SPREMEMBA NAZIVA PODJETJA (FIRME) – Uveljavitev pravice do odbitka DDV na podlagi prejetega računa z nazivom »stare« firme kupca/naročnika (07.03.2018)


Šablona

 

Številka:      02/DS/2018

Datum:         02.02.2018

 

Vprašanje – opis problema

 

Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s sedežem v Sloveniji (v nadaljevanju SI-1), je v sodnem/poslovnem registru spremenil naziv podjetja (v nadaljevanju naziv firme) z učinkom od 1.1.2018 naprej.

 

Dne 5.1.2018 (po spremembi naziva firme) je SI-1 od davčnega zavezanca, identificiranega za namene DDV in s sedežem v Sloveniji (v nadaljevanju SI-2), prejel račun za dobavo blaga, opravljeno v decembru 2017, z obračunanim DDV skladno z določili ZDDV-1. Na prejetem računu je SI-2 navedel naziv »stare« firme SI-1.

 

Vprašanje:

·      Ali lahko SI-1 na podlagi prejetega računa, na katerem SI-2 navede naziv stare firme SI-1, uveljavi pravico do odbitka DDV?

 

Mnenje

 

Navedba »starega« imena (firme) podjetja na prejetih računih po vpisu spremembe v register ne sme (ne bi smela) vplivati na pravico do odbitka DDV in posledično zaključku, da je takšen račun neverodostojna knjigovodska listina, če je iz računa mogoče razbrati njeno pravilno vsebino in če vsebuje druge ključne (obvezne) podatke, kot jih predpisuje 82. člen ZDDV-1.


Obrazložitev

 

Pojem firme in njene sestavine opredeljuje ZGD-1 v 12. in 13. členu, njeno uporabo pa v 19. členu. Skladno z navedenimi določili je firma ime, s katerim družba posluje in katero mora pri svojem poslovanju uporabljati v obliki, kot je vpisana v register.

 

Drugo poglavje

FIRMA

 

12. člen ZGD-1

(pojem firme)

(1) Firma je ime, s katerim družba posluje.

(2) V firmi mora biti oznaka, ki nakazuje dejavnost družbe.

 

13. člen ZGD-1

(dodatne sestavine)

Firma ima lahko dodatne sestavine, ki družbo podrobneje označujejo, ki pa ne smejo biti take, da spravljajo ali utegnejo spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja ali da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge

osebe ali bi kršile pravice drugih oseb.

 

19. člen ZGD-1

(uporaba firme)

(1) Družba mora pri svojem poslovanju uporabljati firmo v obliki, v kakršni je vpisana v register.

(2) Družba lahko uporablja tudi skrajšano firmo, ki vsebuje vsaj sestavino, po kateri se firma družbe razlikuje od firm drugih družb, in oznako, za kakšno družbo gre.

(3) Skrajšana firma se vpiše v register.

 

Sprememba imena podjetja (firme) se izvede zaradi različnih razlogov. V praksi veliko dobaviteljev/izvajalcev transakcij na izdanih računih za transakcije, opravljene pred spremembo firme kupca/naročnika, račun pa izdajo po tej spremembi, še vedno navedejo naziv »stare firme« kupca/naročnika. Posledično se postavlja vprašanje, ali ima prejemnik takega računa pravico do odbitka DDV.

 

Nekatere formalne pogoje, katere mora davčni zavezanec izpolnjevati za uveljavitev pravice do odbitka DDV, opredeljuje 67. člen ZDDV-1:

 

67. člen ZDDV-1

(uveljavljanje pravice do odbitka)

(1) Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec izpolnjevati naslednje pogoje:

a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 80.a do 84.a členom tega zakona;

[…]

 

Skladno s prvim odstavkom 67. člena ZDDV-1 mora davčni zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka DDV imeti račun, izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1.

 

V 1. odstavku 82. člena ZDDV-1 je navedeno, katere sestavine mora imeti račun, ki ga izda davčni zavezanec. Med drugim mora račun glede na 5. točko te določbe vsebovati tudi ime (firmo) in naslov kupca ali naročnika.

 

82. člen ZDDV-1

(obvezni podatki na računu)

(1) Davčni zavezanec, ki izda račun v skladu z 81. členom tega zakona, mora na računu navesti naslednje podatke:

[…]

5. ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali naročnika;

[…]

 

Za uveljavitev pravice do odbitka DDV je tako potrebno razpolagati z dokumentom (računom), ki vsebuje vse zakonsko predpisane podatke in med drugim omogoča nedvoumno identifikacijo davčnega zavezanca – izvajalca in prejemnika transakcije. Navedba naziva (firme) podjetja je zato vsekakor pomembna in obvezna sestavina računa.

 

Ker nam niti določila ZDDV-1 niti PZDDV ne dajejo neposrednega odgovora, ali je zaradi napačne ali nepopolne navedbe imena (firme) prejemnika računa, v konkretnem primeru zaradi spremembe naziva firme, lahko slednjemu odvzeta pravica do odbitka DDV, moramo razlago poiskati v slovenski sodni praksi ter sodni praksi Sodišča EU. Sodišče EU je že v mnogih sodbah izpolnjevanje formalnih pogojev postavilo za vsebinskimi pogoji.

 

Glede na prakso Sodišča EU morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka DDV izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji. Med prve sodijo predvsem pogoji, ki se nanašajo na transakcije, za katere ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV, kot formalni pogoji pa so v sodni praksi Sodišča EU navedeni pogoji v zvezi z obveznimi sestavinami na računu, kot to določa 82. člen ZDDV-1 (primerjalno glej 226. člen Direktive Sveta 2006/112/ES).

 

Sodišče EU je (glej sodbo v zadevi C-324/11 z dne 06.09.2012, THth, točka 32) že presodilo, da ima prejemnik pravico do odbitka DDV, če računi za opravljene storitve vsebujejo vse podatke, ki jih zahteva člen 226 Direktive 2006/112, zlasti tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki je izdala te račune in vrsto storitev.

 

Račun, ki nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, ne more biti podlaga za uveljavljanja pravic (glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-438/09 z dne 22.12.2010, Dankowski, točka 38).

 

Prav tako so zanimivi naslednji citati sodbe Sodišča EU v združenih zadevah C-374/16 in C-375/16 z dne 15.11.2017, Rochus Geissel:

39 […] pravice do odbitka DDV načeloma ni mogoče omejiti ([…]).

40 Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da pomeni posedovanje računa, ki vsebuje podatke, določene v členu 226 te direktive, formalni pogoj za pravico do odbitka DDV. Odbitek vstopnega DDV pa se odobri, če so izpolnjeni vsebinski pogoji, tudi če davčni zavezanci nekaterih formalnih pogojev niso izpolnili ([…]). Iz tega izhaja, da način navedbe naslova izdajatelja računa ne more biti odločilen pogoj za odbitek DDV.

41 Tretjič, glede teleološke razlage člena 226 Direktive o DDV je treba navesti, da je namen podatkov, ki jih mora obvezno vsebovati račun, davčnim organom omogočiti nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in, odvisno od primera, ali obstaja pravica do odbitka DDV ([…]).

42 Zato je – kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 40 in 41 sklepnih predlogov – navedba naslova, imena in identifikacijske številke za DDV izdajatelja računa namenjena vzpostavljanju povezave med dano gospodarsko transakcijo in posameznim gospodarskim subjektom, izdajateljem računa. Identifikacija izdajatelja računa davčni upravi omogoča preverjanje, ali je bil znesek DDV, zaradi katerega pride do odbitka, prijavljen in plačan. Poleg tega identifikacija omogoča, da davčni zavezanec preveri, ali je izdajatelj zadevnega računa davčni zavezanec za namene uporabe pravil DDV.

[…]

 

Na koncu naj navedemo še slovensko sodno prakso, ki sega že v leto 2007 in obravnava ključne podatke v povezavi z uveljavitvijo pravice do odbitka DDV pri »nepopolnih« računih:

Sodba Upravnega sodišča RS, št. U 2549/2005 z dne 12.02.2007:

»Ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca je njegova davčna številka, ne pa navedba njegove firme oziroma njegovega sedeža. V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča dejansko stanje glede očitanih pomanjkljivosti računom, v smislu nepravilnega podatka o firmi in sedežu prejemnika po 2. točki 34. člena ZDDV, pravilno ugotovljeno, vendar sta tožena stranka in pred njo prvostopni organ navedeno pomanjkljivost štela za bistveno pomanjkljivost, na podlagi katere naj bi tožniku ne šla pravica do povračila vstopnega DDV.«

 

Sodba Upravnega sodišča RS, št. 1183/2003 z dne 30.5.2006:

»Če je na računih navedeno delno napačno ime davčnega zavezanca, je pa pravilno navedena njegova davčna številka, samo zaradi tega ni mogoče šteti, da identifikacija davčnega zavezanca ni možna in da zato ne more uveljavljati odbitka vstopnega DDV.«

 

Glede na navedene razlage sodb sodišč je ime (firma) kupca – prejemnika računa le podatek, ki ima funkcijo »kontrole«. Glede na določbe ZDDV-1 ter glede na nebistveno napako pri navedbi firme prejemnika transakcije, lahko zaključimo, da pravice do odbitka DDV ni mogoče odvzeti zaradi nebistvene napake pri navedbi naziva firme (saj gre še vedno za enega in istega davčnega zavezanca, z nespremenjeno davčno in matično številko, naslovom itd.).

 

 

Veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter ostali predpisi v času izdaje strokovnega mnenja:

·       Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), Uradni list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F, 83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A, 86/14-ZDDV-1H in 90/15-ZDDV-1I.

·       Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14, 39/16, 45/16, 86/16 in 50/17.

 

Vaš komentar



Pošlji povezavo članka.
SPREMEMBA NAZIVA PODJETJA (FIRME) – Uveljavitev pravice do odbitka DDV na podlagi prejetega računa z nazivom »stare« firme kupca/naročnika | Trije razlogi za DDVpoznavalec