Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: II U 260/2018-25
Datum:
24.05.2021
ODDAJANJE
PREMOŽENJA V NAJEM – Obdavčitev z ZDoh-2
JEDRO:
Način obdavčitve
dohodka iz oddajanja premoženja v najem je zakonodajalec uredil v
135.č členu ZDoh-2, v katerem je določen cedularni način
obdavčitve. Zakonodajelec je s tem zasledoval cilj preglednosti in
predvidljivosti davčne stopnje ter poenostavitve postopka plačila
davka z namenom stimuliranja trga oddajanja nepremičnin v najem in
vlaganja prostovoljnih davčnih napovedi za ta davek, kar so
sistemsko upravičeni, stvarno utemeljeni in zato sprejemljivi cilji
zakonskega urejanja davčne obveznosti, kar pomeni, da so za takšno
ureditev podani ustavno dopustni razlogi.
IZREK:
Tožba se
zavrne.
Predmet spora:
1. Z izpodbijano
odločbo je Finančna uprava RS zavezancu, to je tožniku, za leto
2016 odmerila dohodnino v znesku 0 EUR. Pritožbo tožeče stranke
zoper to odločbo je Ministrstvo za finance kot neutemeljeno
zavrnilo. Iz obrazložitve navedenih odločb izhaja, da so bili
tožniku pri odmeri dohodnine za leto 2016 upoštevani njegovi
dohodki iz naslova pokojnine in nadomestila iz obveznega
pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa dohodki iz naslova
oddajanja premoženja v najem. Glede teh dohodkov je bila tožniku
izdana odločba št. DT 42140-0334/2017 z dne 19. 4. 2017, s katero
mu je bil od dohodka doseženega z dajanjem premoženja v najem v
letu 2016 odmerjen davek v višini 162,00 EUR. Zavezanec je v
postopku zahteval pojasnilo, čemu se dohodki iz oddajanja
premoženja v najem ne vštevajo med obdavčljive dohodke pri letni
odmeri dohodnine. Glede tega drugostopni organ tožniku pojasnjuje,
da sicer prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe o tem
res nima razlogov, je pa v tem delu izpodbijano odločbo dopolnil
organ druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 248. člena Zakona
o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem tožniku
pojasnjuje, da gre pri dohodkih iz oddajanja premoženja v najem, ki
so prejeti po 1. 1. 2013, za t.i. cedularno obdavčitev takega
dohodka. To pomeni, da se ti dohodki obdavčijo v posebnem postopku
in se ne vštevajo več v letno odmero dohodnine. Ta način davčne
obravnave dohodkov iz oddajanja premoženja v najem je bil uveden z
Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini - ZDoh
(Uradni list RS, št. 94/2012). Glede na to je bila tožniku na
podlagi v letu 2016 veljavnega ZDoh-2 od dohodka iz oddajanja
premoženja v najem utemeljeno odmerjena dohodnina na cedularni
način in se ta dohodek ni všteval med obdavčljive dohodke pri letni
odmeri dohodnine. Drugostopni organ tožniku še pojasnjuje, da so
upravni organi pri svojih postopkih v skladu z načelom zakonitosti
vezani na zakon in ne morejo odkloniti njegove uporabe. Prav tako
niso med postopkom upravičeni postavljati zahteve za presojo
skladnosti zakona z Ustavo, saj je ta pridržana le
sodiščem.
2. Tožnik v vloženi
tožbi navaja, da mu pri izdaji informativnega izračuna dohodnine za
leto 2016 ni bil upoštevan dohodek iz oddajanja premoženja v najem,
ampak mu je bila za ta dohodek izdana posebna odločba in odmerjen
davek v višini 162,00 EUR. Meni, da je s tem diskriminiran in da je
takšna odločitev v nasprotju s 14. členom Ustave RS, saj se drugim,
ki dajejo premoženje v najem, npr. kmetje in obrtniki, takšen davek
(dohodek) upošteva. Ne strinja se z določbo 135.č člena ZDoh-2, v
skladu s katero se dohodek iz oddajanja premoženja v najem
obdavčuje cedularno in se več ne všteva v letno odmero dohodnine.
Meni, da je zaradi tega diskriminatorno obravnavan, saj se mu potem
dohodek ne upošteva v nobenem postopku pri Centru za socialno delo,
ampak se mu upošteva njegova lastnina oziroma premoženje, ki ga
daje v najem. Tako kljub 211,00 EUR pokojnine ni upravičen do
socialne pomoči. Iz tega razloga predlaga Upravnemu sodišču, da
pred obravnavo tožbe zahteva presojo ustavnosti navedene določbe
ZDoh-2 pri Ustavnem sodišču RS. Smiselno predlaga odpravo
izpodbijane odločbe.
3. Tožena stranka v
odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki
so navedeni v upravnih odločbah in predlaga, da sodišče tožbo
zavrne.
4. Sodišče je s
sklepom št. II U 260/2018-13 z dne 3. 3. 2021 v skladu s 3. alineo
drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju
ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno
stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v
tej zadevi je zakonitost odločbe o odmeri dohodnine glede
upoštevanja dohodka iz oddajanja premoženja v najem, kar pomeni, da
gre tako po dejanski kot pravni plati za enostavno
zadevo.
5. V predmetni
zadevi je sodišče odločilo na seji, ker so se stranke v skladu z
279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v
zvezi z 22. členom ZUS-1 strinjale, da sodišče odloči brez glavne
obravnave.
6. Tožeča stranka je
pri svojih stališčih vztrajala tudi v vloženih pripravljalnih
vlogah.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
7. Tožba ni
utemeljena.
8. Predmet presoje v
tem upravnem sporu je v uvodu navedena odločitev tožene stranke, s
katero je bila tožniku izdana odločba o odmeri dohodnine za leto
2016, pri kateri dohodek iz naslova oddajanja premoženja v najem ni
bil upoštevan. Sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev v skladu z
v letu 2016 veljavnim 135.č členom ZDoh-2, ki določa, da se od
dohodka iz oddajanja premoženja v najem dohodnina izračuna in plača
od davčne osnove ugotovljene v skladu z določbami III.5.1 poglavja
tega zakona po stopnji 25 % in se šteje kot dokončni davek[1].
Ta ureditev je bila s sprejeta z Zakonom o spremembah in
dopolnitvah Zakona o dohodnini, objavljenim v Uradnem listu RS št.
94/2012, ki se uporablja od 1. 1. 2013, torej tudi v letu 2016.
Izpodbijana odločitev je pravilno sprejeta na zgoraj navedeni
dejanski in pravni podlagi in tožeča stranka s tožbenimi navedbami
njene pravilnosti ne more ovreči.
9. Stališču tožeče
stranke, da je navedena zakonska ureditev neustavna, ker je do
tožnika diskriminatorna in ga postavlja v neenakopraven položaj z
drugimi davčnimi zavezanci ter je zato tožniku kršena pravica do
enakosti pred zakonom, ki jo zagotavlja Ustava RS v 14. členu,
sodišče ne pritrjuje. Iz v Poročevalcu Državnega zbora objavljenega
predloga Zakona spremembah in dopolnitvah ZDoh-2[2]
izhaja, da se cedularni sistem obdavčevanja dohodka iz oddajanja
premoženja v najem uvaja, ker je bila dotedanja ureditev - ko so se
tovrstni dohodki (ki niso dohodki iz dejavnosti) obdavčevali na
letni ravni po stopničasto progresivni davčni lestvici, z
upoštevanjem vseh drugih dohodkov davčnega zavezanca, ki se
obdavčujejo sintetično - nepregledna, davčne obveznosti od
tovrstnega dohodka pa nepredvidljive, kar ni vplivalo stimulativno
na trg oddajanja nepremičnin v najem in prijavo doseženih dohodkov
davčni upravi. Na potrebo po spremembi dotakratne ureditve
obdavčitve tovrstnih dohodkov je opozarjala tudi strokovna javnost.
Z uvedbo cedularne obdavčitve za dohodke iz oddajanja premoženja v
najem se doseže pregledna in predvidljiva davčna obravnava dohodka
iz oddajanja premoženja v najem, namenjena stimuliranju trga
oddajanja nepremičnin v najem in večjemu prostovoljnemu
napovedovanju tovrstnega dohodka.
10. Iz v Poročevalcu
objavljenega predloga zakona nadalje izhaja, da takšna ureditev
sicer odstopa od načela enake davčne obravnave, ki se zagotavlja s
sintetično obdavčitvijo aktivnih dohodkov fizičnih oseb, na račun
večje ekonomičnosti pri izpolnjevanju davčnih obveznosti, vendar pa
je hkrati uvedena možnost izbire za vstop v sistem normiranih
odhodkov, s čimer se zasledujejo cilji, ki so za davčne zavezance
ugodni. Ob tem uvedba cedularne obdavčitve dohodkov iz oddajanja
premoženja v najem za davčne zavezance in davčno upravo predstavlja
razbremenitev v zvezi z izračunavanjem dohodnine od teh
dohodkov.
11. Ustava RS v 147.
členu določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge
dajatve. Vzpostavitev sistema obveznosti plačila davkov, med katere
sodi tudi dohodnina, je torej naloga zakonodajalca. Ta z zakonom
določi tako predmet kot način obdavčitve. Način obdavčitve dohodka
iz oddajanja premoženja v najem je zakonodajalec uredil v 135.č
členu ZDoh-2, v katerem je določen cedularni način obdavčitve. Kot
izhaja iz zgoraj navedenega, je s tem zasledoval cilj preglednosti
in predvidljivosti davčne stopnje ter poenostavitve postopka
plačila davka z namenom stimuliranja trga oddajanja nepremičnin v
najem in vlaganja prostovoljnih davčnih napovedi za ta davek, kar
so sistemsko upravičeni, stvarno utemeljeni in zato sprejemljivi
cilji zakonskega urejanja davčne obveznosti, kar pomeni, da so za
takšno ureditev podani ustavno dopustni razlogi. Glede na to
sodišče ne pritrjuje stališču tožeče stranke, da gre pri tem za
kršitev pravice tožeče stranke do enakosti pred zakonom iz 14.
člena Ustave RS, zato se ni odločilo za prekinitev postopka in
začetek postopka za oceno njegove ustavnosti po 23. členu Zakona o
ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).
12. K zgoraj
navedenemu je dodati, da na odločitev v predmetni zadevi, kjer je
predmet presoje pravilnost odločbe o odmeri dohodnine tožniku za
leto 2016, ne vpliva zakonska ureditev pogojev za dodelitev
socialne pomoči, na kar se sklicuje tožnik v tožbi.
13. Po obrazloženem
sodišče zaključuje, da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu
utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi
prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
Področje:
ZDoh-2