www.davkoplacevalci.com

<html>

<head>
<meta http-equiv=Content-Type content="text/html; charset=windows-1250">
<meta name=Generator content="Microsoft Word 11 (filtered)">
<title>Predstavniki Generalne policijske uprave, Policijske uprave Ljubljana,
Davčne uprave RS in Urada RS za preprečevanje pranja denarja so na novinarski
konferenci dne 19</title>

</head>

<a
href="http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/davek_na_dodano_vrednost_pojasnila/razno/obvestilo_o_sprejetju_spremembe_zakona_o_davku_na_dodano_vrednost/">Obvestilo o sprejetju spremembe
Zakona o davku na dodano vrednost</a>

Pojasnilo
DURS, št. 4230-300/2009-1, 30. 10. 2009

Danes,
30. 10. 2009, je v Uradnem listu RS, št. 85/09, objavljen Zakon o spremembah in
dopolnitvah zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1B, s katerim se od 1. 1.
2010 dopolnjuje in spreminja vsebina veljavnega Zakona o davku na dodano
vrednost.

V
nadaljevanju Davčna uprava pojasnjuje najpomembnejše spremembe in dopolnitve
ZDDV-1B:

UVOD

Vzpostavitev
notranjega trga, globalizacija, deregulacija in tehnološke spremembe so skupaj
povzročile ogromne spremembe obsega in vzorca transakcij s storitvami. Za
nemoteno delovanje notranjega trga so bili zato v skladu s strategijo Evropske
komisije (v nadaljnjem besedilu: Komisija) o posodobitvi in poenostavitvi
delovanja skupnega sistema DDV spremenjeni predpisi o kraju opravljanja
storitev iz Direktive Sveta 2006/112/ES1. S sprejetjem Direktive
Sveta 2008/8/ES2 o spremembi glede kraja opravljanja storitev so
bila uvedena nova pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev, ki jih morajo
države članice Evropske unije prenesti v nacionalne zakonodaje.

Predstavljene
so tudi novosti, prenesene iz Direktive Sveta 2008/9/ES3 o podrobnih
pravilih za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo
sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici.

Na
podlagi določb Direktive Sveta 2008/117/ES4 o skupnem sistemu davka
na dodano vrednost za boj proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijami
znotraj Skupnosti, je v zakonu na novo urejeno obdobje poročanja o transakcijah
znotraj Skupnosti in rok za predložitev rekapitulacijskih poročil.

Predstavljeni
pa so še nekateri dodatni ukrepi za preprečevanje goljufij na področju DDV ter
poglavitne rešitve zakona v zvezi z nižjimi stopnjami DDV, povišanjem
pavšalnega nadomestila za kmete in povišanjem limita za posebno ureditev
obračunavanja DDV po plačani realizaciji.

Vse
navedene novosti in spremembe se bodo v Republiki Sloveniji začele uporabljati
1. januarja 2010, razen nekaterih, ki se bodo začele uporabljati 1. januarja
2011, 2013 in 2015.

1.
POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA GLEDE KRAJA OPRAVLJANJA STORITEV

Svet
Evropske unije je ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,
predloga Komisije, mnenja Evropskega parlamenta ter mnenja Evropskega
ekonomsko–socialnega odbora ter ob upoštevanju obdavčitve storitev po načelu
namembnega kraja sprejel Direktivo Sveta 2008/8/ES o spremembi Direktive
2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev.

Ob
upoštevanju dejstva, da bi moral biti za vsako opravljanje storitev kraj
obdavčitve načeloma kraj dejanske potrošnje, kar spreminja splošno
pravilo za kraj opravljanja storitev, so zaradi administrativnih razlogov in
razlogov politik držav članic Evropske unije še vedno potrebne določene izjeme
od tega splošnega pravila.

S
sprejetjem Direktive Sveta 2008/8/ES glede kraja opravljanja storitev so bila
uvedena nova pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev. Predvidena
je postopna uveljavitev sprejetih sprememb v zakonodajah držav članic. Večina
sprememb mora biti uveljavljena s 1. januarjem 2010, nekatere s 1. januarjem
2011 oziroma s 1. januarjem 2013 ter zadnje s 1. januarjem 2015.

Gre
za spremembe pravil, ki urejajo kraj opravljanja storitev za davčne zavezance
tako, da se take storitve na splošno obdavčujejo v državi članici, v kateri ima
naročnik sedež, hkrati pa se razširi področje uporabe mehanizma obrnjene davčne
obveznosti.

Od
1. januarja 2010 bodo storitve, opravljene davčnim zavezancem, po splošnem
pravilu obdavčene po kraju sedeža naročnika in ne več po kraju sedeža izvajalca
storitev. Za storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, bo kraj
obdavčitve še vedno kraj, kjer ima izvajalec storitev svoj sedež. V določenih
primerih se ti dve splošni pravili ne bosta mogli uporabiti, in se bodo
uporabljala posebna pravila po načelu obdavčevanja po kraju potrošnje. Posebna
pravila se bodo uporabljala za restavracijske storitve in storitve cateringa,
najem prevoznih sredstev, storitve s področja kulture, športa, znanosti,
izobraževanja ter telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in
televizijskega oddajanja in elektronsko opravljene storitve.

Od
1. januarja 2011 bo kraj opravljanja glavnih in pomožnih storitev s področja
kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih
prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh
dejavnosti, ki bodo opravljene davčnim zavezancem, spremenjen, in sicer bo
uveljavljeno posebno pravilo v zvezi z vstopninami.

S
1. januarjem 2013 bo spremenjen kraj najema, razen kratkoročnega najema,
prevoznih sredstev in zasebnih čolnov.

Spremembe
v zvezi s telekomunikacijskimi storitvami, storitvami oddajanja ter
elektronskimi storitvami pa bodo uveljavljene s 1. januarjem 2015.

1.1.
Opredelitev davčnega zavezanca za namene uporabe pravil o kraju opravljanja
storitev

Novela
zakona glede kraja opravljanja storitev v zvezi z opredelitvijo davčnega
zavezanca za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev prinaša
spremembo v smislu razširitve definicije pojma davčnega zavezanca. Tako se za
davčnega zavezanca šteje tudi:

-
davčni zavezanec, ki opravlja tudi dejavnosti ali transakcije, ki v
skladu s prvim odstavkom 3. člena ZDDV-1 niso opredeljene kot obdavčljive
dobave blaga ali storitev, in sicer za vse storitve, ki so mu bile
opravljene;

-
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene
DDV.

Za
namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev, je davčni zavezanec tako
tudi davčni zavezanec, ki poleg obdavčljivih transakcij opravlja tudi
neobdavčljive transakcije in pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa
identificirana za namene DDV. Tak davčni zavezanec in pravna oseba sta davčna zavezanca
za vse storitve, ki so jima bile opravljene.

Državni
organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge osebe javnega prava
se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki
jih opravljajo kot organi oblasti, tudi če pobirajo takse, prispevke in druge
dajatve ter plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami. Pri
opravljanju dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi
s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava kot da niso
davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.

Za
davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, in prejme storitev od izvajalca
storitev, davčnega zavezanca iz druge države članice ali iz tretje države, se
šteje vsaka oseba, ki opravlja ekonomsko dejavnost v Sloveniji. Davčni
zavezanec, ki deluje kot tak, in prejme storitve je tudi pravna oseba, ki ni
davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV. Pomembno je, da že
razpolaga z identifikacijsko številko za DDV. Šteje se, da je davčni zavezanec
po drugi alineji 24. člena ZDDV-1B tista pravna oseba, ki ni davčni zavezanec,
je pa že pred njej opravljenimi storitvami, bila identificirana za namene DDV
(največkrat za pridobitev blaga, s katerimi je v koledarskem letu presegla
10.000 evrov).

Davčni
zavezanec iz prvega in drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 in pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar opravlja katero koli ekonomsko dejavnost, morata
davčnemu organu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za
namene DDV, če opravita ali prejmeta storitev, za katero mora v skladu s 3.
točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 plačati DDV izključno prejemnik
storitve.

Oseba,
ki ni davčni zavezanec, in prejme
storitev v skladu z zakonom, je fizična oseba, končni potrošnik.

1.2.
Splošno pravilo

Trenutno
je splošno pravilo obdavčevanja storitev v kraju, kjer ima izvajalec sedež. V
večini primerov to pravilo vodi k obdavčevanju v kraju dejanske potrošnje. To
vsekakor velja, če se storitve opravljajo znotraj ene države članice (lokalno).
V tem primeru izvajalci storitev to pravilo uporabljajo brez težav, saj je vse,
kar morajo poznati, zakonodaja o DDV in stopnje DDV svoje države članice.

Pravila
o kraju opravljanja storitev davčnim zavezancem so spremenjena tako, da
določajo, da so takšne storitve načeloma obdavčene v državi članici, kjer
ima sedež naročnik storitev, in hkrati povečuje obseg uporabe mehanizma
obrnjene davčne obveznosti.

Za
opravljanje storitev davčnim zavezancem mora splošno pravilo v zvezi s krajem
opravljanja storitev temeljiti na kraju, kjer ima sedež prejemnik storitev in
ne, kjer ima sedež izvajalec. Pri določitvi pravil v zvezi s krajem opravljanja
storitev in da bi se zmanjšala obremenitev davčnih zavezancev, se morajo tudi
davčni zavezanci, ki opravljajo tudi neobdavčljive dejavnosti, šteti za davčne
zavezance za vse storitve, ki so jim opravljene. Podobno je treba za davčne
zavezance šteti pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, so pa identificirani za
namene DDV.

V
skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDDV-1B je kraj opravljanja storitev, ki jih
prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec
sedež svoje dejavnosti. Če pa so te storitve opravljene stalni poslovni enoti
davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti,je kraj
opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno
enoto. Če takega sedeža ali take stalne enote ni, je kraj opravljanja storitev
kraj,kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno
prebivališče.

Če
se storitve opravljajo osebam, ki niso davčni zavezanci (končni potrošniki), še
naprej velja zdaj veljavno splošno pravilo, da je kraj opravljanja storitev
kraj, v katerem ima izvajalec sedež svoje dejavnosti. Za storitve, opravljene
osebam, ki niso davčni zavezanci, so določbe o kraju opravljanja storitev,
kolikor je le mogoče, prilagojene tistim, ki veljajo za obdavčitev podobnih
storitev, ki se opravijo davčnim zavezancem.

Po
drugem odstavku 25. člena ZDDV-1B je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme
oseba, ki ni davčni zavezanec, kraj, kjer ima izvajalec storitev sedež svoje
dejavnosti. Če pa so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca,
ki ni v kraju, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja
teh storitev kraj, kjer ima izvajalec storitev stalno poslovno enoto. Če takega
sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj,
kjer ima izvajalec storitev stalno oziroma običajno prebivališče.

Temeljna
sprememba zakona se tako nanaša na
splošno pravilo glede kraja storitev, ki se opravijo davčnim zavezancem. Za vse
storitve, razen tistih, za katera veljajo posebna pravila, ki se opravijo
davčnim zavezancem, bo kraj obdavčitve kraj, kjer ima naročnik storitve svoj
sedež. Na podlagi spremenjenega splošnega pravila se davčnemu zavezancu ne
bo treba identificirati za namene DDV v drugi državi članici, če bo opravljal
storitve za naročnika, davčnega zavezanca za DDV iz te države članice.

Po
drugi strani pa bo povečana uporaba mehanizma obrnjene davčne obveznosti
v primerih, ko bo davčni zavezanec prejel storitve od osebe, ki nima sedeža v
isti državi članici. Če storitev za davčnega zavezanca opravi izvajalec, ki
nima sedeža v isti državi članici, je v določenih primerih treba obvezno uporabiti
mehanizem obrnjene davčne obveznosti, kar pomeni, da bo moral davčni zavezanec
za pridobljeno storitev sam obračunati ustrezni znesek DDV. Pogoj za uporabo
obveznega mehanizma obrnjenega davčnega bremena torej je, da dobavitelj
storitve nima sedeža v državi, kjer je davek dolgovan.

1.2.1.
Poročanje o opravljenih storitvah v rekapitulacijskem poročilu in obračunu DDV

Zaradi
novih pravil v zvezi s krajem opravljanja storitev, bo moral vsak davčni
zavezanec, identificiran za namene DDV, predložiti rekapitulacijsko poročilo o
davčnih zavezancih ter pravnih osebah, ki niso davčni zavezanci, so pa
identificirane za namene DDV, za katere je opravil obdavčljive storitve v
okviru mehanizma obrnjene davčne obveznosti.

Tako
bodo rekapitulacijska poročila poleg informacij o dobavah blaga znotraj
Skupnosti, od 1. januarja 2010 vsebovala tudi informacije o storitvah v državi
članici prejemnika, za katere bo prejemnik dolžan plačati DDV. Za razliko od
sedaj veljavnih pravil glede poročanja, je predpisano hitrejše zbiranje
informacij o transakcijah znotraj Skupnosti. Z Direktivo Sveta 2008/117/ES
o spremembi Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost za boj proti davčnim goljufijam, povezanimi s transakcijami znotraj
Skupnosti je bil skrajšan rok za pošiljanje rekapitulacijskih poročil za
transakcije znotraj Skupnosti iz treh mesecev na en mesec.

Davčni
zavezanec bo moral rekapitulacijsko poročilo predložiti davčnemu organu najkasneje
do 20. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

Sprememba
roka za predložitev rekapitulacijskega poročila je posledica sprememb
skupnostne zakonodaje na področju sodelovanja držav članic pri izmenjevanju
podatkov o transakcijah znotraj Skupnosti5 z namenom preprečevanja
davčnih goljufij in utaj. Pristojni organi držav članic morajo v skladu
z določbami Uredbe Sveta 37/2009 o transakcijah davčnih zavezancev, ki jih
opravijo znotraj Skupnosti, poročati čim prej, najkasneje pa mesec dni po
koncu obdobja, v katerem so transakcije opravljene.

Davčna
uprava RS je dolžna pristojnim organom drugih držav članic v roku poslati
kvalitetne zbrane in obdelane podatke o transakcijah znotraj Skupnosti, zato je
rok za predložitev rekapitulacijskega poročila določen do 20. dne
naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

Rekapitulacijsko
poročilo mora davčni zavezanec predložiti v elektronski obliki oziroma z
elektronskim prenosom datoteke.

Spremembe
določb zakona v zvezi z izpolnjevanjem rekapitulacijskega poročila so
neposredno povezane s spremembami obračuna DDV. Tako bo v obračunu DDV
določenih šest novih polj, v katerih se bo posebej poročalo o prejemu storitev
iz drugih držav članic EU, nabavah in dobavah blaga in storitev v Sloveniji od
katerih obračuna DDV prejemnik teh dobav (mehanizem obrnjene davčne obveznosti
v določenih sektorjih), obračunanem DDV od prejema storitev iz drugih držav
članic EU in novo polje za obračunan DDV na podlagi samoobdavčitve kot
prejemnik blaga in storitev (ločeno po stopnjah).

Navodila
za izpolnjevanje obračuna DDV in rekapitulacijskega poročila bodo dostopna na
portalu eDavki pri samem izpolnjevanju s klikom na povezavo za vsako posamezno
polje posameznega obrazca.

V
skladu s spremembami navedenih obrazcev se bo spremenila tudi vsebina datotek
izpis odbitka DDV in izpis obračunanega DDV z dodanimi novimi stolpci, kot jih
določa Pravilnik o vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev izpisa
podatkov iz elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc zavezanca za davek6.

1.3.
Posebna pravila

Čeprav
splošno, glavno pravilo v večini primerov vodi k obdavčenju v kraju dejanske
potrošnje, pa obstajajo številna področja, za katera so potrebna posebna
pravila. To so področja, kjer bi nadaljnja uporaba obstoječih pravil povzročila
praktične težave za davčne zavezance, če bi se sprejela predlagana obravnava
storitev med davčnimi zavezanci brez ustrezne spremembe za storitve, ki jih
davčni zavezanci opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci.

Posebna
pravila temeljijo predvsem na obstoječih merilih in upoštevajo načelo
obdavčitve v kraju potrošnje, pri čemer se zasleduje cilj, da se davčnim
zavezancem ne nalaga nesorazmernih administrativnih bremen.

V
določenih primerih se torej splošna pravila v zvezi s krajem opravljanja
storitev tako za davčne zavezance kot za osebe, ki niso davčni zavezanci, ne
uporabljajo, namesto njih se uporabljajo izjeme.

Še
vedno bo zadržano veliko izjem od splošnega pravila, ki temeljijo
večinoma na obstoječih kriterijih. Posebna pravila glede kraja opravljanja
storitev se nanašajo na: storitve posrednikov; storitve v zvezi z
nepremičninami; prevozne storitve; storitve s področja kulture, umetnosti,
športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, kot so sejmi
in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ter cenitve
in dela na premičninah; restavracijske storitve in storitve cateringa; najem
prevoznih sredstev in elektronske storitve.

1.3.1.
Storitve posrednikov

Zakon
določa posebno pravilo glede določitve kraja opravljanja storitev, ki jih
opravijo posredniki osebam, ki niso davčni zavezanci (s sedežem v Skupnosti ali
pa s sedežem izven Skupnosti). V teh primerih je kraj opravljanja storitev
kraj, kjer je opravljena glavna transakcija. To pravilo ostaja nespremenjeno,
saj zagotavlja obdavčitev v kraju potrošnje.

Za
določitev kraja opravljanja storitev posrednikov osebam, ki so davčni
zavezanci, pa se uporablja splošno pravilo - kraj, kjer ima prejemnik storitve
sedež.

1.3.2.
Storitve v zvezi z nepremičninami

Kraj
opravljanja storitev v zvezi z nepremičninami, vključno s storitvami
strokovnjakov in nepremičninskih posrednikov, nastanitvijo v hotelih ali
podobnih nastanitvenih obratih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih,
počitniških kampih ali na prostorih, namenjenih kampiranju, dodeljevanjem
pravic do uporabe nepremičnin in storitvami za pripravo in koordinacijo
gradbenih del, kot so storitve arhitektov in podjetij, ki zagotavljajo nadzor
na kraju samem, je kraj, v katerem se nepremičnina nahaja.

Pravilo
ostaja nespremenjeno. Nanaša se na storitve, ki so opravljene tako davčnim
zavezancem, kot osebam, ki niso davčni zavezanci.

1.3.3.
Prevozne storitve

1.3.3.1.
Prevoz potnikov

Kraj
opravljanja prevoza potnikov je kraj, kjer se opravlja prevoz, pri čemer se
upošteva prevožena razdalja.

Pravilo
v zvezi s krajem opravljanja prevoza ostaja nespremenjeno. Prevoz potnikov bo
še nadalje obdavčen v odvisnosti od prevožene razdalje, saj po tem pravilu DDV
pripada državi članici potrošnje.

1.3.3.2.
Prevoz blaga opravljen osebam, ki niso davčni zavezanci

Kraj
opravljanja prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj Skupnosti, osebam, ki
niso davčni zavezanci, je kraj, kjer se opravlja prevoz, pri čemer se upošteva
prevožena razdalja. Kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Skupnosti osebam, ki
niso davčni zavezanci, je kraj začetka prevoza.

Prevoz
blaga znotraj Skupnosti pomeni prevoz blaga, pri katerem se kraj začetka
prevoza in namembni kraj nahajata na ozemlju dveh različnih držav članic. Kraj
začetka prevoza pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko začne, ne glede na
prevoženo razdaljo do kraja, kjer se blago nahaja, namembni kraj pa je kraj,
kjer se prevoz blaga dejansko konča. DDV se ne obračunava za tisti del prevoza
blaga znotraj Skupnosti, ki se opravi osebam, ki niso davčni zavezanci in se
nanaša na vodne poti, ki niso del ozemlja Skupnosti.

Zakon
določa, da se v primeru opravljanja prevoza blaga znotraj Skupnosti, osebam, ki
niso davčni zavezanci, in se nanaša na vodne poti, ki niso del ozemlja
Skupnosti, DDV ne obračunava. Za kraj opravljanja vsega potniškega prevoza, kot
tudi prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj Skupnosti, osebam, ki niso
davčni zavezanci se šteje kraj, kjer se prevoz dejansko opravi, s čimer se
zagotovi, da obveznost obračuna DDV nastane v državi potrošnje.

1.3.3.3.
Prevoz blaga davčnim zavezancem

Pri
določitvi kraja obdavčitve pri prevozu blaga davčnim zavezancem se upošteva splošno
pravilo – kraj, kjer ima prejemnik oziroma naročnik storitve sedež.

1.3.4.
Storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, razvedrila in
podobne storitve, pomožne prevozne storitve ter cenitve in dela na premičninah

Kraj
opravljanja glavnih in pomožnih storitev s področja kulture, umetnosti, športa,
znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave,
vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, je kraj, kjer so te
storitve oziroma dejavnosti dejansko opravljene.

Kraj
opravljanja pomožnih prevoznih storitev, kot so nakladanje, razkladanje,
pretovarjanje in podobne dejavnosti ter cenitve in delo na premičninah, ki se
opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer so te storitve
dejansko opravljene.

Posebno
pravilo se nanaša tako na davčne zavezance, kot na osebe, ki niso davčni
zavezanci. Pravilo ostaja nespremenjeno s tem, da so v to pravilo vključeni tudi
sejmi in razstave. Izrecna navedba sejmov in razstav zagotavlja, da so
storitve, povezane s temi dejavnostmi, obdavčene po tem pravilu, in ne kot
storitve v zvezi z nepremičninami.

1.3.5.
Restavracijske storitve in storitve cateringa

Kraj
opravljanja restavracijskih storitev in storitev cateringa, razen storitev, ki
se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom
prevoza potnikov znotraj Skupnosti, je kraj, kjer se te storitve dejansko
opravijo. To pravilo se uporablja ne glede na status prejemnika.

Restavracijske
storitve vključujejo raznovrstne dejavnosti. Med njimi je nudenje hrane le ena
izmed delov, in pri katerih storitve prevladujejo. Tovrstne storitve se
opravijo za takojšnjo potrošnjo na pripravljenem mestu, in bi morale biti
obdavčene v kraju, kjer se dejansko opravijo. To je pogosto na istem kraju, kot
je kraj sedeža izvajalca. V primeru storitev cateringa pa ne gre vedno
za storitve v kraju, kjer ima sedež izvajalec teh storitev sedež. V teh
primerih se šteje, da je kraj opravljanja storitev kraj, kjer je storitev
dejansko opravljena.

Po
sedanjem pravilu so obravnavane storitve obdavčene v kraju, kjer ima sedež
izvajalec. Novo pravilo bo vplivalo na kraj obdavčitve le v primeru, če bodo te
storitve dejansko opravljene v državi članici, ki ni država članica, kjer ima
izvajalec storitve svoj sedež.

1.3.5.1.
Restavracijske storitve ter storitve cateringa za potrošnjo na krovu ladij,
zrakoplovov ali na vlakih

Kraj
opravljanja restavracijskih storitev in storitev cateringa, ki se dejansko
opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov
znotraj Skupnosti, je kraj, kjer se prevoz potnikov začne. Del prevoza potnikov
znotraj Skupnosti pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Skupnosti
opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, kjer se
prevoz potnikov konča. Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne je prvi kraj v
Skupnosti, kjer lahko potniki vstopijo v prevozno sredstvo, tudi po postanku
zunaj Skupnosti. Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča je zadnji kraj v
Skupnosti, kjer lahko potniki, ki so vstopili znotraj Skupnosti, izstopijo iz
prevoznega sredstva, tudi pred postankom zunaj Skupnosti. V primeru povratnega
potovanja se povratna pot šteje za ločen prevoz.

1.3.6.
Najem prevoznih sredstev

Kraj
dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj, kjer je prevozno
sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku. To pravilo se uporablja ne glede
na status prejemnika.

Kratkoročni
najem pomeni stalno posest ali
uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset dni, in v
primeru plovil, v obdobju, ki ni daljše od devetdeset dni.

Določeno
je, da mora biti kraj dobave za kratkoročni najem enak za storitve, ki jih
davčni zavezanec opravi drugemu davčnemu zavezancu, kot za storitve, ki jih
davčni zavezanec opravi osebi, ki ni davčni zavezanec, medtem ko mora biti ves dolgoročni
najem prevoznih sredstev, tako za davčne zavezance kot za osebe, ki niso
davčni zavezanci, obdavčljiv v kraju, kjer ima naročnik sedež. V nasprotnem
primeru bi lahko družbe premestile dejavnost v države članice, ki uporabljajo
nizke stopnje DDV.

1.3.7.
Elektronske storitve, ki jih opravi davčni zavezanec s sedežem zunaj Skupnosti
osebam, ki niso davčni zavezanci

Kadar
so elektronsko opravljene storitve, zlasti tiste iz Priloge I a zakona (spletna
ponudba, spletno gostovanje, vzdrževanje programov in opreme na daljavo; dobava
programske opreme in njeno posodabljanje; dobava slik, besedil in informacij,
kot tudi dajanje baz podatkov na razpolago; dobava glasbe, filmov in iger,
vključno z igrami na srečo in loterijo, kot tudi predvajanj in prireditev s
področij politike, kulture, umetnosti, športa, znanosti in zabave; opravljanje
poučevanja na daljavo), opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in katerih
sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici, je kraj
opravljanja teh storitev kraj, kjer je sedež osebe, ki ni davčni zavezanec ali
njeno stalno oziroma običajno prebivališče, če te storitve opravi davčni
zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere
opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali če takega kraja ali poslovne enote
ni, katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti.

Kadar
izvajalec storitve in naročnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po
sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

Kraj
opravljanja elektronskih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci, če te
storitve opravi davčni zavezanec, ki ima sedež zunaj Skupnosti je tako kraj,
kjer ima oseba, ki prejme te storitve sedež ali stalno ali običajno
prebivališče. Pravilo ostaja enako.

1.3.8.
Opravljanje storitev osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež zunaj
Skupnosti

Kraj
opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež
oziroma stalno prebivališče ali običajno prebiva zunaj Skupnosti, je kraj, kjer
ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva:

a)
storitve prenosa in odstopa avtorskih pravic, patentov, licenc, blagovnih znamk
in podobnih pravic;

b)storitve
oglaševanja;

c)
storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov, računovodij
in druge podobne storitve ter obdelava podatkov in dajanja informacij;

d)
obveznosti v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo, v celoti ali deloma, poslovne
dejavnosti ali pravice iz tega člena;

e)
bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s pozavarovanjem, razen
najema sefov;

f)
storitve posredovanja osebja;

g)
storitve dajanja premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih sredstev;

h)
storitve zagotavljanja dostopa do distribucijskih sistemov za zemeljski plin in
električno energijo ter prevoz ali prenos po teh sistemih in opravljanje
drugih, s tem neposredno povezanih storitev;

i)
storitve telekomunikacij;

j)
storitve radijskega in televizijskega oddajanja;

k)
elektronsko opravljene storitve, zlasti tiste iz Priloge I a tega zakona.

Kadar
izvajalec storitve in naročnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po
sebi ne pomeni, da je elektronsko opravljena storitev v smislu k) točke prvega
odstavka tega člena.

Seznam
storitev je podoben, kot je v veljavnem zakonu. V seznamu pa niso več navedene
storitve posrednikov, storitve prevajalcev in tolmačev ter storitve notarjev.

Kadar
se storitve iz seznama opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež
v Skupnosti, se glede kraja opravljanja storitev upošteva pravilo obdavčitve v
kraju, kjer ima sedež izvajalec storitev. Kadar pa te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v
Skupnosti, osebam, ki niso davčni zavezanci, s sedežem oziroma stalnim
bivališčem v Skupnosti, te storitve niso predmet DDV znotraj Skupnosti.

Če
so storitve telekomunikacij ter storitve radijskega in televizijskega oddajanja
iz točk i) in j) navedene določbe tega zakona opravljene osebam, ki niso davčni
zavezanci, imajo pa sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče v Sloveniji,
je kraj opravljanja storitev Slovenija, če te storitve opravi davčni zavezanec
iz sedeža zunaj Skupnosti.

Določeno
je, da je za storitve telekomunikacij in elektronsko opravljenih storitev
osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež v Sloveniji, če te storitve
opravi oseba, ki nima sedeža v Skupnosti, kraj obdavčitve Slovenija. Omenjena
določba ne predstavlja spremembe glede na veljavno ureditev.

Z
zakonom se ohranja možnost uporabe pravila dejanske rabe in uživanja.

2.
DRUGE SPREMEMBE ZAKONA

2.1.
Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki imajo sedež v drugi državi članici Skupnosti

Veljavni
postopek vračil na podlagi Osme direktive Sveta 79/1072/EGS7
predstavlja težave tako davčnim zavezancem, kot davčnim administracijam, saj
nastajajo velike zamude pri vračilih DDV. Z Direktivo Sveta 2008/9/ES o
podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi
2006/112/ES, se je davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici
vračila, ampak v drugi državi članici, obstoječi postopek vračil DDV, določen z
Osmo direktivo Sveta posodobil, brez spreminjanja njegovih osnovnih načel.
Gre za zmanjšanje administrativnega bremena davčnim zavezancem, ki nimajo
sedeža v državi članici, v kateri so nabavljali blago oziroma storitve s
plačilom DDV.

Zahtevek
za vračilo DDV bo tako kot doslej obravnavala država članica, kjer je bil DDV
plačan, vračljiv znesek DDV se bo določal po predpisih o odbitkih v državi
članici, kjer so stroški nastali, plačila oziroma vračila DDV pa bo ta država
izvedla neposredno davčnemu zavezancu, ki bo zahteval vračilo.

Spremembe
se v prvi vrsti nanašajo na uporabo sodobne tehnologije za predložitev
zahtevkov za vračilo DDV. Davčni zavezanec bo svoj zahtevek za vračilo
predložil elektronsko preko spletnega portala, ki ga upravlja davčni organ
države članice, kjer ima davčni zavezanec sedež. Davčni zavezanci s sedežem v
Sloveniji bodo tako vlagali zahtevke za vračilo DDV v drugih državah
članicah preko portala Davčne uprave RS, eDavki. Za vlaganje zahtevkov
bodo davčni zavezanci lahko pooblastili druge osebe na podlagi pooblastila, ki
je predpisano za poslovanje preko portala eDavki.

Navodila
za izpolnjevanje zahtevka za vračilo DDV bodo dostopna na enak način kot to
velja za obračun DDV in rekapitulacijsko poročilo, to je s klikom na povezavo
pri posameznem polju zahtevka, ki se vlaga preko portala eDavki.

Spletni
portal bo zagotavljal, da se bo zahtevek poslal državi članici, ki mora
izvršiti vračilo DDV. Država članica, kjer ima davčni zavezanec sedež, bo
izvedla začetno preverjanje podatkov o davčnih zavezancih v svoji bazi
podatkov. To začetno preverjanje bo dejansko nadomestilo sedanje potrdilo, s
katerim država članica, kjer ima davčni zavezanec sedež, potrdi status davčnega
zavezanca. Prenos podatkov od države članice, kjer ima davčni zavezanec sedež,
v državo članico vračila, bo predstavljal potrditev, da je zahtevek predložil
davčni zavezanec, z veljavno identifikacijsko številko za DDV.

Davčnim
zavezancem tudi ne bo več treba predlagati originalnih računov ali uvoznih
dokumentov, temveč se bodo elektronsko posredovali le potrebni podatki glede
teh dokumentov.

Predpisani
so tudi roki za vračilo DDV na podlagi zahtevka in obresti v primeru zamude
roka za vračilo davka s strani države članice vračila.

2.2.
Rešitve zakona za zmanjšanje davčnih goljufij

Obsežne
utaje davka na dodano vrednost in goljufije v vseh državah članicah izkrivljajo
delovanje enotnega trga in vplivajo na finančne interese držav članic ter na
prihodke nacionalnih proračunov in s tem na financiranje proračuna Skupnosti.
Države članice si prizadevajo za zmanjšanje davčnih utaj oziroma goljufij in v
te namene sprejemajo ustrezne ukrepe v okviru obstoječe nacionalne zakonodaje
in zakonodaje Skupnosti.

Tovrstne
utaje je možno preprečevati ali zaustaviti z uvedbo inštituta solidarne
odgovornosti in uvedbo instituta zavarovanja plačila davčne obveznosti.

Do
vse večjih goljufij, v katerih so udeležena fiktivna podjetja oziroma se
izdajajo fiktivni računi, prihaja v določenih rizičnih sektorjih. V teh
primerih je državam članicam z Direktivo Sveta 2006/112/ES omogočena uporaba
mehanizma obrnjene davčne obveznosti.

Zaradi
učinkovitega boja proti davčnim goljufijam so dodatne spremembe in dopolnitve
ZDDV-1 nujne, zato so vključeni tudi ukrepi za boj proti davčnim goljufijam, ki
so se v Sloveniji izkazale za najpogostejše (na področju trgovanja z motornimi
vozili, izdaja fiktivnih računov, zloraba oziroma nezakonita uporabe
identifikacijskih številk za DDV).

Tako
lahko pred izvršitvijo vračila DDV na podlagi obračuna DDV davčni organ od
davčnega zavezanca zahteva predložitev ustreznega zavarovanja za zavarovanje
izpolnitve obveznosti. Ukrep je potreben zaradi skrajšanja roka za vračilo (iz
60 oziroma 30 dni na 21 dni) in je potreben le v določenih primerih, ko mora
davčni organ dodatno raziskati dejansko stanje.

V
primeru suma davčne utaje davčni organ lahko zahteva predložitev ustreznega
dokumenta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti v postopku izdaje
identifikacijske številke za DDV in pri prijavi pridobitve prevoznega sredstva
iz druge države članice EU še pred vpisom v evidenco davčnega organa. Ukrepa se
zahtevata le v določenih primerih in sta sorazmerna s preprečevanjem davčnih
utaj in vplivom na proračun RS.

Davčni
zavezanci, ki opravljajo transakcije znotraj Skupnosti, morajo poročati o
dobavah teh transakcij v rekapitulacijskem poročilu za koledarski mesec. Ti davčni
zavezanci bodo po novem vsi »mesečni« davčni zavezanci, za katere je predviden
krajši rok za predložitev obračuna. To pa ne pomeni, da se spreminja tudi rok
za plačilo davka po davčnem obračunu. Gre predvsem za hitrejše sporočanje
podatkov o dobavah blaga in storitev znotraj Skupnosti v VIES sistem na podlagi
Uredbe Sveta št. 37/2009 (upravno sodelovanje na področju DDV zaradi boja proti
davčnim goljufijam, povezanimi s transakcijami znotraj Skupnosti).

Poleg
prenosa določb iz Direktive Sveta 2008/117/ES se uvajajo določeni dodatni
ukrepi za boj proti davčnim goljufijam, kot so predstavljeni v nadaljevanju.

2.2.1.
Določitev tržne vrednosti kot davčne osnove v zvezi z dobavami, ki se opravijo
med povezanimi osebami

Gre
za določitev davčne osnove pri dobavah blaga ali storitev, ko med dobavitelji
in prejemniki obstajajo tesne povezave (družinske ali druge tesne osebne vezi,
upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi). Za te primere je davčna
osnova tržna vrednost opravljene transakcije, vendar le, če je za opravljeno
dobavo določena vrednost, ki je:

-
nižja od tržne vrednosti in naročnik nima pravice do celotnega odbitka DDV;

-
nižja od tržne vrednosti in dobavitelj te dobave nima pravice do celotnega
odbitka DDV ter za dobavo velja oprostitev;

-
višja od tržne vrednosti in dobavitelj nima pravice do celotnega odbitka DDV.

V
Direktivi Sveta 2006/112/ES je določena definicija tržne vrednosti opravljene
dobave blaga in storitev, v 80. členu navedene direktive, pa je področje
ponovnega vrednotenja transakcije omejeno na primere, ko spreminjanje vrednosti
dobave vodi do neposredne izgube DDV preko povečanega vračila ali zaradi
znižanega neodbitnega DDV.

2.2.2.
Vračilo DDV v posebnih primerih

V
posebnih primerih je predviden tudi instrument zavarovanja za zavarovanje
izpolnitve obveznosti v postopku odločanja o vračilu DDV na podlagi obračuna
DDV. Davčni organ lahko pred izvršitvijo vračila DDV na podlagi obračuna DDV,
od davčnega zavezanca zahteva predložitev ustreznega zavarovanja za zavarovanje
izpolnitve obveznosti, če dvomi v upravičenost zahtevka. S skrajšanjem roka
za vračilo DDV od 60 oziroma 30 dni na 21 dni, davčni organ namreč ne bo
mogel v vseh primerih opraviti ustreznega nadzora obračunov DDV. Sprememba je
bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 33/09 in se bo začela uporabljati 1. 1.
2010.

2.2.3.
Uvedba mehanizma obrnjene davčne obveznosti v določenih sektorjih

Direktiva
Sveta 2006/112/ES s Prilogo VI omogoča uporabo mehanizma obrnjene davčne
obveznosti v tistih gospodarskih sektorjih, za katere je ugotovljeno, da jih je
zaradi njihove narave ali njihovega delovanja še zlasti težko nadzirati.

Mehanizem
obrnjene davčne obveznosti se v Sloveniji tako na novo uvaja v določenih
sektorjih. Namesto dobaviteljev bodo DDV dolžni obračunati in plačati
prejemniki dobav in naročniki storitev ter plačniki predplačil v zvezi z
opravljenimi dobavami ali storitvami. Hkrati z obračunom bodo imeli tudi
pravico do odbitka DDV, seveda ob izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV ter v
velikosti, ki je zanje običajna. Pravilo obrnjene davčne obveznosti se bo
uporabljalo za:

-
storitve gradbenih del;

-
storitve najemanja osebja za opravljanje storitev v gradbenem sektorju;

-
dobave zemljišč in zgradb, za katere je dobavitelj uporabil opcijo obdavčitve;

-
dobave odpadkov, ostankov in rabljenih materialov, ki jih je mogoče
reciklirati, skupaj z nekaterimi izdelki, ki izhajajo iz njihove obdelave, in
storitvami obdelave.

Med
gradbena dela se uvrščajo vse vrste storitev, ki so uvrščene pod šifro
F/GRADBENIŠTVO standardne klasifikacije dejavnosti (v nadaljevanju SKD). Tako
med gradbena dela primeroma spadajo: gradnja stavb iz šifre SKD F/41, gradnja
inženirskih objektov iz šifre SKD F/42, specializirana gradbena dela iz šifre
SKD F/43.

Storitve
najemanja osebja zajemajo zagotavljanje delovne sile skupaj z nadzorom te
delovne sile, ki se tudi v skladu z SKD razvršča v ustrezne oddelke glede na
opravljene storitve.

V
zvezi z dobavami zemljišč in zgradb, za katere je dobavitelj uporabil opcijo
obdavčitve, se z novo določbo mehanizem obrnjene davčne obveznosti uvaja le pri
dobavah nepremičnin, pri katerih se je dobavitelj odločil za obdavčenje v
skladu s 45. členom ZDDV-1  (»stare« nepremičnine, zemljišča, ki niso
stavbna zemljišča, pri katerih ima prejemnik pravico do celotnega odbitka DDV).

Pri
dobavah odpadkov in rabljenega materiala se mehanizem obrnjene davčne
obveznosti lahko uporabi le v primerih, navedenih v novi Prilogi IIIa. k
zakonu.

Mehanizem
obrnjene davčne obveznosti v navedenih sektorjih se uporablja le v primerih
dobav blaga in opravljanja storitev, ki jih opravi davčni zavezanec,
identificiran za namene DDV v Sloveniji, drugemu davčnemu zavezancu,
identificiranemu za namene DDV v Sloveniji. To pomeni, da so v ureditev
obrnjene davčne obveznosti vključeni vsi davčni zavezanci z identifikacijsko
številko za namene DDV izdano v Sloveniji, ne glede na sedež in dejavnost (tudi
osebe javnega prava, šole …, če razpolagajo z ID za DDV).

Davčni
zavezanec, ki opravi dobavo blaga ali storitev, za katero se uporablja
mehanizem obrnjene davčne obveznosti v navedenih sektorjih, bo moral davčnemu
organu v poročilu preko portala eDavki mesečno poročati o vseh dobavah, ki jih
opravi za druge davčne zavezance in so določeni kot plačniki davka.

2.2.4.
Sistem solidarne odgovornosti

V
zvezi z izpolnjevanjem obveznosti davčnih zavezancev se uvaja institut
solidarne odgovornosti, v skladu s katerim v določenih primerih za plačilo DDV,
poleg dobavitelja blaga oziroma storitev, odgovarja tudi oseba, kateri je
dobavljeno blago oziroma, kateri je opravljena storitev.

V
primerih ugotovitve davčnih utaj tipa »davčni vrtiljak« je najučinkovitejša
možnost za povračilo neplačanega DDV v proračun ta, da se odgovornost za
neplačano davčno obveznost preusmeri iz primarnega davčnega zavezanca na ostale
subjekte, ki so v shemi za izogibanje plačilu DDV sodelovali. Če bo v takšno
shemo vključenih več davčnih zavezancev, se zaradi lažjega uveljavljanja
terjatve iz naslova DDV, vzpostavlja sistem solidarne odgovornosti, ki pomeni,
da bo lahko davčni organ celotno plačilo DDV zahteval od kateregakoli
zavezanca, ki je v takšni shemi sodeloval.

Ker
so lahko v sistem »davčnega vrtiljaka« vključeni tudi zavezanci, katerih
poslovanje z davčnega vidika sicer ni problematično, jih lahko davčni organ ob
ugotovitvi okoliščin, ki so sestavni del dejanskega stanja sheme, o takšnih
okoliščinah obvesti. Če bo zavezanec kljub obvestilu nadaljeval s spornimi
transakcijami, bo tako za davčni organ dokazovanje odgovornosti lažje.

Nova
zakonska določba je v skladu z Direktivo Sveta 2006/112/ES, ki določa, da
države članice lahko v določenih primerih določijo, da je poleg osebe, ki je
dolžna plačati davek, še druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.

2.2.5.
Rok plačila DDV in rok predložitve obračuna DDV na podlagi odločitve davčnega
organa

Če
davčni organ dvomi o upravičenosti dodelitve identifikacijske številke za DDV,
se lahko v utemeljenih primerih odloči, da mora davčni zavezanec predložiti
obračun DDV pred zakonsko določenim rokom za predložitev obračuna DDV in za
davčno obdobje, ki je krajše od koledarskega meseca oziroma trimesečja. V tem
primeru bo moral davčni zavezanec davek plačati v 8 dneh po poteku roka za
predložitev obračuna DDV, kot bo določen s sklepom davčnega organa. Za
preostanek davčnega obdobja pa bo moral predložiti obračun DDV v roku, ki je
sicer predpisan za predložitev obračuna DDV.

2.2.6.
Zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti

Določeni
so posebni primeri, ko davčni organ lahko zahteva predložitev
instrumenta zavarovanja za plačilo DDV. Gre za dve takšni posebni situaciji.
Prva je povezana z obveznostjo predložitve instrumenta zavarovanja ob
dodeljevanju identifikacijske številke za DDV davčnemu zavezancu oziroma
kadarkoli po dodelitvi identifikacijske številke za DDV, ko davčni organ
utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti
onemogočeno ali precej oteženo. Druga situacija pa se nanaša na posebne primere
predložitve instrumenta zavarovanja v primeru pridobivanja motornih vozil iz
drugih držav članic Evropske unije, če davčni organ pričakuje, da bo
izpolnitev davčne obveznosti onemogočena oziroma precej otežena.

2.2.7.
Odvzem identifikacijske številke za DDV

V
primeru suma zlorabe identifikacijske številke za namene DDV z namenom, da se
drugemu davčnemu zavezancu neupravičeno omogoči odbitek DDV, je z novo zakonsko
določbo davčnemu organu omogočen hiter odvzem identifikacijske številke za DDV
in s tem preprečitev nadaljevanja utaje DDV.

2.2.8.
Davčni zavezanci, ki prvič predlagajo obračun DDV

Davčni
zavezanec, ki prvič predlaga obračun DDV, mora k obračunu DDV predložiti tudi seznam
prejetih in izdanih računov, ki so bili podlaga za sestavo obračuna DDV.
Gre za izpise, ki so jih dolžni zagotoviti davčni zavezanci že na podlagi
Pravilnika o vsebini, obliki in rokih za predložitev izpisa podatkov iz
elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc zavezanca za davek S tem ukrepom
bo davčnim zavezancem oteženo predlaganje navideznih obračunov DDV. Iz
predloženih podatkov o prejetih in izdanih računih bo davčni organ pridobil
osnovno informacijo o dejavnosti novega davčnega zavezanca, kar je še posebej
pomembno, ker so podatki o prijavljeni dejavnosti pogosto netočni.

2.3.
Druge rešitve zakona

2.3.1.
Nižje stopnje DDV

Za
nekatere kategorije blaga in storitev, se uvaja nižja 8,5 % stopnja DDV in
sicer: dobava, vključno s knjižnično izposojo, knjig na vseh fizičnih nosilcih,
čiščenje oken in čiščenje zasebnih gospodinjstev, manjša popravila koles,
čevljev in usnjenih izdelkov, oblačil in gospodinjskega perila (vključno s
krpanjem in predelavo), storitve domačega varstva (kot pomoč na domu in varstvo
otrok, skrb za ostarele, obolele in invalide), frizerske storitve in dobava
lončnic, sadik, rezanega cvetja. Po nižji stopnji DDV bodo obdavčena tudi biotična
sredstva za varstvo rastlin.

2.3.2.
Povišanje pavšalnega nadomestila za kmete

Odstotek
pavšalnega nadomestila se iz 4 % zvišuje na 8 %. Pri tem se sledi zahtevi
Direktive Sveta 2006/112/ES, ki določa, da odstotek pavšalnega nadomestila ne
sme biti določen tako, da bi kmetje pavšalisti pridobili večja vračila DDV, kot
bi znašal obračunani vstopni DDV.

2.3.3.
Povišanje praga za uporabo posebne ureditve obračunavanja DDV po plačani
realizaciji

Za
uporabo posebne sheme po plačani realizaciji se dviga prag z 208.000 evrov na
400.000 evrov.

3.
SKLEPNE UGOTOVITVE

Za
nemoteno delovanje notranjega trga Evropske unije se v skladu s strategijo
Komisije o posodobitvi in poenostavitvi delovanja skupnega sistema DDV
spreminjajo predpisi o kraju opravljanja storitev iz Direktive Sveta
2006/112/ES. Poleg sprememb predpisov o kraju opravljanja storitev so zelo
pomembne tudi druge spremembe zakona – tako glede vračila DDV davčnim
zavezancem, ki nimajo sedeža v Republiki Sloveniji, rešitev zakona za zmanjšanje
davčnih goljufij in uvedbe novih kategorij blaga in storitev z nižjo stopnjo
DDV. Vse navedene spremembe, ki jih prinaša zakon, in bodo začele veljati v
začetku prihodnjega leta, bodo za obdavčenje transakcij z davkom na dodano
vrednost zelo pomembne.

Ta
velika revizija ZDDV-1 tako v slovenski davčni prostor prinaša številne
novosti, s katerimi se bo v praksi soočila tudi davčna uprava, zato je namen
tega pojasnila tudi korak k približevanju davčnim zavezancem, za katere se
spreminja način poslovanja z davčno upravo ter spreminjajo pravice in
obveznosti na področju DDV.

1 Direktiva Sveta 2006/112/ES
z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L347,
11. 12. 2006, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva Sveta 2006/112/ES).

2 Direktiva Sveta 2008/8/ES
z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja
opravljanja storitev (UL L 44, 20.2.2008, str. 11–22; v nadaljevanju: Direktiva
Sveta 2008/8/ES).

3 Direktiva Sveta 2008/9/ES
z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano
vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo
sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L 44,
20.2.2008, str. 23–28; v nadaljevanju: Direktiva Sveta 2008/9/ES).

4 Direktiva Sveta
2008/117/ES z dne 16. decembra 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost zaradi boja proti davčnim goljufijam,
povezanim s transakcijami znotraj Skupnosti (UL L 14, 20.1.2009, str. 7–9; v
nadaljevanju: Direktiva Sveta 2008/117/ES).

5 Uredba Sveta (ES) št.
37/2009 z dne 16. decembra 2008 o spremembi Uredbe (ES) št. 1798/2003 o
upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost zaradi boja proti
davčnim goljufijam, povezanim s transakcijami znotraj Skupnosti (UL L 14,
20.1.2009, str. 1–2; v nadaljevanju: Uredba Sveta 37/2009).

6 Pravilnik o vsebini,
obliki, načinu in rokih za predložitev izpisa podatkov iz elektronsko vodenih
poslovnih knjig in evidenc zavezanca za davek (Uradni list RS, št. 59/07 in
126/07)

7 Osma direktiva Sveta z
dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih -
postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež
ni na ozemlju države (79/1072/EEC) (UL L 331, 27.12.1979, posebna izdaja v
slovenščini poglavje 09 zvezek 01 str. 79 – 87; v nadaljevanju Osma direktiva
Sveta).

Vir: Povzeto po spletnih straneh Davčne uprave RS [02.11.2009].

</div>

</body>

</html>