Številka:
02/DS/2018
Datum:
02.02.2018
Vprašanje – opis problema
Davčni zavezanec, identificiran za
namene DDV in s sedežem v Sloveniji (v nadaljevanju SI-1), je v
sodnem/poslovnem registru spremenil naziv podjetja (v nadaljevanju
naziv firme) z učinkom od 1.1.2018 naprej.
Dne 5.1.2018 (po spremembi naziva
firme) je SI-1 od davčnega zavezanca, identificiranega za namene
DDV in s sedežem v Sloveniji (v nadaljevanju SI-2), prejel račun za
dobavo blaga, opravljeno v decembru 2017, z obračunanim DDV skladno
z določili ZDDV-1. Na prejetem računu je SI-2 navedel naziv »stare«
firme SI-1.
Vprašanje:
·
Ali lahko SI-1 na podlagi prejetega
računa, na katerem SI-2 navede naziv stare firme SI-1, uveljavi
pravico do odbitka DDV?
Mnenje
Navedba »starega« imena (firme) podjetja na prejetih računih po
vpisu spremembe v register ne sme (ne bi smela) vplivati na pravico
do odbitka DDV in posledično zaključku, da je takšen račun
neverodostojna knjigovodska listina, če je iz računa mogoče
razbrati njeno pravilno vsebino in če vsebuje druge ključne
(obvezne) podatke, kot jih predpisuje 82. člen ZDDV-1.
Obrazložitev
Pojem firme in njene sestavine opredeljuje ZGD-1 v 12. in 13.
členu, njeno uporabo pa v 19. členu. Skladno z navedenimi določili
je firma ime, s katerim družba posluje in katero mora pri svojem
poslovanju uporabljati v obliki, kot je vpisana v register.
Drugo poglavje
FIRMA
12. člen ZGD-1
(pojem firme)
(1) Firma je ime, s katerim
družba posluje.
(2) V firmi mora biti oznaka, ki
nakazuje dejavnost družbe.
13. člen ZGD-1
(dodatne
sestavine)
Firma ima lahko dodatne
sestavine, ki družbo podrobneje označujejo, ki pa ne smejo biti
take, da spravljajo ali utegnejo spraviti v zmoto glede vrste ali
obsega poslovanja ali da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali
znakom razlikovanja druge
osebe ali bi
kršile pravice drugih oseb.
19. člen ZGD-1
(uporaba firme)
(1) Družba mora pri svojem
poslovanju uporabljati firmo v obliki, v kakršni je vpisana v
register.
(2) Družba lahko uporablja tudi
skrajšano firmo, ki vsebuje vsaj sestavino, po kateri se firma
družbe razlikuje od firm drugih družb, in oznako, za kakšno družbo
gre.
(3) Skrajšana firma se vpiše v
register.
Sprememba imena podjetja (firme) se izvede zaradi različnih
razlogov. V praksi veliko dobaviteljev/izvajalcev transakcij na
izdanih računih za transakcije, opravljene pred spremembo firme
kupca/naročnika, račun pa izdajo po tej spremembi, še vedno
navedejo naziv »stare firme« kupca/naročnika. Posledično se
postavlja vprašanje, ali ima prejemnik takega računa pravico do
odbitka DDV.
Nekatere formalne pogoje, katere mora davčni zavezanec izpolnjevati
za uveljavitev pravice do odbitka DDV, opredeljuje 67. člen
ZDDV-1:
67. člen ZDDV-1
(uveljavljanje pravice do
odbitka)
(1) Za uveljavljanje pravice do
odbitka DDV mora davčni zavezanec izpolnjevati naslednje
pogoje:
a) za odbitke v skladu s točko a)
prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali
storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 80.a do 84.a členom
tega zakona;
[…]
Skladno s prvim odstavkom 67. člena ZDDV-1 mora davčni zavezanec za
uveljavljanje pravice do odbitka DDV imeti račun, izdan v skladu z
80.a do 84.a členom ZDDV-1.
V 1. odstavku 82. člena ZDDV-1 je navedeno, katere sestavine mora
imeti račun, ki ga izda davčni zavezanec. Med drugim mora račun
glede na 5. točko te določbe vsebovati tudi ime (firmo) in naslov
kupca ali naročnika.
82. člen ZDDV-1
(obvezni podatki na
računu)
(1) Davčni zavezanec, ki izda
račun v skladu z 81. členom tega zakona, mora na računu navesti
naslednje podatke:
[…]
5. ime in naslov
davčnega zavezanca in njegovega kupca ali
naročnika;
[…]
Za uveljavitev pravice do odbitka DDV je tako potrebno razpolagati
z dokumentom (računom), ki vsebuje vse zakonsko predpisane podatke
in med drugim omogoča nedvoumno identifikacijo davčnega zavezanca –
izvajalca in prejemnika transakcije. Navedba naziva (firme)
podjetja je zato vsekakor pomembna in obvezna sestavina računa.
Ker nam niti določila ZDDV-1 niti PZDDV ne dajejo neposrednega
odgovora, ali je zaradi napačne ali nepopolne navedbe imena (firme)
prejemnika računa, v konkretnem primeru zaradi spremembe naziva
firme, lahko slednjemu odvzeta pravica do odbitka DDV, moramo
razlago poiskati v slovenski sodni praksi ter sodni praksi Sodišča
EU. Sodišče EU je že v mnogih sodbah izpolnjevanje formalnih
pogojev postavilo za vsebinskimi pogoji.
Glede na prakso Sodišča EU morajo biti za uveljavljanje pravice do
odbitka DDV izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji. Med prve
sodijo predvsem pogoji, ki se nanašajo na transakcije, za katere
ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV, kot formalni pogoji pa
so v sodni praksi Sodišča EU navedeni pogoji v zvezi z obveznimi
sestavinami na računu, kot to določa 82. člen ZDDV-1 (primerjalno
glej 226. člen Direktive Sveta 2006/112/ES).
Sodišče EU je (glej sodbo v zadevi C-324/11 z dne 06.09.2012, THth, točka
32) že presodilo, da ima prejemnik pravico do odbitka DDV, če
računi za opravljene storitve vsebujejo vse podatke, ki jih zahteva
člen 226 Direktive 2006/112, zlasti tiste, ki so potrebni za
identifikacijo osebe, ki je izdala te račune in vrsto storitev.
Račun, ki nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede
identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, ne more biti
podlaga za uveljavljanja pravic (glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-438/09 z dne 22.12.2010,
Dankowski, točka 38).
Prav tako so zanimivi naslednji citati sodbe Sodišča EU v združenih zadevah C-374/16 in C-375/16 z
dne 15.11.2017, Rochus Geissel:
39 […] pravice do odbitka DDV
načeloma ni mogoče omejiti ([…]).
40 Sodišče je v zvezi s tem
razsodilo, da pomeni posedovanje računa, ki vsebuje podatke,
določene v členu 226 te direktive, formalni pogoj za pravico do
odbitka DDV. Odbitek vstopnega DDV pa se odobri, če so izpolnjeni
vsebinski pogoji, tudi če davčni zavezanci nekaterih formalnih
pogojev niso izpolnili ([…]). Iz tega izhaja, da način navedbe
naslova izdajatelja računa ne more biti odločilen pogoj za odbitek
DDV.
41 Tretjič, glede teleološke
razlage člena 226 Direktive o DDV je treba navesti, da je namen
podatkov, ki jih mora obvezno vsebovati račun, davčnim organom
omogočiti nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in,
odvisno od primera, ali obstaja pravica do odbitka DDV
([…]).
42 Zato je – kot je generalni
pravobranilec navedel v točkah 40 in 41 sklepnih predlogov –
navedba naslova, imena in identifikacijske številke za DDV
izdajatelja računa namenjena vzpostavljanju povezave med dano
gospodarsko transakcijo in posameznim gospodarskim subjektom,
izdajateljem računa. Identifikacija izdajatelja računa davčni
upravi omogoča preverjanje, ali je bil znesek DDV, zaradi katerega
pride do odbitka, prijavljen in plačan. Poleg tega identifikacija
omogoča, da davčni zavezanec preveri, ali je izdajatelj zadevnega
računa davčni zavezanec za namene uporabe pravil
DDV.
[…]
Na koncu naj navedemo še slovensko sodno prakso, ki sega že v leto
2007 in obravnava ključne podatke v povezavi z uveljavitvijo
pravice do odbitka DDV pri »nepopolnih« računih:
Sodba Upravnega sodišča RS, št. U 2549/2005 z dne
12.02.2007:
»Ključni podatek
za identifikacijo davčnega zavezanca je njegova davčna številka, ne
pa navedba njegove firme oziroma njegovega sedeža. V obravnavanem
primeru je po mnenju sodišča dejansko stanje glede očitanih
pomanjkljivosti računom, v smislu nepravilnega podatka o firmi in
sedežu prejemnika po 2. točki 34. člena ZDDV, pravilno ugotovljeno,
vendar sta tožena stranka in pred njo prvostopni organ navedeno
pomanjkljivost štela za bistveno pomanjkljivost, na podlagi katere
naj bi tožniku ne šla pravica do povračila vstopnega
DDV.«
Sodba Upravnega sodišča RS, št. 1183/2003 z dne 30.5.2006:
»Če je na
računih navedeno delno napačno ime davčnega zavezanca, je pa
pravilno navedena njegova davčna številka, samo zaradi tega ni
mogoče šteti, da identifikacija davčnega zavezanca ni možna in da
zato ne more uveljavljati odbitka vstopnega DDV.«
Glede na navedene razlage sodb sodišč je ime (firma) kupca –
prejemnika računa le podatek, ki ima funkcijo »kontrole«. Glede na
določbe ZDDV-1 ter glede na nebistveno napako pri navedbi firme
prejemnika transakcije, lahko zaključimo, da pravice do odbitka DDV
ni mogoče odvzeti zaradi nebistvene napake pri navedbi naziva firme
(saj gre še vedno za enega in istega davčnega zavezanca, z
nespremenjeno davčno in matično številko, naslovom itd.).
Veljavna zakonodaja
(ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter ostali predpisi v
času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano
vrednost (ZDDV-1), Uradni list RS, št.
13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F,
83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A, 86/14-ZDDV-1H in
90/15-ZDDV-1I.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o
davku na dodano vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14, 39/16, 45/16, 86/16 in
50/17.