REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 166/2017 (veza sodba Upravnega sodišča RS, št. i U 640/2016 z dne
21.02.2017)
Datum:
14.02.2019
JEDRO:
Utemeljen je očitek, da se
sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerimi
je revident uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede
obveznosti plačila vstopnega DDV. Sodišče prve stopnje je sicer
navedlo pravno podlago, ki predpisuje pogoje za priznanje pravice
do odbitka DDV, ni pa pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru
ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni glede nakupa nepremičnine
septembra 2008, podlaga ne le za nepriznanje pravice do dobitka DDV
temveč tudi za odmero DDV, ki ga mora revident plačati. Še več, do
teh tožbenih navedb se sploh ni opredelilo, odgovor na tožbeni
razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na
obveznost plačila DDV, pa tudi iz vsebine drugih navedb v
obrazložitvi sodbe ne izhaja.
IZREK:
I. Reviziji se ugodi, sodba
Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 640/2016-9 z dne 21. 2.
2017 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo
sojenje.
II. Odločitev o stroških se
pridrži za končno odločbo.
Predmet spora:
1. Z izpodbijano sodbo je
sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o
upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke
zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada
Ljubljana, št. DT 0610-6415/13-06-08-2600-2-04 z dne 1. 4. 2014, s
katero je prvostopenjski davčni organ tožniku v davčno
inšpekcijskem nadzoru davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV)
odmeril DDV za september 2008 od davčne osnove 766.667,00 EUR po
stopnji 20 % v znesku 153.333,00 EUR in mu ta znesek tudi naložil v
plačilo. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil
z odločbo št. DT-499-16-110/2014-2 z dne 7. 3. 2016.
2. V obrazložitvi sodbe se
sodišče prve stopnje sklicuje na pogoje, ki jih Zakon o davku na
dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) predpisuje za priznanje
pravice do odbitka DDV in navaja pogoje, ki za uveljavljanje te
pravice izhajajo iz sodne prakse Sodišča EU o razlagi določb
Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju
zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na
dodano vrednost: enotna osnova za odmero, ki je bila v letu 2006
preoblikovana v Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006
o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Navaja, da je davčni
organ tožniku dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da ni izpolnjen
eden izmed pogojev za priznanje odbitka DDV, tj. pogoj, da ne gre
za goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, oziroma, da davčni
zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na
katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo. Po presoji
sodišča prve stopnje so tožbeni očitki o kršitvah pravil upravnega
postopka neutemeljeni, na podlagi ugotovljenih okoliščin pa je
utemeljeno sklepanje davčnega organa, da nakup nepremičnine, na
katerega se nanaša račun, po katerem je tožnik uveljavljal odbitek
DDV, ni imel ekonomskega smisla, ampak je bil sklenjen le z namenom
pridobitve davčne ugodnosti.
3. Zoper sodbo sodišča prve
stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo, v kateri
uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in
bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu
sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo,
podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v
novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.
4. Toženka v odgovoru vztraja
pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev revizije.
K I. točki izreka
Dovoljenost
revizije
5. Revizija je dovoljena na
podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,[1]
ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela
dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče
odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost
stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V
obravnavanem primeru iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja,
da revidentova davčna obveznost presega zahtevani znesek za
dovoljenost revizije.
Vsebinska presoja
revizije
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
6. Revizija je
utemeljena.
7. Revizija je izredno pravno
sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen
ZUS-1). Vloži se lahko le zaradi bistvene kršitve določb postopka v
upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in
zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena
ZUS-1), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve
dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena). Revizijsko sodišče
izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija,
in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa
pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen
ZUS-1).
8. Predmet izpodbijanega akta v
tem upravnem sporu je odmera DDV, ki temelji na ugotovitvi, da
revident nima pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave
nepremičnine parc. št. 105/5 k. o. .... Iz dejanskega stanja,
ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče
vezano, je med drugim razvidno, da je revident v obdobju, ki je bil
predmet davčnega inšpekcijskega nadzora, obdavčljive dobave blaga
in storitev izkazoval le septembra 2008 in maja 2009, pri čemer je
za september 2008 uveljavljal odbitek vstopnega DDV v znesku
153.333,00 EUR po računu, ki se je nanašal na nakup prej navedene
nepremičnine. V tem znesku mu je davčni organ tudi naložil plačilo
DDV.
9. Revident revizijo utemeljuje
z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu, in sicer po
tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega
odstavka 339. člena ZPP in tako zatrjuje, da ima sodba sodišča prve
stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj
v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Očitki o
neobrazloženosti sodbe se nanašajo na presojo sodišča tako glede
pravilnosti ugotovitve, da revident nima pravice do tega odbitka
DDV, kot glede pravilnosti odločitve, da je kot kupec nepremičnine
dolžan plačati DDV. Uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne
uporabe materialnega prava, ker je sodišče pritrdilo odločitvi
upravnega organa ne le glede tega, da nima pravice do odbitka
vstopnega DDV od nabave nepremičnine, temveč tudi, da je kot kupec
dolžan vstopni DDV tudi plačati. Meni namreč, da ZDDV-1 take
obveznosti za kupca ne predpisuje.
10. Glede na posebnost upravnega
spora v sporih glede zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov (2.
člen ZUS-1) je treba poudariti, da se presoja Upravnega sodišča kot
sodišča prve stopnje vsebinsko približuje odločanju o pravnem
sredstvu, zato je standard obrazloženosti odločb sodišča prve
stopnje v upravnem sporu drugačen od standarda obrazloženosti
prvostopenjskih odločb v pravdnem postopku in se približuje
standardu, ki velja za obrazloženost odločb pritožbenega sodišča
(360. člen ZPP, ki se po 22. členu ZUS-1 uporablja, kolikor ta
zakon ne določa drugače).
11. Iz obrazložitve sodišča prve
stopnje v upravnem sporu mora tako biti razvidno, kateri so bili
odločilni razlogi za prepričanje sodišča o pravilnosti ugotovitve
dejanskega stanja in pravne subsumpcije le-tega pod uporabljene
norme materialnega prava. V vsakem primeru mora biti iz te sodbe
jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene
navedbe strank in se do njih tudi opredelilo, kar je sestavni del
pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena
Ustave.
12. Zahteva po razumni, izčrpni
in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je bistven sestavni del
poštenega postopka, vendar kršitve te zahteve ni mogoče utemeljiti
z navedbami, s katerimi revident po vsebini in posplošeno izraža
svoje nestrinjanje z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje
zavrnilo tožbene ugovore zoper dokazno oceno, na kateri temelji
ugotovitev davčnega organa, da revident nima pravice do odbitka DDV
od nakupa nepremičnine.
13. Na drugačno presojo ne more
vplivati niti sklicevanje na tožbena poglavja, ki naj bi vsebovala
navedbe, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Drugi
odstavek II.2 točke na 4. strani tožbe namreč vsebuje povzetek
razlogov upravnega organa druge stopnje in ne ugovorov glede namena
nakupa nepremičnine, do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi
opredelilo. Tožba sicer vsebuje te navedbe v tretjem odstavku na
isti strani tožbe, iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa
je razvidno, da sodišče teh navedb ni prezrlo, saj se je do njih
tudi opredelilo. Iz enakega razloga ne drži niti trditev, da se
sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb glede
neupoštevanja napotkov, ki jih je dal upravni organ druge stopnje v
odločbi z dne 26. 6. 2013, in glede očitane opustitve
ugotovitvenega postopka v ponovljenem postopku pred davčnim organom
prve stopnje. Te tožbene ugovore je sodišče prve stopnje zavrnilo v
13. točki obrazložitve. Razlogom, ki jih sodišče v zvezi s tem
navaja, pa revident v reviziji tudi oporeka, ker da so
"protispisni". Ne gre torej za to, da se sodišče do teh tožbenih
ugovorov ne bi opredelilo, temveč za to, da se revident ne strinja
z razlogi, s katerimi je sodišče te tožbene ugovore
zavrnilo.
14. Po presoji Vrhovnega sodišča
so neutemeljene tudi revizijske navedbe o protispisnosti nekaterih
navedb v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tako imenovana
protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je
namreč podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med
tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, in
samimi temi listinami. Sodišče v takem primeru v razlogih sodbe
vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v
resnici, na izvirnem papirju. V obravnavanem primeru pa revident
sodišču prve stopnje ne očita tega. Nestrinjanje s presojo sodišča
o utemeljenosti tožbenih ugovorov o zatrjevanih kršitvah pravil
upravnega postopka, pa očitka o protispisnosti ne
utemeljuje.
15. Utemeljen pa je očitek, da
se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s
katerimi je revident uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava
glede obveznosti plačila vstopnega DDV. Sodišče prve stopnje je
sicer navedlo pravno podlago, ki predpisuje pogoje za priznanje
pravice do odbitka DDV, ni pa pojasnilo, zakaj je v obravnavanem
primeru ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni glede nakupa
nepremičnine septembra 2008, podlaga ne le za nepriznanje pravice
do dobitka DDV temveč tudi za odmero DDV, ki ga mora revident
plačati. Še več, do teh tožbenih navedb se sploh ni opredelilo,
odgovor na tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu,
ki se nanaša na obveznost plačila DDV, pa tudi iz vsebine drugih
navedb v obrazložitvi sodbe ne izhaja.
16. Tako ni jasno niti, ali se
odločitev o obveznosti plačila DDV res nanaša na odmero vstopnega
DDV za nakup nepremičnine, kot to trdi revident. Če se, je
utemeljen revizijski očitek o napačni uporabi materialnega prava za
odmero te obveznosti, saj ta ni podana že zato, ker revident ni
upravičen do odbitka DDV od tega nakupa. Osebe, ki morajo plačati
DDV, so določene v členih od 76 do 76.b ZDDV-1.[2]
Ali je v konkretnem primeru odmera vstopnega DDV zakonita z vidika
zavezanca za plačilo DDV, je torej odvisno od tega, ali gre za
primer, za katerega velja mehanizem obrnjene davčne obveznosti (za
nepremičnine npr. 45. člen ZDDV-1).
17. Glede na sistem
obračunavanja DDV po obračunskih obdobjih (glej člene 87. in nasl.
ZDDV-1) je mogoče, da v obravnavanem primeru naložena obveznost
plačila DDV sploh ne pomeni odmere vstopnega DDV, temveč izračun
obveznosti za plačilo DDV brez priznanja predhodno uveljavljanega
odbitka DDV. Obveznost plačila DDV za davčnega zavezanca se namreč
ugotovi tako, da se izračuna razlika med DDV, zaračunanim v računih
in obračunanim pri uporabi blaga oziroma opravljanju storitev, in
odbitnim DDV. Da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, sicer
iz povzetka ugotovitev dejanskih okoliščin (da je revident v
relevantnem obdobju obdavčljive dobave izkazoval le septembra 2008
in maja 2009, pri čemer je za september 2008 uveljavljal vstopni
DDV le po računu za nakup nepremičnine) ne izhaja. Sodišče prve
stopnje pa se do tožnikovih trditev (ki jih ponavlja tudi v
reviziji), da mu presežek po obračunu DDV ni bil izplačan in da je
davčni organ v drugem postopku že zavrnil njegovo zahtevo za
vračilo DDV po obračunu DDV-O za september 2008, ni
opredelilo.
18. Glede na navedeno je
utemeljena revizijska navedba, da je sodba sodišča prve stopnje v
bistvenem delu neobrazložena, zaradi česar je ni mogoče
preizkusiti. Vrhovno sodišče je zato zaradi bistvene kršitve določb
postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v
povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem
postopku, v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo
razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93.
člena ZUS-1), v katerem se bo sodišče prve stopnje moralo
opredeliti tudi do zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava
glede obveznosti plačila DDV.
K II. točki izreka
19. Odločitev o stroških
postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem
postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.