Številka:
17/DS/2018
Datum:
07.06.2018
Vprašanje – opis problema
Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s sedežem v
Sloveniji (v nadaljevanju SI), je kupil blago pri davčnem
zavezancu, identificiranem za namene DDV in s sedežem na Hrvaškem
(v nadaljevanju HR) ter ga takoj prodal kupcu, fizični osebi, ki ni
davčni zavezanec, s stalnim prebivališčem na Madžarskem. Blago je
HR odpeljal iz Hrvaške na Madžarsko, kjer se konča prevoz
blaga.
Ostali podatki:
·
SI na Madžarskem nima pridobljene
identifikacijske številke za namene DDV – SI ni dokazal, da
je bila zadevna pridobitev blaga znotraj Unije predmet DDV v državi
članici prihoda pošiljke ali prevoza blaga (na Madžarskem);
·
dogovorjena cena med HR-SI ter med
SI-fizična oseba je skladno z INCOTERMS klavzulo »fco
Madžarska«.
Vprašanje:
·
Kje (katero ozemlje) se šteje, da je
kraj pridobitve blaga med HR in SI?
·
Ali ima SI pravico do odbitka DDV v
Sloveniji, v kolikor izpolnjuje vse ostale pogoje za uveljavitev
pravice do odbitka DDV?
Mnenje
SI je opravil pridobitev blaga znotraj Unije v Sloveniji, saj je za
pridobljeno blago dobavitelju predložil slovensko identifikacijsko
številko za namene DDV. Ker na ozemlju Madžarske ni izpolnil davčne
obveznosti skladno s prvim odstavkom 23. člena ZDDV-1, se kraj
opravljene transakcije določi na podlagi drugega odstavka 23. člena
ZDDV-1.
SI nima pravice do odbitka DDV v Sloveniji.
Obrazložitev
a) Kraj pridobitev
blaga
Osnovno pravilo glede opredelitve
kraja pridobitve blaga znotraj Unije skladno s prvim odstavkom 23.
člena ZDDV-1 določa, da se za kraj pridobitve blaga znotraj Unije
šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali
prevoz osebi, ki ga je pridobila – v opisanem primeru se blago
po končanem prevozu blaga nahaja na ozemlju Madžarske.
23. člen ZDDV-1
(kraj pridobitve blaga znotraj
Unije)
(1) Za kraj pridobitve blaga
znotraj Unije se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča
odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je pridobila.
[…]
Drugi odstavek 23. člena ZDDV-1
nadalje določa, da se ne glede na osnovno pravilo šteje, da je
kraj pridobitve blaga znotraj Unije na ozemlju države članice,
ki je izdala identifikacijsko številko za DDV (Slovenija), pod
katero oseba (SI), ki pridobiva blago, opravi to pridobitev in v
namembni državi članici, kjer se blago nahaja po končanem prevozu
oz. odpošiljanju blaga (Madžarska) in ni bila izpolnjena davčna
obveznost v povezavi s pridobitvijo v tej namembni državi
članici.
23. člen ZDDV-1
(kraj pridobitve blaga znotraj
Unije)
[…]
(2) Ne glede na prvi odstavek
tega člena se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj Unije na
ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko za
DDV, pod katero oseba, ki pridobiva blago, opravi to pridobitev,
razen če dokaže, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v drugi
državi članici v skladu s prvim odstavkom tega
člena.
[…]
Kadar SI pri pridobitvi blaga predloži svojemu dobavitelju (v tem
primeru HR) slovensko identifikacijsko številko za namene DDV, pri
čemer namembna država članica ni Slovenija, in se kraj pridobitve
blaga določi na podlagi drugega odstavka 23. člena ZDDV-1, se SI
šteje za plačnika DDV v Sloveniji, kot to določa 5. točka prvega
odstavka 76. člena ZDDV-1.
76. člen ZDDV-1
(osebe, ki morajo plačati
DDV)
(1) DDV mora
plačati:
[…]
5. vsaka oseba, ki opravi
obdavčljivo pridobitev blaga znotraj Unije;
[…]
b) Pravica do odbitka DDV
V opisanem primeru se posledično postavlja vprašanje, ali je treba
priznati pravico do takojšnjega odbitka DDV davčnemu zavezancu v
primeru, v katerem je ta davčni zavezanec zavezan plačati DDV v
državi članici identifikacije, če ni dokazal, da je bila zadevna
pridobitev blaga znotraj Unije predmet DDV v državi članici prihoda
pošiljke ali prevoza blaga?
62. in 63. člen ZDDV-1 urejata nastanek in obseg pravice do odbitka
DDV, na podlagi katerih izhaja, da pravica do odbitka DDV nastane v
trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec ima
tako pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati pri nabavah blaga
(oziroma storitev), odbije DDV, če je to blago uporabil za namene
transakcij, za katere lahko uveljavi pravico do odbitka DDV.
62. člen ZDDV-1
(nastanek pravice do odbitka
DDV)
Pravica do odbitka DDV
nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna
DDV.
63. člen ZDDV-1
(obseg pravice)
(1) Davčni zavezanec ima pravico,
da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan
plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je
to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za
namene svojih obdavčenih transakcij, in sicer:
[…]
d) DDV, ki ga je dolžan
plačati za transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga
znotraj Unije v skladu z 12. in 13. členom tega
zakona;
[…]
Nadalje pa 67. člen ZDDV-1 določa, da mora davčni zavezanec za
uveljavitev pravice do odbitka DDV v zvezi s pridobitvijo blaga
znotraj Unije izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister,
pristojen za finance.
67. člen ZDDV-1
(uveljavljanje pravice do
odbitka)
(1) Za uveljavljanje pravice
do odbitka DDV mora davčni zavezanec izpolnjevati naslednje
pogoje:
[…]
d) za odbitke v skladu s
točko d) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi s
transakcijami, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj
Unije, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister,
pristojen za finance;
[…]
V opisanem primeru je jasno, da blago, ki je bilo obdavčeno iz
naslova pridobitev znotraj Unije in ki velja kot pridobljeno v
državi članici identifikacije – v Sloveniji, dejansko ni bilo
pridobljeno v to državo članico. Vendar, ob upoštevanju »le« prej
navedenih določil ZDDV-1 glede odbitka DDV bi lahko zmotno
sklepali, da ima SI v opisanem primeru pravico do odbitka DDV, kot
to opredeljujejo določila ZDDV-1.
Odgovor na navedeno vprašanje glede pravice do odbitka DDV nam daje
sodba Sodišča EU, združeni zadevi C-536/08 in
C-539/08 z dne 22.04.2010, X in Facet, vsebina sodbe PRAVICA DO
ODBITKA VSTOPNEGA DDV – Prehodna ureditev za obdavčevanje trgovine
med državami članicami – Kraj pridobitve blaga znotraj
Skupnosti:
Predmet
spora: Nizozemski davčni zavezanec je
pod nizozemsko identifikacijsko številko za namene DDV kupoval
blago od davčnih zavezancev v državah članicah, razen na
Nizozemskem in v Španiji in ga prodajal kupcem s sedežem v Španiji,
kamor je bilo blago s strani dobavitelja odposlano.
Dobavitelji v
računih, naslovljenih na podjetje X, niso zaračunavali DDV, ampak
so se sklicevali na njegovo nizozemsko identifikacijsko številko za
DDV.
Nitinizozemski davčni zavezanec
niti kupci, katerim je nizozemski davčni zavezanec v namembni
državi članici prodal blago, niso izpolnili davčne obveznosti v
namembni državi članici (oziroma kupec ni predložil nizozemskemu
davčnemu zavezancu identifikacijske številke za namene DDV namembne
države članice/nizozemski davčni zavezanec ob prodaji blaga svojemu
kupcu ni izpolnil rekapitulacijskega poročila). Nizozemski davčni
zavezanec je tako v obračunih DDV plačal DDV od teh pridobitev ter
uveljavil pravico do odbitka DDV.
Nizozemski
davčni organ pa je menil, da pridobitve nizozemskega davčnega
zavezanca znotraj Unije v opisanem primeru ne ustvarjajo pravice do
odbitka DDV.
Razsodba
Sodišča EU: Nizozemski davčni
zavezanec za pridobljeno blago nima pravice do odbitka DDV na
Nizozemskem.
V sodbi je Sodišče EU prav tako podalo obrazložitev, zakaj se
takšnemu davčnemu zavezancu pravica do odbitka DDV ne prizna
(citat):
»42 V takih
okoliščinah teh transakcij ni mogoče šteti za okoliščine, na
podlagi katerih lahko nastane „pravica do odbitka“ […]. Take
pridobitve znotraj Skupnosti zato ne morejo imeti koristi od
splošne ureditve odbitka, […].
[…]
44 Poleg tega bi dejstvo priznanja
pravice do odbitka v takem primeru utegnilo oslabiti polni
učinek drugega in tretjega pododstavka člena 28b(A)(2) Šeste
direktive, ker za davčnega zavezanca, ki je bil v državi članici
identifikacije upravičen do odbitka, ne bi več obstajala spodbuda,
da dokaže, da je bila zadevna pridobitev blaga znotraj Skupnosti
obdavčena v državi članici prihoda pošiljke ali prevoza blaga.
Taka rešitev bi na koncu lahko ogrozila uporabo temeljnega
pravila, da se pri pridobitvi znotraj Skupnosti šteje, da je kraj
obdavčitve v državi članici prihoda pošiljke ali prevoza blaga,
torej v državi članici končne potrošnje, kar je cilj prehodne
ureditve.
Na podlagi določil ZDDV-1 lahko zaključimo, da je SI v opisanem
primeru opravil pridobitev blaga znotraj Unije v Sloveniji, saj je
za pridobljeno blago dobavitelju HR predložil slovensko
identifikacijsko številko za namene DDV, na Madžarskem pa ni
izpolnil davčne obveznosti – kraj opravljene transakcije se zato
določi na podlagi drugega odstavka 23. člena ZDDV-1.
Kar zadeva pravice do odbitka DDV SI
ob upoštevanju omenjene sodbe Sodišča EU ni upravičen do odbitka
DDV za pridobitev blaga na ozemlju Slovenije. V kolikor bi SI
naknadno izpolnil svojo davčno obveznost na ozemlju Madžarske, kjer
se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, lahko zmanjša davčno osnovo
v Sloveniji (glej tretji odstavek 23. člena ZDDV-1), na Madžarskem
pa lahko uveljavi pravico do odbitka DDV skladno z določili
madžarskega nacionalnega predpisa.
Veljavna zakonodaja
(ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter ostali predpisi v
času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano
vrednost (ZDDV-1), Uradni list RS, št.
13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F,
83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A, 86/14-ZDDV-1H in
90/15-ZDDV-1I.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o
davku na dodano vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14, 39/16, 45/16, 86/16 in
50/17.