Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Vrhovno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 61/2021 (veza – sodba UprS, št. I U 1943/2019-19)
Datum:
15.12.2021
PRODAJA
POSLOVNEGA DELEŽA – Prikrito izplačilo dobička – Izogibanje davčnih
obveznosti
JEDRO:
Ni mogoče šteti, da izplačilo
kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno
odgovornostjo sam po sebi pomeni nedovoljeno davčno izogibanje
obdavčitvi izplačila dobička družbenikom.
Kot prikrito izplačilo dobička
na podlagi 7. točke 74. člena ZDDPO-2 je lahko opredeljen le tak
pravni posel, ki po svoji višini (in ne temelju) pomeni
neutemeljeno korist kvalificiranemu družbeniku (ker je
kvalificirani družbenik plačal premalo za določeno storitev družbe,
ker je družba plačala preveč za storitev kvalificiranega
družbenika, itd.).
IZREK:
I. Reviziji se ugodi. Sodba
Upravnega sodišča, I U 1943/2019-9 z dne 6. 10. 2020, se spremeni
tako, da se tožbi ugodi in se odločba Finančne uprave Republike
Slovenije, št. DT 0610-1759/2018-28 z dne 18. 1. 2019, ter 1. točka
izreka odločbe Ministrstva za finance, št. DT-499-05-21/2019-4 z
dne 12. 11. 2019, odpravita.
II. Tožena stranka je dolžna v
roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške
upravnega spora na obeh stopnjah v višini 2.106,54 EUR z zakonskimi
zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku
izpolnitvenega roka do plačila.
Predmet spora:
1. Z izpodbijano sodbo je
Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno
sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem
sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper
odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT
0610-1759/2018-28 z dne 18. 1. 2019, s katero je bil tožniku
dodatno odmerjen davek od dohodka iz kapitala v znesku 29.264,00
EUR od davčne osnove 117.056,00 EUR po stopnji 25 % in pripadajoče
obresti v znesku 10.461,28 EUR po obrestni meri 7 % letno,
obračunane od poteka roka za plačilo davka, dne 11. 12. 2013 (prvi
dan zamude 12. 12. 2013) do izdaje odločbe dne 18. 11. 2019 (točka
I.1. izreka); davek od dohodka iz kapitala v znesku 3.236,00 EUR od
davčne osnove 12.944,99 EUR po stopnji 25 % in pripadajoče obresti
v znesku 1.156,80 EUR, po obrestni meri 7 % letno, obračunane od
poteka roka za plačilo davka, dne 11. 12. 2013 (prvi dan zamude 12.
12. 2013) do izdaje odločbe dne 18. 11. 2019 (točka I.2. Izreka)
ter akontacija dohodnine od drugih dohodkov v znesku 5.475,00 EUR
od davčne osnove 21.900,00 EUR po stopnji 25 % in pripadajoče
obresti v znesku 1.957,20 EUR, po obrestni meri 7 % letno,
obračunane od poteka roka za plačilo akontacije dohodnine, dne 11.
12. 2013 (prvi dan zamude 12. 12. 2013) do izdaje odločbe (točka
I.3. Izreka). Odločeno je bilo tudi o roku za plačilo, začetku teka
zamudnih obresti, nesuspenzivnosti pritožbe ter stroških postopka.
Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-05-21/2019-4 z dne
12. 11. 2019, v 1. točki izreka določilo drugačno obrestovanje
davčne obveznosti, v preostalem pa tožnikovo pritožbo zoper
prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.
2. Upravno sodišče je pritrdilo
stališčem in razlogom davčnega organa tožene stranke, tožbene
ugovore pa zavrnilo kot neutemeljene. Temeljno za obravnavani spor
je, da so bili po presoji Upravnega sodišča s pogodbo z dne 3. 12.
2013, na podlagi katere sta tožnikova večinska družbenika, A. A. in
B. B., del svojih poslovnih deležev prodala tožniku, zlorabljeni
predpisi korporacijskega prava, ki omogočajo pridobitev lastnih
poslovnih deležev. Realizirana pogodba o nakupu lastnega poslovnega
deleža namreč ni dosegla svojega vsebinskega namena, tj. izgube
upravičenj iz naslova imetništva poslovnega deleža v zameno za
denarno odmeno, saj sta prodajalca odsvojila le manjši del
poslovnih deležev in ohranila večinski vpliv v tožniku oziroma ga
kapitalsko in upravljavsko obvladujeta tudi po izvedeni prodaji.
Ker tudi tožnik nakupa lastnega deleža ni utemeljil z relevantnimi
ekonomskimi, gospodarskimi razlogi in učinki, je bil nakup očitno
izveden le zato, ker je obdavčitev morebitnih kapitalskih dobičkov
ob odsvojitvi poslovnih deležev ugodnejša od obdavčitve
dividend.
3. Upravno sodišče je pritrdilo
tudi presoji davčnega organa tožene stranke, ki je sredstva, ki jih
je tožnik iz naslova kupnine na zgoraj pojasnjen način izplačal
svojemu kvalificiranemu družbeniku A. A., po njihovi ekonomski
vsebini obravnaval kot prikrito izplačilo dobička (na podlagi 7.
točke 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, v
nadaljevanju ZDDPO-2, v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 90.
člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2), sredstva, ki jih
je tožnik izplačal B. B., pa je obdavčil kot drug dohodek po 11.
točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Slednja namreč ni bila
tožnikova kvalificirana družbenica. Ker je bila odmerna odločba
izdana v letu 2019, je davčni organ ugotovljene davčne obveznosti
za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe utemeljeno
obrestoval po 7% obrestni meri, kot jo določa z ZDavP-2J
spremenjena določba 95. člena Zakona o davčnem postopku (v
nadaljevanju ZDavP-2), ki je začela veljati 1. 1. 2017.
4. Na predlog tožeče stranke je
Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 316/2020 z dne 12. 5. 2021 revizijo
dopustilo glede naslednjih vprašanj:
– Ali je plačilo kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v
družbi z omejeno odgovornostjo mogoče opredeliti kot davčni obid po
četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2?- Ali je lahko izplačilo zneska
(kupnine) hkrati davčni obid po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2
in prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2?- Ali
je 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 v skladu z 2. in
147. členom Ustave?- Ali se tudi za davčne obveznosti, ki jih je
davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovil po 1. 1. 2017,
obrestujejo po 7- odstotni obrestni meri (kot jo določa z ZDavP-2J
spremenjena določba 95. člena ZDavP-2), čeprav je davčna obveznost
in tudi rok njene zapadlosti potekel že pred 1. 1.
2017?
5. Zoper izpodbijano sodbo je
tožnik (v nadaljevanju) revident na podlagi navedenega sklepa o
dopustitvi revizije vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve
določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka
75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in
zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85.
člena ZUS-1). V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi
in sodbo Upravnega sodišča spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi,
ali pa naj vrne zadevo v ponovno odločanje Upravnemu sodišču.
Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.
6. Na revizijo tožena stranka
vsebinsko ni odgovorila, temveč zgolj predlaga zavrnitev revizije
iz razlogov, navedenih v upravni odločbi in sodbi Upravnega
sodišča.
K I. točki izreka
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
7. Revizija je
utemeljena.
Dejansko stanje zadeve
8. Revizijsko sodišče v primeru
dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu
in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila
revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem
postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so
zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in Upravnega
sodišča, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370.
člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je
bila revizija dopuščena.
9. Iz ugotovljenega dejanskega
stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano (85. člen ZUS-1),
izhaja, da je revident gospodarska družba, katere družbeniki so do
sklenitve v tej davčni zadevi obravnavanega pravnega posla bili
ožji družinski člani, z naslednjimi poslovnimi deleži: A. A. (oče
C. C.) je bil imetnik 78,2014 % poslovnega deleža, B. B. (mati C.
C. oziroma žena A. A.) imetnica 11,0791 % deleža, C. C. (sin A. A.)
je imel poslovni delež v višini 0,2518 % in D. D. (hči A. A. ter
sestra C. C.) 0,4676 % poslovni delež. Revident je imel v navedenem
obdobju 10,00 % lastni poslovni delež.
10. Dne 3. 12. 2013 so bili
sklenjeni trije zavezovalni pravni posli. Najprej sta A. A. in B.
B. s pogodbo o prodaji poslovnih deležev revidentu odsvojila dela
svojih poslovnih deležev, in sicer A. A. 28,418% poslovni delež za
kupnino 130.000,00 EUR in B. B. 4,7873% delež za kupnino 21.900,00
EUR. Po izvedenem poslu je imel revident 43,2053% lastni poslovni
delež. Kupnine za pridobljene lastne deleže revident A. A. in B. B.
ni v celoti izplačal v denarju. Istega dne je revident družbenikoma
C. C. in njegovi ženi E. E. kot kupcema na podlagi pogodbe o
prodaji nepremičnine prodal stanovanjsko hišo in gospodarsko
poslopje na naslovu ..., parc. št. 11 in 12, k.o. ..., za kupnino
117.056,00 EUR. V skladu z istega dne sklenjeno tretjo – darilno -
pogodbo, je A. A. del svoje terjatve iz naslova pogodbe o prodaji
poslovnih deležev do revidenta cediral svojima sinu C. C. in snahi
E. E., vsakemu po 58.528,00 EUR, skupaj 117.056,00 EUR. Terjatvi po
obeh predhodno navedenih pogodbah sta se na dan zapadlosti, dne 11.
12. 2013, pobotali. Tožena stranka je ugotovila še, da se dobiček,
ki ga je revident ustvaril v preteklih letih, družbenikom ni
izplačal v obliki dividend, temveč je ta sredstva namenil za nakup
lastnih deležev od družbenikov.[1]
Bistvo revizijskih navedb
11. Revident v reviziji zatrjuje
zmotno uporabo materialnega prava in v zvezi s prvim dopuščenim
vprašanjem v bistvenem trdi, da uporaba splošne, pomensko odprte
določbe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 v primeru obdavčitve
kapitalskih dobičkov ni ustrezna. Tudi, če gre za pravni posel
prodaje oziroma nakupa lastnih poslovnih deležev. Svoje trditve
utemeljuje s sklicevanjem na ustaljena stališča Vrhovnega sodišča v
zvezi z razlago pojma nedovoljenega davčnega izogibanja in trdi, da
uporaba enega pravnega posla, ki je v praksi povsem običajen in
dopusten ne more pomeniti nedovoljenega davčnega izogibanja, saj
davčnemu zavezancu v tem primeru ni mogoče očitati, da je pravni
posel izpeljal po neobičajni, nerazumljivo zapleteni in kompleksni
poti. Z določenimi zakonskimi omejitvami in pogoji je namreč nakup
lastnega poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo pravni
posel, ki je po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju
ZGD-1) dovoljen in povsem običajen. V tem okviru tudi vprašanje,
zakaj se je zavezanec odločil za sklenitev tega pravnega posla in
nadalje, ali so za to obstajali ekonomski razlogi, ne more biti
relevantno. Sicer bi to moralo veljati za kakršenkoli nakup
premoženja. Revident nadalje poudarja, da so ekonomski in pravni
učinki izplačila kupnine za nakup lastnega poslovnega deleža v
primerjavi z izplačilom dividend (ne glede na to, da obe vrsti
dohodka izvirata iz premoženja) v bistvenem drugačni – pri prodaji
poslovnega deleža in obdavčitvi eventualnih kapitalskih dobičkov
(92. člen ZDoh-2) imetnik ne ohrani svojega premoženja, pri
izplačilu in obdavčitvi dividend pa ga ohrani. Dodaja, da je
zakonodajalec šele po sklenitvi v tej davčni zadevi obravnavanih
pravnih poslov, z novelo ZDoh-2V obdavčitev kupnine za nakup
lastnih poslovnih deležev izrecno normiral na način, da se ta
obdavči kot dividenda, pri čemer se v davčno osnovo pravilno všteva
tudi vložek, ki ga je prodajalec dal, da je pridobil poslovni delež
(6. točka četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2). Na podlagi uporabe
četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki navedenega ne upošteva, je
tako kršeno tudi objektivno neto načelo obdavčitve. Pri svojih
navedbah revident vztraja tudi v kasnejših pripravljalnih vlogah
Vrhovnemu sodišču[2]
in zaključuje, da ustavno zagotovljeni načeli avtonomije davčnih
zavezancev (35. in 74. člen Ustave Republike Slovenije, v
nadaljevanju Ustava) in zakonitosti v davčnem pravu (147. člen
Ustave) zahtevata, da se želja zakonodajalca po točno določenem
obdavčenju manifestira v izrecni zakonski določbi, ne pa da se
povsem običajni pravni posli opredelijo kot nedovoljeno davčno
izogibanje. To pomeni poseg v načelo delitve oblasti (3. člen
Ustave).
12. Glede drugega dopuščenega
vprašanja revident zastopa stališče, da se prikrito izplačilo
dobička obdavči kot dividenda na podlagi določbe 7. točke 74. člena
ZDDPO-2 le, ko gre za vprašanje primernosti višine kupnine (npr. za
nakup poslovnega deleža). Če pa se mora po presoji davčnega organa
na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 pravni posel (npr.
nakupa lastnih poslovnih deležev) ignorirati za davčne namene, ker
je cilj transakcije izplačilo dividend, je podlaga za obdavčitev
neposredno 90. in 91. člen ZDoh-2. Če gre za davčni obid, vprašanje
primernosti kupnine ni na mizi. Določbi se torej medsebojno
izključujeta. Revident v tej zvezi trdi, da narava dohodkov, ki so
bili s strani revidenta izplačani A. A. in B. B., tudi če gre res
za davčni obid, ne more biti povsem različna oziroma odvisna od
tega, ali gre za kvalificiranega ali nekvalificiranega družbenika.
V zvezi z zaključkom Upravnega sodišča, da se dohodek, ki je bil s
strani revidenta izplačan B. B. obdavči kot drug dohodek po 11.
točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 pa revident nadalje
zatrjuje neskladnost z 2. in 147. členom Ustave, ker opredelitev
dohodka na načelni, pomensko odprti ravni ne zadosti ustavni
zahtevi po jasnosti in pomenski določnosti davčnih predpisov. V
zvezi s četrtim dopuščenim vprašanjem pa revident zatrjuje
neskladnost z ZDavP-2J spremenjene določbe 95. člena ZDavP-2 z
ustavnimi jamstvi iz 2. in 155. člena Ustave in opozarja, da je
Vrhovno sodišče pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije v zvezi
z navedeno zakonsko določbo že sprožilo postopka za oceno
ustavnosti.
13. Kot že navedeno tožena
stranka na revizijo vsebinsko ni odgovorila, na poziv Vrhovnega
sodišča v zvezi z izvedbo javne revizijske obravnave pa v vlogi z
dne 29. 11. 2021 zatrjuje, da je kot nedovoljeno davčno izogibanje
v smislu četrtega odstavka 74.člena ZDavP-2 lahko kvalificirana že
uporaba enega, določenega pravnega posla oziroma njegova izbira
namesto drugega pravnega posla, če konkretne okoliščine primera v
davčnem postopku pokažejo, da gre za zlorabo oziroma izogibanje
davčnim predpisom na navedeni način, to je z uporabo enega,
določenega pravnega posla namesto drugega pravnega posla z glavnim
namenom davčnega prihranka. V kolikor davčni zavezanci v davčnem
postopku uspejo v zadostni meri prepričati, da za takšno postopanje
obstajajo tudi oziroma predvsem utemeljeni poslovni razlogi, potem
davčne posledice ni mogoče utemeljevati izključno kot zlorabe
davčnih predpisov. Pojasnjuje, da je postopanje davčnih zavezancev
pri izogibanju in zlorabi predpisov izredno raznoliko in presega
zgolj prikrivanje drugih pravnih poslov zaradi nižje obdavčitve.
Davčni zavezanci lahko zlorabijo davčne predpise tudi z izvedbo
samostojnih pravnih poslov preko legalne uporabe korporacijskih
institutov ali obligacijsko pravnih možnosti. Običajno gre prav za
razdelitev dohodka imetnikom deležev v družbah iz teh družb in za
dogovore med povezanimi osebami, pri čemer je rezultat transakcij
zmanjšanje premoženja družbe v izrazito korist izplačil z družbo
povezanim fizičnim osebam. Če bi držalo stališče, ki ga zastopa
revident, torej da je pravilno sklepanje pravnih poslov na način,
da se zagotovi nižja obdavčitev posla, bi to pomenilo kršitev
načela enakosti davčnih zavezancev, saj bi tiste, ki so sklenili
pravne posle na način, da po vsebini ustrezajo njeni formalni
obliki, postavili v neenak položaj v primerjavi s tistimi
zavezanci, ki bi zavestno sklepali posle s temeljim namenom nižjega
plačila davčne obveznosti. Tožena stranka zaključuje, da zlorabe
davčnih predpisov sicer ni mogoče utemeljevati zgolj na svobodni
izbiri lastnikov, da razpolagajo s svojo zasebno lastnino in
sklepajo pravne posle v skladu s svojimi zasebnimi interesi, ampak
je zloraba davčnih predpisov razvidna predvsem iz namena, da se
preko tako sklenjenih pravnih poslov izognejo zakonskim določbam o
obdavčitvi.
14. Vrhovno sodišče je zaradi
reševanja materialnopravnega vprašanja 9. 12. 2021 opravilo javno
revizijsko obravnavo.
Presoja Vrhovnega sodišča v zvezi s prvim revizijskim
vprašanjem
Pojem nedovoljenega davčnega izogibanja
15. Davčni zavezanci niso
zavezani posle voditi tako, da se čim bolj poveča davčni prihodek
države in imajo v okviru svoje poslovne dejavnosti pravico sklepati
vse pravne posle, ki niso prepovedani, in tudi pravico izbrati
takšno strukturo svoje dejavnosti, katere posledica ni najvišja
davčna obremenitev.[3]
V takih primerih gre torej za dopustno davčno optimizacijo.
Posledice na področju obdavčenja pa lahko skladno z zakonom
doletijo davčnega zavezanca, če je v posameznem, konkretnem primeru
ugotovljeno, da je šlo za nedovoljeno davčno izogibanje.[4]
16. Nedovoljeno davčno
izogibanje je opredeljeno z določbo četrtega odstavka 74. člena
ZDavP-2, ki določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih
predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. To
nastopi tedaj, kadar davčni zavezanci sklepajo posle oziroma več
medsebojno povezanih poslov, ki so sklenjeni brez utemeljenega
poslovnega namena, z izključnim ali glavnim namenom pridobitve
davčne ugodnosti in namenom preprečiti dosego cilja davčnega
predpisa.[5]
To ravnanje je pogosto razvidno iz značilnosti, da sta stranki
določen pravni posel izpeljali po nerazumljivo zapleteni in
kompleksni poti, za katero ni - razen izogibanja določeni
obdavčitvi - mogoče najti nobenega razumnega poslovnega
cilja.[6]
Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala
davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij,
nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti
odstavek 74. člena ZDavP-2).[7]
17. Mejo med nedovoljenim
davčnim izogibanjem po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 ter
dopustno davčno optimizacijo je treba vselej ugotoviti in presoditi
ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega
primera. Če je ugotovljeno, da pravni posel (oziroma več njih, ko
jih je treba presojati kot celoto)[8]
ne zasleduje izključno pridobitve neupravičene davčne ugodnosti,
temveč je ta hkrati utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi
zunaj davčnega prava, ne gre za davčno izogibanje v smislu četrtega
odstavka 74. člena ZDavP-2. Če pa je mogoče glede na objektivne
okoliščine ugotoviti, da je bil glavni, bistveni cilj strank
pravnega posla (oziroma medsebojno povezanih pravnih poslov) prav v
pridobitvi neupravičene davčne ugodnosti oziroma preprečitvi dosege
cilja davčnega predpisa in izogibanju izpolnitvi davčnih obveznosti
ter da so bili ostali cilji ob njem povsem nepomembni oziroma
zanemarljivi, je jasno, da o dopustni davčni optimizaciji ni več
mogoče govoriti.[9]
18. Po navedenem za ugotovitev,
da gre za nedovoljeno davčno izogibanje, ne zadošča, da je bil
določen pravni posel (ali več povezanih pravnih poslov) sklenjen z
izključnim ali glavnim namenom pridobitve davčne ugodnosti, ker je
navedeni namen enak tudi pri dopustni davčni optimizaciji. Kot
izhaja iz že ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z
razlago 74. člena ZDavP-2, je za ugotovitev nedovoljenega davčnega
izogibanja bistveno, da so bili pravni posli sklenjeni z namenom,
da se prepreči doseg cilja davčnega predpisa in pridobitev
neupravičene davčne ugodnosti. To se mora tudi uresničiti.[10]
Ugotovitev, da je prišlo do zlorabe predpisa in da je bila
pridobljena davčna ugodnost neupravičena, mora torej temeljiti na
nadaljnjih objektivnih okoliščinah.
19. Glede na navedena izhodišča,
sprejeta v sodni praksi v zvezi z razlago četrtega odstavka 74.
člena ZDavP-2, presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej
temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi
osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s
ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do
drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem
sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti.
Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta
(umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od
tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za
obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v
taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je
nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto
pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti
nedovoljenega davčnega izogibanja.
20. Do nedovoljenega davčnega
izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en
pravni posel, ki ga je dopustil zakonodajalec za uresničitev
določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te
posledice skladno z namenom pravnega posla (causo)
dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče pri tem posebej poudarja,
da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni
(nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po
sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje
pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob
določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene
stranke.[11]
Zgolj en tovrstni pravni posel ne more šteti za umeten pravni
konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene
davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega
obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
Obdavčenje (tudi) v tem primeru nastopi ob upoštevanju razmerij,
nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov, ki izhajajo
iz tega pravnega posla.
21. Navedeno ne pomeni, da
določen, sicer dopusten pravni posel ne bi mogel biti obdavčen
višje ali drugače kot drugi pravni posli. Z vidika načela
zakonitosti na davčnem področju (147. člen Ustave Republike
Slovenije, v nadaljevanju Ustava) pa mora biti takšna obdavčitev
pravnega posla izrecno določena z zakonom, skladnim z načelom
jasnosti in pomenske določnosti. Če torej želi z obdavčitvijo
določenega pravnega posla zakonodajalec pridobiti davčne prihodke
(v določeni višini) ali preko obdavčenja usmerjati ravnanje
fizičnih ali pravnih oseb, lahko to stori le z ustavno skladnim
zakonom, ki stopi v veljavo pred nastopom za obdavčitev upoštevnih
dejanj. Le na takšen način je zavezancem za davek zagotovljena
pravna varnost (2. člen Ustave). Po stališču Vrhovnega sodišča za
obdavčenje enega dopustnega pravnega posla (glej zgoraj 20. točka
obrazložitve) namesto takšne izrecne, predhodne zakonske določbe ni
mogoče uporabiti splošne določbe četrtega odstavka 74. člena
ZdavP-2. Takšna razlaga navedene določbe ZDavP-2 bi nedopustno
posegala v navedene ustavne zahteve.
Nakup lastnih poslovnih deležev kot nedovoljeno davčno
izogibanje
22. Na tej podlagi je mogoče
podati odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je plačilo
kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno
odgovornostjo mogoče opredeliti kot nedovoljeno davčno
izogibanje.
23. Nakup lastnih poslovnih
deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo je pravni posel, ki
je po ZGD-1 izrecno dopusten,[12]
povzroči pa spremembo v lastniški strukturi gospodarske družbe in
vzpostavi možnost, da družba navedene deleže tudi sama kasneje
odsvoji drugim osebam (in pri tem ustvari tudi dohodek itd.). Z
navedenim pravnim poslom prodaje oziroma nakupa se torej zasleduje
jasen pravno poslovni temelj (causa) z
dopustnim in razumnim poslovnim ciljem - družbenik odsvoji svoj
poslovni delež oziroma njegov del, ki ga pridobi gospodarska
družba, družbenik pa od gospodarske družbe za to pridobi kupnino.
Glede na navedene ekonomske in pravne značilnosti se prodaja
oziroma nakup lastnega poslovnega deleža bistveno razlikuje od
izplačila dobička, saj pri izplačilu dobička družbenik ohrani svoj
poslovni delež.
24. Dejstvo, da gre za posel med
povezanimi osebami, ne povzroča davčne nedopustnosti takega
pravnega posla, saj že iz njegove pravne narave izhaja, da gre za
prodajo poslovnih deležev s strani družbenika njegovi lastni
družbi. Enako velja za dejstvo, da navedene poslovne deleže
gospodarska družba odkupi z lastnimi sredstvi, ki bi jih sicer
lahko izplačala tudi kot dobiček družbenikom.
25. Za davčno presojo tudi ni
bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma
prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje)
stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se
pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi davčnih predpisov in
poskušali pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Čeprav je mogoče
pritrditi toženi stranki, da v mnogih primerih tudi po sklenitvi
takega pravnega posla ne pride do bistvenih ekonomskih sprememb v
razmerjih med gospodarsko družbo in družbeniki, pa nakup lastnih
poslovnih deležev sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni
konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena
ZDavP-2. Prav tako (tudi) za davčno presojo ni bistven nagib, ki je
vodil pogodbeni stranki k sklenitvi takega pravnega posla,[13]
niti vprašanje njegove siceršnje ekonomske smotrnosti, saj navedeno
sodi v okvir avtonomnega oblikovanja volje pogodbenih
strank.
26. Odgovor na (prvo) dopuščeno
revizijsko vprašanje torej je, da ni mogoče šteti, da izplačilo
kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno
odgovornostjo sam po sebi pomeni nedovoljeno davčno izogibanje
obdavčitvi izplačila dobička družbenikom.
27. Pri tem pa seveda ni
izključena možnost, da bo pravni posel nakupa lastnega poslovnega
deleža del drugega, širšega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki
bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju. Glede
na dejanske okoliščine obravnavanega primera, predvsem pa stališče
Upravnega sodišča ter tožene stranke, se Vrhovno sodišče v tej
sodbi do tega primera ne bo opredeljevalo.
28. Ob tem Vrhovno sodišče
dodaja, da za presojo spornega vprašanja ni bistveno, da je bila na
podlagi zakonske ureditve, ki je veljala v času sklenitve v tej
davčni zadevi obravnavanega pravnega posla, prejeta kupnina od
odsvojitve kapitala obdavčena nižje kot pa izplačilo dobička.
Navedeno sodi v stvar proste presoje zakonodajalca, torej v okvir
njegove avtonomne odločitve o primernosti obdavčenja. Zato zgolj
dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenik kot prodajalec
(ne gospodarska družba) zavezan plačati manj davka od prejete
kupnine kot v primeru, če bi mu bil izplačan dobiček, tako ne
omogoča uporabe instituta nedovoljenega davčnega izogibanja, saj
taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi. Če bi želel
zakonodajalec doseči višje obdavčenje pravnega posla nakupa oziroma
prodaje lastnih poslovnih deležev, bi moral to skladno z zgoraj
navedenimi zahtevami Ustave izrecno določiti.[14]
Presoja v obravnavanem primeru
29. Po pojasnjenem sta Upravno
sodišče in tožena stranka v obravnavanem primeru zmotno uporabila
materialno pravo, torej četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, ker sta
pravni posel odkupa lastnih poslovnih deležev štela za nedovoljeno
davčno izogibanje. Na stališču, da je za zaključek o nedovoljenem
davčnem izogibanju relevanten le pravni posel odkupa lastnih
poslovnih deležev, je tožena stranka vztrajala tudi na revizijski
obravnavi. Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi pa izhaja, da
je bil tak posel dejansko sklenjen in da so na njegovi podlagi tudi
nastopile s tem povezane gospodarske (ekonomske) posledice -
revident je pridobil lastne poslovne deleže, družbenika pa pravico
do izplačila kupnine. Iz utemeljitve in ugotovljenega dejanskega
stanja ne izhaja, da bi Upravno sodišče ali tožena stranka
ugotovila, da je bil navedenih pravni posel del siceršnje umetne
sheme, ki bi pomenil nedovoljeno davčno izogibanje, saj sklepanje
drugih pravnih poslov (prodaja nepremičnine in darilo ter cesija
terjatev) ni bilo ugotovljeno kot del pravnega konstrukta, ki bi
služil (le) drugačni obdavčitvi revidenta ali drugih oseb, ki so
bile v te posle udeležene. Ker zakon v trenutku nastopa davčne
obveznosti ni določal dodatnih pogojev za (ne)priznanje obdavčitve
odkupa lastnih poslovnih deležev in prejete kupnine na podlagi
ZDoh-2 oziroma za obdavčitev le-te kot dividend, presoja ekonomske
in poslovne utemeljenosti in drugih značilnosti sklenitve pravnega
posla odkupa lastnih poslovnih deležev s strani revidenta za
odločitev ni upoštevna.
Presoja Vrhovnega sodišča v zvezi z drugim revizijskim
vprašanjem
30. V zvezi z (drugim)
dopuščenim vprašanjem, ali je v primeru odkupa lastnih poslovnih
deležev lahko izplačilo zneska (kupnine) hkrati opredeljeno kot
nedovoljeno davčno izogibanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2
in kot prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2,
Vrhovno sodišče najprej poudarja, da gre za različni pravni podlagi
za obdavčitev. Glede na sistemsko in namensko razlago, je določba o
obdavčitvi prikritega izplačila dobička na podlagi ZDDPO-2
specialna določba, ki se lahko uporabi ne glede na ugotovitev, da
je nastopilo nedovoljeno davčno izogibanje. Ker je v obravnavani
zadevi pri presoji prvega dopuščenega revizijskega vprašanja
Vrhovno sodišče že presodilo, da glede na ugotovljeno upoštevno
dejansko stanje ne gre za nedovoljeno davčno izogibanje, se
nadaljnja razprava o morebitnih možnostih sočasnega nastopa
navedenih pravnih norm in medsebojnega učinkovanja, izkaže za
nebistveno.
31. Tako ostaja v obravnavani
zadevi relevanten le odgovor na vprašanje, ali iz ugotovljenega
dejanskega stanja izhaja obdavčitev prikritega izplačila dobička na
podlagi 7. točke 74. člena ZDDPO-2, kot je bila uporabljena v
izpodbijani sodbi Upravnega sodišča in v izpodbijanih upravnih
aktih tožene stranke.
32. V zvezi z navedenim je treba
poudariti, da ZDDPO-2 ureja obdavčitev dobička pravnih oseb in ne
fizičnih oseb (družbenikov itd.), ki prejmejo določene dohodke od
take pravne osebe. Zato je glede na namensko in sistemsko razlago
74. člena ZDDPO-2 treba pritrditi revidentu, da gre za specialno
določbo, ki opredeljuje, katera sredstva se za potrebe obdavčenja
dobička pravne osebe, štejejo za dohodke, podobne dividendam, ki se
obdavčijo skladno z 1. b) točko prvega odstavka 70. člena
ZDDPO-2.[15]
Tako je treba tudi 7. točko 74. člena ZDDPO-2[16]
razumeti skladno s temi izhodišči, tako da je zakonski pojem
"prikrito izplačilo dobička" uporaben le v okviru tega zakona in le
skladno z navedeno zakonsko definicijo. V tem okviru ima revident
prav, da je kot prikrito izplačilo dobička na tej podlagi lahko
opredeljen le tak pravni posel, ki po svoji višini (in ne temelju)
pomeni neutemeljeno korist kvalificiranemu družbeniku (ker je
kvalificirani družbenik plačal premalo za določeno storitev družbe,
ker je družba plačala preveč za storitev kvalificiranega
družbenika, itd.).
33. Ker iz dejanskih ugotovitev
obravnavane zadeve ne izhaja, da bi revident ob sklenitvi pravnega
posla odkupa lastnih poslovnih deležev družbenikoma A. A. in B. B.
za njune poslovne deleže plačal preveč (npr. da kupnina ne bi
ustrezala tržni ceni) in bi šlo po vsebini za prikrito izplačilo
dobička, tudi obdavčitev revidenta na tej podlagi ZDDPO-2 ne bi
bila upravičena. Iz enakega razloga tudi izplačila (dela) kupnine
kvalificiranemu družbeniku A. A. ni bilo mogoče obdavčiti kot
dividendo po 1. točki četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2.[17]
V zvezi s tem Vrhovno sodišče dodaja, da ima revident prav tudi ko
trdi, da v obravnavani zadevi ni razvidno, na kakšni podlagi bi
lahko ugotovitev, da je šlo za prikrito izplačilo dobička
kvalificiranemu družbeniku po ZDDPO-2, vodilo do obdavčitve
(nekvalificirane) družbenice B. B. Slednja namreč sploh ne spada v
zakonski okvir 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in se njena davčna
obveznost na tej podlagi ne more odraziti niti v obdavčitvi prejete
kupnine za poslovni delež kot (nedoločenega) dohodka na podlagi 11.
točke tretjega ostavka 105. člena ZDoh-2.[18]
34. Skladno z navedenim je bilo
materialno pravo zmotno uporabljeno tudi glede obdavčitve revidenta
v povezavi z navedenimi določbami ZDDPO-2.
Sklepno
35. Po pojasnjenem revidentu ni
mogoče naložiti davčne obveznosti na pravnih podlagah, ki sta jih
uporabila Upravno sodišče in tožena stranka. Niti iz ugotovljenega
dejanskega stanja niti iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi
bilo namesto tega navedeni pravni posel odkupa oziroma prodaje
lastnih poslovnih deležev treba sicer obdavčiti drugače od
obdavčitve, ki je bila tedaj predvidena za to vrsto pravnih poslov.
Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo
ter sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in
odpravilo izpodbijani upravni akt, ki obsega odločbo prve stopnje
in del izreka drugostopenjske odločbe, s katero je bila
prvostopenjska odločba deloma spremenjena. Toženi stranki zadeve ni
vrnilo v ponovno odločanje, saj glede na stališča iz te sodbe ob
pravilni uporabi materialnega prava in ugotovljenem dejanskem
stanju glede odkupa lastnih poslovnih deležev, sporne davčne
obveznosti revidentu ne bi moglo naložiti.
36. Glede na obrazloženo v
zadevi tudi ni mogoče uporabiti citirane določbe 105. člena ZDoh-2,
zato je odgovor na tretje revizijsko vprašanje za odločitev
nebistven in se zato Vrhovno sodišče do njega ni
opredeljevalo.
37. Odgovor na četrto revizijsko
vprašanje je povezan z obrestovanjem davčne obveznosti, ki skladno
s presojo Vrhovnega sodišča ni nastala, zato je tudi odgovor na to
revizijsko vprašanje brez pomena za odločitev v obravnavani zadevi
in na pravni položaj revidenta ne more vplivati. Tudi do tega
vprašanja se zato Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.
K II. točki izreka
38. Ker je revident z revizijo
uspel, je Vrhovno sodišče odločilo o stroških upravnega spora pred
Upravnim sodiščem in o stroških revizijskega postopka (drugi
odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena
ZUS-1). Stroški postopka pred Upravnim sodiščem so priznani na
podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3.
člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter
odmerjeni v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (62,70 EUR),
skupaj torej 347,70 EUR.
39. Stroške revizijskega
postopka pa je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi prvega odstavka
25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 12.
členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je
stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v
času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v
času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo
v Republiki Sloveniji (drugi odstavek). Revizijski stroški so v
skladu s 5. točko tarifne številke 30 odmerjeni v skladu s prvo
alinejo 1. točke tarifne številke 30 in 1. točko tarifne številke
18 OT (veljavne v času, ko je odvetnik delo opravil) in (sedanje)
vrednosti točke 0,60 EUR. Upoštevana je vrednost spornega predmeta
37.975,00 EUR.
40. Revident je zahteval
povračilo stroškov za predlog za dopustitev revizije, revizijo,
pripravljalno vlogo Vrhovnemu sodišču in za zastopanje na naroku za
revizijsko obravnavo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri
stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu,
revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu
postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za
obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi
določb OT, ki veljajo za pravdni postopek in revidentu za vložitev
predloga za dopustitev revizije priznalo 875 točk (4. točka tarifne
številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT). Vrhovno
sodišče je revidentu za drugo vlogo, ki jo je sodišču posredoval v
postopku priprave na revizijsko obravnavo[19]
priznalo 175 točk (3. alineja 2. točke v povezavi s 1. točko
tarifne številke 30) in za zastopanje na naroku za obravnavo pred
Vrhovnim sodiščem 700 točk (1. alineja 3. točke v povezavi s 1.
točko tarifne številke 30 OT). Za revizijo pa je Vrhovno sodišče
revidentu priznalo 612,5 točk, pri čemer je upoštevalo 5. točko
tarifne številke 30 OT in 5. točko tarifne številke 21 OT, po
kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v
odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo.
41. Revidentu se torej za
revizijski postopek priznajo stroški v znesku 1.417,5 EUR (2362,5
točk) in 24,17 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena
OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 1.758,84 EUR. Skupni
stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroški
revizijskega postopka torej znašajo 2.106,54EUR.
42. Zahtevane zakonske zamudne
obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo
prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega
zakonika).
43. Vračilo plačanih sodnih taks
bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v
zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče
prve stopnje po uradni dolžnosti.
Glasovanje
44. Vrhovno sodišče je odločitev
sprejelo soglasno.
Področje: ZDoh-2,
ZDavP-2