www.davkoplacevalci.com

Bilans.siB DoberRacunovodja.siDR DDVpoznavalec.siDDV Superdavki.comSD

krpan in druščina

postani član

DOKAZOVANJE, DA SO BILE STORITVE DEJANSKO OPRAVLJENE – Pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV (09.05.2019)

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
    "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 14 (filtered)" />
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
</head>
<body lang="SL" xml:lang="SL">
<div class="WordSection1">
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-size:14.0pt;font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>REPUBLIKA
SLOVENIJA</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>UPRAVNO
SODIŠČE</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style=
'font-family:"Arial","sans-serif";color:black'> </span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 1827/2016-41</span></p>
<p style='margin:0cm;margin-bottom:.0001pt;text-align:justify'>
<span style='font-family:"Arial","sans-serif";color:black'>Datum:
11.01.2019</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>JEDRO:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Ni dokazano, da so zaračunane
storitve dejansko opravili drugi davčni zavezanci oziroma njihovi
zaposleni in s tem tudi ne, da so podatki o obsegu in vrsti
opravljenih storitev na računih, ki sta jih izstavili družbi A. in
B. in s tem podatki, ki jih mora obvezno vsebovati račun za
uveljavljanje odbitka DDV, resnični.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Pomanjkanje spremljajoče
dokumentacije prav pri omenjenih družbah (in za razliko od ostalih
podizvajalcev), ni naključno, oziroma bi za kaj takega moral
obstajati posebej utemeljen razlog, ki ga tožeča stranka ni uspela
navesti. Čim pa je podano aktivno ravnanje tožeče stranke oziroma
vsaj njena vednost v tej zvezi (o tem, da se listin ne sestavlja
oziroma se jih, ko so in kakršne so, zamolči ali odstrani), pa je
že podana tudi vednost tožeče stranke oziroma vsaj njena obveznost,
da ve, da podatki v računih niso resnični in torej da gre pri
izdanih računih za zlorabo sistema DDV oziroma za davčno goljufijo.
Da je bila seznanjena s poslovanjem družb in s tem tudi z resnično
vsebino prejetih računov, nenazadnje kažejo tudi dodatni dokazi,
zbrani v predkazenskem postopku, ki jih povzema (na straneh od 53
do 55) in na katere se kot objektivne okoliščine sklicuje že davčni
organ v izpodbijani odločbi, ko ugotavlja goljufivi namen pri
tožeči stranki.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>I. Tožba se zavrne.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>II. Vsaka stranka trpi svoje
stroške postopka.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Predmet spora:</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>1. Prvostopenjski davčni organ
je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora tožeči stranki zaradi
ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na
dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja od februarja
2007 do decembra 2011 z izpodbijano odločbo dodatno odmeril in
naložil v plačilo DDV od osnov, navedenih v tabeli, po stopnji 20%
v skupnem znesku 1 036 255,72 EUR in pripadajoče obresti v znesku
187 573,52 EUR (I. in II. točka izreka) ter obenem (v III. točki
izreka) ugotovil, da je tožeča stranka naloženo obveznost poravnala
v višini 1 223 829,24 EUR in da se ji zato, ker se je postopek
zanjo končal neugodno, priglašeni stroški ne povrnejo, stroški, ki
so nastali davčnemu organu, pa bremenijo davčni organ (IV. točka
izreka).</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>2. Iz razlogov izpodbijane
odločbe sledi, da gre za ponovni postopek davčnega inšpekcijskega
nadzora, v katerem je davčni organ ponovno preučil vso že
pridobljeno in novo dokumentacijo ter na tej podlagi sprejel
izpodbijano odločitev, po kateri se tožeči stranki ne prizna
odbitek vstopnega DDV po računih dveh družb, to je družbe A. d.o.o.
in B. d.o.o.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>3. Davčni organ je predhodno
opravil postopek pri C.C., ki je bil lastnik in zakoniti zastopnik
omenjenih družb. Pri tem je ugotovil, da ti družbi nista imeli
poslovnih zmogljivosti (v opremi in zaposlenih) za izvedbo
storitev, ki so bile zaračunane tožeči stranki, ter da so plačila
tožeče stranke po prejetih računih predstavljala pretežni vir vseh
prilivov teh dveh družb, katerih večina se je kasneje stekla k
fizičnim osebam, med drugim tudi k zakonitemu zastopniku tožeče
stranke. Zato je davčni organ podvomil v resničnost in
verodostojnost izdanih računov in zato je od tožeče stranke že v
prvem postopku in ponovno v tem - ponovljenem postopku (s sklepom z
dne 15. 4. 2014) zahteval, da z dodatno dokumentacijo dokaže, da so
bile storitve s strani omenjenih družb (A. in B.) kot podizvajalcev
dejansko opravljene.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>4. Nadalje se v obrazložitvi
navaja, da so bile in podrobno opiše, kako so bile v postopku
nadzora pregledane in presojene vse listine in preučena vsa
pojasnila, ki jih je dala tožeča stranka ter vsa dokumentacija,
pridobljena uradoma.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>5. Nakar se v zvezi z računi, ki
jih je tožeča stranka prejela s strani družbe A., v povzetku
ugotavlja, da tožeča stranka kljub večkratnim pozivom prejetih
računov ni podkrepila z drugimi listinami, ki bi dokazovale izvedbo
storitev. Tako se ugotavlja, da v zvezi z računi za čiščenje in
kalibracijo ne razpolaga z izjavo družbe A. o prehodnosti cevi,
nadalje ne razpolaga z zapisniki, dnevniki, knjigami izmer ali
poročili o čiščenju, iz katerih bi izhajalo, kje, kdaj, kdo je
izvajal storitve in kakšni so bili rezultati, kje so mesta
neprehodnosti, ki jih je treba sanirati, niti ni listin, ki bi
izkazovale opravljene sanacije. Tožeča stranka tudi v primeru
računov za gradbeno montažna dela ni predložila dokumentacije, ki
bi dokazovala, kdo in koliko časa je delal, s katerimi sredstvi in
kateri material in koliko ga je bilo vgrajenega, saj ni knjige
obračunskih izmer niti gradbenih dnevnikov in čeprav obstaja
natančna analitika (drugih) podizvajalcev, ni nobene analitike v
zvezi s storitvami omenjene družbe. Tudi iz izjav prič, zaposlenih
pri naročniku (Č. in D.) in izjave dobavitelja (E.E.) izhaja, da
družbe A. niso poznale in da z njo niso sodelovale. Kar vse po
presoji davčnega organa pomeni, da iz prejetih računov družbe A. ni
mogoče jasno in brez kakršnihkoli dvomov razbrati resničnosti
nastanka in poslovnega značaja dogodka, da računi kot listine v
smislu SRS 21 niso verodostojni in da tožeča stranka posledično v
povezavi z 76. in 77. členom Zakona o davčnem postopku (v
nadaljevanju ZDavP-2) ni dokazala, da so bile storitve dejansko
opravljene s strani omenjene družbe. Pri tem davčni organ
pripominja, da so bili računi družbe A., izdani v zvezi s čiščenjem
in kalibracijo kabelske kanalizacije, spoznani za fiktivne tudi po
odločbi druge stopnje, s katero je bila sicer prva odločitev v
zadevi odpravljena. Iz navedenih ugotovitev pa po presoji davčnega
organa izhaja tudi, da je tožeča stranka vedela, da sodeluje v
transakciji, ki je povezana z goljufijo ali zlorabo sistema DDV,
kar sledi iz dejstva, da je sprejela račune, po katerih je bil
zaračunan material, ki naj bi ga zagotovil naročnik (F.) sam,
nadalje zato, ker je davčni organ v računalnikih tožeče stranke
našel v okviru iste datoteke tako podatke za pripravo
podizvajalčevega računa kot podatke za račun, izdan naročniku, ter
zato, ker razen računa ni nobenih drugih listin, ki bi potrjevale,
da je storitve opravila družba A., se tožeči stranki po prejetih
računih družbe A. utemeljeno in skladno z določbami 63. člena
Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ne prizna
odbitek vstopnega DDV, ki ga je uveljavljala v svojih
obračunih.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>6. V zvezi s prejetimi računi
družbe B. pa se v povzetku ugotavlja, da prav tako ne izpričujejo v
zadostni meri konkretno opravljenih del, ki naj bi jih opravila ta
družba. Tožeča stranka drugih listin (razen računov), kot so
gradbeni dnevniki, knjige izmer, primopredajni zapisniki in popisi
del, ni predložila ne v prvem in ne v ponovnem postopku, in to
kljub temu, da je davčni organ dokazal, da vsaj z nekaterimi
razpolaga. Čeprav je davčni organ tožečo stranko s sklepom in tudi
sicer večkrat pozval, da svoje navedbe podkrepi z dokumentacijo, ki
bi dokazovala kdo, kje in koliko časa je delal in katera sredstva
so bila uporabljena in kateri material je bil vgrajen, tožeča
stranka tega ni storila. Na fiktivnost zaračunanih storitev kažejo
tudi druge okoliščine, npr. B. je zaračunal več, kot je tožeča
stranka naprej zaračunala naročniku, za iste storitve so bili
prejeti računi še drugih dobaviteljev, in to s pripetimi
dobavnicami, poleg tega pa B. ni nikjer naveden (v gradbenih
dnevnikih in knjigi obračunskih izmer, ki jih je vodila tožeča
stranka) kot podizvajalec, kar kaže na to, da je tožeča stranka
dela opravila sama. B. je po računih predstavljen kot usposobljen
gradbeni izvajalec, ki pa je brez strojev in brez potrebnih
delavcev in je bila po zbranih podatkih tožeča stranka tista, ki mu
je posojala stroje, šolala delavce, pisala račune, glede na vse
svoje stroške pa še zaračunala storitve po isti ceni in s tem
ustvarila namerno izgubo. Računi družbe B. so tudi sicer v
številnih primerih in iz številnih (navedenih) razlogov nelogični
in neresnični in se zato tožeči stranki tudi po prejetih računih B.
ne prizna odbitek vstopnega DDV.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>7. Na podlagi vsega navedenega
davčni organ zaključuje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bile
dobave po računih omenjenih družb dejansko opravljene ter da so
podane tudi številne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožeča
stranka vedela, da sodeluje pri transakcijah, ki so namenjene
zlorabi sistema DDV. Tako se ugotavlja: - da tožeča stranka tudi v
ponovnem postopku ni predložila verodostojnih listin v zvezi s
prejetimi računi družb A. in B., - da za druge podizvajalce obstaja
natančna analitika, ki izkazuje zaračunane storitve, medtem ko za
omenjeni družbi tožeča stranka nima podatkov ali nima podatkov
primerljive kvalitete, - da pripisi „B.“ v opombah v tabelah ne
izpričujejo nastanka poslovnega dogodka, - da se storitve omenjenih
družb podvajajo s storitvami drugih podizvajalcev, - da trditev, da
je B. opravil optično kabliranje oziroma opremljanje objektov v
celoti ne drži, ker je na primeru objekta ... ugotovljeno, da je
del objektov izvedel podizvajalec G., - da je gradbena dela za
elektro projekte tožeča stranka zaračunala po istih cenah, kot ji
jih je zaračunal B., - da iz izjave prič naročnikov in dobaviteljev
izhaja, da niso poznali A., B. in C.C. in da niso z njim nikoli
delali, - da je tožeča stranka sama pripravljala račune za omenjeni
družbi, - da je sprejela računa A. za material, ki naj bi ga
zagotovil naročnik sam, - da so prejeti računi in računi, izdani
naročnikom z istim datumom ter da vseh količin tožeča stranka ni
zaračunala naprej naročniku, - da B. nima strojev in usposobljenih
delavcev, - da ima B. v delu storitev, za katere je možno, da jih
je dejansko opravil sam (uvlačenje kablov) položaj posrednika
delovne sile in ne podizvajalca, - dodatna okoliščina pa je
razvidna iz denarnega toka ter dejstva, da se je del denarja, ki
sta ga prejeli omenjeni družbi na podlagi računov, izdanih tožeči
stranki in ki je bil dvignjen v gotovini, vrnil tudi na račun
tožeče stranke preko direktorja H.H. (150 000,00 EUR) in je torej
tožeča stranka vedela, da sodeluje v goljufiji.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>8. Kot verodostojen davčni organ
upošteva in izvzame iz obdavčitve račun št. 7 z dne 30. 4. 2007
družbe B. za storitve montaže kanalov na objektu Škofja Loka (ki se
ujema s podatki iz gradbenih dnevnikov, predloženih v predkazenskem
postopku) za znesek 1 276,30 EUR in 255,26 EUR ter račun družbe B.
št. 2011005 z dne 20. 8. 2011 za nakup kombiniranega
vozila.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>9. Sicer pa ugotavlja, da glede
na navedene ugotovitve vsi ostali računi družb A. in B. niso
verodostojni v smislu SRS 21, tožeča stranka pa ni dokazala, da so
bile storitve dejansko opravljene in se zato tožeči stranki ob
upoštevanju določb SRS ter v skladu s 63. členom ZDDV-1 ter sodne
prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) po prejetih
računih omenjenih družb ne prizna odbitka vstopnega DDV v davčnih
obdobjih od 2007 do 2010.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>10. Na pripombe, ki jih je dala
tožeča stranka na zapisnik o inšpiciranju, davčni organ odgovarja
po posameznih sklopih ter navaja, da so (kot celota) nezadostne in
neutemeljene ter da posledično vztraja pri ugotovitvah iz zapisnika
in narejenih zaključkih. Vztraja, da tožeča stranka ni dokazala, da
je dobave izvršila družba B. ali katerikoli drug dobavitelj ter da
je tožeča stranka vedela, da je udeležena pri davčni goljufiji in
se ji zato zavrača pravico do odbitka vstopnega DDV. Navaja še, da
je tožečo stranko seznanil z dodatnimi ugotovitvami po preučitvi
pripomb in da tudi te dodatne ugotovitve ničesar ne spremenijo
glede obdavčitve. V zvezi z narejenim obračunom DDV pa navaja, da
se tožeči stranki ne prizna vstopni DDV po vseh prejetih računih
družb A. in B. z izjemo dveh, že navedenih računov, iz obdavčitve
pa je zaradi zastaranja izvzet tudi obračunani DDV za januar
2007.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>11. Drugostopenjski davčni organ
je pritožbi tožeče stranke delno ugodil in izpodbijano odločbo v
točki I.1 izreka delno odpravil in vrnil prvostopenjskemu organu v
ponovni postopek, in sicer: v davčnem obdobju februar 2007 za
zaračunani DDV v skupnem znesku 11 143,06 EUR (po računih družbe A.
d.o.o. št. 12, 13, 15 ter od št. 16 do 25) in pripadajoče obresti,
v davčnem obdobju julij 2008 za zaračunani DDV v znesku 5 068,66
EUR (po računu družbe B. d.o.o. št. 47) in pripadajoče obresti, v
davčnem obdobju avgust 2008 za zaračunani DDV v znesku 5.856,10 EUR
(po računu družbe B. d.o.o.št. 55) in pripadajoče obresti ter v
davčnem obdobju december 2009 za zaračunani DDV v skupnem znesku 26
757,96 EUR (po računih družbe B. d.o.o. št. 36 in 37) ter
pripadajoče obresti. V ostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno
zavrnil.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>12. V svojih razlogih najprej
zavrne pritožbene očitke o kršitvah pravil postopka. V zvezi s
podpisi na izpodbijani odločbi navaja, da podpis ene pooblaščene
uradne osebe od dveh, ki sta vodili ponovni postopek
davčno-inšpekcijskega nadzora, zadošča. Ugotovitve iz
predkazenskega postopka ne morejo vplivati na odločitev v tem
davčnem postopku in po podatkih spisov tudi niso vplivale.
Pomanjkljivosti, ki jih je najti na popisu spisov, pa tudi ne
morejo biti razlog za nezakonitost odločbe. Tožeča stranka nadalje
ne navede, kako bi dejstvo, da ni bila navzoča pri zaslišanju
posameznih prič, vplivalo na postopek. Tožeča stranka je bila z
njihovimi izjavami ustrezno seznanjena s tem, ko je sama predložila
njihove izjave prvostopnemu organu, nadalje s tem, da so poimensko
navedene priče v izpodbijani odločbi ter da so izjave prič navedene
v odgovoru na pripombe. Po podanih pripombah pa so se le še dodatno
preverjali določeni tehnični podatki v zvezi z družbo D. in se
zaradi tega ni spremenila odmera DDV, kar je navedeno v odločbi,
zoper katero se tožeča stranka lahko pritožila in je to tudi
storila. Za oceno davčne osnove, ki jo predlaga tožeča stranka v
pritožbi, pa pritožbeni organ ne najde razlogov.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>13. V vsebinskem pogledu presodi
izpodbijano odločitev najprej v delu, ki se nanaša na račune družbe
A. in ji pritrdi v tistem delu, ki se nanaša na račune za čiščenje
in kalibracijo kabelske kanalizacije (št. 14, 28, 29, 32, 33, 40,
41, 43, 44, 46, 47). Pri tem ugotavlja, da je bila zaračunana
dolžina kablov po nesporni ugotovitvi davčnega organa prve stopnje
enaka šestkratni dolžini kablov, kot je izhajala iz prilog k
računom, in s tem cena čiščenja in kalibracije kar 7,6 krat večja
kot v drugih primerih. Zato je po presoji pritožbenega organa
utemeljeno sklepati, da so računi fiktivni in da je tožeča stranka
to vedela ter da se ji zato po teh računih utemeljeno ne prizna
odbitek vstopnega DDV. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da
listinskih dokazil o opravljenih storitvah ni, iz podatkov družbe
D. pa izhaja, da je storitve opravila tožeča stranka sama, zato ne
more biti dvoma, da je prejemnik računov - tožeča stranka vedela,
da sodeluje pri davčni goljufiji, oziroma da je s plačilom računov
omogočila zlorabo sistema DDV. - V zvezi s prejetimi računi za
gradbeno montažna dela (št. 2, 3, 4, 5, 6, 7, 10, 11, 12, 13, 15,
16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24 in 25) pa drugostopenjski davčni
organ ugotavlja, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in
zato zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje organu prve
stopnje.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>14. V zvezi z računi, prejetimi
od družbe B., drugostopenjski davčni organ navaja, da je bila pri
družbi B. opravljena navzkrižna kontrola in da je bilo pri
navzkrižni kontroli ugotovljeno, da le-ta v svojih poslovnih
knjigah ni evidentirala sedmih računov, izdanih tožeči stranki, v
skupni vrednosti 598 675,43 EUR ter da od teh računov ni plačala
107 068,44 EUR izstopnega DDV. Nadalje je bilo že v prvem postopku
ugotovljeno, da družba B. ni razpolagala z osnovnimi sredstvi za
opravljanje zaračunanih storitev. Nelogičnosti so bile ugotovljene
tudi pri zaračunavanju meritev. Za objekte ... je bilo prav tako že
v prvem postopku ugotovljeno, da so navedeni zadostni razlogi za
nepriznavanje odbitka DDV. S tem soglaša pritožbeni organ tudi v
tem postopku, v zvezi s pritožbenimi ugovori po posameznih
navedenih objektih pa ugotavlja, da so pavšalni, oziroma da ne
prepričajo v verodostojnost prejetih računov ter jih kot takšne
obrazloženo zavrne.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>15. Posebej preveri prejete
račune št. 42, 47, 46, 55, 65, 72, 87, 36, 37, 22 za izgradnjo 16
000 metrske kabelske kanalizacije v vrednosti 461 955,56 EUR, od
katerih je tožeča stranka uveljavljala odbitek vstopnega DDV v
višini 74 358,75 EUR in ki so se po napotkih organa druge stopnje
ponovno presojali ter dopolnjevala obrazložitev v ponovljenem
postopku. Glede računov št. 42, 46, 51, 65, 72 in 87, ki se
nanašajo na objekt ..., se davčni organ strinja z ugotovitvami in
zaključki organa prve stopnje, po katerih iz gradbenih dnevnikov
izhaja, da je bilo zaračunanih bistveno več količin, kot jih je
tožeča stranka zaračunala družbi D. Zato je utemeljeno sklepati, da
je storitve opravila tožeča stranka sama, s tem pa je izkazano
tudi, da je vedela, da sodeluje pri davčni goljufiji. Glede računov
družbe B. št. 47, 55, 36 in 37 pa ugotavlja, da relevantne
(objektivne) okoliščine niso bile raziskane v zadostni meri, da bi
bilo mogoče presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za nepriznanje
pravice do odbitka vstopnega DDV in se zato zadeva v tem delu vrača
v ponovno odločanje organu prve stopnje.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>16. V zaključnem delu
obrazložitve pritožbeni organ ob sklicevanju na sodno prakso SEU in
Vrhovnega sodišča poudari še, da zgolj pomanjkanje verodostojnih
knjigovodskih listin ne more biti zadosten razlog za zavrnitev
pravice do odbitka vstopnega DDV, ter da je v primeru, ko obstajajo
indici, da gre za goljufijo, na davčnem organu, da dokaže obstoj
objektivnih elementov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da
gre za nedobrovernega davčnega zavezanca. Poudari pa tudi, da je v
skladu z določbami 76. člena ZDavP-2 na tožniku, da dokaže, da gre
pri spornih računih za resnično opravljene storitve, in to
prvenstveno s poslovnimi listinami, s katerimi je bil kot davčni
zavezanec dolžan razpolagati, saj se sicer postavi dvom, da se
poslovni dogodki niso zgodili.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>17. Tožeča stranka se z
izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter
povrnitev stroškov postopka.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>18. V tožbi ponavlja ugovore, ki
jih vsebuje pritožba in pred tem (enake) pripombe na zapisnik o
inšpekcijskem nadzoru. Sicer pa, kot je v povzetku razvidno iz XX.
točke tožbe, „trdno vztraja“ pri stališču, da so bile vse storitve,
zaračunane s strani družb B. in A. dejansko opravljene in da se ji
zato neutemeljeno ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV po
računih, ki sta jih izdali omenjeni družbi. Če storitve ne bi bile
opravljene, optično omrežje ne bi obstajalo, pa vendar obstaja in
deluje, kar je bilo v postopku nadzora nesporno ugotovljeno. Medtem
ko tožena stranka ni ugotovila, kdo naj bi potemtakem storitve
opravil, kot bi bila to sicer njena dolžnost in kot se to zahteva
oziroma izhaja iz sodb SEU, do katerih pa se tožena stranka v
postopku ni opredelila.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>19. Po navedbah v tožbi,
podprtih z dokaznimi predlogi, zlasti iz pričevanj delavcev, ki so
bili zaposleni pri dobaviteljih (družbah A. in B.), izhaja, da so
delo zanju opravljali tudi delavci, zaposleni „na črno“, kar bi
bilo potrebno v zadevi ustrezno upoštevati. Pravice do odbitka
vstopnega DDV namreč po ustaljeni sodni praksi ni mogoče zavrniti
(zgolj) zato, ker je podizvajalec ravnal nezakonito, ne da bi bilo
obenem na podlagi objektivnih dejavnikov ugotovljeno, da je bila
transakcija, na kateri temelji pravica do odbitka, povezana z
goljufijo, ki jo je storil podizvajalec.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>20. Nadalje je po navedbah v
tožbi nesporno, da vsebujejo računi obeh dobaviteljev vse
predpisane podatke. Če tožena stranka meni drugače, bi morala
natančneje in konkretneje navesti, zakaj računi niso verodostojni.
Poleg tega ZDDV-1 ne pozna pojma verodostojna listina in se ne
sklicuje na SRS, zato tega termina ni mogoče uporabljati za namene
tega postopka. Ker tožena stranka ni natančneje in konkretneje
navedla, zakaj računi niso verodostojni, je bistveno kršila pravila
postopka. Sicer pa po ustaljeni sodni praksi tudi v primeru, če
tožeči stranki ne uspe dokazati, da je dobave blaga oziroma
storitve opravil zadevni dobavitelj, to še ne more biti razlog, da
se pravica do odbitka DDV zavrne.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>21. V obravnavanem primeru so
glede na vse, kar je zapisano v tožbi, izpolnjeni vsi štirje
pogoji, ki jih je izoblikovala sodna praksa za priznavanje pravice
do odbitka DDV. Še posebej zato, ker sta oba dobavitelja DDV od
storitev, zaračunanih tožeči stranki, vključila v davčne obračune
in ga plačala. Nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV po
prejetih računih zato pomeni kršitev načela davčne nevtralnosti in
privede do neupravičenega bogatenja državne blagajne. Insinuacije
tožene stranke, da je tožeča stranka vedoma sodelovala pri
goljufivih transakcijah, pa ostajajo nedokazane in zato tožeča
stranka takšne navedbe zavrača kot neresnične, neutemeljene in
nedokazane. Medtem ko tožeči stranki ni potrebno dokazati, da so ji
bile dobave opravljene prav s strani izdajateljev računov, vse
prejete storitve pa je uporabila za namene obdavčenih transakcij,
saj jih je zaračunala naprej svojim naročnikom ter pri tem
obračunala in plačala DDV.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>22. Dalje se v tožbi navaja, da
je v zvezi s povedanim tožeča stranka predložila zadostne dokaze,
med drugim tabele s podatki o izvajalcu B., pisne izjave prič (14),
ki so potrdile, da sta družbi B. in A. izvajali storitve, dalje
izjave prič o tem, da so za dobavitelja B. delale tudi osebe,
zaposlene „na črno“, novi normativ, ki dokazuje, da je bil normativ
družbe I. napačen, ter elektronska sporočila med tožečo stranko in
družbo B. v zvezi z uvlačenjem kablov v Novem mestu. Obstaja pa
tudi ugotovitev tožene stranke o tem, da je delavce družbe I., ki
so vezali optične spoje „na črno“, plačevala družba B. in o tem, da
so na terenu delali delavci v kombinezonih z logotipom B.. Po drugi
strani pa tožena stranka ni predložila nobenega konkretnega dokaza,
da storitev nista izvedla dobavitelja B. in A., oziroma da je
storitve opravil kdo drug ali tožeča stranka sama, vse zgoraj
navedene dokaze pa, čeprav je dolžna ugotoviti objektivno resnico
in torej dejansko stanje, tožena stranka brez utemeljenih razlogov
zavrne.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>23. Tožena stranka v odgovoru na
tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter
predlaga zavrnitev tožbe.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>24. Tožeča stranka v prvi
pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na
tožbo ter primarno predlaga, da sodišče šteje dejstva, ki jih
tožeča stranka navaja v tožbi in jim tožena substancirano ne
ugovarja, za resnična in nesporna.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>25. V nadaljevanju vloge navaja,
da ni z ničemer dokazano, da podizvajalca A. in B. nista opravila
zaračunanih del in da tudi ni z ničemer dokazano, da je ta dela
opravila tožeča stranka s svojimi zaposlenimi. Če bi davčni organ
zaslišal priče, kot je to zahtevala tožeča stranka, bi ugotovil
popolnoma drugačno dejansko stanje. Priče tako lahko šele sedaj v
kazenskem postopku izpovedujejo, da sta oba podizvajalca izvajala
dela s svojimi zaposlenimi in z delavci, zaposlenimi na črno, ki so
izpovedali tudi, da so plačilo za delo prejemali v gotovini in da
jim je gotovino izplačeval direktor obeh podizvajalcev C.C. oziroma
eden izmed vodilnih delavcev (J.J.). V kazenskem postopku je
ugotovljeno, da sta oba podizvajalca opravila vsa prevzeta dela. Iz
zaslišanj je razvidno, da je delalo tudi po 25 delavcev na
določenem delovišču in ne samo 5,9, kot zmotno trdi davčni organ. V
dokaz svojih trditev tožeča stranka prilaga kopije prepisov zvočnih
posnetkov z glavnih obravnav v kazenskem postopku.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>26. Nadalje navaja, da je tožena
stranka napačno ugotovila obseg del, ki jih je lahko izvedla tožeča
stranka ter (tabelarično) predstavi svoje podatke, s katerimi
dokazuje, da je vsak mesec delala na velikem številu projektov, kar
pomeni, da je potrebovala delavce na svojih projektih in tako ni
mogla opravljati del, ki sta jih prevzela A. in B. Navedbe
inšpekcije glede dejanskega stanja šteje za neutemeljene pa tudi za
neresnične, saj je inšpektor že v davčnem postopku vedel, da je
najmanj en del vseh prevzetih del, če ne vsa dela opravil
podizvajalec, pa tega tožeči stranki ni želel priznati. To
potrjujejo zvočni posnetki, ki so bili narejeni na sestankih
pooblaščencev tožeče stranke z inšpektorjem in jih je kot dokaz
dopustilo kazensko sodišče in se predlagajo kot dokaz tudi v tem
sodnem postopku. Od svojega stališča davčni organ ne odstopa, zato
tožeča stranka predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in da
po izvedbi predlaganih dokazov v sporu polne jurisdikcije dokončno
odloči v zadevi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>27. V drugi pripravljalni vlogi
tožeča stranka predlaga, da se izvede dokaz z vpogledom v
izvedensko mnenje izvedenca telekomunikacijske stroke K.K. in v
dopolnitev tega mnenja, ki ga je izdelal za potrebe kazenskega
postopka. Gre za mnenje o istih vprašanjih, kot so tista, ki se
obravnavajo v tem postopku, na podlagi mnenja pa je mogoče
sklepati, da so bili zaključki davčnih organov napačni. Navaja še,
da davčni organ kljub večkratnim zahtevam izvedenca ni angažiral in
s tem kršil pravico tožeče stranke po dokazovanju, saj gre za
strokovna znanja, s katerimi niti pooblaščenec tožeče stranke niti
sodišče ne razpolaga.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>28. V tretji pripravljalni vlogi
se tožeča stranka ponovno sklicuje na načelo davčne nevtralnosti
ter (ponovno) prilaga potrdila DURS in davčne evidence A. in B., s
katerimi dokazuje, da je bil ves DDV po izdanih računih s strani
omenjenih družb dejansko obračunan in plačan. Vztraja tudi pri
stališču, da so bile storitve opravljene in pri zahtevi, da se v
zadevi opravi obdavčenje na podlagi cenitve davčne osnove iz 68.
člena ZDavP-2</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>29. Na narokih za glavno
obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in
predlogih.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" align="center" style=
'text-align:center;text-autospace:none'><b><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV</span></b></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>30. Tožba ni
utemeljena.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>31. V zadevi je sporen odbitek
vstopnega DDV, ki ga je v svojih obračunih DDV uveljavljala tožeča
stranka v inšpiciranem obdobju na podlagi računov, ki sta ji jih
izstavili družbi A. in B. kot dobavitelja zaračunanih storitev,
razen v (dveh) primerih, kjer se odbitek DDV po računih omenjenih
družb izrecno prizna ter v primeru, ko gre za zastaranje. Sporen pa
tudi ni več pri tistih računih, na katere se nanaša odpravljeni del
izpodbijane odločbe.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Glede kršitev pravil
postopka</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>32. Po pregledu tožbe in
izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je vsebina tožbe skoraj v
celoti enaka pritožbi, pritožba pa pripombam na zapisnik. Nadalje
ugotavlja, da je na vse pripombe odgovorjeno v izpodbijani odločbi,
na dodatne pritožbene ugovore pa v odločbi druge stopnje. Zato ni
mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da v davčnih odločbah ni
razlogov, oziroma da se davčni organ o ugovorih tožeče stranke, ki
jih je dala v pripombah na zapisnik in v pritožbi, sploh ni
izrekel.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>33. Na tožbeni očitek, da je
izpodbijana odločba nezakonita, ker jo je podpisala le inšpektorica
L.L. in ne tudi inšpektor M.M., ki naj bi po navedbah tožeče
stranke zadevo dejansko vodil, je po presoji sodišča pravilno
odgovorjeno v razlogih druge stopnje (na 19. strani odločbe) s tem,
ko se navaja, da odločba še ni nezakonita zato, ker jo je podpisal
samo en od pooblaščenih inšpektorjev. Prav tako na zakonitost
odločbe ne vpliva in ne more vplivati (subjektivna) ocena tožeče
stranke o tem, kateri od inšpektorjev je dejansko vodil postopek. Z
ozirom na izdani pooblastili sta bili za vodenje postopka nadzora
in za odločanje v tem postopku pristojni obe pooblaščeni uradni
osebi in zato nobeni od njiju ni mogoče odreči podeljene
pristojnosti. Za odločitev nebistveni pa se pokažejo tudi tožbeni
in pred tem pritožbeni očitki o prikrivanju dokazov, ki se nanašajo
pretežno na nekatere izjave inšpektorja M.M. glede delavcev družbe
I. in ki naj bi bili v korist tožeče stranke. Iz tožbenih in pred
tem pritožbenih navedb namreč ni razvidno, za kakšne oziroma katere
dokaze konkretno gre in v čem oziroma v kakšni meri naj bi imeli
vpliv na izpodbijano odločitev. Da je tožbeni in pred tem že
pritožbeni očitek o prikrivanju zaslišanja priče N.N. neutemeljen,
pa se je sodišče prepričalo z njegovim zaslišanjem. Kot priča je
namreč dovolj prepričljivo izpovedal, da ga davčni organ ni
zaslišal in s tem potrdil navedbe davčnih organov, obenem pa vzel
verodostojnost drugačnim (pri)tožbenim trditvam. Sodišče zato
očitke, ki jih glede vodenja postopka nadzora vsebuje II. točka
tožbe, zavrača, posledično pa zavrača kot nepotrebno, z izjemo
vpogleda v podatke upravnih spisov, tudi izvedbo dokazov, ki jih
tožeča stranka predlaga v tej zvezi.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>34. Na tožbeni očitek o
izvajanju dokazov po zaključenem postopku in s tem povezanih
očitkih o arbitrarni presoji in o kršitvi pravice do pravnega
sredstva, je prav tako odgovorjeno že v izpodbijani odločbi, ko
organ prve stopnje pojasni, da je po podanih pripombah zgolj
dodatno preverjal že zbrane podatke (v zvezi z družbo D.), in da
torej iz pisne seznanitve z dne 4. 11. 2014 ne izhajajo nove
ugotovitve, ki bi vplivale na odmero DDV in s tem na izpodbijano
odločitev.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>35. Tudi o tožbenem očitku o
prejudiciranju zadeve in prirejanju spisov se izreče in ga zavrne
že organ prve stopnje, ko pojasni številčenje spisov in predložitev
osnutka zapisnika (zaradi lažjega sodelovanja v postopku nadzora)
ter poudari, da pomanjkljivosti pri vodenju spisov same po sebi še
niso razlog za nezakonitost odločbe. Očitek, da ugotovitev ni
mogoče preveriti po podatkih spisov, pa se tudi po presoji sodišča
pokaže kot presplošen, da bi ga bilo mogoče upoštevati pri
odločanju in ga zato že organ prve stopnje utemeljeno
zavrne.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>36. Kršitve ustavnih kavtel
zaradi vpogleda v predkazenski spis, ki ga je opravil davčni organ
prve stopnje, sodišče ne ugotavlja. Kot izhaja iz upravnih spisov
(in tudi že iz odgovora na pripombe) je davčni organ omenjene
podatke pridobil na zaprosilo pri pristojnih organih in s tem na
način, ki je skladen s predpisi ter jih nato po presoji sodišča
utemeljeno, kot primeren (objektiven) dokaz, upošteval pri presoji
oziroma pri ugotavljanju (subjektivnih) okoliščin, ki so pomembne
za odločitev.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>37. Neutemeljeni so tudi tožbeni
očitki, da se tožena stranka ni opredelila do vseh predlaganih
dokazov. Tako se že organ prve stopnje opredeli glede normativa in
pojasni, zakaj ne vpliva na odločitev. Že v odgovoru na pripombe se
opredeli tudi do vloge za vstop v TK objekte, nadalje do
elektronskih sporočil v zvezi s projektom v Novem mestu, do tabele
ure-šihti, in do tabele za ..., le da jih ne oceni oziroma upošteva
tako, kot to pričakuje oziroma zahteva tožeča stranka. Obrazloženo
zavrne tudi predlagana zaslišanja prič ter se izreče o njihovih
predloženih izjavah in o zatrjevanih posledicah nenavzočnosti
tožeče stranke pri nekaterih zaslišanjih.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>Glede dejanskega stanja in s tem
povezane uporabe materialnega prava</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>38. V dejanskem pogledu pa iz
spisov in izpodbijane odločbe najprej kot nesporna sledi
ugotovitev, ki se nanaša na razpolaganje s plačili po računih družb
A. in B. (t.i. „shemo denarnih tokov“, na str. 5 in 6 izpodbijane
odločbe) in po kateri so vsa sredstva, ki sta jih prejeli omenjeni
družbi s strani tožeče stranke, končala pri fizičnih osebah, ki so
denar dvignile ali prenakazale v tujino ali porabile za nakup
nepremičnin. Tako je bilo po ugotovitvah davčnih organov 83
odstotkov prilivov (6 621 387,53 EUR) od skupnih 7 124 190,00 EUR
nakazanih fizičnim osebam, od tega 4 210 567,00 EUR C.C., ki je
lastniško in upravljalsko obvladoval obe družbi, in ki po njegovi
lastni izjavi niso bila namenjena plačilu dobav blaga ali storitev,
temveč izplačilu dohodka.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>39. Poleg tega se na podlagi
javno dostopnih oziroma uradoma pridobljenih podatkov ugotavlja, da
je imela družba A. v inšpiciranem obdobju zaposleno eno osebo,
družba B. pa povprečno 5,9 zaposlenih (oziroma največ 12 v letu
2008), da sta bili obe družbi, ki sta bili v inšpiciranem obdobju
poleg družbe P. najpomembnejši podizvajalki tožeče stranke, brez
tovornjakov in gradbenih strojev (A. brez vozil, B. s tremi vozili
in enim varilnikom optičnih vlaken) in da torej sami nista imeli
poslovnih zmogljivosti za izvedbo zaračunanih storitev.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>40. Obenem pa tudi ni spora o
tem, da so bile storitve zaračunane naročnikom (družbam Č., D., O.)
in kot takšne očitno opravljene. Spor je v bistvu o tem, kdo je te
storitve opravil, oziroma ali sta jih opravili omenjeni družbi in
ne kar tožeča stranka sama. Ta je namreč po podatkih spisov in
hkrati nesporno razpolagala z večjim številom delavcev (od 57 na
začetku inšpiciranega obdobja do 118 v letu 2011) in z gradbeno
mehanizacijo (8 delovnih strojev in 6 tovornjakov), dela, ki jih je
opravljala, pa so bila enaka kot dela obeh omenjenih
podizvajalcev.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>41. Zato je davčni organ kljub
formalno popolnim računom za opravljene storitve, ki sta jih tožeči
stranki izdali omenjeni družbi in ki so bili podlaga za odbitek
vstopnega DDV, po presoji sodišča utemeljeno podvomil v njihovo
verodostojnost in zato od tožeče stranke utemeljeno zahteval, da
dokaže, da so bile zaračunane storitve s strani omenjenih družb
oziroma drugih „subjektov“ (davčnih zavezancev) tudi dejansko
opravljene ter s tem dokaže izpolnjevanje pogojev za upravičenost
do odbitka DDV. Na tožeči stranki je torej, da dokaže izvedbo del
po omenjenih družbah in ne na davčnem organu, zato tožbeni in pred
tem že pritožbeni očitki, da davčni organ ni dokazal nasprotnega,
ne vzdržijo pravne presoje.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>42. Glede na določbe ZDDV-1 in
ustaljena stališča sodne prakse Vrhovnega sodišča in SEU, sme
namreč zavezanec odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je
plačal, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na
dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima
davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga
ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre
za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec
ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se
sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo,
ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt
višje v dobavni verigi. Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.
Kar pomeni, da se pravica do odbitka zavrne že v primeru, če kateri
od navedenih pogojev ni izpolnjen in se v tem primeru se ostalih
pogojev ne preverja. Pravica do odbitka vstopnega DDV kot sestavni
del sistema DDV sicer načeloma ne sme biti omejena. Vendar pa mora
davčni zavezanec, ki zahteva odbitek DDV, po prav tako ustaljenih
stališčih sodne prakse, dokazati, da izpolnjuje pogoje za
upravičenost do odbitka ter da torej davčni organi od zavezanca
lahko zahtevajo dokaze, za katere menijo, da so nujni za presojo,
ali je treba zahtevo za odbitek odobriti.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>43. Za uveljavljanje pravice do
odbitka vstopnega DDV se torej zahteva račun, izdan s strani
drugega davčnega zavezanca. Pri tem pa ne zadošča, da ima račun v
formalnem smislu ključne podatke, predpisane v 82. členu ZDDV-1,
temveč mora poleg tega v skladu z določbami 81. člena ZDDV-1
temeljiti na dejansko opravljenem poslovnem dogodku, saj je šele
kot takšen lahko podlaga za plačilo obveznosti, in s tem tudi za
uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Takšno stališče je Vrhovno
sodišče sprejelo v več primerih. Enako stališče je zavzelo tudi
SEU, ki je v zadevi C-324/87 odločilo, da prejemnik računa ni
upravičen do odbitka vstopnega DDV že zgolj zato, ker razpolaga z
računom, če račun ni povezan z dejanskim prometom blaga oziroma s
storitvijo, ki jo je opravil drug davčni zavezanec.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>44. Tega, da storitve,
zaračunane s strani omenjenih družb temeljijo na dejansko
opravljenem poslovnem dogodku, ki ga je opravil drug davčni
zavezanec, pa tožeča stranka, kljub konkretno izraženim zahtevam,
ki jih vsebuje sklep davčnega organa št. DT 0610-6280/2011-39
(07-2300-1-15) z dne 15. 4. 2014 in s katerim se ji nalaga, katero
dokumentacijo in katera pojasnila v zvezi z obravnavanimi računi
naj predloži, po presoji sodišča v postopku nadzora in tudi v
postopku s tožbo ni uspela dokazati.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>45. Iz izpodbijane odločbe in iz
spisov namreč najprej kot (neprerekana) splošna ugotovitev sledi,
da tožeča stranka računov, ki jih je prejela od družb A. in B.,
drugače kot v primeru drugih podizvajalcev, ko razpolaga z
ustreznimi listinami, ni podkrepila z nobeno dokumentacijo (t.i.
analitiko), ki bi izkazovala izvedbo storitev s strani omenjenih
družb in s katero bi morala razpolagati že glede na vrsto in naravo
storitev (gradbeno montažna dela) in še zlasti kot davčni zavezanec
na podlagi 31. in 39. člena ZDavP-2. Razlogi za pomanjkanje listin,
ki jih navaja tožeča stranka v svojih vlogah, so splošni in
neprepričljivi, oziroma so bolj prepričljive domneve davčnih
organov, po katerih dokumentacija je, vendar je tožeča stranka ne
želi predložiti. Brez analitike bi namreč tožeča stranka ne mogla
spremljati projektov glede na dela, ki jih je opravila sama ali
drugi podizvajalci in tudi ne obračunati opravljenih del
naročniku.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>46. Iz ugotovitev po posameznih
sklopih oziroma vrstah zaračunanih storitev s strani omenjenih
družb pa poleg tega, da ni ustrezne dokumentacije, izhaja še
naslednje:</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>47. V zvezi z računi družbe A.
iz leta 2007 za čiščenje in kalibracijo, ki ostajajo sporni v
postopku s tožbo, se poleg tega, da ni zapisnikov, dnevnikov, knjig
izmer oziroma poročil o čiščenju oziroma o sanaciji mest
neprehodnosti, ugotavlja, da zaslišane priče delavcev družbe A.
niso poznale oziroma videle na terenu. Poleg tega se tako v
izpodbijani odločbi kot v odločbi o pritožbi posebej omenjajo še
podatki, pridobljeni od družbe D., ki je bila naročnik obravnavanih
del in po katerih je delo čiščenja opravila tožeča stranka sama.
Tem ugotovitvam tožeča stranka v davčnem postopku (v pripombah na
zapisnik in v pritožbi) ni ugovarjala in jim tudi v tožbi, v kateri
zgolj ponavlja tisto, kar je navedla že v davčnem postopku, izrecno
ne ugovarja. Kolikor se tožeča stranka sklicuje na izjavo z dne 9.
1. 2014, ki jo je dal R.R., vodja izgradnje optičnega omrežja pri
D., pa dejanskih ugotovitev v bistvenem ne spreminja, saj iz nje
izhaja samo, da je na terenu videval delavce, ki so se predstavili
kot delavci A., kar pa dejansko opravljenih del s strani omenjene
družbe ne dokazuje.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>48. Enako se glede listin
ugotavlja pri 11 računih za skupaj 557 000,00 EUR, ki jih je izdala
družba B. za storitve čiščenja in kalibracije kabelske
kanalizacije. Tudi v teh primerih se ugotavlja, da tožeča stranka
ni predložila spremljajoče dokumentacije ter da iz podatkov pri
družbi D. izhaja, da je dela opravila tožeča stranka sama. Tožeča
stranka navedenim ugotovitvam posebej ne ugovarja, temveč, enako
kot v prejšnjem primeru, le ponavlja tisto, kar je navedla že v
pripombah na zapisnik in v pritožbi. Prav tako ne ugovarja
ugotovitvi, da v sedmih primerih (od enajstih) storitev ni bila
naprej zaračunana družbi D. kot naročniku storitev in obenem sama
pove, da teh sedmih računov družba B. ni evidentirala kot izdanih
in da po teh računih DDV ni bil obračunan in plačan in s tem v
bistvu pritrdi ugotovitvam davčnih organov.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>49. Podrobno se nadalje se v
izpodbijani odločbi razčlenijo računi družbe B. po posameznih
projektih (...) ter pri tem ugotavlja tako pomanjkljiva
dokumentacija, ki je podlaga za izdane oziroma prejete račune, kot
tudi številne pomanjkljivosti pri izdanih računih, ki so opisane na
straneh od 33 do 41 izpodbijane odločbe. Gre za pomanjkljivosti, ki
so tako vsebinske (npr. večkrat zaračunane iste storitve, dobave
materiala in storitev se podvajajo, zaračunane so storitve, ki še
niso opravljene) kot formalne narave (npr. v gradbenih dnevnikih ni
navedenih podizvajalcev, vsebina prejetih in izdanih računov se ne
ujema) in se ugotavljajo enako, kot v prvem postopku. Enako se
ugotavlja s strani organa druge stopnje (na straneh 23 in 24
odločbe) tudi v tem - ponovnem postopku, ko zavrne pritožbo. Pri
čemer so tožbeni ugovori povsem enaki pritožbenim, ti pa pripombam
na zapisnik in zato ni razlogov, iz katerih bi sodišče podvomilo v
ugotovitve davčnih organov.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>50. Od računov družbe B.,
izdanih za izgradnjo kabelske kanalizacije (16 000 m), ostajajo po
odločbi druge stopnje sporni računi št. 42, 46, 51, 65, 72 in 87,
saj se za ostale (47, 36, 37 in 55) ugotavlja, da odločitev prve
stopnje ni v zadostni meri pojasnjena. Tudi v teh spornih primerih
velja splošna ugotovitev, da tožeča stranka, čeprav pozvana, razen
računov v večini primerov druge dokumentacije ni predložila.
Kolikor jo je, pa le-ta izvedbe del s strani družbe B. ne izkazuje,
saj po neprerekanih ugotovitvah davčnih organov v predloženih
gradbenih dnevnikih omenjena družba (kot podizvajalec) ni navedena.
Poleg tega se v posameznih primerih ugotavlja, da so računi
nelogični, oziroma da je bilo s strani družbe B. zaračunano več,
kot je nato tožeča stranka za iste storitve (lahko celo istega dne)
zaračunala naročniku.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>51. Glede ostalih računov,
izdanih oziroma prejetih s strani družbe B., so ugotovitve organa
prve stopnje navedene na straneh od 43 do 49 izpodbijane odločbe,
iz njih pa poleg pomanjkanja listin izhaja, da se pri obravnavanih
objektih družba B., v nasprotju z ostalimi podizvajalci, večinoma
ne pojavi, kjer pa se, se ugotavlja, da je analitika nepopolna, da
je račun pripravljen s strani delavcev tožeče stranke, oziroma da
analitika pojasnjuje le 10% zaračunane vrednosti. Z ozirom na to,
da tožeča stranka v tožbi (in pred tem že v pritožbi) tudi v tem
pogledu zgolj ponovi tisto, kar je navedla v pripombah na zapisnik
in na kar je odgovorjeno že v izpodbijani odločbi, sodišče ne vidi
razloga, da bi tudi v tem delu ne sledilo ugotovitvam in razlogom
izpodbijane odločbe.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>52. O nasprotnem ne prepričajo
niti dokazi, ki jih je v postopku s tožbo izvedlo sodišče. Sodišče
je namreč poleg dokazov, ki so bili izvedeni in presojeni že v
davčnem postopku, neposredno zaslišalo priči S.S. in Š.Š., vabilo
pa tudi pričo T.T., ki so bili v davčnem postopku sicer že
zaslišani, vendar brez navzočnosti tožeče stranke, ter na ta način
odpravilo zatrjevano kršitev pravil postopka. Neposredno je sodišče
zaslišalo tudi pričo N.N. ter vpogledalo v prepis zvočnih posnetkov
zaslišanja tistih prič v kazenskem postopku, katerih zaslišanje
kljub predlogu tožeče stranke v davčnem postopku ni bilo
opravljeno, in v izvedensko mnenje K.K., ki je bil kot izvedenec za
telekomunikacije postavljen v kazenskem postopku, postavitev
tovrstnega izvedenca pa predlagana že v davčnem postopku. Vpogled v
ostale prepise zvočnih posnetkov o zaslišanju prič v kazenskem
postopku je sodišče zavrnilo kot nedovoljen nov dokaz, ki v času
odločanja v davčnem postopku na prvi stopnji še ni obstajal, kot
nedovoljen nov in obenem nepotreben dokaz pa je sodišče zavrnilo
tudi predlagano postavitev izvedenca ekonomske stroke in vpogled v
strokovno mnenje U.U., izdelano po naročilu tožeče stranke za
potrebe kazenskega postopka. Predlog tožeče stranke za vpogled v
tožilski in kazenski spisi je sodišče štelo za nepotreben oziroma
ne dovolj substanciran. Glede na skladne izpovedbe S.S. in Š.Š. na
naroku pred sodiščem ter glede na opravljen vpogled v prepise
zvočnih posnetkov pa je sodišče štelo za nepotrebno tudi predlagano
zaslišanje N.N., in soočenje prič S.S., Š.Š. in T.T. ter neposredno
zaslišanje prič, ki je bilo opravljeno v kazenskem
postopku.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>53. Iz predloženih izjav in
izpovedb zaslišanih prič, tudi tistih, ki so bile podane v
kazenskem postopku, namreč sledi samo, da so bili na terenu videni
tudi delavci družb A. in B. oziroma celo samo, da so priče (npr.
S.S., N.N.) za njih slišale, nič ali vsaj ne dovolj konkretno pa
priče ne izpovejo o tem, katero delo in v kakšnem obsegu so delavci
omenjenih družb tudi dejansko opravili. Tako si izjave prič glede
opravljenih del celo nasprotujejo, saj nekateri (npr. zaposleni pri
B.) izjavijo, da je bila njihova edina naloga, da so vlekli
(uvlačili) optične kable in da so ostala dela, kjer je bila
potrebna mehanizacija ali ko gre za čiščenje, opravili delavci
tožeče stranke. Medtem ko drugi zaslišani (npr. zaposleni pri
tožeči stranki) dopuščajo možnost ali celo vedo, da so delavci A.
in B. opravljali tudi druge storitve (spajali kable, opravljali
meritve, kalibrirali) - vendar (po dokaj skladnih izjavah) v ekipah
skupaj z delavci tožeče stranke, oziroma kot pove priča V.V.
(zaposlen pri tožeči stranki), „je optične inštalacije delal B.
poleg „naših fantov“, in da so sicer več ali manj delali sami, saj
so imeli „ogromno zaposlenih ljudi“. Iz izjav prič sledi tudi, da
so se na terenu sestavljale listine, če že ne gradbeni dnevniki, pa
vsaj delovni nalogi s podatki o št. objekta, metraži in tipu kabla
ter o izvajalcih del. Vsekakor pa nobena od zaslišanih prič ne pove
oziroma ne razpolaga s konkretnimi podatki o izvajanju del, ki so
zajeta v spornih računih in s tem ne potrdi „obsega in vrste
opravljenih storitev“, in s tem podatka, ki ga mora obvezno
vsebovati račun na podlagi 6. točke prvega odstavka 82. člena
ZDDV-1. Tega tudi ni razbrati iz izvedenskega mnenja izvedenca za
telekomunikacije. Zgolj verjetnost, da so pri izvajanju zaračunanih
del oziroma storitev, in to v nekem nedoločenem in nedokumentiranem
obsegu (10%?) sodelovali tudi delavci A. in B., pa za zahtevano -
drugačno odločitev in tudi za zahtevano cenitev davčne osnove ne
zadošča. Kar pomeni, da ni dokazano, da so zaračunane storitve
dejansko opravili drugi davčni zavezanci oziroma njihovi zaposleni
in s tem tudi ne, da so podatki o obsegu in vrsti opravljenih
storitev na računih, ki sta jih izstavili omenjeni družbi in s tem
podatki, ki jih mora obvezno vsebovati račun za uveljavljanje
odbitka DDV, resnični.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>54. Ker torej v davčnem postopku
ni bilo ugotovljeno, vsaj ne z zadostno stopnjo gotovosti oziroma
prepričanja, da so bile zaračunane storitve s strani družb A. in B.
oziroma drugih davčnih zavezancev tudi dejansko opravljene, je po
presoji sodišča že sama ta ugotovitev dovolj za zaključek, da
tožeča stranka z ozirom na določbe ZDDV-1 ni imela ustrezne podlage
za odbijanje vstopnega DDV in da ji pravica do odbitka že iz tega
razloga utemeljeno ni bila priznana.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>55. Kljub temu pa je
prvostopenjski davčni organ v skladu z napotki davčnega organa
druge stopnje ugotavljal še izpolnjevanje že omenjenega četrtega
pogoja (da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV) in ocenil, da tudi
ta pogoj ni izpolnjen, ker objektivne okoliščine, ki so bile
ugotovljene v nadzoru, kažejo, da je tožeča stranka vedela, da
sodeluje v transakciji, ki je povezana z davčno goljufijo.
Okoliščine davčni organ naniza v končnem povzetku svojih ugotovitev
(na strani 51 izpodbijane odločbe), pa tudi v povzetku ugotovitev,
ki se nanašajo na račune vsake od družb (za A. na strani 30 in za
B. na strani 50 izpodbijane odločbe) ter nenazadnje, ko odgovarja
na pripombe tožeče stranke, te pa se že po logiki stvari navezujejo
na pomanjkljivosti, ki se ugotavljajo v zvezi z računi. Tako je
povsem logično sklepati, da pomanjkanje spremljajoče dokumentacije
prav pri omenjenih družbah (in za razliko od ostalih
podizvajalcev), ni naključno, oziroma bi za kaj takega moral
obstajati posebej utemeljen razlog, ki pa ga tožeča stranka ni
uspela navesti. Čim pa je podano aktivno ravnanje tožeče stranke
oziroma vsaj njena vednost v tej zvezi (o tem, da se listin ne
sestavlja oziroma se jih, ko so in kakršne so, zamolči ali
odstrani), pa je že podana tudi vednost tožeče stranke oziroma vsaj
njena obveznost, da ve, da podatki v računih niso resnični in torej
da gre pri izdanih računih za zlorabo sistema DDV oziroma za davčno
goljufijo. Da je bila seznanjena s poslovanjem omenjenih družb in s
tem tudi z resnično vsebino prejetih računov, pa nenazadnje kažejo
tudi dodatni dokazi, zbrani v predkazenskem postopku, ki jih
povzema (na straneh od 53 do 55) in na katere se kot objektivne
okoliščine sklicuje že davčni organ v izpodbijani odločbi, ko
ugotavlja goljufivi namen pri tožeči stranki. Poleg tega se na
podlagi sheme denarnih tokov (neprerekano) ugotavlja, da se je del
gotovine, dvignjene z računov omenjenih družb, preko direktorja
H.H. vrnil na račun tožeče stranke. Na to, da na strani tožeče
stranke obstaja ali bi vsaj moralo obstajati zavedanje, da sodeluje
pri goljufivih transakcijah pa nenazadnje kažejo tudi redna
srečevanja direktorja tožeče stranke H.H. s C.C., ki je obvladoval
obe omenjeni družbi, in s katerim se je, kot izhaja iz prisluhov,
srečal direktor ob vsakem izplačilu sredstev na podlagi izdanih
računov.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>56. V ostalem, to je, glede
izračuna davčnih obveznosti, ki izhajajo iz odločbe, tožeča stranka
ugovorov nima. Sodišče pa samo nepravilnosti v tej zvezi tudi ne
ugotavlja. Zato je izpodbijano odločbo spoznalo za pravilno in
zakonito, tožbo pa za neutemeljeno in jo kot takšno na podlagi 63.
člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)
zavrnilo.</span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
<p class="MsoNormal" style='text-align:justify'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'>57. Odločitev o stroških temelji
na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če
sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške
postopka.</span></p>
<p class="MsoNormal" style=
'text-align:justify;text-autospace:none'><span style=
'font-family:"Arial","sans-serif"'> </span></p>
</div>
</body>
</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

VEČ RAZLOGOV

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

VEČ RAZLOGOV

KRPANOV BLOG

BABUNI in BABUNKE iz parlamenta - ko primati sprejemajo davčne predpise!
Mi je prav žal, vendar: »Da lahko opišem v nas ...
21.07.2021 - 10:59:31
NE IZGRAJTE SE Z NAŠIM DENARJEM - Izboljšajte "mega paket" za gospodarstvo!
Da bo vsem jasno: »Finančno breme vseh »MEGA P ...
07.04.2020 - 11:55:29
HEJ, BANDA, BREZ GOSPODARSTVA NE BOSTE PREŽIVELI!
Da ne bo nesporazuma: »Apel ni namenjen samo v ...
23.03.2020 - 16:17:31

ARHIV

NOVICE

Brdavsi želijo servirano na pladnju – prihodki in spletne platforme
Kako prijaviti prihodke iz poslovanja preko sp ...
24.01.2024 - 11:15:18
Cesar svetuje previdnost
Porast spletnih prevar V zadnjem ...
24.11.2023 - 11:35:09
Pojasnilo glede solidarnostnega prispevka in sobot
Slovenija je v dneh in tednih od uničujočih po ...
04.09.2023 - 12:37:19

ARHIV