj povedano in
dejstvo, ker gre v primeru tožnika (ki je po svojem statusu
gospodarsko interesno združenje) za udeležbo in sodelovanje tudi
drugih deležnikov, pa sodišče sodi, da je glede operativnih
dogovorov na skupščinah tožnika in Poslovnega načrta ekonomske
dejavnosti tožnika, nepopolna in (vsaj) preuranjena tudi dokazna
ocena, da gre pri tožniku glede namena zgolj za „ subjektivni
interes,“ kar bo moral finančni organ v ponovnem postopku glede na
rezultate dopolnjenega ugotovitvenega postopek skrbno in celovito
oceniti. Pri tem je glede na stališče SEU treba upoštevati tudi
obdobje, ki je preteklo med njegovo pridobitvijo in njegovo uporabo
za namene ekonomske dejavnosti. S tega vidika se bo moral finančni
organ opredeliti tudi glede terminskega vidika oziroma obdobja
projekta „R.“, ki se je končalo 31. 1. 2016.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>19. Po povedanem sodišče sodi,
da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka ter
je zato tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo
na pravilno uporabo materialnega prava in je izpodbijana odločba
nepravilna in nezakonita, ter jo je sodišče na podlagi 3. točke
prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju
ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, ob
upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena ZUS-1, v
ponoven postopek, v katerem je organ vezan na pravno mnenje sodišča
glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se
tičejo postopka.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>20. Sodišče je odločalo brez
glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega
odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega
akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in
upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1,
pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z
nasprotnim interesom.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>21. Tožnik ni zahteval povrnitve
stroškov. Plačana sodna taksa pa se v skladu s 37. členom Zakona o
sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne uradoma, ne da bi se
posebej odločalo o njenem vračilu.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"; color:navy'> </span></p>
</div>
<div><br clear="all" />
<hr align="left" size="1" width="33%" />
<div id="edn1">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref1" name="_edn1" title="" id="_edn1"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-family: "Arial","sans-serif"'><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size: 10.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[1]</span></span></span></span></a>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>Takšna ureditev
izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3),
28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c),
167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28.
11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112, tudi Direktiva o DDV),
ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je RS prenesla v določbe
ZDDV in ZDDV-1.</span></p>
</div>
<div id="edn2">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref2" name="_edn2" title="" id="_edn2"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-family: "Arial","sans-serif"'><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size: 10.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[2]</span></span></span></span></a>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>Prim. sodbo SEU v
zadevi Klub, C -153/11, točka 36 in tam navedena sodna
praksa.</span></p>
</div>
<div id="edn3">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref3" name="_edn3" title="" id="_edn3"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-family: "Arial","sans-serif"'><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size: 10.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[3]</span></span></span></span></a>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>Prim. v tem smislu
sodbo SEU v zadevi Lennartz, C-97/90, točka 14.</span></p>
</div>
<div id="edn4">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref4" name="_edn4" title="" id="_edn4"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-family: "Arial","sans-serif"'><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size: 10.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[4]</span></span></span></span></a>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>Prim. v tem smislu
sodbo SEU v zadevi Sveda UAB, C- 126/14, točki 18 do 21.</span></p>
</div>
<div id="edn5">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref5" name="_edn5" title="" id="_edn5"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-family: "Arial","sans-serif"'><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size: 10.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[5]</span></span></span></span></a>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>V tem smislu sodba
SEU v zadevi Sveda, točke 51-53.</span></p>
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'> </p>
</div>
</div>
</body>
</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

VEČ RAZLOGOV

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

VEČ RAZLOGOV

KRPANOV BLOG

BABUNI in BABUNKE iz parlamenta - ko primati sprejemajo davčne predpise!
Mi je prav žal, vendar: »Da lahko opišem v nas ...
21.07.2021 - 10:59:31
NE IZGRAJTE SE Z NAŠIM DENARJEM - Izboljšajte "mega paket" za gospodarstvo!
Da bo vsem jasno: »Finančno breme vseh »MEGA P ...
07.04.2020 - 11:55:29
HEJ, BANDA, BREZ GOSPODARSTVA NE BOSTE PREŽIVELI!
Da ne bo nesporazuma: »Apel ni namenjen samo v ...
23.03.2020 - 16:17:31

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV