www.davkoplacevalci.com

Bilans.siB DoberRacunovodja.siDR DDVpoznavalec.siDDV Superdavki.comSD

krpan in druščina

postani član

FINANČNI LEASING – Vračilo predmeta leasinga in zmanjšanje davčne osnove za DDV – Odstop od pojasnila FURS – enotna praksa davčnih organov (17.08.2022)

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
    "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 14 (filtered)" />
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
</head>
<body lang="SL" xml:lang="SL">
<div class="WordSection1">
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>REPUBLIKA
SLOVENIJA</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>UPRAVNO
SODIŠČE</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 697/2019-22</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Datum:
13.04.2021</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>JEDRO:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Če pojasnila davčnega organa na
splošen in abstrakten način razlagajo posamezne zakonske določbe in
če so objavljena na njegovih spletnih straneh, ustrezajo definiciji
navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2. Takšna navodila pa
predstavljajo zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna
oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je mogoče
konkretno odločitev davčnega organa, ki odstopa od tovrstnih
pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi
pojasnili, pri sodni presoji obravnavati kot odstop od ustaljene
prakse davčnih organov.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>I. Tožbi se delno ugodi, odločba
Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-727/2017-12 z dne
12. 12. 2017 se v točkah I., II. in III. izreka odpravi ter se
zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni
postopek.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>II. V ostalem se tožba zavrne
kot neutemeljena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>III. Tožena stranka je dolžna
tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v
roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do
plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Predmet spora:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>1. Z izpodbijano odločbo je bil
tožniku v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano
vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobja od aprila 2013 do januarja
2015 dodatno odmerjen DDV: (i) zaradi ugotovljenih nepravilnosti
pri obračunavanju in plačevanju za mesece junij, september in
oktober 2013 ter januar in september 2014, v skupnem znesku
311.095,36 EUR in pripadajoče obresti po 95. členu Zakona o davčnem
postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v skupnem znesku 74.473,86 EUR
(točka I izreka), kar je bilo tožniku tudi naloženo v plačilo
(točka III izreka); (ii) zaradi prepozno plačanega obračunanega DDV
oz. preuranjenega popravka obračunanega DDV obresti po določbah 95.
člena ZDavP-2 v skupnem znesku 16.272,78 EUR (točka II izreka), kar
je bilo tožniku tudi naloženo v plačilo (točka III izreka); (iii)
zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju
za mesec januar 2015 v znesku 166.533,25 EUR (točka IV izreka),
glede česar pa je bilo odločeno, da bo ta znesek poračunan s
presežkom iz obračuna DDV za predmetno obdobje (točka V izreka).
Nadalje je prvostopenjski davčni organ še odločil, da je tožnik
zahteval povrnitev stroškov postopka in da bo o stroških postopka
odločeno s posebnim sklepom, stroški, ki so nastali davčnemu
organu, pa bremenijo slednjega (točka VI izreka); dodano pa je še
bilo, da pritožba ne zadrži izvršitve (točka VII
izreka).</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>2. Iz obrazložitve izpodbijane
odločbe izhaja, da se tožniku nalagajo obveznosti po treh različnih
sklopih:</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>(i) zaradi neustrezno zmanjšane
davčne osnove (točka I izreka izpodbijane odločbe)</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Ob sklicevanju na Zakon o davku
na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in Pravilnik o izvajanju
ZDDV-1 (v nadaljevanju Pravilnik) ter sodbo SEU C-209/14 in sodbo
VSRS X Ips 476/2012 je prvostopenjski davčni organ zavzel stališče,
da davčno osnovo, od katere je tožnik dolžan plačati DDV, kljub
odstopu od pogodb o finančnem lizingu, tvori dejansko prejeto
plačilo. V primeru vrnitve predmeta lizinga v posest lizingodajalca
in ob izpolnitvi ostalih pogojev, ne gre za plačilo dobave blaga,
ampak za vračilo blaga po opravljeni dobavi, pri kateri je dopusten
popravek obračunanega DDV. Za obroke, ki jih je bil lizingojemalec
dolžan plačati zaradi uporabe predmeta, pa se obračuna DDV. Stvar
presoje konkretnega primera pa je določitev dela osnove, ki ga je
dovoljeno popraviti, ter kakšno naravo imajo dohodki, prejeti na
podlagi dokončnega obračuna. Po stališču davčnega organa v tej
zvezi je diskontirana bodoča / nezapadla glavnica po odstopu od
pogodbe po vsebini terjatev iz naslova dobave blaga za plačilo, ki
je obdavčena z DDV. Davčna osnova je ustrezno zmanjšana za znesek
vrnjenega predmeta lizinga, kolikor je tožnik zmanjšal terjatve do
lizingojemalca, morebitni neplačan preostanek terjatve pa davčni
organ še naprej šteje za dobavo blaga za plačilo, saj je
lizingojemalec neplačano razliko še vedno dolžan poravnati, zato po
drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 davčne osnove v tem delu ni
dovoljeno popraviti. Tožnik je od lizingojemalcev na dan odstopa
glede na pogodbeni dogovor še vedno zahteval izpolnitev vseh
pogodbenih obveznosti, vendar ne več v prvotno dogovorjenih rokih
in anuitetah, temveč v celoti in takoj. Tožnik je dobavil blago
(ekonomsko pravico na predmetu lizinga), lizingojemalec pa je
posest predmeta lizinga po svoji krivdi užival le skrajšani čas (do
odstopa oz. vračila predmeta), za to uporabo oz. skrajšani čas do
vračila zaradi odstopa pa lizingodajalec zahteva celotno plačilo,
dogovorjeno v pogodbi, kar po vsebini pomeni le spremembo pogojev
financiranja že prej opravljene dobave. (V primeru, da tožnik ni
dobil plačila za opravljeno dobavo blaga, pa lahko izhodni DDV
popravi, če izpolnjuje pogoje iz tretjega do petega odstavka cit.
člena.)</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>1) Glede razmerja z družbo A.
davčni organ ugotavlja, da je tožnik z njo sklenil pogodbo o
finančnem lizingu, a je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih
obveznosti od nje odstopil in predmet lizinga prevzel nazaj v svojo
posest, potem pa je lizingojemalcu izdal več dobropisov, med drugim
tudi za znesek diskontirane nezapadle glavnice 1.116.442,85 EUR
plus 94.897,64 EUR DDV. Naknadno je bil predmet dan v nov finančni
lizing za 1,1 mio EUR, za kolikor je tožnik zmanjšal svoje terjatve
do lizingojemalca in kar davčni organ smatra kot davčno osnovo, ki
jo je dovoljeno zmanjšati po določbi drugega odstavka 39. člena
ZDDV-1. Razlika DDV v višini 1.397,64 EUR in pripadajoče obresti po
95. členu ZDavP-2 pa ni bila utemeljeno zmanjšana, ker je tožnik
razliko dobil plačano v celoti, zato tega dela davčne osnove ni
dovoljeno popraviti.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>2) Glede razmerja z družbo B.
davčni organ ugotavlja, da je tožnik z njo sklenil pogodbi o
finančnem lizingu, a je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih
obveznosti od njiju odstopil in predmete lizinga prevzel nazaj v
svojo posest, potem pa je lizingojemalcu izdal več dobropisov, med
drugim tudi za zneska diskontiranih nezapadlih glavnic 98.337,36
EUR plus 19.667,47 EUR DDV ter 696.626,58 EUR plus 139.325,32 EUR
DDV. Predmeta lizinga naknadno nista bila prodana ali dana v nov
finančni lizing, ob prevzemu v posest pa tožnik ni zmanjšal
terjatev do lizingojemalca, saj tržna vrednost predmeta ni bila
znana. Tožnik je izstopni DDV popravil tudi za 158.992,79 EUR iz
naslova nezapadle diskontirane glavnice, a se prvostopenjski organ
s tem ne strinja, saj tožnik terjatev do lizingojemalca ni znižal
za takšen znesek. Nad lizingojemalcem se je 28. 4. 2014 začel
stečaj, tožnik je prijavil terjatev, ki mu je bila v celoti
priznana (738.540,66 EUR glavnice in 66.423,13 EUR zamudnih
obresti). Po presoji davčnega organa je tržna vrednost predmetov
lizinga 644.369,38 EUR pravilna davčna osnova, ki jo je dovoljeno
popraviti. Tako davčni organ sklene, da je bil tožnik upravičen do
popravka izstopnega DDV za 128.873,88 EUR zaradi vračila predmeta
lizinga, zaradi neplačanih v stečaj prijavljenih in priznanih
obdavčenih terjatev pa še za 18.834,26 EUR. Preostale terjatve pa
so bile tožniku plačane in zanje davčne osnove ni dovoljeno
popraviti, zato se razlika v višini 11.284,66 EUR s pripadajočimi
obrestmi po 95. členu ZDavP-2 tožniku nalaga v plačilo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>3) Glede razmerja z družbo C.
davčni organ ugotavlja, da je tožnik z njo sklenil pogodbo o
finančnem lizingu, a je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih
obveznosti od nje odstopil in predmet lizinga prevzel nazaj v svojo
posest (na podlagi sodnih postopkov), ob tem pa terjatev do
lizingojemalca ni zmanjšal, saj tedaj tržna vrednost ni bila znana.
Lizingojemalec je bil januarja 2012 izbrisan iz sodnega registra,
tožnik pa je izdal oktobra 2013 dobropis za znesek diskontirane
nezapadle glavnice 521.273,22 EUR plus 104.254,64 EUR DDV (ob
dostavku, da je bil izdan po določbah tretjega odstavka 39. člena
ZDDV-1 zaradi izbrisa dolžnika). Tožnik je vodil izterjavo, do
izdaje izpodbijane odločbe pa ni predložil specifikacije, ki bi
prikazovala terjatve, ki s strani lizingojemalca niso bile plačane
in tistih obdavčenih terjatev, katerih seštevek tvori osnovo na
dobropisu 521.273,22 EUR, zaradi česar je davčni organ odločil, da
tožnik ni izkazal upravičenosti do popravka DDV 104.254,64 EUR v
celoti. Tožnik je predmet naknadno prodal (julij 2013) za
140.000,00 EUR in DDV 30.800,00 EUR, to pa je tržna vrednost in
realna osnova, ki jo je dovoljeno popraviti po drugem odstavku cit.
člena. Zaradi izbrisa pa je bil tožnik upravičen še do popravka DDV
55.290,63 EUR, skupaj torej 83.290,63 EUR. Za razliko v višini
20.964,01 EUR DDV in pripadajoče obresti po 95. členu ZDavP-2 pa
tožnik do zmanjšanja ni bil upravičen.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>4) Glede razmerja z družbo D.
davčni organ ugotavlja, da je tožnik z njo sklenil pogodbo o
finančnem lizingu, a je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih
obveznosti od nje odstopil in predmet lizinga prevzel nazaj v svojo
posest, potem pa je lizingojemalcu izdal dobropis za znesek
diskontirane nezapadle glavnice 931.955,81 EUR plus 186.391,16 EUR
DDV, ki jo je lizingojemalec še vedno dolžan plačati. Predmet
lizinga ni bil unovčen, tožnik pa ob prevzemu predmeta ni zmanjšal
terjatev do lizingojemalca, ker njegova tržna vrednost ni bila
znana. Nad lizingojemalcem se je februarja 2014 začela prisilna
poravnava, tožnik je prijavil neplačane terjatve v višini
1.025.280,37 EUR, ki so bile v celoti priznane. Po ugotovitvah
davčnega organa je tožnik pri tem prijavil tudi že plačane
terjatve, tožnik pa ima pravico do popravka izstopnega DDV v znesku
171.664,73 EUR (delno iz naslova vračila blaga po drugem odstavku,
delno pa iz naslova priznanih neplačanih obdavčenih terjatev po
četrtem odstavku, pri čemer ni ključno razmerje glede zneska po
drugem in četrtem odstavku, saj je končni rezultat isti; je pa to
pomembno glede trenutka, kdaj je popravek dovoljen), razlika v
višini 14.726,43 EUR in pripadajoče obresti po 95. členu ZDavP-2 pa
ni bila utemeljeno zmanjšana, zato mu je davčni organ to naložil v
plačilo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>5) Glede razmerja z družbo E.
davčni organ ugotavlja, da je tožnik z njo sklenil pogodbo o
finančnem lizingu, a je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih
obveznosti od nje odstopil in predmet lizinga prevzel nazaj v svojo
posest, potem pa je lizingojemalcu izdal dobropis z davčno osnovo
810.339,00 EUR plus 162.067,80 EUR DDV, na katerem je navedeno, da
je izdan na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker je
podjetje izbrisano iz registra, ni pa na njem navedeno, da bi bil
lizingojemalec obveščen o znesku davka, za katerega nima pravice od
odbitka, predloženo tudi ni bilo dokazilo o obvestilu
lizingojemalca v tej zvezi. Predmet lizinga ni bil unovčen, tožnik
pa ob prevzemu predmeta ni zmanjšal terjatev do lizingojemalca, ker
njegova tržna vrednost ni bila znana (le-ta ni bila znana niti do
izdaje izpodbijane odločbe). Prvostopenjski organ je ugotovil, da
neplačane neobdavčene terjatve znašajo 569.741,41 EUR, kar
predstavlja davčno osnovo za zmanjšanje DDV v znesku 113.948,28
EUR, pri čemer pravica do popravka izhaja delno iz naslova vračila
blaga in delno iz razloga, ker tožnik zaradi izbrisa dolžnika ni
bil poplačan v celoti (pri čemer ni ključno razmerje glede zneska
po drugem in tretjem odstavku, saj je končni rezultat isti),
razlika DDV v višini 48.119,52 EUR in pripadajoče obresti po 95.
členu ZDavP-2 pa ni bila utemeljeno zmanjšana, zato mu je davčni
organ to naložil v plačilo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>6) Glede razmerja z družbo F.
davčni organ ugotavlja, da je tožnik z njo sklenil pogodbo o
finančnem lizingu, a je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih
obveznosti od nje odstopil in predmet lizinga prevzel nazaj v svojo
posest (2009), potem pa je v letu 2014 zaradi izbrisa
lizingodajalca izdal več dobropisov, med drugim tudi za
diskontirano nezapadlo glavnico 730.105,00 EUR plus 146.021 EUR
DDV, ki jo je lizingojemalec še vedno dolžan plačati. Leta 2009 je
bil nad lizingojemalcem začet stečajni postopek, ki se je končal
brez razdelitve upnikom, tožnik pa je prijavil terjatve v znesku
1.508.530,55 EUR (na podlagi več pogodb, med drugim tudi tu
obravnavane), ki pa so bile v celoti prerekane. V gospodarskem
sporu, ki je sledil, je bilo ugotovljeno, da terjatev v višini
730.207,23 EUR ne obstaja, s čimer se je tožnik strinjal in je v
tem delu pripoznal zahtevek, lizingojemalec pa je umaknil tožbo v
delu, ki se je nanašala na neobostoj terjatve v znesku 778.232,32
EUR. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je v zvezi s tu
obravnavano pogodbo lahko le znesek 95.912,93 EUR podlaga za
zmanjšanje izstopnega DDV za 19.182,59 EUR po določbah tretjega
odstavka 39. člena ZDDV-1, saj le v tem delu tožnik ni bil poplačan
zaradi končanja stečajnega postopka nad dolžnikom. Tožnik je DDV
zmanjšal za 233.785,69 EUR, smel pa bi ga zmanjšati le za 19.182,59
EUR, zato se mu razlika 214.603,10 EUR pripadajočimi obrestmi
naloži v plačilo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>(ii) zaradi preuranjenega
popravka DDV (točka II izreka izpodbijane odločbe)</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>V zadevah v zvezi z
lizingojemalci G., B. in D. je davčni organ ugotovil, da je tožnik
izdal lizingojemalcem dobropise, pri čemer pa bi smel te dobropise
vključiti v obračun DDV in znižati izstopni DDV na njihovi osnovi
šele po tem, ko so bile njegove terjatve, ki jih je prijavil v
postopke zaradi insolventnosti, priznane s strani upraviteljev, ne
pa že v času izdaje teh dobropisov. Zato je davčni organ tožniku
naložil v tem delu obresti po 95. členu ZDavP-2, ker tožnik obresti
ni plačal v predpisanem roku, ampak šele kasneje. Tako se v zvezi z
lizingojemalcem G. tožniku odmerijo obresti v znesku 9.328,14 EUR,
v zvezi z lizingojemalcem B. 1.874,65 EUR ter v zvezi z
lizingojemalcem D. 5.069,99 EUR, skupaj 16.272,78 EUR. Te obresti
je davčni organ tožniku sprva nameraval naložiti po 96. členu
ZDavP-2, vendar je v tem delu sledil tožnikovim pripombam, ki je
trdil, da bi jih bilo mogoče obračunati kvečjemu po 95. členu
ZDavP-2 (saj ima ugotovitev o preuranjenem uveljavljanju popravka
glede obresti enake učinke kot ugotovitev, da je popravek obračuna
napačen), delno pa je ugovarjal tudi njihovi višini, čemur je
davčni organ nato prav tako sledil.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>(iii) zaradi previsoko
izkazanega presežka za januar 2015 (točka IV izreka izpodbijane
odločbe)</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Davčni organ ugotavlja, da je
tožnik za ta mesec izkazal v obračunu DDV presežek, ki je bil za
168.556,00 EUR sporen, zaradi česar mu je vrnil nesporni del, tega,
spornega pa ne. Glede tega je bilo v davčnem postopku ugotovljeno,
da je bil presežek izkazan za 166.533,25 EUR previsoko, zato je
tožnik upravičen do vračila presežka v znesku 2.022,75 EUR. Na
ugotovitve davčnega organa v tem delu tožnik ni podal
pripomb.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>3. Drugostopenjski davčni organ
je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V svoji
odločbi je navedel, da prvostopenjski organ, kljub temu, da je
delno sledil tožnikovim pripombam na zapisnik (vezano na višino in
člen za obračun obresti zaradi preuranjenega popravka DDV, kot
povzeto zgoraj), utemeljeno ni izdal dodatnega zapisnika, ker te
pripombe niso pomenile novih dejstev in dokazov, ki bi vplivali na
povečanje obveznosti, temveč je šlo za pripombe, povezane z dejstvi
in dokazi, ki so bili že popolno obravnavani v prvotnem zapisniku,
njihovo upoštevanje pa je vplivalo na zmanjšanje obveznosti, kar je
obrazloženo v izpodbijani odločbi. Glede omenjenih obresti
drugostopenjski organ navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana
v času, ko so se že uporabljale določbe ZDavP-2J, zato je bil
prvostopenjski organ zaradi načela zakonitosti dolžan uporabiti
tedaj veljavne določbe (tudi v primeru odprave in vrnitve v ponovni
postopek velja enako), zato je uporabil 7% obrestno mero. V
izpodbijani odločbi je bilo odločeno, da bo o stroških postopka
odločeno s posebnim sklepom, ki je bil nato izdan istega dne kot
izpodbijana odločba, z njim pa je prvostopenjski organ zavrnil
tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov. Zoper ta sklep se tožnik v
roku ni pritožil, temveč je bila pritožba vložena šele naknadno,
hkrati s pritožbo zoper izpodbijano odločbo, torej prepozno.
Prvostopenjski organ pa pri tem ni zlorabil pooblastila o
pridržanju odločitve o stroških. Iz 118. člena Zakona o splošnem
upravnem postopku v tej zvezi ne izhaja noben drug pogoj, da se to
odločitev lahko pridrži do izdaje posebnega sklepa, razen omembe
tega v izreku odločbe. Prav tako ni prišlo do kršitve načela
ekonomičnosti postopka, saj bi bili v primeru pravočasne in
utemeljene pritožbe tožniku stroški povrnjeni in ga ne bi
bremenili. Prav tako ni šlo za dvakratno odločanje o isti stvari.
Glede spornih popravkov izstopnega DDV pa drugostopenjski organ
navaja, da je bil tožniku popravek priznan od zneska
lizingojemalcem obračunanih obresti, ker teh tožnik od
lizingojemalcev več ni terjal, nadalje od zneska glavnice, za
katero je tožnik znižal terjatve do lizingojemalcev (že ob vračilu
predmeta lizinga ali kasneje, npr. ob prodaji tretjim), ter tudi v
primeru drugih razlogov (npr. stečaj, izbris); v zvezi s preostalim
delom glavnice, ki ga je tožnik od lizingojemalcev terjal še tudi
po odstopu od lizing pogodb, pa prvostopenjski organ znižanja DDV
ni priznal. O tem, da je tožnik lizingojemalce še naprej terjal za
te zneske, ni spora, iz pogodb o finančnih lizingih in splošnih
pogojev pa je razvidno, da je bil tožnik kot lizingodajalec še
naprej upravičen do plačila celotne glavnice in določenih drugih
ravnanj, denimo prodaje predmeta. Iz sodbe C-404/16 izhaja, da se
sme zmanjšati davčno osnovo za DDV le ob dokazu, da po sklenitvi
transakcije protidajatve delno ali v celoti dokončno ne bodo
prejeli. V tem primeru pa v trenutku tožnikovega odstopa tega ni
bilo mogoče utemeljeno trditi, česar se zaveda tudi tožnik, ki
trdi, da od odstopa dalje njegove terjatve predstavljajo
odškodnino, ki pa ni obdavčena z DDV. Tudi drugostopenjski organ se
v tej zvezi ne strinja s tožnikom; iz sodbe C-295/17 izhaja potreba
po avtonomnem tolmačenju pojmov; zato ni pomembno, da je neki
znesek po nacionalnem pravu opredeljen kot odškodnina. Tožnik poleg
tega tudi ne pojasni, kakšna škoda mu je sploh nastala. Škoda ne
nastane, če lizingodajalec prejme enak znesek, kot bi ga prejel v
primeru izpolnitve pogodbe. V prej citirani sodbi je SEU odločilo,
da je treba vnaprej določeni znesek, ki ga subjekt prejme, če pride
od predčasnega prenehanja pogodbe, ki določa najkrajše trajanje, in
ki ustreza znesku, ki bil bil prejet tekom trajanja pogodbe, če bi
prišlo do njenega prenehanja, šteti za plačilo za storitve in kot
predmet obdavčitve z DDV. Po mnenju drugostopenjskega organa je to
aplikabilno tudi v obravnavanem primeru. Obravnavane pogodbe o
finančnem lizingu tožniku omogočajo, da v primeru njihovega
razdrtja doseže enak dohodek, kot v primeru njihove celovite
realizacije, zato ne pride do spremembe ekonomske stvarnosti odnosa
med tožnikom in njegovimi lizingojemalci. V zadevi tudi ni prišlo
do povezovanja odvzema predmeta in njegove prodaje tretjemu, saj je
prvostopenjski organ znesek, za katerega je tožnik v določenih
primerih predmete prodal tretjim, vzel za osnovo za popravek le
zato, ker je tožnik v enakem znesku tudi zmanjšal terjatev do
svojih lizingojemalcev. Glede zadeve F. drugostopenjski organ
ugotavlja, da tožnik tudi v pritožbi ni predložil dokaza, iz
katerega bi bilo mogoče razbrati višino njegovih potrjenih, v
stečaj prijavljenih terjatev, priložil je le specifikacijo stečajne
prijave, zato je prvostopenjski organ utemeljeno ugotavljal osnovo
za popravek na podlagi končnega obračuna, ki ga je tožnik sam
sestavil skoraj dve leti po prijavi terjatev v stečaj. V tem
obračunu pa je tožnik izkazal za 96.684,45 EUR nižji znesek bodoče
nezapadle glavnice, kot pa v prijavi, te razlike pa ni pojasnil,
zato je organ sklepa, da tožnik za ta znesek dolžnika več ni
terjal. Tudi v pritožni tožnik v tej zvezi ne poda obrazložitve.
Drugi del razhajanja pa predstavljajo „zamudne obresti za stečajno
prijavo“ v znesku 65.541,16 EUR. Glede tega drugostopenjski organ
navaja, da se je stečaj nad tem dolžnikom končal brez razdelitve
upnikom, zato poplačilo v obliki odvzema predmeta lizinga ne
predstavlja poplačila v stečaju, temveč je tožnik moral s tem
zneskom svoje terjatve poračunati že pred prijavo v stečaj (zaradi
česar mu je upravitelj to tudi prerekal, tožnik pa je kasneje na to
v pravdi to tudi zmanjšal); to pa pomeni, da tu ne gre za poplačilo
tudi zamudnih obresti, prijavljenih v stečaj. Tožnik tudi vztraja
pri zaslišanju priče H.H., vodje računovodstva; po mnenju
drugostopenjskega organa to zaslišanje ni potrebno, saj se tožniku
ni očitalo, da bi dobropis npr. prepozno izstavil, zato je
nepomembno, ali so bili omenjeni dobropisi lizingojemalcu poslani v
potrditev ali ne (priča pa je bila predlaga glede tega, da sta bila
dobropisa poslana že v času, ko je bil predmet odvzet). Glede
tožnikove zahteve po upoštevanju vseh štirih lizing poslov, ki jih
je imel s tem lizingojemalcem, se drugostopenjski organ ne strinja,
saj je tožnik popravljal DDV le na podlagi terjatev po lizing
pogodbi št. 1006786, poleg tega predmet inšpiciranja niso bile vse
tožnikove pogodbe, niti davčni organ ni bil dolžan inšpicirati vseh
pogodb (to bi bilo potrebno le, če bi uveljavljani popravek DDV res
vseboval tudi popravke po teh drugih pogodbah, za kar pa ne gre).
Glede zatrjevane spremembe davčne prakse pritožbeni organ
pojasnjuje, da pojasnila DURS niso pravna podlaga za odločitve v
konkretnih postopkih, sprememba pravnega stališča pa ni nedopustna
oz. je dopustna, če so navedeni utemeljeni razlogi za odstopanje.
Davčni organ tudi ni nepreklicno vezan na svoje prejšnje odločitve,
drugačna odločitev pa je dopustna, če je sprejeta iz upravičenega
razloga in obrazložena. Prvostopenjski organ je obravnaval
posamezne primere tožnikovih popravkov v skladu z določili
pozitivne zakonodaje in pri tem upošteval relevantne odločitve
sodišč, do katerih pa je prišlo tudi še po datumu zgoraj omenjenega
pojasnila DURS.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>4. Tožnik vlaga tožbo zoper
izpodbijano odločbo ter ponovi svoje pritožbene navedbe in se
opredeli do argumentov drugostopenjskega davčnega organa. Sodišču
predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo
vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi
povračilo stroškov s pripadki (ki jih priglaša v višini 1118 EUR +
DDV za tožbo ter sodno takso). Navaja, da se s toženko razhajata
glede višine popravkov obračunanega DDV, saj meni, da stališče
toženke ni v skladu s stališčem VSRS iz sklepa X Ips 476/2012.
Tožnik je lizingojemalce še naprej terjal za plačilo diskontiranih
zneskov, za katere so bili zavezani po pogodbah, torej so bili ti
še vedno nominalno dolžni enak znesek, spremenili pa so se narava
teh zneskov (namesto kupnine je šlo za odškodnino, ki ustreza
pozitivnemu pogodbenemu interesu) in plačilni pogoji. Predmet
obdavčitve je dobava blaga za plačilo, torej od plačila, ki ni
prejeto za dobavo, ni mogoče zahtevati DDV. V prej cit. zadevi je
VSRS zavzelo stališče, da bi lahko priznavanje spremenljivosti
pravne narave pogodb o finančnem lizingu lahko tudi nedopustno
poseglo v načelo pravne varnosti ter da je v tam obravnavani zadevi
zato pravilno, da se za obroke, ki jih je bil lizingojemalec dolžan
plačati zaradi uporabe, obračuna DDV. Logično pa to ne velja za
obroke, ki jih lizingojemalec še ni bil dolžan plačati do odstopa
od pogodbe; ne da bi to izrecno navedlo, VSRS ločuje med zapadlimi
in nezapadlimi obroki; pri slednjih ne gre za plačilo za dobavo,
temveč za odškodnino zaradi kršitve pogodbe. Napačno je povezovanje
odvzetega predmeta lizinga in njegove prodaje tretjemu; višina
popravka po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 je odvisna le od tega,
koliko je predmet še vreden ob unovčitvi. V zadevi X Ips 476/2012
je bila sicer res dogovorjena odkupna opcija (za razliko od tu
obravnavanih primerov), a smisel popravka zaradi vračila je ravno v
tem, da se že izvedena dobava stornira od odvzema (vračila) blaga
(predmeta lizinga) dalje, odtlej pa nezapadli obroki več ne morejo
biti podvrženi odmeri DDV. Res je tožnik dobavil blago in od tega
obračunal DDV, toda pozneje je predmet odvzel nazaj v posest, zato
lizingojemalec te lastnine več ni imel, po pogodbi pa je moral
plačati tudi nezapadle obroke. Davčna zakonodaja ureja le možnost
popravka davčne osnove, ne ureja pa vprašanja, koliko se je lahko
popravi. Do tega postopka je bila praksa davčnih organov in
lizingojemalcev takšna, da so se popravki dosledno izvajali glede
na zapadlost (glej pojasnilo DURS št. 4230-156526/2014-2, 9. 4.
2014 z dne 9. 4. 2014, ki se nanaša na DDV obravnavo prekinitve
pogodb finančnega lizinga), kakor je davčno zakonodajo razlagali
tudi prvostopenjski davčni organ; v obravnavani zadevi pa je
stališče obrnil na glavo. Davčni organ 13. člen Pravilnika razlaga
napačno; le-ta našteva položaje, ki štejejo za odškodnino, le
primeroma. Tožnik tudi ni za nazaj prekvalificiral narave svojih
terjatev, temveč je to storil za naprej; in sicer od dneva odvzema
predmeta lizinga, vse pa za obroke, ki dotlej še niso zapadli v
plačilo. Ta sprememba pa sledi spremembi pravnega razmerja med
strankama pogodbe o finančnem lizingu. V cit. sklepu VSRS ni
odločilo, da se pravno razmerje ne sme spremeniti za vnaprej,
temveč za nazaj; v obravnavani zadevi pa so odkupna opcija
nezapadli obroki. Tožnik nikoli ni trdil, da se njegovo stališče
nanaša na vse neplačane obroke, ampak se nanaša na vse nezapadle
obroke. Stranki se očitno strinjata glede tega, da je po opravljeni
dobavi mogoče popraviti ustrezen znesek davčne osnove, a se ne
strinjata o vsebini pojma „ustrezen“. Po tožnikovem mnenju je to
tisti del, ki se nanaša na vse nezapadle obroke; davčni organ pa
napačno tolmači status Pravilnika, saj ta ne more biti nad zakonom,
poleg tega pa Pravilnik v 13. členu položaje, ko gre za odškodnino,
našteva le primeroma; napačno pa je tudi razumevanje vračila
predmeta lizinga, ki ga prvostopenjski organ očitno ne šteje za
„plačilo“, čeprav gre prav za to (zmanjšanje terjatve, kjer je
lizingodajalec prejel del lizingojemalčevega premoženja – v
ekonomskem smislu; lizingojemalec dajalcu plača s tem, da mu izroči
predmet lizinga, ki ga lizingodajalec ovrednoti in vnese v svoje
knjige ter zmanjša terjatev do lizingojemalca). Drugostopenjski
organ napačno navaja, da je tožnik po odstopu od pogodb
lizingojemalce terjal za plačilo glavnic po pogodbah, saj jih je
tožnik terjal (poleg zapadlih obrokov, obresti in stroškov) tudi za
odškodnino; ni jih torej terjal za kupnino (glavnico). Logično je
namreč, da kupnine več niso bili dolžni, kajti predmeta lizinga ne
bodo dobili. Gre torej za plačilo, ki ni plačilo za dobavo, zato pa
v nobenem primeru ne more biti predmet DDV. Tudi ni res, da bi bil
tožnik po lizing pogodbah upravičen terjati celotno kupnino; bil je
upravičen terjati znesek, enak celotni kupnini, a z drugačno pravno
naravo, kar je v obravnavani zadevi bistveno. Z vidika DDV je pri
tem vseeno, ali gre za odškodnino ali ne, bistveno je, ali gre za
plačilo za opravljeno dobavo ali ne. Tudi tožnik ni dolžan
pojasnjevati, kakšna škoda mu je nastala, saj je bila višina
določena v pogodbi o finančnem lizingu; stranki pogodbe sta namreč
določili, na kakšen način se bo škoda izračunala, neodvisno od
dejansko nastale škode, kar je pravno dopustno. Zato so očitki
drugostopenjskega organa, da bi tožniku morala nastati škoda,
brezpredmetni. Tudi sklicevanje na sodbo SEU v zadevah C-250/14 in
C-289/14 ni utemeljeno, saj gre tam za dobavo storitev, letalska
družba pa je prejela celotno plačilo zanjo (tu pa lizingojemalci
niso izpolnili svojih obveznosti in jim je bil predmet odvzet);
enako tudi sklicevanje na sodbo C-295/17 ni umestno, saj v
obravnavanem primeru lizingojemalci po odstopu od pogodbe nimajo
več pravice zahtevati njene izpolnitve, tožnik pa nima več
obveznosti njene izpolnitve, zato pa ni več mogoče argumentirano
trditi, da je plačilo, ki ga terja tožnik, plačilo kupnine
(najemnine), tudi sicer pa organ v zadevi ni ugotavljal možnosti,
ali lizingojemalec lahko tudi še po odstopu od pogodbe izpolni
svojo obveznost. Prav tako tudi ni jasno, na čem temelji
ugotovitev, da sme lizingojemalec tudi po odstopu od pogodbe
zahteva njeno izpolnitev, to pa je ključna razlika od primera
C-295/17, v katerem sta se stranki dogovorili, da lahko namesto
dokončne izpolnitve stranka, ki je odgovorna za prenehanje pogodbe,
plača nek znesek, druga stranka pa ji je za to obdobje dolžna
nuditi storitve. Stališče toženke, da prenehanje veljavnosti pogodb
in vračilo predmeta lizinga še ne pomeni vračila blaga iz drugega
odstavka 39. člena ZDDV</span><span style=
'font-family:"Cambria Math","serif"'>-</span><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>1, je v nasprotju s stališčem
tega sodišča iz zadeve I U 341/2015. Tožnik svoja stališča
ilustrira z namišljenim primerom dveh lizingojemalcem, ki ob enakih
finančnih obveznostih s predmetom lizinga ravnata različno skrbno,
a se glede na vrednost predmeta lizinga znesek popravka DDV v obeh
primerih ne bi smel razlikovati. Dosedanja praksa, ko je besedo
„ustrezno“ toženkin prvostopenjski organ razlagal tako, da je
zajemala nezapadle obroke, je po mnenju tožnika pravilna. Znesek
preostale vrednosti predmeta lizinga ob odvzemu za to ni ustrezna
podlaga. Glede na stališče VSRS v cit. sklepu ne more biti sporno,
da je prodaja odvzetega predmeta lizinga ločena od dobave po
pogodbi o finančnem lizingu. Dejstvo, da lahko lizingodajalci
preostanek obračunanega DDV ev. popravijo po tretjem do petem
odstavku 39. člena ZDDV-1 pa tudi ne rešuje problema, saj je to
lahko časovno zelo zamudno, posega pa tudi v tožnikovo pravico do
osebnega dostojanstva, saj tožnika napotuje na nadaljnje postopke
in mu otežuje poslovanje. Zato utemeljitev, da je čisto vseeno, kaj
je razlog za popravek, ni ustrezna. Tožnik se tudi strinja, da
lahko različni plačilni pogoji po lizinški pogodbi dajejo različne
rezultate glede popravka, a to temelji na dejstvu, da so plačila
prilagojena različnim finančnim potrebam različnih lizingojemalcev
in imajo torej svoj stvaren in razumen razlog. Popravek mora biti
odvisen od tega, ali so obroki že zapadli ali ne, ne pa od
vprašanja časa rabe predmeta lizinga. Tožnik svoja stališča
argumentira tudi z vidika lizingojemalčevega popravka odbitka
vstopnega davka, ki je njegova obveznost, zaradi česar mora ta biti
v trenutku odvzema sposoben ugotoviti, koliko odbitega DDV mora
popraviti, česar pa po razlagi davčnega organa ne more vselej
storiti, saj mu je predmet odvzet in ga ne more niti prodajati niti
ocenjevati. Drugostopenjski organ se ni opredelil do očitkov o
kršitvah načela enakosti in posega v osebno dostojanstvo, tudi pa
ni jasno njegovo stališče, zakaj bi moral lizingojemalec popravek
napraviti v višini, kot so mu bile obveznosti odpuščene (ob odvzemu
predmeta lizinga ne pride do odpusta terjatev, saj takrat še ni
jasno, koliko je predmet lizinga vreden in za koliko se bo z njim
zmanjšala škoda, ki je nastala lizingojemalcu zaradi prekinitve
pogodbe po krivdi lizingojemalca; pri tem pa se predmet lahko
prodaja tudi več let, zato ni jasno, ali v takšnem primeru
lizingojemalec več let ni rabil popraviti DDV). Pojasnila res niso
pravni vir, a gre za spoznavni vir prava, enako kot to velja za
sodno prakso, pojasnila pravo razlagajo. Njihov namen je v
zagotavljanju načela enakosti pred zakonom. Tožnik ne zanika
pristojnosti toženke, da razlago pravnih pravil spremeni, a meni,
da ni dopustna retroaktivna sprememba razlage, saj to krši načelo
pravne varnosti in enakost pred zakonom. Toženka pri tem sploh ni
objavila novega pojasnila, ampak je tožnik šele v tej zadevi
izvedel za novo stališče, ki od prejšnjega odstopa, sodna praksa,
na katero se sklicujeta davčna organa, pa je bila sprejeta po
obravnavanem obdobju, zato je po tožnikovem mnenju lahko sprememba
prakse dopustna le za naprej. Nadalje pa se DDV ugotavlja na
podlagi obračunov, ki niso upravni akti in ne postanejo pravnomočni
in dokončni, a se po učinkih (izvršljivost) ne razlikujejo bistveno
od odmernih odločb, toženka pa je tudi pristojna za kontrolo obeh
vrst naslovov. Tožniku se zdi nedopustno, da je toženka pri nadzoru
obračunov potrdila njihovo pravilnost, ker je sledila takratni
praksi (razlagi v pojasnilu), kasneje pa je zaradi spremembe
razlage retroaktivno posegla v obračune, ki jih je sama potrdila.
Poleg tega pa se je tožnik držal navodil, ki so bila javno
objavljena, pa so mu bile za povrh odmerjene še obresti po obrestni
meri, ki je očitno kaznovalne narave (o čemer več v nadaljevanju).
Vse predhodne navedbe se nanašajo na primere lizingojemalcev G.,
A., B., C., F., D. in E.. V zadevi F., v kateri, kot rečeno, velja
vse že prej navedeno, pa tožnik podaja še dodatne navedbe, ker DDV
v tem primeru ni bil popravljen po dobropisu, ampak po zaključku
stečaja, ko je tožnik DDV popravil zaradi izbrisa lizingojemalca iz
sodnega registra, saj mu slednji ni hotel potrditi dobropisa (tedaj
je veljala še ureditev, ko ni zadoščala sama izdaja dobropisa,
ampak ga je moral prejemnik tudi potrditi; iz naknadne novele
ZDDV-1E in njenih prehodnih določb ni razvidno, da bi spremenjena
pravila veljala le za pravna razmerja oz. odvzeme, do katerih pride
po njeni uveljavitvi, zato bi po logiki, ki jo davčni organ
uporablja glede obrestovanja po 95. členu ZDavP-2, moral za
popravek davka organ uporabiti 39. člen ZDDV-1 po vsebini, ki je
veljala na dan izvedbe popravka, ne pa na dan odvzema). V
nadaljevanju tožnik opisuje pošiljanje dobropisov v tem primeru (po
navadni pošti, priprava reprogramov, časovni zamik med
dobropisoma), argumentira, zakaj je v pripombah na zapisnik
upravičeno podal nova dejstva in dokaze glede specifikacije
terjatev v stečajnem postopku, pojasnjuje prijavo terjatev v
stečaj, delni umik, in vztraja, da se na obravnavano pogodbo o
finančnem lizingu št. 1006786 nanaša 262.665,70 EUR obdavčenih
lizing obrokov, idr. Tožnik ponavlja dokazni predlog za zaslišanje
priče, saj se prvostopenjski organ do njega ni opredelil.
Prvostopenjski organ tožnikovemu popravku izstopnega davka na
podlagi dobropisa nasprotuje, priznava pa mu popravek zaradi
stečaja; a tožnik je svoje terjatve v stečaj prijavil po štirih
lizing pogodbah (to je razvidno iz uradne evidence AJPES, kamor bi
toženka morala vpogledati po uradni dolžnosti; tožnik pa v sodni
spis tudi vlaga prijavo), zato bi moral prvostopenjski organ
pravico do popravka ugotavljati po vseh štirih pogodbah (tožnik
posebnih popravkov po ostalih treh pogodbah ni izvedel, ampak je
vse upošteval v okviru popravka DDV, obračunanega na dobavo
nepremičnine) in bi bila tožnikova pravica višja od priznane. Glede
naloženih obresti po 95. členu ZDavP-2 tožnik obširno ugovarja, da
gre za sankcioniranje zaradi 7% obrestne mere (če naj bi šlo za
ohranjanje realne vrednosti denarja, bi bil približek že 2%
obrestna mera; za napačne obračune pa so predvidene prekrškovne in
kazenske sankcije, gre torej za dvojno sankcioniranje, ki je
ustavno nedopustno), poleg tega pa ugovarja še retroaktivnost, saj
opustitev prehodnega obdobja za uporabo te obrestne mere pomeni
poseg v 2. člen Ustave, zdaj pa se tudi za obdobje pred letom 2017
obrestuje po tej obrestni meri, ki pa tedaj še ni veljala, kar
predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom (kakšne obresti
bodo odmerjene, je odvisno od tega, kdaj organ izda odločbo, kar ni
stvaren in razumen razlog za razlikovanje). Davčni organ bi moral
tožniku za čas do konca leta 2016 obračunati obresti po obrestni
meri, določeni v 95. členu ZDavP-2 do novele ZDavP-2J, odtlej pa po
sedanji obrestni meri (če bi razrešil problem dvojnega kaznovanja
in neustrezne višine). Razlogovanje drugostopenjskega organa v tej
zvezi je neutemeljeno, saj načelo zakonitosti ne predpisuje, da bi
davčni organ moral uporabiti trenutno veljavno določbo, ampak
določa, da je treba odločiti po zakonu, kateri zakon to je, pa je
stvar presoje. Tako davčni organ tudi ni uporabil danes veljavnih
davčnih stopenj DDV, ampak tiste, ki so veljale v obdobjih, za
katera se odmerja obveznost. Tožnik podaja tudi dva procesna
ugovora, in sicer, da bi moral v zadevi biti izdan dodatni
zapisnik, saj so njegove pripombe vplivale na višino davčne
obveznosti, ter da je davčni organ zlorabil pooblastilo o izdaji
posebnega stroškovnega sklepa. Tožnik predlaga vložitev zahteve za
oceno ustavnosti 73. člena ZDavP-2J (ker ne predpisuje prehodnega
obdobja) in ZDavP-2 (ker ne predpisuje omejitev v primeru nadzora
obračunov, kadar toženka naknadno spremeni razlago zakonskih določb
glede na svoja objavljena pojasnila) ter postavitev predhodnega
vprašanja SEU „Ali je ob odstopu od pogodbe zaradi neizpolnjevanja
in prevzemu predmeta lizinga s strani lizingojemalca dopustno
popravek obračunanega DDV izvesti takrat in glede sorazmerno z
zapadlostjo obrokov ali šele ob poračunu terjatev in
obveznosti?“.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>5. Toženka v odgovoru na tožbo v
celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah v
obrazložitvi svoje odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe iz
razlogov, razvidnih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Glede
očitane opustitve sestave dodatnega zapisnika dodaja, da se s
tožnikom ne strinja, da je bila na podlagi njegovih pripomb v
celoti popravljena računska napaka, v pritožbi pa tožnik ni
navedel, da bi mu zaradi tega nastala kakšna druga škoda ali da
zaradi tega ne bi mogel doseči kakšne pravice ali koristi. Glede
dileme, ali je šlo v obravnavnih primerih za plačilo za opravljeno
dobavo ali odškodnino, se toženka ne strinja s tožnikom. Ta je
vedno trdil, da gre za odškodnino, a ni pojasnil, kakšna škoda naj
bi mu nastala, za plačilo odškodnine pa je treba izkazati škodo,
natančna opredelitev pravne narave plačila pa je odločilno dejstvo,
ki omogoča presojo, ali se plačilo podvrže DDV ali ne. Glede sodbe
C-404/16 je SEU v tč. 44 podalo splošno stališče glede zmanjševanja
davčne osnove za DDV. Glede sodb C.250/14 in C-289/14 ter C-295/17
pa se toženka strinja, da gre za primere dobave storitev, a je
toženka v svoji odločbi iz njih uporabila splošna stališča o
odškodnini, ki pa so ustrezna tudi za primere dobave blaga. V
nadaljevanju toženka pojasnjuje svoja stališča glede teoretičnih
primerov z aro in predplačilom ter popravkom DDV in zanika, da bi
kontrirala stališču tega sodišča iz zadeve I U 341/2015. Glede
zadeve F. meni, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je
za ugotavljanje višine neplačanih terjatev upošteval končni
obračun, ki ga je sestavil tožnik dve leti po prijavi terjatev v
stečaj. Toženka tudi ni spregledala nobenih tožnikovih očitkov
(kršitev načela enakosti, poseg v osebno dostojanstvo), temveč je
obravnavala tiste, ki so po njeni oceni relevantni za konkretno
odločitev.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>6. V pripravljalni vlogi je
tožnik še dodatno utemeljil, zakaj je višino pogodbene škode
dopustno vnaprej dogovoriti; zakaj je sporno, da po vloženem
obračunu pride do spremembe stališč (v Nemčiji pa je davčna uprava
dolžna stare primere reševati po stari razlagi zakonodaje; tožnik
meni, da je med načelom vezanosti na zakon in načelom zaupanja v
prava, ki oba izhajata iz načela pravne države, treba iskati
ustrezno ravnotežje); o razlikah med posledicami are in
predplačila; o tem, da je toženkino glavno stališče, da za popravek
davka ne zadostuje le odvzem predmeta lizinga, ampak da je treba
ugotoviti še, koliko tožnik ne bo poplačan, kar nasprotuje sodbi I
U 341/2015; ter glede zadeve F.. Priglaša tudi nadaljnje stroške
pripravljalne vloge.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>7. Toženka je v pripravljalni
vlogi izpostavila novo sodbo SEU C-242/18 v zadevi, primerljivi z
obravnavno zadevo, ter opozorila na ex tunc učinek interpretativnih
sodb SEU.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>8. Tožnik je repliciral z drugo,
tretjo in četrto pripravljalno vlogo. Navaja, da stališče SEU
spoštuje, čeprav je drugačno od tega, kar je sam zagovarjal. Vseeno
pa izpostavlja, da SEU lahko tudi omeji učinke svoje sodbe, da
zavaruje odločitve, ki so bile sprejete v dobri veri. Ker pa
človekove pravice in svoboščine ne varujejo držav, mora veljati
drugače za zasebnopravne subjekte. Tudi slovensko revizijsko
sodišče ne zavzema stališča, da retroaktivna veljava razlage prava
velja absolutno, ampak le praviloma. Vprašanje časovne komponente
pri razlagi zakona je zahtevno, sprememba ustaljene razlage pa ima
enake učinke kot sprememba predpisa. Tožnik se je v obravnavanem
primeru zanesel na javno objavljeno stališče toženke, ki so mu
sledili zavezanci, ki so se ukvarjali z lizingom, toženka pa
njihovemu ravnanju v postopkih nadzora obračunov ni oporekala. Tudi
Zakon o finančni upravi uzakonja načelo predvidljivosti, ki ga
Finančna uprava zagotavlja tudi z objavami pojasnil, razlag in
odgovorov na značilna in pogosta vprašanja ter davčne prakse v
zvezi z njimi. To prav tako zahteva, da se praksa spreminja le za
naprej in ne retroaktivno. Tožnik še izpostavlja ravnanje toženke
vsled sodbe revizijskega sodišča X Ips 19/2019, v kateri je sodišče
zavzelo diametralno nasprotno stališče od stališč toženke, toženka
pa je vsled tega izdala pojasnilo, v katerem je napisala, da se te
usmeritve uporabljajo za posle, sklenjene po objavi predmetnega
pojasnila. V obravnavanem primeru pa toženka trdi, da lahko
spremenjena stališča uporablja retroaktivno.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>9. Toženka na drugo, tretjo in
četrto pripravljalno vlogo tožnika ni odgovorila.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" align="center" style=
'text-align:center;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>10. Tožba je delno
utemeljena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>K II. točki izreka</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>11. Z izpodbijano odločbo je bil
tožniku med drugim odmerjen in naložen v plačilo DDV zaradi
ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju, in
sicer za mesec januar 2015 v znesku 166.533,25 EUR (točka IV in V
izreka), kar se nanaša na tožnikove posle z lizingojemalcema I. in
J.. Obresti v tem delu niso bile odmerjene.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>12. Čeprav tožnik svojo tožbo
naperja zoper izpodbijano odločbo kot celoto in predlaga njeno
odpravo v celoti, pa konkretne tožbene navedbe podaja le vezano na
primere lizingojemalcev G., A., B., C., F., D. in E. ter glede
odmerjenih obresti, medtem ko konkretiziranih tožbenih navedb, ki
bi se nanašale na v IV. točki izreka izpodbijane odločbe odmerjeni
DDV v zvezi z lizingojemalcema I. in J., naloženih v plačilo v V.
točki izreka izpodbijane odločbe, ne podaja. Kot izhaja iz
izpodbijane odločbe (str. 53), tožnik tudi že v davčnem postopku ni
podal pripomb na zapisnik v zvezi z tozadevnimi ugotovitvami
davčnega organa.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>13. Tožnik pa se protivi tudi
odločitvi toženke iz VI. točke izreka izpodbijane odločbe, da bo o
stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. V tej zvezi sodišče
argumente tožnika zavrača in se po pooblastilu iz drugega odstavka
72. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje
na razloge drugostopenjske odločbe v tej zvezi, kot so povzeti
zgoraj v točki 3. obrazložitve te sodbe.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>14. Tožba zoper IV. in V. ter
VI. točko izreka izpodbijane odločbe torej ni utemeljena, zato jo
je sodišče v tem delu na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1
zavrnilo, o tem pa je lahko odločilo brez glavne obravnave na
podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantnega
dejanskega stanja tožnik ni osporaval.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>K I. točki izreka</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>15. Z izpodbijano odločbo so
bili tožniku v preostanku za mesece junij, september in oktober
2013 ter januar in september 2014 dodatno odmerjeni DDV v skupnem
znesku 311.095,36 EUR in pripadajoče obresti po 95. členu ZDavP-2 v
skupnem znesku 74.473,86 EUR (točka I izreka), kar je bilo tožniku
tudi naloženo v plačilo (točka III izreka).</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>16. Tožnik je v vseh
obravnavanih primerih poslovanja po pogodbah o finančnem lizingu,
sklenjenih z lizingojemalci A., B., C., F., D. in E., uveljavljal
popravek (zmanjšanje) izhodnega DDV, ki ga je obračunal sprva, in
sicer na podlagi zmanjšanja davčne osnove v znesku diskontirane
bodoče nezapadle glavnice. Ta popravek je uveljavljal na podlagi
drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, ki določa, da se pri preklicu
naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna
osnova ustrezno zmanjša, davčni zavezanec pa lahko popravi
(zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku
DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Z določbo 39. člena
ZDDV-1 je bila v slovenski pravni red prenesena določba 90. člena
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV).
Direktiva o DDV v 90. členu določa, da se pri preklicu naročila,
zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po
dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo
države članice (prvi odstavek), države članice pa lahko odstopajo
od odstavka 1 v primeru celotnega ali delnega neplačila (drugi
odstavek istega člena).</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>17. Tožnik v upravnem sporu
izpostavlja, da je v relevantnem obdobju (aprila 2014) toženka
objavila pojasnilo št. 4230-156526/2014-2 (v sodni spis predloženo
pod A5), ki ga ni nikoli preklicala ali spremenila. V tem pojasnilu
je za primere, kakršni so tu obravnavani (primer kršitve lizing
pogodbe, tj. neplačevanje obrokov lizinga s strani lizingojemalca,
in da pogodbeni dogovor, da se stranki v zvezi z odstopom od
pogodbe dogovorita, da ima lizingodajalec pravico zaseči predmet
lizinga, da lizingojemalec dolguje že zapadle obroke (z zamudnimi
obrestmi) in, med drugim, sedanjo vrednost do takrat še nezapadlih
obrokov, zmanjšano za prodajno ceno zaseženega predmeta lizinga),
na vprašanje kdaj, v kakšni višini in na kateri (pravni ter
dokumentarni) podlagi smejo lizingodajalci v takšnih primerih
izvesti popravek obračunanega DDV na podlagi utemeljenega odstopa
od pogodbe o finančnem lizingu, podala stališče, da lizingodajalec
lahko v primeru, če se pogodba o finančnem lizingu prekine in
lizingojemalec vrne predmet lizinga, zmanjša davčno osnovo in
posledično obračunani DDV, če lizingojemalca pisno obvesti o znesku
DDV, do katerega lizingojemalec nima pravice do odbitka. /.../ Če
je pogodba prekinjena in predmet lizinga vrnjen, vrednost do
prekinitve pogodbe nezapadlih obrokov ni predmet DDV. Če predmet
lizinga kljub prekinitvi pogodbe ni vrnjen, pa del sedanje
vrednosti do prekinitve pogodbe nezapadlih obrokov predstavlja
plačilo za opravljeno dobavo, zato je predmet DDV. Kolikšen je ta
del, je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru
posebej.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>18. Če pojasnila davčnega organa
na splošen in abstrakten način razlagajo posamezne zakonske določbe
in če so objavljena na njegovih spletnih straneh, ustrezajo
definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2. Takšna
navodila pa predstavljajo zagotovilo, da bo praksa davčnih organov
enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je
mogoče konkretno odločitev davčnega organa, ki odstopa od tovrstnih
pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi
pojasnili, pri sodni presoji obravnavati kot odstop od ustaljene
prakse davčnih organov. Davčni zavezanci se na tovrstna pojasnila
zanašajo in upravičeno pričakujejo, da bo davčni organ v konkretnem
primeru ravnal skladno z razlago iz takšnih pojasnil. Odgovornost
za vsebino teh pojasnil oziroma navodil, vključno z odgovornostjo
za njihov morebitni preklic oziroma umik s spleta v primeru, da
razlage v objavljenih pojasnilih oziroma navodilih niso več
ustrezne, je v celoti na davčnem organu.<a href="#_edn1" name=
"_ednref1" title="" id="_ednref1"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style='font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[1]</span></span></span></a></span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>19. Tožniku se DDV v tu
obravnavnem delu, kot rečeno, odmerja za mesece junij, september in
oktober 2013 ter januar in september 2014, pojasnilo DURS, na
katerega se sklicuje tožnik, pa datira v april 2014. Gre torej za
popolno časovno konkordanco, zaradi česar se po presoji sodišča
tožnik v tem upravnem sporu utemeljeno sklicuje na predmetno
pojasnilo, ki odraža stanje tolmačenja in pravne interpretacije
drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 konkretno za primere finančnega
lizinga in izrecno tudi za popravke v zvezi z nezapadlimi
obveznostmi, pri čemer pa je to tolmačenje skladno s tožnikovim
ravnanjem v obravnavanem primeru, zato je razumljivo tožnikovo
pričakovanje, da se bo njegovo ravnanje presojalo ob upoštevanju
stališč, zavzetih v predmetnem pojasnilu. Toženka v upravnem sporu
obstoja predmetnega pojasnila ne zanika, prav tako ni denimo
navedla, da bi ga bila preklicala ali spremenila. Zato je po
presoji sodišča v predstavljenih okoliščinah glede tolmačenja cit.
določila v spornem obdobju treba primarno izhajati iz vsebine
predmetnega pojasnila. To pa samo po sebi pa še ne pomeni, da
davčni organ tudi v obravnavanem primeru ne more odločiti drugače,
torej odstopiti od v tedanjem času ustaljene upravne
prakse.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>20. Pojasnila davčnega organa
niso pomembna, ker bi bila zavezujoč pravni vir, temveč zato, ker
naj bi zagotavljala enotno prakso davčnih organov. Enotna praksa,
ki tudi ni zavezujoči pravni vir, pa je pomembna, ker je ena izmed
zahtev, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS in ki veže tudi upravne
organe, da v posamezni zadevi ne odločijo samovoljno drugače, kot
sicer odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Ustava pri tem ne
prepoveduje kakršnegakoli odstopa od ustaljene upravne prakse,
temveč samovoljni odstop, zato mora upravni organ, če se odloči, da
bo od uveljavljene upravne prakse odstopil, razloge za to posebej
obrazložiti. Odstop je skladen z 22. členom Ustave, če davčni organ
z razumnimi pravnimi argumenti obrazloži, zakaj pravni argumenti,
na podlagi katerih temelji enotna praksa, zanj niso (več)
ustrezni.<a href="#_edn2" name="_ednref2" title="" id=
"_ednref2"><span class="MsoEndnoteReference"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size:12.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[2]</span></span></span></a></span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>21. Prvostopenjski davčni organ
v izpodbijani odločbi o dotedanji praksi in ustaljenem tolmačenju
drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 ne pove ničesar, sklicuje se
zlasti na sklep VSRS X Ips 476/2012 ter sodbo SEU
C</span><span style=
'font-family:"Cambria Math","serif"'>-</span><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>2019/14 in zapiše, da je
realnost in pravilnost davčne osnove, ki jo je dovoljeno popraviti,
presojal „na podlagi usmeritev iz sodb“ (str. 7 izpodbijane
odločbe). Drugostopenjski davčni organ v tej zvezi navede še
reference na nekatere dodatne sodbe SEU (C-250/14 in C-298/14 ter
C-295/17; v svoji drugi pripravljalni vlogi pa se sklicuje dodatno
še na sodbo C-242/18) ter doda, da pojasnila DURS niso pravna
podlaga za odločitve v konkretnih postopkih, sprememba pravnega
stališča pa ni nedopustna oz. je dopustna, če so navedeni
utemeljeni razlogi za odstopanje, ter da davčni organ ni
nepreklicno vezan na svoje prejšnje odločitve, drugačna odločitev
pa je dopustna, če je sprejeta iz upravičenega razloga in
obrazložena, prvostopenjski organ pa je obravnaval posamezne
primere tožnikovih popravkov v skladu z določili pozitivne
zakonodaje in pri tem upošteval relevantne odločitve sodišč, do
katerih pa je prišlo tudi še po datumu zgoraj omenjenega pojasnila
DURS.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>22. Glede na navedeno po presoji
sodišča davčna organa prve in druge stopnje svojega odstopa od
predmetnega pojasnila DURS iz aprila 2014 nista zadovoljivo
pojasnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer res zelo
nadrobno izhaja analiza dejanskega stanja, tudi v delih, ki za
odmero v končni instanci sploh niso relevantni (denimo glede
popravka izstopnega DDV zaradi storniranih obresti, česar toženka
ne osporava), vendar pa ta analiza sama po sebi, kljub sklicevanju
na določeno (kasnejšo) sodno prakso, brez tega, da bi davčni organ
pojasnil, kakšno je bilo dotedanje ustaljeno tolmačenje spornega
pravnega pravila, kaj bi to pomenilo v obravnavanem primeru in
zakaj meni, da takšno tolmačenje v obravnavnem primeru ni na mestu
(denimo zaradi ex tunc in erga omnes učinkov sodb SEU), ne more
predstavljati ustrezne obrazložitve. Glede na čas izdaje spornega
pojasnila DURS, ki datira ravno v sporno obdobje, ko je tožnik
uveljavljal sporne popravke, ter glede na njegovo vsebino, ki se
nanaša ravno na primere, kakršni so tu obravnavani, je namreč
tožnikovo sklicevanje na in zaupanje v predmetno pojasnilo DURS
pričakovano in razumljivo, na toženki pa je zato toliko večja
dolžnost pojasniti in konkretno obrazložiti odstop od tega
pojasnila. Ignoriranje obstoja tega pojasnila (izpodbijana odločba)
oz. navajanje splošnih fraz o tem, da pojasnila niso pravni vir
(drugostopenjska odločba), temu ne zadostita. Zato naj se toženka v
ponovnem postopku o tem vprašanju izrecno izjasni, v tej zvezi pa
naj se tudi opredeli do tožnikovega nadaljnjega, s tem povezanega
ugovora, da naj bi toženka pri nadzoru obračunov potrdila njihovo
pravilnost, ker je sledila predmetnemu pojasnilu DURS, kasneje pa
je v te iste obračune, ki naj bi jih sama potrdila, retroaktivno
posegla.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>23. V preostanku so bile z
izpodbijano odločbo tožniku odmerjene in naložene v plačilo še
nadaljnje obresti po določbah 95. člena ZDavP-2 v skupnem znesku
16.272,78 EUR (točka II in III izreka). Z ugoditvijo tožbi po
temelju glede I. točke izreka izpodbijane odločbe odpadejo tudi
obračunane obresti po II. točki izreka izpodbijane odločbe v
zadevah B. in D., ki so bile tožniku obračunane v posledici
nepriznanja celotnega popravka DDV na podlagi drugega odstavka 39.
člena ZDDV-1, saj je bil tožniku popravek delno priznan šele na
podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1. Tudi tozadevno ima po
presoji sodišča tožnik prav, da ni vseeno, po kateri pravni osnovi
se pravica do popravka priznava, saj je treba upoštevati tudi
časovno komponento, ki v obravnavanem primeru pomeni časovni
razkorak med trenutkom, ko je tožnik uveljavljal popravek, in
trenutkom, ko mu ga je davčni organ po podlagi iz četrtega odstavka
39. člena tudi priznal (to je bil kasnejši časovni trenutek, v
primeru lizingojemalca B. gre za razkorak približno leta dni in
pol, v primeru lizingojemalca D. gre za razkorak slabega pol leta),
kar pa je za tožnika rezultiralo tudi v naloženih obrestih po II.
točki izreka izpodbijane odločbe. Poleg tega pa po presoji sodišča
davčna organa v zvezi z vsemi obrestmi, odmerjenimi tožniku po II.
točki na podlagi 95. člena ZDavP-2, nista zadostno odgovorila na
tožnikove ugovore v zvezi z zatrjevano neustreznostjo uporabe
obrestne mere po noveli ZDavP-2J, ki se uporablja od leta 2017
dalje, za časovno obdobje, v katero datirajo sporne obresti (gre za
čas 2013-2015). Tožnik je zatrjeval, da bi se v obravnavanem
primeru po načelu zakonitosti lahko uporabila obrestna mera, ki je
veljala pred uveljavitvijo omenjene novele, pri tem pa se je
skliceval tudi na to, da tudi davčna stopnja DDV, ki je bila
aplicirana v obravnavnem primeru, je bila tedaj veljavna 20% (oz.
8,5%) stopnja. Na te, potencialno utemeljene pomisleke, ki so
relevantni z vidika temporalnega učinkovanja materialnopravnih
določb, pa davčna organa sploh nista odgovorila. Prvostopenjski
organ se je ogradil od tega problema, rekoč, da je odločil po
zakonu in da za presojo ustavnosti ni pristojen (str. 5 izpodbijane
odločbe), drugostopenjski organ pa je le pavšalno navedel, da je
bila izpodbijana odločba izdana v času, ko so se že uporabljale
določbe ZDavP-2J, zato je bil prvostopenjski organ zaradi načela
zakonitosti dolžan uporabiti tedaj veljavne določbe (str. 42
drugostopenjske odločbe). S tem pa davčna organa po presoji sodišča
nista dovolj obrazloženo odgovorila na tožnikove ugovore, zlasti
tudi ne upoštevaje ustavnopravne pomisleke VSRS iz zadeve X Ips
86/2020, v kateri je revizijsko sodišče prekinilo postopek do
odločitve USRS o zahtevi za oceno ustavnosti 95. člena
ZDavP-2.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>24. Tožnik s tožbo ponavlja tudi
svoje argumente iz upravnega postopka, češ da bi toženka mora
izdati dodatni zapisnik vsled njegovih uspešnih pripomb v zvezi z
obračunom obresti po 95. namesto 96. členu ZDavP-2, vendar mu
sodišče v tej zvezi ne da prav in se po pooblastilu iz drugega
odstavka 72. člena ZUS-1 sklicuje na razloge drugostopenjske
odločbe v tej zvezi, kot so povzeti zgoraj v točki 3. obrazložitve
te sodbe.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>25. Glede na vse navedeno so
bila v obravnavanem primeru pri odločanju bistveno kršena pravila
postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP; 2. točka prvega
odstavka 27. člena ZUS-1), zato je sodišče tožbi delno ugodilo na
podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano
odločbo v točkah I., II. in III. izreka odpravilo ter zadevo v tem
obsegu vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj toženka, ob
upoštevanju stališč sodišča o zadevi, ponovno odloči in dopolni
razloge, ki so jo vodili k odločitvi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>26. Sodišče je v tem delu lahko
odločilo na seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena
ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in
listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi v tem delu
ugoditi in izpodbijano odločbo (v tem delu) odpraviti.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>k III. točki izreka</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>27. Glede na to, da je sodišče
tožbi (delno) ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25.
člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka,
vendar le v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov
tožniku v upravnem sporu. Tožnik je sicer priglasil v svoji tožbi
in nadaljnjih pripravljalnih vlogah višje stroške, vendar zanje ni
pravne podlage, zato mu je sodišče skladno s cit. pravilnikom
priznalo stroške v znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva rešena na
seji in ga v postopku ni zastopal odvetnik. Dosojene stroške je
toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do
plačila.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<u><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:navy'>Področje:
DDV</span></u></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:navy'> </span></p>
</div>
<div><br clear="all" />
<hr align="left" size="1" width="33%" />
<div id="edn1">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref1" name="_edn1" title="" id="_edn1"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-family: "Arial","sans-serif"'><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size: 10.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[1]</span></span></span></span></a>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>Povzeto po sodbi
VSRS X Ips 76/2014, tč. 14., 15. obrazložitve.</span></p>
</div>
<div id="edn2">
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'><a href=
"#_ednref2" name="_edn2" title="" id="_edn2"><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-family: "Arial","sans-serif"'><span class=
"MsoEndnoteReference"><span style=
'font-size: 10.0pt;font-family:"Arial","sans-serif"'>[2]</span></span></span></span></a>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif"'>Povzeto po sodbi
VSRS X Ips 76/2014, tč. 17. in 18. obrazložitve.</span></p>
<p class="MsoEndnoteText" style='text-align:justify'> </p>
</div>
</div>
</body>
</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

VEČ RAZLOGOV

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

VEČ RAZLOGOV

KRPANOV BLOG

BABUNI in BABUNKE iz parlamenta - ko primati sprejemajo davčne predpise!
Mi je prav žal, vendar: »Da lahko opišem v nas ...
21.07.2021 - 10:59:31
NE IZGRAJTE SE Z NAŠIM DENARJEM - Izboljšajte "mega paket" za gospodarstvo!
Da bo vsem jasno: »Finančno breme vseh »MEGA P ...
07.04.2020 - 11:55:29
HEJ, BANDA, BREZ GOSPODARSTVA NE BOSTE PREŽIVELI!
Da ne bo nesporazuma: »Apel ni namenjen samo v ...
23.03.2020 - 16:17:31

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV