Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: III U 201/2017-11
Datum:
07.02.2019
ODMERA
DOHODNINE OD POKOJNINE – Rezidentstvo in uporaba KIDO – Alokacijsko
pravilo za obdavčevanje pokojnin
JEDRO:
Zaključek toženke, da je tožnica
dohodnino od italijanske pokojnine dolžna plačati v RS (in ne v
Republiki Italiji) je skladna z določbami KIDO (2b. odstavek 19.
člena). Pokojnina plačana iz skladov države pogodbenice se namreč
obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je posameznik državljan
in rezident te države. Tožnica ima sicer res dvojno državljanstvo,
je pa nesporno davčna rezidentka RS in se zato pokojnina obdavči
samo v RS. Vračilo plačanega davka od dohodka, ki je v skladu z
mednarodno pogodbo oproščen davka, pa se uveljavlja v državi vira
in skladno z njeno notranjo zakonodajo (drugi odstavek 29. člena
KIDO).
IZREK:
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje
stroške postopka.
Predmet spora:
1. Z izpodbijano odločbo je
Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) tožeči
stranki, kot zavezanki, odmerila dohodnino za leto 2012 v znesku
1.385,04 EUR. Za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi dne
31. 7. 2013 do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave dne
28. 11. 2016, ji je od neplačanega davka obračunala obresti v
višini 3 % letno, to je v višini 138,11 EUR. Odločila je, da mora
tožeča stranka znesek v skupni višini 1.523,15 EUR plačati v roku
30 dni od dneva vročitve odločbe na tam določeni podračun. Po
poteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel
postopek davčne izvršbe.
2. V obrazložitvi izpodbijane
odločbe je FURS navedla, da je tožeča stranka v skladu z določbo
63. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dne
28. 11. 2016 vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2012 na
podlagi samoprijave. Napovedi je priložila vsa ustrezna dokazila
glede davčne obveznosti. Za napovedane dohodke iz naslova 1106
(pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja)
v znesku 17.449,53 EUR je uveljavljala v tujini plačan davek v
znesku 3.392,32 EUR. Ker pa se v skladu z mednarodno pogodbo o
izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ki jo ima
Slovenija sklenjeno z Italijo, dohodek iz naslova 1106 obdavči samo
v Sloveniji, tožeči stranki od odmerjene dohodnine ni odštela
zneska v tujini že plačanega davka. Na podlagi drugega odstavka 63.
člena ZDavP-2 je davčni organ od neplačanega davka obračunal še
obresti za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi do
vložitve davčne napovedi, in sicer v višini 3 % letno, kar znaša
138,11 EUR.
3. Ministrstvo za finance je z
odločbo št. DT-499-01-311/2017-5 z dne 28. 7.2017 pritožbo tožeče
stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot
neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da bi
davčni organ moral upoštevati v Italiji že plačan davek, je
navedlo, da 19. člen Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega
obdavčevanja dohodka in premoženja med Republiko Slovenijo in
italijansko republiko (v nadaljevanju Konvencija) določa, da se
pokojnine, ki jih rezident Republike Slovenije prejme iz
Italijanske republike, obdavčijo v Republiki Sloveniji in je zato
pravilna odločitev davčnega organa prve stopnje, da tožeči stranki
pri odmeri dohodnine ni upošteval v Italiji plačanega davek. Tožeči
stranki je glede na določbe Konvencije svetovalo, naj italijanski
davčni organ obvesti, da je rezidentka Slovenije in da zato v
Italiji ni dolžna plačevati davka na izplačano
pokojnino.
4. Tožeča stranka v tožbi
izpodbija odločbo FURS iz razloga napačne uporabe materialnega
prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga,
da izpodbijano odločbo v odpravi in zadevo vrne v ponovno
odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroške postopka. V
obrazložitvi tožbe navaja, da je prvostopenjski organ tožeči
stranki odmeril dohodnino za leto 2012, in sicer za italijansko
pokojnino, ki jo je tožeča stranka prejemala po svojem pokojnem
možu iz italijanskega pokojninskega sklada. Tožeča stranka ima
dvojno državljanstvo, in sicer tako slovensko kot italijansko, je
pa davčna rezidentka Republike Slovenije. Prvostopenjski organ pri
izdaji izpodbijane odločbe ni upošteval dejstva, da gre za posebno
vrsto italijanske pokojnine, ki se izplačuje iz državnih skladov in
je zato napačno ugotovil dejansko stanje in tudi napačno uporabil
materialno pravo. Tožeča stranka meni, da je v konkretni zadevi
treba uporabiti izključno 2.a odstavek 19. člena Konvencije, ki
določa, da se takšna pokojnina obdavči samo v državi, iz katere
skladov se plačuje. Tožeča stranka je tudi državljanka Republike
Italije in bi zato davčni organ moral upoštevati že plačano
dohodnino v Italiji ter v Sloveniji obdavčiti zgolj morebitni
presežek.
5. Toženi stranki očita, da bi
na podlagi 29. člena Konvencije lahko sama pobrala zadržano in
plačano dohodnino v Italiji. V letu 2006 italijanske pokojnine ni
prijavila po nasvetu tožene stranke. Šele po obvestilu FURS je nato
28. 11. 2016 naredila samoprijavo, kljub temu, da je tožena stranka
že imela vse podatke.
6. Tožeča stranka je naredila
samoprijavo konec novembra 2016, tožena stranka pa je izpodbijano
odločbo izdala šele januarja, ko je bil že zamujen rok za vložitev
zahteve za povračilo zadržane dohodnine v Italiji. Po zakonodaji
Italijanske republike lahko zavezanci zahtevajo povrnitev plačane
dohodnine največ 48 mesecev za nazaj od datuma vloge. Tako je
januarja 2017 zastaral zahtevek tožeče stranke za povrnitev plačane
dohodnine za leto 2012, zavoljo česar je v tem primeru prišlo do
dvojne obdavčitve in kršitve ustavne pravice tožeče stranke do
pravne države.
7. Tožena stranka v odgovoru na
tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri
razlogih obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo
kot neutemeljeno zavrne.
K točki I izreka:
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
8. Tožba ni
utemeljena.
9. Zakon o dohodnini (v
nadaljevanju ZDoh-2) v 5. členu določa, da je rezident Republike
Slovenije zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo
vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven
Slovenije.
10. V 35. člen ZDoh-2 je
določeno, da se za dohodek iz zaposlitve šteje dohodek, prejet na
podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. V skladu z drugim
odstavkom 36. člena ZDoh-2 se za dohodke iz zaposlitve šteje
dohodek iz delovnega razmerja in dohodek iz drugega pogodbenega
razmerja ali razmerja na drugi podlagi. Skladno s 7. alinejo
drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 spada med dohodke iz delovnega
razmerja tudi pokojnina.
11. V zadevi ni sporno, da je
tožeča stranka dohodke iz naslova pokojnine dosegla v Republiki
Italijo, s katero ima Republika Slovenija sklenjeno Konvencijo, ki
določa pravila o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka. Po
določbi 2.a odstavka 19. člena Konvencije se vsaka pokojnina,
plačana iz skladov države pogodbenice ali njene politične ali
upravne enote ali lokalne oblasti posamezniku za storitve,
opravljene za to državo ali enoto ali oblast, obdavči samo v tej
državi, medtem ko se po določbi 2.b odstavka tega člena taka
pokojnina obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je posameznik
državljan in rezident te države.
12. V zadevi ni sporno, da ima
tožeča stranka italijansko in slovensko državljanstvo. Sporno tudi
ni, da tožeča stranka prejema italijansko pokojnino po svojem
pokojnem možu, kot tudi ne, da je davčna rezidentka Republike
Slovenije in da ji je bila z izpodbijano odločbo na podlagi
samoprijave z dne 28. 11. 2016 odmerjena dohodnina za leto 2012. Za
tožečo stranko pa je sporno, da ji tožena stranka pri odmeri
dohodnine ni upoštevala v Italiji plačanega davek v znesku 3.392,23
EUR, ki ga je uveljavljala v napovedi, zanjo pa je sporen tudi
obračun obresti.
13. Ugovor tožeče stranke, ki se
nanaša na neupoštevanje v Italiji že plačanega davka na prejemek,
ki je predmet odmere dohodnine, v konkretni zadevi ni utemeljen.
Kakor je določeno v odstavku 2.b 19. člena Konvencije, se pokojnina
plačana iz skladov države pogodbenice, za kar tudi gre v
obravnavani zadevi, obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je
posameznik državljan in rezident te države. Tožeča stranka ima
sicer res dvojno državljanstvo, je pa, kot je bilo nesporno
ugotovljeno, davčna rezidentka Republike Slovenije in se zato
pokojnina obdavči samo v Republiki Sloveniji.
14. Ugovor tožeče stranke, da bi
FURS morala zahtevati povračilo v Italiji že plačanega davka zaradi
izogibanja dvojne obdavčitve in da je s tem, ko tega ni zahtevala,
kršila pravila pravne države, ni utemeljen. 29. člen Konvencije
namreč določa, da se davki, zadržani pri viru v državi pogodbenici,
povrnejo na zahtevo davkoplačevalca ali države, katere rezident je,
če določbe te konvencije vplivajo na pravico do pobiranja takih
davkov. Določba 2.b odstavka 19. člena Konvencije določa, da se
dohodek, ki je predmet obdavčenja, obdavči samo v državi
pogodbenici, če je posameznik državljan in rezident te
države.
15. V zadevi ni sporno, da je
bil postopek odmere dohodnine začet na podlagi samoprijave tožeče
stranke z dne 28. 11. 2016. Tožena stranka je dohodnino obračunala
ob upoštevanju 19. člena Konvencije, ki je bila sklenjena za
namenom, da ne pride do dvojnega obdavčevanja posameznika, kar je
bilo v konkretnem primeru spoštovano. Oprostitev plačila davčnega
odtegljaja oziroma vračilo davka od dohodka, ki je v skladu z
mednarodno pogodbo oproščen davka, pa se uveljavlja v državi vira
in skladno z njeno notranjo zakonodajo (drugi odstavek 29. člena
Konvencije). Konvencija v prvem odstavku 29. člena določa le, da se
davki, zadržani pri viru v državi pogodbenici, povrnejo na zahtevo
davkoplačevalca ali države, kar pa ni mogoče razlagati, da je
država pogodbenica, ki je upravičena do obračuna davka, dolžna
zaradi izogibanja dvojnemu obdavčevanju zahtevati povrnitev že
plačanega davka od države, ki je ta davek neupravičeno zadržala. Na
tožeči stranki je namreč bila dolžnost, da, glede na to, da ima
dvojno državljanstvo, italijanskemu davčnemu organu sporoči, da je
davčna rezidentka Republike Slovenije.
16. Ugovor tožeče stranke, ki se
nanaša na obračun obresti od neplačanega davka prav tako ni
utemeljen. Po določbi drugega odstavka 63. člena ZDavP-2 je
obrestna mera za obračun obresti določena v višini 3 % letno za čas
od poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne
napovedi na podlagi samoprijave. Pri tem sodišče pripominja, da je
te obresti treba obračunati na podlagi zakona, ne glede na
subjektivne okoliščine, ki so privedle do vložitve davčne napovedi
na podlagi samoprijave. ZDavP-2 tudi ne določa roka za izdajo
odmerne odločbe na podlagi samoprijave in je zato treba v zadevi
uporabiti 222. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa, da mora
pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej,
najpozneje v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za
začetek postopka, oziroma dva meseca, kolikor je za izdajo odločbe
potreben poseben ugotovitveni postopek. Morebitna kršitev
določenega inštrukcijskega roka na zakonitost izpodbijane odločbe
ne vpliva.
17. Ker je sodišče ugotovilo, da
je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen,
izpodbijana odločba pa pravilna in utemeljena na zakonu, je v
skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v
nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožeče stranke zavrnilo. Ker v tožbi niso
navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na
odločitev, je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59.
člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, ki je tožeča stranka v
svoji tožbi tudi sicer niti ni predlagala.
K točki II izreka:
18. Izrek o stroških postopka
temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v
primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške
postopka.
Področje:
Dohodnina