EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (osmi
senat) v zadevi: C-590/13
Datum: 11.12.2014
Zadeva: Idexx Laboratories
Italia
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
členov 18 in 22 Šeste direktive Sveta z dne 17. maja
1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih
davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova
za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini,
poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor je bila
spremenjena z Direktivo Sveta 91/680/EGS z dne 16. decembra
1991 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9,
zvezek 1, str. 160, v nadaljevanju: Šesta
direktiva).
2 Predlog
je bil vložen v okviru dveh sporov – ki ju je predložitveno
sodišče združilo – med Idexx Laboratories Italia Srl (v
nadaljevanju: Idexx) in Agenzio delle Entrate – Ufficio
di Milano 1 (davčna uprava – urad v Milanu 1, v nadaljevanju:
Agenzia), zaradi na eni strani obvestila te uprave o izterjavi, ki
vsebuje spremembo obračuna družbe Idexx davka na dodano vrednost (v
nadaljevanju: DDV) za leto 1998, in na drugi zavrnitve predloga te
družbe za poravnavo spora.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Šesta
direktiva vsebuje naslov XVIa, naslovljen „Prehodna ureditev za
obdavčevanje trgovine med državami članicami“, ki je bil v to
direktivo vključen z Direktivo Sveta 91/680/EGS z dne
16. decembra 1991 in ki med drugim obsega člene od 28f do
28h.
4 Člen 17(1)
Šeste Direktive, naslovljen „Nastanek in obseg pravice do odbitka“,
določa:
„Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko
nastane obveznost za obračun odbitnega davka.“
5 Člen 17(2)
Šeste direktive v različici, ki izhaja iz člena 28f iste
direktive, določa:
„Dokler se blago in storitve uporablja za namene
njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen, da
odbije od davka, ki ga je dolžan plačati:
(a) [DDV], ki
ga je dolžan ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je
ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec, ki je dolžan plačati
davek na ozemlju države;
(b) [DDV], ki
ga je dolžan ali ga je plačal za uvoženo blago na ozemlju
države;
(c) [DDV], ki
ga je dolžan plačati v skladu s členi 5(7)(a), 6(3) in
28a(6);
(d) [DDV], ki
ga je dolžan plačati v skladu s členom 28a(1)(a).“
6 Člen 18
Šeste direktive, naslovljen „Pravila za uveljavljanje pravice do
odbitka“, v različici, ki izhaja iz člena 28f iste direktive,
v odstavku 1(d) določa:
„Za uveljavljanje svoje pravice do odbitka mora
davčni zavezanec:
[…]
(d) če je
dolžan plačati davek kot naročnik ali kupec pri uporabi
člena 21(1), izpolnjevati formalnosti, ki jih določi vsaka
država članica.“
7 V
zvezi z osebami, ki so dolžne plačati DDV, člen 21(1)(d) te
direktive v različici, ki izhaja iz člena 28g iste direktive,
določa, da je DDV dolžna po notranjem sistemu plačati „vsaka oseba,
ki opravlja obdavčljivo pridobitev blaga znotraj
Skupnosti“.
8 Člen 22
Šeste direktive v različici, ki izhaja iz člena 28h iste
direktive, naslovljen „Obveznosti po notranjem sistemu“,
določa:
„[…]
2. (a) Vsak
davčni zavezanec vodi dovolj podrobno knjigovodstvo, da omogoča
uporabo [DDV] in nadzor davčnega organa.
(b) […]
Vsak
davčni zavezanec vodi evidenco materiala, ki mu ga iz druge države
članice odpošlje davčni zavezanec identificiran za [DDV] v tej
drugi državi članici ali druga oseba v njegovem imenu zaradi dobave
pogodbenih del temu davčnemu zavezancu.
[…]
4. (a) Vsak
davčni zavezanec mora predložiti obračun v roku, ki ga določijo
države članice. […]
(b) Obračun
mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za izračun davka, za
katerega je nastala obveznost obračuna in odbitkov in, kadar je to
ustrezno in potrebno za določitev osnove za obdavčitev, skupno
vrednost transakcij, ki se nanašajo na takšen davek in odbitke ter
vrednost kakršnih koli oproščenih transakcij.
(c) Obračun
mora tudi vsebovati:
[…]
– po
drugi strani skupno vrednost pridobitev blaga znotraj Skupnosti iz
člena 28a(1) in (6), zmanjšano za [DDV], za katere je nastala
obveznost obračuna davka.
[…]
8. Države
članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so
potrebne za pravilno pobiranje davka in za preprečevanje davčnih
utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih
transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med
državami članicami, in pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini
med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu
meja.
[…]“
Italijansko pravo
9 Bistveni
del upoštevnih določb na področju DDV je na eni strani v uredbi
predsednika Republike št. 633 o uvedbi in ureditvi davka na
dodano vrednost (Decreto del presidente della Repubblica
n. 633, istituzione e disciplina dell’imposta sul valore
aggiunto) z dne 26. oktobra 1972 (Redni dodatek h GURI
št. 292 z dne 11. novembra 1972, v nadaljevanju: DPR
št. 633/72), ki je bila večkrat spremenjena, in na drugi v
uredbi-zakonu št. 331 o uskladitvi določb o davkih na
mineralna olja, alkohol, alkoholne pijače in tobačne izdelke ter
določb o DDV z določbami iz direktiv EGS in spremembami, ki so
posledica te uskladitve, in tudi z določbami o sistemu centrov za
davčno svetovanje, postopkih za povračilo davkov, izključitvi ILOR
od dohodkov pravnih oseb do zneska, ki ustreza neposrednim
poslovnim stroškov, z letom 1993 uvedenem davku na izredno
potrošnjo določenih dobrin, ter z drugimi davčnimi določbami
(decreto-legge n. 331 – armonizzazione delle disposizioni
in materia di imposte sugli oli minerali, sull’alcole, sulle
bevande alcoliche, sui tabacchi lavorati e in materia di IVA con
quelle recate da direttive CEE e modificazioni conseguenti a detta
armonizzazione, nonché disposizioni concernenti la disciplina dei
centri autorizzati di assistenza fiscale, le procedure dei rimborsi
di imposta, l’esclusione dall’ILOR dei redditi di impresa fino
all’ammontare corrispondente al contributo diretto lavorativo,
l’istituzione per il 1993 di un’imposta erariale straordinaria su
taluni beni ed altre disposizioni tributarie) z dne
30. avgusta 1993 (GURI št. 203 z dne 30. avgusta
1993), ki je bila v zakon potrjena z zakonom št. 427 z dne
29. oktobra 1993 (GURI št. 255 z dne 29. oktobra
1993, v nadaljevanju: DL št. 331/93).
10 Podrobna
pravila in splošni pogoji v zvezi z izdajo in vknjižbo računov in
pridobitev so določeni v členih 21, 23 in 25 DPR
št. 633/72.
11 V zvezi s
pravico do odbitka pri transakcijah znotraj Skupnosti člen 45
DL št. 331/93 določa:
„Na podlagi člena 19 in naslednjih [DPR
št. 633/72] in ob upoštevanju omejitev iz teh členov se lahko
odbije davek, ki ga je treba plačati za pridobitev blaga znotraj
Skupnosti v okviru poslovne dejavnosti podjetja, umetniškega
delovanja ali poklicne dejavnosti.“
12 V skladu s
členom 46(1) DL št. 331/93, naslovljenim „Izdaja računov
za transakcije znotraj Skupnosti“, mora pridobitelj ali prejemnik
račun za pridobitev znotraj Skupnosti oštevilčiti in vanj vključiti
vrednost protidajatve v lirah in druge podatke, ki tvorijo davčno
osnovo transakcije, ki se izračuna glede na davčno stopnjo za
pridobljeno blago ali storitve.
13 Člen 47
DL št. 331/93, naslovljen „Vknjižba transakcij znotraj
Skupnosti“, določa:
„1. Računi
za pridobitve znotraj Skupnosti iz člena 38(2) in (3)(b) in za
transakcije iz člena 46(1), drugi stavek, se po dopolnitvi v
skladu s prvim stavkom istega odstavka v mesecu njihovega prejema
ali tudi pozneje, vsekakor pa v petnajstih dneh od prejema, ločeno
vknjižijo v knjigo iz člena 23 [DPR št. 633/72], in sicer
po zaporedni številki in z navedbo protivrednosti transakcije v
tuji valuti. Računi iz člena 46(5) se vknjižijo v mesecu
njihove izdaje. V rokih, določenih v prejšnjih stavkih, se ločeno
vknjižijo tudi v knjigo iz člena 25 navedene uredbe, pri tem
pa se navede mesec njihovega prejema oziroma njihove
izdaje.
2. Davčni
zavezanci iz člena 22 [DPR št. 633/72] lahko račune iz
odstavka 1 brez poseganja v določbe o rokih in podrobnih
pravilih iz odstavka 1 vknjižijo v knjigo iz člena 24
uredbe namesto v knjigo izdanih računov.
3. Davčni
zavezanci iz člena 4(4) [DPR št. 633/72], ki niso
zavezanci za plačilo davka, morajo račune iz odstavka 2 tega
člena oštevilčiti po kronološkem vrstnem redu in jih vknjižiti v
začasno knjigo, ki se vodi in hrani v skladu s členom 39 [DPR
št. 633/72], v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem so jih
pridobili, ali za račune iz člena 46(5) v mesecu njihove
izdaje.
4. Računi za
transakcije znotraj Skupnosti iz člena 46(2) se ločeno
vknjižijo v knjigo iz člena 23 [DPR št. 633/72] po
zaporedni številki in z navedbo datuma njihove izdaje.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanji za
predhodno odločanje
14 Družba Idexx
je med letom 1998 opravljala pridobitve znotraj Skupnosti od
francoske in nizozemske družbe, vendar pa ni izpolnila formalnosti,
ki jih zahteva nacionalno pravo.
15 Iz spisa,
predloženega Sodišču, je razvidno, da družba Idexx nekaterih
računov, ki jih je izdala francoska družba, ni vpisala v knjigo
DDV.
16 Računov, ki
jih je izdala nizozemska družba, družba Idexx ni vpisala v knjigo
izdanih računov, ampak jih je vpisala le v knjigo prejetih računov
z navedbo „brez DDV“.
17 Agenzia je
po izvedenem pregledu leta 2000 menila, da so bile navedene
transakcije pridobitve znotraj Skupnosti, ki so predmet DDV in
zanje kot take velja mehanizem obrnjene davčne obveznosti. V zvezi
s tem je Agenzia sestavila zapisnik z ugotovitvijo, da družba Idexx
ni spoštovala italijanske zakonodaje o vknjižbi transakcij
Skupnosti.
18 Na podlagi
tega zapisnika je Agenzia 27. maja 2004 družbi Idexx vročila
odločbo o odmeri DDV za leto 1998 in od nje kot sankcijo za
nespoštovanje obveznosti iz členov 46 in 47 DL
št. 331/93 zahtevala plačilo stoodstotnega davka. Ta uprava je
nato zavrnila predlog družbe Idexx za poravnavo spora.
19 Ta družba je
vložila ločeni tožbi zoper odločbo o odmeri davka in zoper
zavrnitev predloga za poravnavo spora. Commissione tributaria
provinciale di Milano je s sodbama ugodilo tema tožbama in tako
razglasilo ničnost odločbe o odmeri davka in zavrnitve poravnave
spora.
20 Agenzia je
zoper ti odločbi vložila pritožbo, ki ji je Commissione tributaria
regionale della Lombardia ugodila. To sodišče je navedlo, da
določbe italijanskega prava v zvezi z pridobitvami znotraj
Skupnosti, zlasti člena 46 in 47 DL št. 331/93, od
pridobitelja ali prejemnika ne zahtevajo le, da oštevilči račun in
ob pridobitvi znotraj Skupnosti vanj vključi vse podatke, ki
tvorijo davčno osnovo transakcije, ampak tudi določajo obveznost,
da tako dopolnjene račune pravočasno vknjiži v ločeni knjigi iz
členov 23 in 25 DPR št. 633/72.
21 Štelo je, da
nevknjižba ni bila le formalna ampak vsebinska kršitev in je
pomenila kršitev, ki je lahko upravičila spremembo odločbe in/ali
izterjavo davka.
22 Družba Idexx
je vložila dve pritožbi pri Corte di cassazione, ki je združilo obe
zadevi. V pritožbah je ta družba uveljavljala enaka razloga, s
katerima je Commissione tributaria regionale della Lombardia
očitala, da je slednje nezakonito opredelilo, da je neizdaja in
nevknjižba računov v okviru pridobitev blaga znotraj Skupnosti
„vsebinska kršitev“.
23 Družba Idexx
zatrjuje, da pridobitve znotraj Skupnosti nimajo pomembnih učinkov,
ker na njihovi podlagi ne nastanejo davčni dolgovi in dobropisi,
ampak le „navidezni“ dolgovi in dobropisi ter formalne obveznosti
vknjižbe prehodnega računa v dve knjigi glede DDV, pri tem pa ne
nastanejo vsebinske posledice.
24 Zato meni,
da Agenzia zaradi neizpolnitve takih obveznosti ne bi smela
popraviti obračuna pridobitelja glede DDV in od njega zahtevati
plačilo davka, ki je le teoretičen, saj ni vedel za pravico do
odbitka, ki ji v obravnavanem primeru ni mogoče
oporekati.
25 Predložitveno
sodišče meni, da je odločitev v sporih, ki potekata pri njem,
odvisna od razlage sodbe Ecotrade (C-95/07 in C-96/07,
EU:C:2008:267). Pojasnjuje, da je Corte di cassazione sprejelo dve
različni razlagi glede te sodbe in posledično glede nacionalne
pravne ureditve, kar je privedlo do dveh različnih
pristopov.
26 V skladu s
prvim pristopom pravica do odbitka zahteva, da sta obveznosti
izdaje lastnega računa in vknjižbe, ki ju nacionalni predpisi in
pravo Unije določajo v okviru mehanizma obrnjene davčne obveznosti,
izpolnjeni, saj se ti obveznosti štejeta za vsebinski
obveznosti.
27 V skladu z
drugim pristopom pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane
obveznost za obračun DDV, torej ne po tem, ko so izpolnjene
formalnosti, ki so določene za uveljavljanje te pravice, temveč
načeloma v trenutku izvršitve transakcije prenosa blaga ali
storitev. Zato neizpolnitev formalnih obveznosti, ki jih mora
davčni zavezanec izpolniti za uveljavitev te pravice, ne more
privesti do izgube same pravice, kadar je tudi z drugimi dokazi
izkazano, da je bil dolgovani znesek dejansko plačan in bistveni
elementi pravice do odbitka niso sporni. Vendar bi lahko
nespoštovanje formalnih obveznosti v nekaterih primerih upravičilo
naložitev upravnih glob.
28 V teh
okoliščinah je Corte di cassazione prekinilo odločanje in Sodišču v
predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je
mogoče načeli, ki ju je [Sodišče] oblikovalo s sodbo [Ecotrade
(EU:C:2008:267)], v skladu s katerima člena 18(1)(d) in 22
[Šeste direktive] nasprotujeta praksi spremembe obračunov in
izterjave [DDV], ki nespoštovanje obveznosti, ki po eni strani
izhajajo iz formalnosti, ki jih določa nacionalna zakonodaja na
podlagi člena 18(1)(d), ter po drugi iz knjigovodskih
obveznosti in obveznosti obračuna, ki jih določa člen 22(2) in
(4), kaznuje z zavrnitvijo pravice do odbitka v primeru uporabe
mehanizma obrnjene davčne obveznosti, uporabiti tudi v primeru
popolnega nespoštovanja obveznosti, ki jih določa ta zakonodaja,
kadar sicer ni dvoma o položaju subjekta, ki je zavezan k plačilu
davka, in o njegovi pravici do odbitka?
2. Ali se
izrazi vsebinske zahteve (obblighi sostanziali, substantive
requirements inexigences de fond), ki jih je Sodišče
uporabilo v različnih jezikovnih različicah sodbe [Ecotrade
(EU:C:2008:267)], v zvezi s primeri tako imenovanega mehanizma
obrnjene davčne obveznosti, ki je določen na področju DDV, nanašajo
na nujnost plačila DDV ali prevzema davčnega dolga ali na obstoj
vsebinskih pogojev – ki upravičujejo naložitev istega davka
davčnemu zavezancu in urejajo pravico do odbitka, ki je namenjena
zaščiti načela nevtralnosti tega enotnega evropskega davka –
zlasti namen, obdavčljivost in popolno odbitnost?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
29 Predložitveno
sodišče z vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, želi v
bistvu izvedeti, ali je treba člena 18(1)(d) in 22 Šeste
direktive razlagati tako, da ti določbi vsebujeta formalne zahteve
v zvezi s pravico do odbitka, ali nasprotno, vsebinske zahteve v
zvezi s to pravico, katerih nespoštovanje bi v okoliščinah, kakršne
so v postopku v glavni stvari, privedle do njene izgube.
30 V skladu z
ustaljeno sodno prakso Sodišča pravica davčnih zavezancev, da DDV,
ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali
plača za blago, ki so ga pridobili, in storitve, ki so bile
opravljene zanje, pomeni temeljno načelo skupnega sistema DDV, ki
ga je določila zakonodaja Unije (sodba Tóth, C-324/11,
EU:C:2012:549, točka 23 in navedena sodna praksa).
31 Kot je
Sodišče večkrat poudarilo, je ta pravica sestavni del mehanizma DDV
in je načeloma ni mogoče omejiti. Ob upoštevanju vseh davkov na
vstopne transakcije pa se jo zlasti lahko izvrši takoj (glej v tem
smislu sodbo Tóth, EU:C:2012:549, točka 24 in navedena sodna
praksa).
32 Namen tako
vzpostavljenega sistema odbitkov je popolna razbremenitev davčnega
zavezanca bremena DDV, ki ga pri vseh gospodarskih dejavnostih
plača ali dolguje. Skupni sistem DDV tako zagotavlja nevtralnost v
zvezi z davčnim bremenom vseh gospodarskih dejavnosti, ne glede na
njihove cilje ali rezultate, če so navedene dejavnosti načeloma
same predmet DDV (sodbi Tóth, EU:C:2012:549, točka 25 in
navedena sodna praksa, in Fatorie, C-424/12, EU:C:2014:50,
točka 31 in navedena sodna praksa).
33 V okviru
pridobitev obdavčljivega blaga znotraj Skupnosti je treba
opozoriti, prvič, da na podlagi mehanizma obrnjene davčne
obveznosti, vzpostavljenega s členom 21(1)(d) Šeste direktive,
ne pride do plačila DDV med prodajalcem in kupcem blaga, ker je
slednji davčni zavezanec za plačilo vstopnega DDV za izvedeno
pridobitev, pri čemer lahko načeloma isti davek odbije tako, da
ničesar ne dolguje davčnemu organu.
34 Drugič,
kadar je treba uporabiti mehanizem obrnjene davčne obveznosti,
člen 18(1)(d) Šeste direktive dopušča državam članicam, da
določijo formalnosti glede pravil za uveljavljanje pravice do
odbitka.
35 Vendar
formalnosti, ki jih tako določi zadevna država članica in ki jih
morajo spoštovati davčni zavezanci, da bi lahko uveljavljali to
pravico, ne smejo presegati tega, kar je nujno potrebno za nadzor
pravilne uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti (sodbi
Bockemühl, C-90/02, EU:C:2004:206, točka 50, in Fatorie,
EU:C:2014:50, točka 34 in navedena sodna praksa).
36 Poleg tega
člen 22 Šeste direktive za namene uporabe DDV in nadzora
davčnega organa določa nekatere obveznosti zavezancev, ki so
zavezani za plačilo tega davka, kot sta vodenje knjigovodstva in
predložitev obračuna. Na podlagi odstavka 8 tega člena lahko
države članice določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da
so potrebne za pravilno pobiranje davka in za preprečevanje davčnih
utaj.
37 Vendar taki
ukrepi ne smejo preseči tistega, kar je potrebno za dosego teh
ciljev, in ne smejo ogroziti nevtralnosti DDV (glej v tem smislu
sodbi Collée, C-146/05, EU:C:2007:549, točka 26 in navedena
sodna praksa, in Ecotrade, EU:C:2008:267, točka 66 in navedena
sodna praksa).
38 Tretjič, iz
točke 63 sodbe Ecotrade (EU:C:2008:267) in poznejše sodne
prakse Sodišče (glej, med drugimi, sodbe Uszodaépítő, C-392/09,
EU:C:2010:569, točka 39; Nidera Handelscompagnie, C-385/09,
EU:C:2010:627, točka 42; EMS-Bulgaria Transport, C-284/11,
EU:C:2012:458, točka 62, in Fatorie, EU:C:2014:50,
točka 35) je razvidno, da temeljno načelo nevtralnosti DDV v
okviru sistema obrnjene davčne obveznosti zahteva, da se odbitek
vstopnega davka odobri, če so izpolnjene vsebinske zahteve, tudi če
nekaterih postopkovnih zahtev davčni zavezanci niso
izpolnili.
39 Drugače bi
lahko bilo, če zaradi kršitve takih formalnih zahtev ne bi bilo
mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile vsebinske zahteve
izpolnjene (sodba EMS-Bulgaria Transport, EU:C:2012:458,
točka 71 in navedena sodna praksa).
40 Zato davčni
organ, če ima na voljo podatke, potrebne za ugotovitev, da so
vsebinske zahteve izpolnjene, ne sme – glede pravice davčnega
zavezanca, da ta davek odbije – naložiti dodatnih zahtev,
zaradi katerih lahko uveljavljanje te pravice postane neučinkovito
(glej v tem smislu sodbo EMS-Bulgaria Transport, EU:C:2012:458,
točka 62 in navedena sodna praksa).
41 V zvezi s
tem je treba pojasniti, da so vsebinske zahteve v zvezi s pravico
do odbitka tiste zahteve, ki urejajo dejansko podlago in obseg te
pravice, kakor so obveznosti, ki jih določa člen 17 Šeste
direktive, naslovljen „Nastanek in obseg pravice do odbitka“ (glej
v tem smislu sodbe Komisija/Nizozemska, C-338/98, EU:C:2001:596,
točka 71; Dankowski, C-438/09, EU:C:2010:818,
točki 26 in 33; Komisija/Madžarska, C-274/10,
EU:C:2011:530, točka 44, in Kopalnia Odkrywkowa Polski
Trawertyn P. Granatowicz, M. Wąsiewicz, C-280/10,
EU:C:2012:107, točki 43 in 44).
42 Nasprotno pa
formalne zahteve v zvezi s to pravico urejajo podrobna pravila in
nadzor nad njenim uveljavljanjem ter pravilno delovanje sistema
DDV, kot so obveznosti glede knjigovodstva, izdajanja računov in
obračuna. Te zahteve so določene v členih 18 in 22 Šeste
direktive (glej v tem smislu sodbe Komisija/Nizozemska,
EU:C:2001:596, točka 71; Collée, EU:C:2007:549,
točki 25 in 26; Ecotrade, EU:C:2008:267, točke od 60 do
65; Nidera Handelscompagnie, EU:C:2010:627, točke od 47 do 51;
Kopalnia Odkrywkowa Polski Trawertyn P. Granatowicz,
M. Wąsiewicz, EU:C:2012:107, točki 41 ter 48, in Tóth,
EU:C:2012:549, točka 33).
43 Pri
pridobitvah obdavčljivega blaga znotraj Skupnosti vsebinske zahteve
terjajo – kot je to razvidno iz člena 17(2)(d) Šeste
direktive – da te pridobitve opravi davčni zavezanec, da je
tudi zavezanec za plačilo DDV, ki ga je dolžan plačati za te
pridobitve, in da se zadevno blago uporablja za namene njegovih
obdavčljivih transakcij.
44 Iz
predložitvene odločbe je razvidno, da je Agenzia v postopku v
glavni stvari imela na voljo vse potrebne podatke za ugotovitev, da
so bile te vsebinske zahteve izpolnjene.
45 V teh
okoliščinah iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da pravice iz
člena 17(2)(d) Šeste direktive do odbitka DDV, ki ga je treba
plačati za pridobitve znotraj Skupnosti, ki so predmet postopka v
glavni stvari, ni mogoče zavrniti družbi Idexx, ker ta ni izpolnila
obveznosti, ki izhajajo iz formalnosti, ki so določene v nacionalni
zakonodaji, sprejeti na podlagi členov 18(1)(d) in 22 Šeste
direktive. V skladu z odstavkom 1 tega člena ta pravica do
odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun
odbitnega davka.
46 Glede na te
ugotovitve je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je
treba člena 18(1)(d) in 22 Šeste direktive razlagati tako, da
ti določbi vsebujeta formalne zahteve v zvezi s pravico do odbitka,
katerih nespoštovanje v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni
stvari, ne more privesti do izgube te pravice.
Stroški
47 Ker je ta
postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v
postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat)
razsodilo:
Člena 18(1)(d) in 22 Šeste direktive Sveta
z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o
prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna
osnova za odmero (77/388/EGS), kakor je bila spremenjena z
Direktivo Sveta 91/680/EGS z dne 16. decembra 1991, je treba
razlagati tako, da ti določbi vsebujeta formalne zahteve v zvezi s
pravico do odbitka, katerih nespoštovanje v okoliščinah, kakršne so
v postopku v glavni stvari, ne more privesti do izgube te
pravice.